Dolga prehojena skupna pot in njeni vidni rezultati povedo le eno: “Slovenska demokratska stranka je vedno utrjevala in gradila skupno pot za vse Slovenke in Slovence”

Ta dolga pot traja že 34 let. Pot ki jo prehodijo in po njej hodijo vztrajni, kleni, zbrani, pridni, prizadevni in na narodno grudi navezani in z njo povezani ter njej zavezani  Slovenke in Slovence. Tako  je. Tako je bilo včeraj  v Mariboru, drugem največjem mestu v Sloveniji. V njem je bil včeraj narejen  še dodatni korak da bo tam in s temi ljudmi ki jih imamo  se zanj in za ta del Slovenije naredi še več in največ.

V takšnem ozračju je potekala proslava te tako lepe in častitljive obletnice stranke SDS. Ki je Slovenska in  Demokratska,  je  od vseh ki imajo radi Slovenijo, slovenskega človeka in so pripravljeni narediti največ zanj, da ga imajo v ospredju le njega in nič drugega.

Ja v tem ozračju in enkratnem dogodku so bila podeljena številna priznanja odborom  in seveda zlati znaki za vse tiste, ki so kakor koli zaznamovali  preteklo obdobje v stranki in dobršen del svojega dosedanjega življenja. In seveda diamantni  znak SDS za poseben in neponovljiv dosežek ter dajanja samega sebe in največ od sebe da je v stranki SDS  tako kot je.

V vsem tem gre enostavno  za pripadnost in zavezanost stranki,  ali  kot bi  rekel dr. Jože Pučnik tukaj se gre » Gre za stvar«. Vsi prejemniki priznanj so počeli vse to in dajali sebe z zavedanjem da gre za stvar, bitje in žitje slovenskega človeka.

Zbrane na slavnostni akademiji ob 34. obletnici SDS, ki je potekala v Mariboru je nagovoril tudi predsednik stranke Janez Janša.

V svojem navdahnjenem govoru  je med drugim dejal:

Danes imamo Slovenci krasno domovino, ki je od osamosvojitve leta 1991 naprej tudi država. Imamo Slovenijo, ki pripada vsem. V zadnjem času velikokrat slišimo očitek, da si jo prisvajajo osamosvojitelji.  To je sicer nekaj takšnega, kot če bi ustanovitelju podjetja očitali, da si to podjetje prisvaja. V resnici je stvar še mnogo hujša, kot če bi ta očitek držal. Kajti Slovenijo in slovensko državo si prisvajajo tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija in so to tudi javno izrekali. In aktivno rušili osamosvojitvene napore. Tako iz ospredja kot iz ozadja. Z razorožitvijo slovenske TO, z deklaracijo proti slovenski vojski, z glasovanjem proti vsem ukrepom za zavarovanje in obrambo osamosvojitve, s pozivanjem evropskih politikov, naj Slovenske države ne priznajo, z odkritim javnim nasprotovanjem številnih odborov ZZB osamosvojitvi, s ponujanjem takojšnje združitve nazaj v jugoslovansko konfederacijo itd.

 

Ni slučaj, da smo pred nekaj dnevi od istih ljudi, ki so po izglasovanem plebiscitu izdajalsko nasprotovali oboroževanju Slovenije, prejeli podobne pozive, tokrat namenjene nasprotovanju obrambni pomoči napadeni Ukrajini. In ni slučaj, da je rdeča zvezda danes simbol agresorske ruske vojske v Ukrajini, tako kot je bila simbol agresorske jugoslovanske armade, ki je leta 1991 napadla Slovenijo. Še manj je slučaj, da Putinova nagrajenca Kučan in Janković zagovarjata Putina.

 

Golobova vlada je šefa zločinske Udbe pokopala z vojaškimi častmi in obenem ukinila muzej slovenske osamosvojitve. Gre za simbolno potezo, ki ne napada zgolj neke kulturno zgodovinske institucije, kakršno ima vsaka samostojna država. Napada sam rezultat osamosvojitvenih prizadevanj, napada samostojno in demokratično Slovenijo. Tega niti preveč ne skrivajo. Poslanci ene od vladnih strank v DZ javno govorijo, kako je slovenska osamosvojitev zrušila čudovito socialistično Jugoslavijo. Javno se hvalijo, da na dan državnosti ne obešajo slovenske zastave. Ministrica druge vladne stranke je na svojem profilu zapisala, da je treba stanje vrniti v čas pred letom 1991 in da delajo na tem. Celoten državni vrh navdušeno ploska zlorabi državne proslave ob kulturnem prazniku, kjer sovražni govor na dveh nogah paradira s simbolom totalitarne ideologije in agresorske vojske.

 

Ne gre torej za muzej osamosvojitve, ampak za osamosvojitev samo in njen rezultat. Za samostojno in demokratično Slovenijo. Oboje želijo izničevati tudi z abotno frazo, ki jo papagajsko ponavljajo na različnih totalitarnih prireditvah. Češ da brez t.i. NOB ne bi bilo samostojne Slovenije. Lahko bi jih vprašali, zakaj so toliko časa molčali. Če bi nam to povedali leta 1991, se ne bi bilo treba še enkrat osamosvajati. Vendar je to izkrivljanje kljub svoji bizarnosti nevarno, saj želi zabrisati meje med socialistično republiko v SFRJ in samostojno slovensko državo in meje med totalitarno vladavino ene stranke in demokratično ureditvijo samostojne Slovenije.

 

Na sami prireditvi so bili s posebnimi priznanji bili nagrajeni 29 odborov za izboljšanje in preseganja prejšnjih rezultatov na večkratnih volitvah in referendumov  v letu 2022.

Zlati znaki so priznanje za osebni prispevek za daljšo obdobje skozi mnogo razločnih oblik in pristopom v z edinim ciljem  da se gradi, utrjuje in dosega čim več. To so: Tamara Bizjak, Anton Grošelj, Ivanka Habjanič, Irena Horvat, Branko Kaker, Gvido Krušič, Anton Lubej, Leopold Novak, Janez Podbornik, Jožef Senica, Anton Šinkar,  Alojz Šinkovec, Branko Šumenjak, Irena Tavčar, Janez Tavželj, Ivanka Tofant, in Branko Verk.

 

Diamantni znak je prejel Dr. Vinko Gorenak. Dr. Vinko Gorenak v vseh pogledih izjemna osebnost. Pri njem je treba najprej poudariti nadpovprečno delavnost, zavzetost in vnemo. Ko naštejemo vse funkcije in zadolžitve, ki jih je opravljal, se vprašamo, ali ima njegov dan morda več kot 24 ur? Vseskozi dela v nekakšnem zaletu, z zagnanostjo in izjemnim veseljem. Vse ga zanima. Je odličen in odločen analitik političnih razmer, brez dlake na jeziku jih komentira in stvari poimenuje s pravim imenom. Svoja opažanja in mnenja deli na družbenih omrežjih in v svojem blogu, je zaželen sogovornik v televizijskih pogovornih oddajah ter pogosto povabljen h komentiranju aktualnih političnih zadev. Ima široko teoretično in praktično znanje, ki si ga je nabiral vsa leta v različnih službah in funkcijah ter skozi izobraževanje in pedagoško delo. Njegovo mnenje šteje. Je merodajno. Ne le v strankarskih krogih, temveč v širšem političnem prostoru. V svojih iskrivih mislih je pronicljiv, s svojim poštenjem, duhovitostjo, humorjem in dobrim zgledom je vzor pokončnega in pogumnega borca za stvar, torej za vse, kar je prav in pravično.

V svojem slogu  in rahlo hudomušno je med drugim dodal, da se ta znak dodeljuje tistim ki so kot je sam rekel; tam nekje čisto na koncu, samo vedite jaz še nisem na koncu«. To samo pove da je vedno pripravljen biti za stvar in na razpolago.

 

Enkratnemu vzdušju, odlični prireditvi so dodali tudi člani družinskega ansambla Zeme in Dravograda  ter Eva Irgl,  perfektna voditeljica.

Še na mnoge obletnice in še več odličnih dosežkov za slovenskega človeka!

 

Vane T. Costa