Dr. Stane Granda: 10. oktober – črn dan slovenske zgodovine

10. oktobra 1920 je bil za Slovence eden najtragičnejših v slovenski zgodovini: na plebiscitu smo zgubili veliko večine Koroške, del slovenskega srca.

10. oktobra 2018 bodo zabili nov žebelj v krsto slovenstva. Z proslavo na Gospodarskem razstavišču bodo proslavili 50 letnico nastanka TO in ji pripisali glavne zasluge za slovensko osamosvojitev.  Več kot četrtstoletni boj za prisvojitev osamosvojitvenih zaslug Slovenije naj bi tako dobil končni epilog. Glavni slovenski osamosvojitelji so po  njihovem prepričanju nekdanji častniki TO. Posredno je to priznavanje zaslug jugoslovanski armadi, predvsem pa komunistični partiji, ki je nad vsem bdela oziroma »Edvardu Kardelju in Vladimirju Bakariču«, ki sta uspela »prepričati predsednika Tita in druge člane državnega vodstva o nujni reformi obrambnega sistema in reviziji obrambne strategije«. (Bebler)

Kritiki mojih veteranskih in zgodovinarskih stališč o slovenski osamosvojitvi se zaletavajo v mojo domnevno ideološko in strankarsko pristranost. Moja prizadetost izhaja iz njihove nesposobnosti verjeti v slovenskost in demokracijo. Slednja ni popolna, ni pa še nihče ponudil nekaj boljšega. Slovenci smo največje politične dosežke, mislim na leto 1848 in Taborsko gibanje in končno osamosvojitev izpeljali iz vere v svoj narod in njegove pravice do samostojnega političnega in kulturnega življenja na podlagi naravnega prava. Nosilci obeh so bili bolj levi kot konzervativni, njihov cilj pa ni bil ideološki, ampak zgolj želja in pravica, da bi Slovenci živeli po slovensko, kot živijo Nemci po nemško, italijani po italijansko… Slovenci za svojo samostojno državo nismo nikomur nič dolžni, najmanj pa Jugoslavijni in njenim vojaškim strukturam, ki so nam pravico do samostojnega življenja skušale preprečiti z orožjem. Nikoli nisem zanikal tudi vrednot narodne osvoboditve. Prevelika vrednota je to in preveč je bilo žrtev. Ne morem pa sprejeti revolucije, ki je to, kot je Kardelj napovedal že  pred začetkom II. svetovne vojnev Zagrebu,  izrabila za prigraditev oblasti in povojne poboje. Ti, kot kažejo najbolj izrazito Ribičičevi obračuni s Tigrovci in drugimi antifašisti – demokrati, ne na svojo roko, niso posledica kolaboracije, ampak boja za oblast. Slovensko osamosvojitev lahko povezujejo z vsemi slovenskimi zgodovinskimi prizadevanji za narodno preživetje, ne moremo pa je pripisati neki ideologiji in državnim strukturam neslovenskih držav. Te so že po svojem notranjem bistvu morale biti proti temu in taka je bila tudi jugoslovanska TO. Republika Slovenija je zgolj in samo rezultat pripadanja slovenskemu narodu v najširšem smislu besede.

Strah me je odnosa do demokracije, ki ga izkazujejo moji kritiki na vsakem koraku. Je ne omenjajo, s simboli, ki jih vsiljujejo pa neposredno zanikajo. Nikoli ne bom pozabil prvega dne vojne, ko smo prejemali orožje in sem opazil, da med nami ni nobenega nekdanjega političnega komisarja nekdanje jugoslovanske TO. Bili pa so Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Romi, Albanci, Makedonci. Ko sem jih vprašal, kaj delajo med nami, saj nosimo življenje na prodaj za slovenstvo,  mi je naš ostrostrelec, ki je bil kninski Srb in otrok partizanske družine odgovoril. »Tudi moji otroci bi radi živeli v demokraciji!« Podoben odgovor je dal Bošnjak, ki je potem ob pomoči častnika Šačirija prevzel oddelek »armbrustov« in je bil sin partizanskega spomeničarja. V nočnih preverjanjih na barikadi na cesti proti Vrhniki sem bil najraje v družbi z Romom Draganom , ki je bil najbolj miren in zanesljiv, predvsem pa brez zdravniških pomirjeval.Vse to praznovalci 50 letnice zavestno izničujejo. K sreči samo trenutno in iz želje osebne uveljavitve, pripisovanja zgodovinskih zaslug. Zgodovina kot znanost bo v prihodnosti vse postavila na svoje mesto. Gre za naš jutri, ne dolgoročno prihodnost. Ta je v varnih rokah, ker sloni na vseslovenstvu. Ogrozijo jo lahko samo recidivi totalitarizma.

 Želja nekdanjih poveljnikov enot jugoslovanske TO v Sloveniji, da proslavljajo polstoletni jubilej ustanovitve svoje nekdanje službe, ni problematična. Problem je, ko to povezujejo s slovensko osamosvojitvijo, nastankom samostojne, mednarodno priznane slovenske države. Zveza veteranov vojne za Slovenijo, ki za vsem tem stoji, je v svoji reviji Veteran objavila članek prof. dr. Antona Beblerja Zgodovinski okvir ustanovitve Teritorialne obrambe Slovenije. Ta je naročniku ustregel in v uvodu, ki ga je uredništvo poudarilo z krepkim tiskom med drugim zapisal, da vidi v ustanovitvi TO »najpomembnejše korake v osamosvajanju Slovencev« in da je to povezano »s predhodno veliko zgodovinsko izkušnjo iz druge svetovne vojen – z nastankom in delovanjem partizanske Narodne vojske Osvobodilen fronte«….., da pomeni »ustanovitev Teritorialne obrambe Slovenije v nekaterih ozirih« »vrnitev k dediščini narodnoosvobodilnega boja Slovencev«. Na enak način bi lahko omenil tudi slovensko naselitev jugovzhodnih Alp. Trditev relativizira z opozorilom »na močno spremenjene okoliščine« med ustanovitvijo TO in slovensko osamosvojitvijo. In v tem je ključni problem trditve, ki je izrazito vljudna, ne pa znanstvena, do naročnika članka.V zaključku sicer korektnega nadaljevanja pa je trditev, da je bila TO del »oboroženih sil SFRJ«. O Sloveniji ne duha ne sluha. Moj sošolec, ki je bil v TO kot rezervni oficir Kos-a, mi je ne enkrat povedal, da so morali posebej paziti na pojav idej o slovenskem separatizmu, kot so takrat imenovali samoslovenstvo. Te so bili najhujši zločini v nekdanji jugoslovanski TO, ki jo nekateri sedaj prekrščujejo v slovensko!

Doslej še noben zgodovinar ni objavil dokumenta, ki bi dokazoval, da se je partizansko gibanje zavzemalo za neodvisno in mednarodno priznano slovensko državo. Prof. dr. Anton Bebler, sin »prvaka« slovenskega partizanstva in kasneje jugoslovanske zunanje politike bi se nanj gotovo skliceval, če bi obstajal. Če bi to želelo, bi to lahko izvedlo. Pa ni niti poizkusa. To seveda ne pomeni, da med njihovimi pripadniki  ni bilo onih, ki so si to želeli. Poznal sem jih. Partizansko vojaško in partijsko vodstvo, ki je bilo vedno sestavni del jugoslovanskega, je take ideje že v kali zatrlo. Prav tako ne obstaja dokument, ki bo dokazoval povezave med TO kot delom JLA in slovensko osamosvojitvijo.

Vsem, ki spoštujejo resnico je znano, da je slovensko osamosvojitev izvedla slovenska TO, ki ni bila del jugoslovanske. Zgolj oznaka TO je premalo za tako obletnico, ustvarjanje kontinuitete. To je enako slaboumno pot povezovanje kmečkih puntarjev z partizani, ker so oboji požigali gradove. Za zgodovinarske obravnave sta ključna elementa čas in prostor. Pomembna  je vsebina, zgodovinsko in politično ozadje, ne zgolj ime. Dovolj pove tudi dejstvo, da tega ne praznujejo v nobeni nekdanji jugoslovanski republiki. Ker jim več pomeni lastna država, kot nekdanja jugoslovanska vojaška formacija.  Ni se odcepila slovenska TO od jugoslovanske, ampak je zrasla iz  velikih političnih sprememb po  prvih demokratičnih volitvah 1990,  razglasitvi rezultatov plebiscita 26. decembra 1990,  sprejetju Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracije o neodvisnosti in drugih zakonskih aktov z dne 25. junija 1991. leta. Kdo in z kakšnim namenom, da o pravici niti ne govorimo, to sedaj zanika? Organizatorji proslave ne omenjajo demokratizacije Slovenije, ki je bila predpogoj največjega dosežka Slovencev v zgodovini. Ideološko navezavo na nekdanjo jugoslovansko TO še poudarjajo z izmišljanjem nekih jubilejnih simbolov, s čemer kršijo nekatere začetne člene slovenske ustave, ki te opredeljujejo, prav tako kršijo tudi nekatere sodbe Ustavnega sodišča RS na čelu z ono o Titovi cesti.

Zgodovine se ne da spreminjati in tem pogledu vse skupaj ne zasluži prelitega črnila. Gre za našo seadnjost in neposredno prihodnost, demokracijo, vrednote slovenstva in nenazadnje tudi odnos do resnice, ki normalnega človeka loči od drugih živih bitij. Star slovenski pregovor pravi, kdor laže, tudi krade. Prav zato, da bi zanikali  vsesplošno krajo, ki je temeljna vsesplošna  značilnost poosamosvojitvene Slovenije, so si izmislili geslo o obstoju več resnic. V tem primeru ni kraje. Včasih nismo imeli tatov na primer avtomobilov, ampak le ljudi, ki so si ji nedovoljeno prisvojili. Stare navade iz predosamosvojitvenih časov, tudi leta 1968, se torej vračajo. Tokrat naj bi zmagali v politiki.

Ideja o proslavi 50 letnice je  bila pred časom sprejeta v Radovljici na srečanju nekdanjih poveljnikov TO, »ki se jih redno udeležujeta tedanji predsednik predsedstva g. Milan Kučan in načelnik RŠTO gen. Janez Slapar«. »Namen srečanja je obuditev spomina na ustanovitev Teritorialne obrambe, ki je bila ustanovljena 20.11.1968.« Gre za izkazovanje, utelešenje in izpeljavo večkrat izgovorjenega prepričanja, da slovenska osamosvojitev nikoli ni bila njegova osebna politična opcija. V kratkem lahko pričakujemo, da bodo slovenske generale, ki so vodili obračun s slovensko osamosvojitvijo, pred tem pa so bili celo v poveljstvu »slovenske« TO, nobeden ni prestopil na slovensko stran, postali heroji slovenske osamosvojitve Številni drugi jugoslovanski generali so svoje narode podprli.   Ni pomembno, če je general Čad izjavil: »Nikoli nisem razmišljal, da bi prestopil na slovensko stran. Nikoli.« Slovenska TO se formalno začenja z Janezom Slaparjem, ki je bil v letih 1990-1993, menda po 21. maju, prvi načelnik štaba slovenske TO. Njen jugoslovanski zadnji poveljnik general Hočevar je odšel v Beograd. Bil sem poleg, ko ga je velika in razburjena skupina slovenskih domoljubov pod vodstvom  znanega , danes povsem pozabljenega pomorca Jureta Šterka izganjala iz prostorov štaba. Sloki general v letalski uniformi je bil neverjetno miren, čeprav bled. Posebno me je zanimal, ker je bil brat takrat najslavnejšega profesorja matematike v Novem mestu. 

Jugoslovanska TO je bila ustanovljena 20 novembra 1968. Zakaj je bil za proslavo 50 letnice izbran 10 oktober ni jasno. Pri iskanju ozadja smo našli edino razlago, da je 10. oktober  svetovni dan duševnega zdravja.

Dr. Stane Granda