Dr. Ivan Štuhec: Komunistična totalitarna miselnost v Sloveniji je še vedno trdoživa

Sodelavci SCNR od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta leta 2009, ki je razglasilo 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, vsako leto pripravijo spominsko slovesnost. Tudi včerajšnji dan je minil v dogodkih, povezanih z dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ob 16. uri je na Beethovnovi 3 v Ljubljani potekalo odprtje razstave Skozi čas preizkušenj, posvečeno nedavno preminuli nekdanji zapornici komunističnega režima Jelki Mrak Dolinar. Pol ure za tem so  položili cvetje pred spominskimi obeležji, ob 18. uri pa je bila v ljubljanski stolnici  sveta maša za žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki jo je daroval ljubljanski nadškof in metropolit dr. Stanislav Zore, ki je v svoji pridigi med drugim dejal: “Naše oči naj vedno iščejo resnico in naša usta naj iščejo resnico, kajti resnica nas bo osvobodila!”

Po maši je sledilo predavanje moralnega teologa dr.Ivana Štuheca o trdoživosti komunistične totalitarne miselnosti, ki smo ji priča v Sloveniji ša danes, sedemindvajset let po osamosvojitvi. V uvodu je spomnil, da tudi 100 let po koncu 1. SV zgodovinarji odkrivajo nova dejstva in s tem tudi spreminjajo “resnico,” ki so jo zapisali zmagovalci.“Zgodovina se vedno piše na novo, če tako narekujejo dejstva,” je dejal dr.Ivan Štuhec, kar seveda sproža žolčne reakcije piscev “zgodovinske resnice zmagovalcev,” ki so si zgodovinska dejstva prikrojili po svoje za lažje obvladovanje oblasti. “Za to trdim, da ni res, da zgodovino pišejo zmagovalci, ampak jo pišejo zgodovinarji in razvoj človeške družbe ter človekovih spoznanj, ki pretekla dejanja in odločitve potrdijo ali postavijo pod vprašaj. Zmagovalci, pijani od oblasti, so s perspektive človekovega dostojanstva lahko hujši kršitelji le tega, kakor pa so bili poraženci, dokler so imeli moč in oblast,” je dejal dr. Ivan Štuhec in opozoril, da so v zgodovini ob nespornih dejstvih možne tudi različne interperetacije teh dejstev, odvisno ali se jih gleda skozi prizmo nacionalista, internacionalista ali marksista.

V nadaljevanju je postavil pomensko razliko  med diktaturo in totalitarnim sistemom. “V skladu z razumevanjem pojma totalitaren, ni šlo za celovit ali celosten pogled na človeka in družbo ampak za pogled, »ki ne dopušča drugega mnenja ali opozicije, ki nasilno enoti in podreja družbo in osebno življenje državljanov ciljem državnega vodstva«, kot to jasno opredeli Veliki slovar tujk. Totalitarne oblasti so lahko tudi različne v svoji totalitarnosti. Za to je prav, če se razlikuje med diktaturami in totalitarnimi sistemi. Prve so običajno začasne in nimajo za cilj, da bi v celoti preobrazile družbo in ljudi, druge pa želijo prav to, spremeniti človeka in celotno družbo po meri in idejah tistih, ki so na oblasti. Različne imperialne oblike v zgodovini, so bile bliže diktaturam kot totalitarizmom. Slednji so izrazit pojav dvajsetega stoletja in posledica novoveške absolutizacije človeka v rasnem ali razrednem smislu.” Nacionalsocializem in fašizem sta videla človeka skozi optiko rase, komunizem pa skozi razredni boja in revolucije.

Najdlje in najbolj dosledno je svoj totalitarni sistem razvijal komunizem. Zato je tudi najbolj trdovraten, globoko zaćrt v človeško zavest in podzavest. Dr.Ivan Štuhec:“Po nekaterih ocenah je zahteval 200 milijonov žrtev. Germanski nacionalsocializem in italijanski fašizem, nista bila tako dolgo na oblasti, da bi lahko prodrla v vse družbene pore, tudi nista igrala na najbolj občutljivo družbeno noto, na človekov socialni položaj. Končno nista imela možnosti, da bi po drugi svetovni vojni svoj družbeni model izvažala po celotnem svetu, kar je komunizmu bilo omogočeno, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker se je uspel postaviti na stran zmagovalcev proti nacionalsocializmu, k čemur sta mu pomagala anglo-ameriška zaveznika.”

Tudi v Sloveniji se srečujemo z dejstvom, da je totalitarni sistem nekdanje skupne komunistične države Jugoslavije, ševedno globoko zažrt v zavest in podzavest Slovencev. Zato ne preseneča, da edini nacionalni parlament EU, ki ni ratificiral Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, slovenski Državni zbor. Odgovor dr.Ivana Štuheca zakaj je temu tako: ” Najprej za to, ker je komunizem imel za svoj cilj, da spremeni človekovo naravo. Za to je potreboval najprej revolucijo kot sredstvo za pridobitev oblasti. Ko je imel oblast, je svoj koncept človeka in družbe pričel izvajati na vseh družbenih ravneh, vse do religiozne dimenzije, ki je človeku najgloblja in najbolj intimna. V bistvu je komunizem sebe vzpostavljal kot novo religijo, za to je do vseh religij bil odklonilen, nasilen in brezkompromisen. V ljudeh pa je pustil religiozne elemente pripadnosti sistemu, za to je njegova revitalizacija možna in pri tako visokem procentu državljanov uspešna.”

Komunizmu sicer ni uspelo spremeniti človeka po svoji meri, a dovolj, da postkomunistični človek živi v identitetni zmedi in vrednostno izgubljenem vesolju. Ko je propadel  kot sistem in se je zdelo, da nima več moči za spreminjanje zavesti, se je uveljavilo prepričanje, da je vsak posameznik edino merilo vsega in za vse. Kombinacija med absolutizacijo novoveškega subjekta in razpadom totalitarnega sistema je rodila totaliteto subjekta nad samim seboj in nad svetom okrog njega. Z drugo besedo, vsak je edino merilo samemu sebi. Ker je zavest o družbeni pripadnosti v totalitarnem sistemu bila prignana do absurda ji je subjekt sicer obrnil hrbet, a hkrati ohranil prepričanje, o veličini lastne totalitete. Biblično bi lahko to ponazorili z besedami: »Kadar nečisti duh odide iz človeka , hodi po suhih krajih brez vode in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: Vrnil se bom v svojo hišo , iz katere sem odšel. Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo in tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom« (Mt 12, 43-45).”

V tem lahko najdemo odgovor, zakaj v slovenskem prostoru sleherna interpretacija zgodovinskih dejstev našepolpretekle zgodovine, ki so “skregana” z uradno zgodovino zmagovalcev, sprožijo burne reakcije. Dr. Ivan Štuhec je opozoril na “pogrom,” ki sta ga doživela zaradi intervjuja na TV SLO dr. Jože Možina in dr. Jože Dežman, oba z akademskim nazivom s področja zgodovine. Servilen odnos vodstva nacionalne RTV do nosilcev pogroma je še en dokaz, kako trdoživa je v Sloveniji še vedno komunistična miselnost, ki prežema vse pore človeških dušin družbene zavesti. “

“Prav delo in prispevki Možine in Dežmana so neprecenljiv doprinos k celovitejšemu pogledu na našo polpreteklo zgodovino. Možina z intervjuji, Dežman pa z identifikacijo pomorjenih žrtev komunističnega totalitarizma, postavljata človeka kot posameznika z njegovim dostojanstvom v središče zgodovine. Njuno delo in delo vseh, ki na tem področju raziskujejo, definitivno piše zgodovino na novo, z odkrivanjem zamolčanih in prikritih dejstev.

Kako trdovratno politični dediči komunizma branijo svojo interpretacijo zgodovine se kaže tudi  v tem, katere vladne resorje v vsaki koaliciji želijo obvladovati. Dejansko nikoli niso sestopili z oblasti na področju družbenih obveščanj, vzgoje in izobraževanja, sociale in družine. V tem pa se kaže, kako na naših tleh ni konec revolucije in kulturnega boja. Prej so se pripravljeni odreči gospodarskim in finančnim resorjem kot pa tistim, ki najbolj subtilno oblikujejo zavest državljanov. Če deklariran kristjan in praktični vernik ne prepozna teh namer, v preteklosti skozi položaj krščanskih socialistov v t.i. OF, v sedanjosti pa z novačenjem žlahtne konservativne stranke za koalicijo z levico, po tem ne ve veliko, ne o zgodovini, ne o sedanjosti, še manj pa lahko državo pelje v boljšo prihodnost. In slednja bi naj bila brez starih delitev.”

Varuhi “tradicije komunističnega sistema” zato v javnem nastopanju opletajo s pojmi fašizem in fašistoidnost, ko lepijo etikete ljudem, predstavljajo nasprotna dejstva “zgodovini zmagovalcev!” Tudi geslo “smrt fašizmu, svoboda narodu,” je tipični politično propagandni konstrukt komiunistov, ki so ga v nekdanjem režimu vcepljali vsem, od pionirskih let naprej. “Tako kot so dosledno uporabljali pojem nacizem in izpuščali socializem, da bi ga obvarovali pred nacistično okuženostjo. Že sama pojmovna zmeda in netočnost pojmovanja in razumevanja tako totalitarizmov kot opredeljevanja ljudi v času okupacije in revolucije na Slovenskem, nam govori o tem, da smo bili ves čas priča manipulacije zgodovine, ki jo je potrebno očistiti, pa naj bo to komu všeč ali ne.”

Ob koncu svojega nastopa se je dr. Ivan Štuhec uzrl v Evropo in Evropsko unijo. Zaskrbljeno je ugotovil, da se v zahodni Evropi ne zavedajo, da so ostanki komunističnega totalitarizma v bivših vzhodnoevropskih komunističnih državah veliko bolj prisotni in v vzponu, kakor fašizem in nacionalsocializem v Italiji in Nemčiji. “Kdor si pred tem zatiska oči in bojim se, da je takšnih v Bruslju vedno več, dela nezadržno v prid procesa razgradnje Evropske unije in vrnitve totalitarizmov pri stranskih vratih v evropske in nacionalne politične strukture. Ko bomo do vseh totalitarizmov in do vseh oblik holokavstov imeli enaka merila presoje, takrat bomo morda mirneje spali. Danes pa je čas izjemne budnosti in pozornosti, da se ponavljanje zgodovine prepreči prej, kot bo prepozno. A pri tem imamo eno veliko težavo, ki sem jo zgoraj poimenoval  »totaliteta subjekta« ali sedem hudih duhov, ki so hujši od prejšnjega enega v sistemu prepoznavnega,” je svoje predavanje sklenil moralni teolog dr. Ivan Štuhec.       

B.C.

Foto: SDS