Dr. Stane Granda: 30 let prvih demokratičnih volitev v Sloveniji po II. svetovni vojni
Pred tremi desetletji, bilo je 8. aprila 1990, smo imeli v Sloveniji prve demokratične volitve po II. svetovni vojni. Za volitve v komunizmu je značilno, da so te bile daleč od njihovega bistva, ampak predvsem plebiscit za obstoječi režim. Nikoli v resnici ni bil odvisen od njih.
Pri nas je bila »ljudska demokracija«, leseno železo jo je označil Jože Pučnik. To je navidezno pomenilo, da oblast pripada ljudstvu. Ker pa so komunisti bili prepričani, da to ni dovolj osveščeno, da ne razume njihovih velikih ljudomili načrtov, je bila vsa oblast v rokah »avantgarde« ljudstva, najpopolnejših, naj idealnejših, naj genialnejših, tudi najlepših, če hočete, skratka popolnih ljudi, kakršnih dotlej ni rodila človeška mati. Vedeli in znali so vse. Avantgarda, to je komunistična partija, je delovala po principih demokratičnega centralizma. To je pomenilo, misli, kar hočeš, toda delal boš po navodilih in ukazih centra, ki ga je predstavljal generalni sekretar, utelešenje komunističnega »boga« na zemlji. Misliti in delovati zoper njega, ni pomenilo biti samo proti »državi«, ampak elementarni pameti. Bilo je znak norosti, zato so bile številne norišnice, kakorkoli so že imenovale, v komunističnih državah polne političnih zapornikov, ki so jih smatrali za nore. Šefi norišnic so bili praviloma najbolj predani člani partije , predvsem pa visoki funkcionarji tajne politične policije. Kjer so imeli resnično bolne, so prevladovali zdravniki.
Uvodni traktat je potreben, da razumemo ozadje takratnega političnega vrenja. Bilo je rezultat domačega dogajanja, še bolj, predvsem pa odločilno, takratnega političnega vrenja v Evropi. To je bilo v znaku človekovih pravic in svoboščin, 210 let po Francoski revoluciji, tako močno, da je razpadala hrbtenica komunizma Sovjetska zveza. Ključni moment za strtje komunističnega odpora je bil obračun s Causescom v Romuniji neposredno pred novim letom 1990. Slovenske vodilne komuniste je dodatno prestrašil še Milošević v Srbiji, ki jih je hotel vse zamenjati. Danes vsi priznavajo, da je prav on bil za njih ključni faktor, da so se odločili za demokratizacijo in slovensko osamosvojitev. »Demokratizirali« so se zaradi strahu, želje po vsaj minimalni oblasti, vlečenju materialnih koristi iz nje, ne pa ideološkega prepričanja ali prevzemanja demokratičnih vrednot. Njim to ideologija dopušča, ker je za prigrabitev ali ohranitev oblasti vse dovoljeno, tudi množično pobijanje, če je treba. Boja za delavce tako ali tako nikoli niso jemali resno. Najslabše so živeli delavci v komunističnih državah. Noben delavec ni dvignil roke njim v bran. Jajca v slovenski parlament so ob začetkih demokracije metali uslužbenci CK ZKS. Njihovi podložniki nam občasno še vedno grozijo, zlasti, ko po malem izgubljajo živce. Kot danes!
Vodstvo slovenskih komunistov je vedelo, da se njihovemu družbenemu sistemu bliža konec. O tem naj bi jih zlasti seznanil Mitja Ribičič, ki se je udeleževal sestankov nekdanjih evropskih predsednikov, kjer so o tem odkrito govorili. No, tudi sami niso bili neumni, da ne bi tega videli, saj so bili njihovi režimi gospodarsko popolnoma neuspešni, čeprav so zajemali vse dobičke državne ekonomije. Žal so več trošili, kot ustvarjali, predvsem pa je kolektivizem dušil privatno iniciativo na vseh področjih. Kako ekonomsko okostenele so bile njihove ekonomije kaže primer Sovjetska zveza. Njihova vesoljska tehnologija ni bila za odmet, žal pa se v nasprotju z ameriško njeni rezultati niso pretapljali v splošni dobrobit. Spomnimo se samo dveh banalnih primerov: kemični svinčnik in WD 40 naj bi bili v ZDA razviti za vesoljske potrebe, brez njih pa bi danes težko shajali. In še marsikaj takega, tudi računalnike, bi lahko omenili.
Slovenski komunisti so se na spremembe družbenega sistema fantastično pripravili. Najprej je Kučan, tudi z pomočjo razkritja povojnih pobojev, obračunal s starimi »tovariši« in se tako opral krivde za njih, oziroma jih je osebno naprtil tistim, ki so bili za njih resnično krivi. To je izvedel tako, da jih je priznal, hkrati pa zanikal odgovornost zanje. Zločine smo na enkrat imeli, zločincev pa ne. Tem je očitno obljubil zaščito, ki je bila mogočen vzvod politične zaščite njegovega hrbta. »Stari« so mu bili, v strahu pred možnim obsodbami, neskončno zvesti. Zlasti tisti še živi operativci- izvrševalci zločinov v organih nekdanje UDB-e in njihovi potomci, ki bi verjetno bili vsega neposredno krivi.
Še večje napore kot v politične priprave je Kučan vložil v obvladovanje medijev, predvsem pa v »gospodarstvenike«, v prvi vrsti banke, zavarovalnice …. Skratka v vse, kjer se pretakajo velike količine gotovine. Vrhunsko mojstrstvo! Tajkunizacija slovenske ekonomije, ne ekonomija, za to nima smisla, je bila srž njegovih preživetvenih načrtov.
Prav te izjemno uspešne priprave, niso jih zaman imenovali sestop z oblasti, odražajo tudi rezultati prvih demokratičnih volitev. . Formalno je zmagal DEMOS, znotraj njega SKD. Po številu izvoljenih strankarskih poslancev so zmagali komunisti, najbolj so zatajili SDZ Volitve so bile v svoji osnovi nepoštene. Ne samo zato, ker demokratična opozicija ni razpolagala z primerljivimi sredstvi in imela vsaj približno enake možnosti, ampak predvsem zaradi volilnega zakona, ki novim strankam ni dovoljeval dela v podjetjih, partija pa je bila prav v njih najbolj močne. Pa ne zaradi delavcev in samoupravljanja, ampak kapitala in vodilnih struktur. Vsak, ki je imel kakršen koli položaj, ga je morala »požegnati« partija. Izjemno so komunisti izrabili tudi slovensko osamosvojitev, poglejmo samo današnjo veteransko organizacijo, kateri smo Slovenci žrtvovali temeljne pridobitve demokracije. Ta žrtev nas še danes veliko stane in nas bo še nekaj časa. Tudi zato nismo »Švica«.
Rezultat volitev pred tridesetimi leti še kako čutimo tudi danes. Prav te dni lahko opazujemo, kako močna je partija, pa naj gre za RTVS ali na videz politično nepomemben Inštitut za javno zdravje. Kako spretno je novi vladi vrinila svojega človeka za v.d. direktorja.
Totalitarizem pride na oblast z nasiljem ali pa tudi volitvami. Spomnimo se Hitlerja. Očitno ga z demokracijo ni mogoče premagati, ampak bo treba čakati, da se bo sam sesul v sebe. Kot Šarčeva vladavina.
Dr. Stane Granda