Dr. Stane Granda: Po 100 letnem jubileju Prekmurja

Z  razglasitvijo Prekmurskega trga v Ljubljani je verjetno konec uradnih proslav ob  100 letnici ukinitve ogrske oblasti nad Slovenci v Slovenski krajini imenovani tudi Prekmurje. Velika šerifa slovenske politike Janković in Kučan naj bi z njim nadgradila tisto, kar ni uspelo predhodnikom, predvsem pa ne katoliškim duhovnikom. Prekmurje poslej ni samo priključeno matičnemu narodu ljubljanskemu, ampak celo matičnima človekoma. Odslej se bosta iz Ljubljane v svet onkraj Mure cedila med in mleko, nadoknadeno bo vse tisto, kar slovenskim oblastem, kakršnekoli so že bile, ni nikoli uspelo.  Potrdilo se bo, kakšna tragedija je bil konec madžaronske boljševistične revolucije  in oblasti Vilmoša Tkalca. Novi ljubljanski trg ni slučajno povezan z zloglasno hišo groze na Poljanskem nasipu. Kučan ve, kaj dela! Vedno zajema iz zgodovine, v novejšem času celo grške! Šele ob jubilejnem letu sem dokončno razumel moje tamkajšnje informante, ki so ga vselej imenovali prekmurski Efialt.

Vse kar so Prekmurci v tem stoletju dosegli, so dosegli iz sebe, svoje notranje moči in energije in ti dve sta tudi najboljše zagotovilo za njihovo prihodnost. Dojeli so, da je »žlahta strgana plahta«. Pomembno je, da verjamejo sami vase in Bog jim bo pomagal. Najmanj pomoči lahko pričakujejo od tistih rojakov, ki bi jim mogli in morali pomagati. Žal je nekaterim izmed njih prekmursko poreklo breme, ne pa čast.

Jubileji so na prvi pogled trenutki radosti, v resnici pa trenutki stresa in celo groze. Ne da bi hoteli, nas potegnejo k delanju bilance, ki kar nekaj ljudi, zlasti moške,  pripelje v bilančni samomor. Težko se je soočiti z preteklostjo, zlasti zamujenimi prilikami po lastni krivdi in načrtnim povzročanjem krivičnega trpljenja od ljudi, od katerih tega ne bi nikoli pričakoval. Bilanca vseslovenskega administrativno neločenega sobivanja prekmurskih Slovencev je vse preje kot prijetna. Ključna vloga pri tem pripada ljubljanskim škricom, ki so iz Slovenske krajine najprej naredili kazensko kolonijo za slovenske intektualce, predvsem pa niso nikoli skušali resno rešiti njenega temeljnega problema, to je izseljevanja. To je v določeni meri konstanta slovenskega bitja in žitja, zlasti pri ljudeh, ki hočejo uspeti v znanosti in kulturi, ne pa takrat, ko gre za najskromnejše fizično preživetje, vsakodnevni košček kruha. Kako hinavsko je bilo slišati v teh dneh  pozivanje k vsestranski strpnosti v Prekmurju. Če kdo, so bili preganjani tamkajšnji večinski Slovenci. Težko se je odločiti, ali so bolj trpeli nacionalno ali socialno. Samo še njihovi zahodni slovenski antipodi Rezijani so bili večji reveži.

Za raziskovalca, ki se že pol stoletja ukvarja s socialnim in nacionalnim položajem Slovencev, je izrazoslovje, ki smo bili priča ob jubilejnih oddajah, prireditvah in razmišljanjih svojevrstna parada neznanja slovenske zgodovine, nedoraslosti slovenski državnosti. Kaj takega in v takem obsegu iz preteklosti ni znano. Očitno ključni ljudje Slovenije ne vedo, kaj in kakšen je slovenski narod, še manj vedo kaj je Slovenija, slovenski knjižni jezik, slovenska kultura. V trenutkih, ko nam iz vseh sredstev odmevajo pozivi k strpnosti in spoštovanju različnosti, so celo še pripadnike madžarske manjšine silili k proslavi. Saj niso idioti! Njihov položaj niti slučajno ni primerljiv z položajem koroških Slovencev v Avstriji. Ti se večinsko zavestno niso odločili za karadjordjevsko Jugoslavijo, »Ogre« pa so vanjo kar vtaknili. Če razumemo Primorce pod fašistično Italijo, moramo tudi njih, pa naj gre za Jugoslavijo ali Slovenijo.

Jubilejne prireditve, hvala vsem , ki ste se za njih trudili in jih organizirali, v nobenem pogledu niso prinesle Prekmurju in njegovim prebivalcem zmanjšanje temeljnih stisk. Dokončni konec Mure je več kot zgovoren. Milan Kučan, ki je bil kot v slovenski politiki desetletja najbolj izpostavljen Prekmurec vnaprej »obsojen« na predsedovanje jubilejnim državnim prireditvam, se ni izkazal in še manj potrudil. Lahko bi organiziral svojo »vardo« imenovano Forum 21 in preko njjih nakazal svoj pogled na gospodarsko prihodnost Prekmurja. Očitno takšno razmišljanje ni del njegove miselne orbite. Zgolj oblast in sovraštvo do ne njegovih in drugačnih. In tu je padel kot je dolg in širok. Ponižati jubilej z napajanjem svoje nestrpne sle in prezira do Boruta Pahorja, je podlo in zavrženo dejanje. Prekmurci kaj takega kot državljani in ljudje niso zaslužili. Kot predsednik države, slovenski državni suveren, bi moral biti osrednja osebnost osrednje državne proslave in slavnostni govornik. Predsednik vlade Marjan Šarec, ki vse bolj postaja miselna lutka nekdanjega predsednika države, mu naseda in ga celo ni bilo pri spominski maši, se je sicer potrudil in imel doslej svoj najboljši govor, vendar to zadeve ne spreminja. Samo potrjuje ugotovitev, da Slovenija kot država nima vizije, ampak je tudi njena aktualnost prazna. Je država brez državne vsebine. Ne po krivdi državljanov, najmanj pa Prekmurcev.

Če nam je všeč ali ne, še najbolj je bila na ravni veličine dogodka katoliška cerkev. Pahor se je odločil genialno. Večje klofute Kučanu ni mogel dati. Ni ji treba poudarjati lastnih zaslug, saj so dovolj zgovorne.  Pred leti je priznala in popravila svojo zgodovinsko napako, ko jim po I. svetovni vojni ni dala škofije.

Bolje pozno kot nikoli!