Dr. Stane Granda: 100 letnica – česa?

Za vse Slovence in Prekmurce se bliža veličastno proslavljanje »100-letnice priključitve Prekmurja k matičnemu narodu«. Žal bo veličasten le dan sam na sebi, proslave pa bodo v Kučanovi režiji, kar pomeni nov, velik prispevek razdvajanju Slovencev in Prekmurcev posebej.

V preteklosti Slovencev je več žalosti kot veselja. Mogoče nas je prav to ohranjalo v politični treznosti. To ne pomeni zanikanja različnih pogledov nanjo, ampak njeno tako dojemanje, da z njimi lahko skupno živimo in načrtujemo našo prihodnost.

Prekmurje je dalo slovenstvu nekaj velikih duhov. Kljub temu pa vse to zbledi ob dejstvu, da so ljudje onkraj Mure zmogli toliko zvestobe svojemu rodu, da so ohranili svoje narodno poimenovanje: Slovenci. Po tem jim nihče med rojaki ni enak. Najbližje so jim Beneški Slovenci in Slovenski Korošci. Prav zaradi tega je govorjenje o matičnem narodu, kljub možni dobronamernosti, politično in zgodovinsko nedomišljeno. Postavlja se vprašanje, kdaj so bili Prekmurci kot narod »odključeni«, kdo in kdaj jim je odvzel matičnost, če so bili skoraj edini, ki so se vedno imenovali Slovenci, če so že sredi 18. stoletja uporabljali sintagmo slovenski narod, ni tudi jasno, kdo in znotraj česa, se pravi kje živi matični narod in kaj ga kot takega določa. Je »matični narod« Ljubljana? Nenazadnje tudi ni res, da so bili Prekmurje in njegovi ljudje priključeni k Sloveniji, ampak k Jugoslaviji, ki je dobila na pariški mirovni konferenci mednarodno priznanje. Slovenija mednarodno ni bila neznana, vse do osamosvojitve pa ni bila subjekt mednarodnega prava.

Milan Kučan je bil kot politično najbolj razvpit Prekmurec vnaprej določen za predsednika odbora, ki naj osmisli častitljivi jubilej. Prvo, kar bi moral narediti, bi bila ureditev, sistematizacija politične terminologije, ki bi stvari postavila na pravo mesto. Kot pravnik bi moral imeti za to izostren posluh. Tako pa smo priča poglobitvi zmede, od prekmurskega naroda do prekmurskega knjižnega jezika. Ni še vsak jezik, ki je uporabljen v knjigi, knjižni! Odbor bi moral določiti tudi nek trajni spomenik Prekmurju, kar bi bila na primer monografija Zgodovina Prekmurja. Znanja je dovolj, manjka poguma in organizacija. Seveda ne bi bila popolna, takšno ni nobeno človeško delo,  toda popravljati in dopolnjevati je lažje, ko pisati na novo. Čeprav je verjetno najprimernejši in najpopolnejši poznavalec preteklosti Prekmurja  Feri Küzmič (1952- 2018) pred kratkim umrl, je tu vendar še vrsta drugih kvalificiranih, od direktorice soboškega muzeja Metke Fujs do  Andreja Hozjana z mariborske Filozofske fakultete. Prilika je zamujena.

Boleči in krivični so tudi očitki Slovencem in Sloveniji, da  za Prekmurje in Prekmurce niso nikoli nič naredili.. Že Anton Murko ( 1809 – 1871),  jih upošteva, da ne govorim o Matiji Majarju in vrsti štajerskih rojakov po letu 1848. Upoštevati je treba, da Slovenije v geografski, upravnopravni in zgodovinski nomenklaturi ni bilo. Pojavila se je le kratek čas po I. svetovni vojni, ko pa je koroška in primorska problematika zaradi znanih problemov prevladala. Eden poglavitnih starojugoslovanskih ustavnih naporov je bil nepriznanje Slovenije. Kritiko tako lahko naravnamo predvsem za čas po II. svetovni vojni, ko naj bi imela republika Slovenija nekakšno državnost. Prav dejstvo, koliko je bilo v tem času narejeno za »Slovensko okroglino« najbolj jasno dokazuje, da te dejansko ni bilo. Moderno cestno povezavo, čeprav malo »zgoljufano«, to kaže, da tudi še ona ni ustvarila poštenega odnosa do Prekmurja, ji je dala šele samostojna Slovenija. Vsekakor pa čas proslavljanja ni primeren za narodno medsebojno zmerjanje in razdvajanje.

Od Kučanovih rojakov, tudi onih, ki v najnovejšem času tvorijo njegov klan, sem pogosto slišal, da je prekmurski Efialt. Politično in oblastno je izkoristil svoje prekmursko poreklo, zanj pa ni naredil nič. Najbolj pogost očitek, zlasti po osamosvojitvi, ko so visokošolske ustanove rasle kot gobe po dežju, je letel na neobstoj kakšnega visokošolskega zavoda. Ker nisem Prekmurec z njimi nisem mogel polemizirati, bi se bolj  strinjal z očitki gospodarskega zanemarjanja. Veliko se ni dalo narediti, nekaj pa vendarle. Franc Leskošek Luka je Belokranjcem zgradil Partizansko magistralo, Kučan Prekmurcem ničesar. Pa mu gospodarstveniki, poglejmo Forum 21, »jedo z roke«. Tako bo »Kučanova stoletnica« zaznamovana z dokončnim polomom Mure, ki simbolizira njegovo oblastno obdobje. Kakšna simbolika!

Pričakovali bi, da se bo Kučan v odboru obdal z za vse sprejemljivimi Prekmurci. Na fotografiji njegovih najožjih sodelavcev pa zreta na nas pripadnika varnostnih organov totalitarne Jugoslavije. Je praznik Prekmurja varnostni problem? Očitno častito in za Slovence izjemno pomembno obletnico zlorablja za svoje ideološke in politične potrebe. Tako je z velikim pompom proslavljal film o komunističnem komisarju  Vilmošu Tkalcu, spregledal pa je izjemnega Prekmurca  etnologa, slavista, literarnega zgodovinarja, urednika in, prevajalca prof. dr. Vilka Novaka ( 1909- 2003), ki je bil desetletja ne le kulturni in znanstveni ambasador »Slovenske okrogline« v slovenski znanstveni in kulturni sferi, ampak prva avtoriteta glede Prekmurja. Dejstvo, da Milan Kučan kot enkratna in v slovenski politični zgodovini neprimerljiva kombinacija luteranskega antipapizma, bojevitega ateizma in leninističnega totalitarizma ne prenese nič, kar je v zvezi z katoliško cerkvijo, je znano in bi bilo drugačno ravnanje presenečenje. Težko pa je razumeti, da je kot nekdanji predsednik države, naredil vse, da bi preprečil aktualnemu Borutu Pahorju, da opravi svojo dolžnost. Ob takem prazniku, kot je pred nami, je javni govor državnega suverena njegova pravica in dolžnost. Če bi bil ta zadržan, bi moral to opraviti predsednik parlamenta, lahko bi izbral tudi kakšnega vrhunskega znanstvenika, težko pa se je sprijazniti z predsednikom vlade ne glede na osebo. Vsebina in veličina praznika mora biti v teh vprašanjih odločilna, ne pa ideologija ali strankarstvo ali osebne simpatije/antipatije. Gre za zlorabo in ponižanje obletnice, svojevrstno efialnost do slovenskega narodnega in državnega bita. Milan Kučan se v tem primeru razgalja kot popolnoma podlegal političnim strastem, brez kančka smisla za državnost. Nikoli ni uspel postati in biti državnik, iz vrhunskega politika pa postaja politikant. Škoda, saj je bil prvi predsednik samostojne Slovenije, našega največjega dosežka v zgodovini k čemer so nemalo prispevali tudi Prekmurci.

Prekmurci so večinsko izjemno dobri, vendar včasih tudi naivni ljudje. Neumni pa niso bili v preteklosti in niso danes. Dvomimo, da bodo javno pokazali, kaj si mislijo o svojem Efialtu, toda sčasoma bodo odkrito povedali, kako je bila zamujena in zlorabljena častitljiva obletnica.

Škoda zamujene prilike. Usodneje pa bo, če se ne bomo končno zavedli vseh potencialov Prekmurja, ki je  še neizkoriščena slovenska zlata rezerva.