Delavska svetovalnica – KDO JE “MALI ČLOVEK”?

Fant ima nekaj čez 20 let. V Nemčijo je prišel pred nekaj meseci, da bi delal kot pomožni gradbeni delavec. Zgodila se mu je poškodba pri delu. Dela je bilo ogromno, vsi so hiteli, skočil je čez nekaj in si dodobra poškodoval gleženj. Takoj je začutil ostro bolečino. Nadrejeni mu je rekel, naj nadaljuje z delom, da je mlad fant, da bo to hitro minilo. Po pavzi je hotel nadaljevati z delom, vendar ni mogel hoditi zaradi bolečin. Nekaj ur je čakal na konec izmene, ker ni imel prevoza, pred tem ga nihče ni povprašal kako je z nogo. Nato so ga prepeljali v skupno stanovanje. Nadrejeni mu je rekel da dvomi da lahko kaj uredi, ker nima urejenega zdravstvenega zavarovanja.

Zapis iz FB. Fanta smo sicer takoj kontaktirali in mu dali kontakt sindikalistke ki dela direktno z napotenimi delavci v Nemčiji.

In potem pomisliš – koliko je teh, takšnih zgodb? Mladih, ki nezavarovani zgubljajo zdravje na “deloviščih”? Pred časom je prišel do nas fant, ki je delal v neki mehanični delavnici. Vsi po vrsti v delavnici mladi fantje. Nekaj čez dvajset. Po koncu deseturne izmene, ko se nekako privlečejo do doma, zaspijo kar v kuhinji, ne zmorejo se niti preobleči in se zavleči v postelje. Plača na roke. ko je. Če je. Eden izmed njih je en dan zgodaj zjutraj jokal v kuhinji. Pogreša družino.

Mlajša dekleta, prav tako nekaj čez dvajset let starosti, po drugi strani čistijo. Spet brez urejenega socialnega zavarovanja. Ure in ure. In ure. In ure. In si pridno uničujejo sklepe. Ali pa (vmes) pomivajo posodo v gostilnah. In si pridno uničujejo roke.

In potem vidiš njihove “šefe”. Kot pavi se vozikajo v SUV stanovanjih na kolesih, gradijo si kvadratne utrdbe / graščine, hodijo na dopuste v eksotične kraje. Medtem ko njihove delavce vsak večer kombi vrže v skupna “stanovanja”, s skupnimi toaletnimi prostori, daleč od njihovih družin.

Pa pustimo za trenutek vse nadzorne institucije, ki ponavadi lovijo prazne lupine od firm, ki jih za sabo puščajo taki “šefi”.

Pa si postavimo naslednje vprašanje: kdo so ti “šefi”? Kdo so ti “ljudje”, ki kradejo ljudem denar, pravice in zdravje? In ne samo enkrat – prav vsak dan. Kdo so ti “ljudje”, ki imajo denar za najnovejši SUV, “nimajo pa denarja” za delavce, ki jim s svojim delom plačujejo ta SUV? Kaj se potika po njihovih mislih cele dneve – razen bolestne odvisnosti od denarja, četudi tujega? Kaj o teh “šefih” pravijo njihove družine? Kdaj so postali “šefi/gazde”, karkoli se že imenujejo? Ali so že v otroštvu razmišljali “ko bom velik bom gazda, ki bo izkorišča ljudi”? Ali si ti “šefi/gazde” vsak dan, vsak trenutek pač lažejo, da si zaslužijo vse to kar imajo – ker so pač – “šefi/gazde” in da so drugi pač preveč “šibki”, oni pa so pač “preživevci, še več “tisti, ki ti dajejo kruh”?

Veste, kaj si mislim, da so vsi ti “šefi/gazde”? Patetična bitja, ki si zdravijo svoje lastne komplekse na plečih drugih. Mali ljudje, ki rabijo na tone prestižnega avtomobilskega pleha in stanovanjskega pohištva, da se pogledajo v ogledalo, potrepljajo svoj trajno poškodovani ego in si rečejo “uspel sem” (četudi na račun tistih, katere izkoriščam).

In veste, kaj se zgodi, ko umirjeno pokličeš takšnega “šefa/gazdo” in ga vprašaš sila preprosto vprašanje: “kje je denar”? Ves ta v prestiž zavit ego – začne praviloma jamrati. Nepovezano govoriti. Bevskati. Pravzaprav skoraj jecljati. “Veš, čakamo na glavnega izvajalca, da poplača”. “Čakamo na večje nakazilo.” Poskušaš biti miren. A ne gre. Ker si videl izmučenega delavca, delavko, Ki pri svojih nekaj več kot dvajsetih zgledata, kot da bi se rada samo nekam zavlekla in spala tri izmene skupaj.

Poveš “šefu/gazdi” da tako pač ne gre. Da delavec praktično ne zmore več, da je skurjen, brez denarja, brez papirjev. “Bom, bom, bom”, reče “šef/gazda”.

Še enkrat, čim bolj umirjeno vprašaš: “kdaj bo denar in papirji za delavca? torej jutri?”.

Pravzaprav je vse kar takšni “šefi/gazde” imajo – iluzija moči. Iluzija nadzora nad “malim človekom”. In v trenutku ko se tega “šefa/gazdo” pokliče in ga vpraša sila preprosto vprašanje “kje je denar”, njegova pozicija moči, pozicija nadzora nad “malim človekom – poči kot balon.

In pred vsemi nami se v vsem sijaju prikaže patetična figura, ki si panično pumpa svoje trajne komplekse s tujim denarjem, zato da je – “šef/gazda”, da je “nad drugimi”. Eee, nič več.

Zato, spoštovane delavke in delavci. Niste vi “mali človek”. Mali človek je “šef/gazda” ki rabi vas, da je “velik”. Vaše pravice so vaše pravice. Vaše pravice niso obliž na večno ranjen ego “šefa/gazde”. Pokličite. Pokličimo.

Ukrepajte. Ukrepajmo.

Goran Lukić

Delavska svetovalnica