Celje: »O zgodovini izobraževanja slepih in slabovidnih otrok na Slovenskem v Zavodu za slepe in slabovidne v 20. stoletju. In še nekaj več«

Ob  zaključku leta  ob tridesetletnici je bila izdana druga številka  »Zgodovina za vse«. Več zanimivih tematik, danes z poudarkom na izobraževanju slepih in slabovidnih.

Prispevek, ki je v publikaciji »Zgodovina za vse« raziskuje zgodovino izobraževanja slepih in slabovidnih otrok na Slovenskem. Po predstavitvi začetkov skrbi za slepe vojake, sledi ustanovitvi zavoda na slovenskih tleh in njegovemu razvoju skozi 20. stoletje. Prispevek osvetljuje izzive in napredke v izobraževanju slepih ter opisuje, kako je potekalo izobraževanje slepih, katerih predmetov so se učili, kakšne pripomočke so uporabljali in kakšen je bil tiflopedagoški pristop v tem oziru. Besedilo predstavi nekaj tiflopedagogov in njihov prispevek k delovanju zavoda in poudarja osrednjo vlogo institucije pri opolnomočenju slepih posameznikov, da zaživijo neodvisno življenje in si prizadevajo za raznolike kariere. Julija Šuligoj kot avtorica tega prispevka je to izvedla s pomočjo intervjuja, ki ga  je opravila z nekdanjim gojencem  z slepe in slabovidno mladino v Ljubljani.

Glavna inštitucija za izobraževanje slepih in slabovidnih  pri nas  je zavod za izobraževanje slepih in slabovidnih , danes pod imenom Zavod IRIS.  Tam pravzaprav živijo in se izobražujejo otroci z razločno stopnjo slepote, kar pomeni da niso  vsi slepi.  V preteklih obdobji so slepi bili zelo drugače obravnavani, pravzaprav so bili večji del časa na robu družbe, marginalizirani in slabo tretirani. Nemalokrat so bili celo zaničevani.  Šele proti koncu 18 stoletja se zgodil prvi konkreten premik z Valentinom Haüy, pod vplivom razsvetljenstva, ko je bil ustanovljen prvi takšen  zavod v Franciji. Od takrat do prvih otipljivih rezultatov  na Slovenskem je bilo potrebno  skoraj celo stoletje.  Sprva so jih pošiljali,  in to predvsem premožnejši, v ustanove širom celotne Avstro-ogrske kjer pa se pojavlja problem jezika in prilagodljivosti, ki pa je dejansko ni bilo. Če so že opravili izobraževanje se je kasneje pojavil problem zaposlovanja.  Zato je bilo na Dunaj večkrat posredovana vloga, prošnja in razložena potreba p tovrstnem zavodu na Slovenskem in poučevanju v domačem jeziku. Posluha za to ni bilo.

Preteklo  je ravno toliko časa,  da je razpadla Monarhija ob  koncu prve svetovne vojne,  da  je šele na to  prišlo  do tovrstne institucije  za poučevanje v slovenskem jeziku.  Posebej je treba omeniti to, da je ena od posledic prve svetovne vojne tudi veliko število oslepljenih vojakov in civilistov. Poučevati so jih začeli v slovenščini specialni pedagogi za slepe in slabovidne ali tiflopedagogi. Med njimi tudi Franc Fabinc in Minka Skaberne.  V Gradcu so učile slepe vojake pisati in brati  v »Brajici«. Težava se je pojavila pri prilagajanju v slovensko pisavo  zaradi šumnikov. Malo so si pomagali z hrvaško brajico. Za to brajico v slovenščini se je potrebno zahvaliti  Minki Skaberne.

1.marec 1918 je  ustanovni dan  slovenske knjižnice za slepe in slabovidne. Da bi lahko poučevali v brajici je bilo potrebno usposobiti določeno število ljudi da se najprej naučijo brajice, potem  pa še prepisovati v brajici, da se lahko ustanovi minimalni knjižni fond. Izobraževanje Slepih in slabovidnih poteka in iz leta v leto, posebej tam nekje od 70-80 letih naprej  je vključevanje bistveno bolj uspešno. Največ njih je v storitveni dejavnostih, med njimi pa so telefonisti  v »očitni« prednosti pred ostalimi poklici.

Uspelo mi je izvedeti tudi to, da se kadre za tiflopedagoge izobražujejo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani  in sicer na dodiplomskem specialnem  in magistrskem študiju.

Veseli nas da je družba pokazala in dokazala da je možno vključevanje te skupine prebivalstva najprej v izobraževalni  in kasneje v zaposlovalni sistem kjer lahko tudi karierno napredujejo. Tako kot vsi  ostali v družbi.

 

Vane T. Costa