Blagor Švicarjem

Politično izjemno dinamična nedelja je mnoge prikovala k večji pozornosti do množičnih medijev. Osebno  me je bolj kot volitve v Italiji in na Koroškem zanimal švicarski referendum o plačevanju obveznega prispevka za radiotelevizijo. Zaradi nepoznavanja tamkajšnjih razmer nisem imel nobenih pričakovanj. Vsekakor je visoka zavrnitev odprave plačevanja impozantna in govori predvsem o kvaliteti programov in posledičnem  zadovoljstvu poslušalcev in gledalcev.

Kakšen  bi bil izid takega  referenduma v Sloveniji si je težko predstavljati. Čeprav smo že krepko v predvolilnem času, javni mediji še niso njegov predmet in vse kaže, da tudi ne bodo. Vladne strukture so z radiotelevizijo zadovoljne, opozicijske  se jih v svoji nemoči bojijo, saj bi jim načenjanje problema prineslo več škode kot koristi. Glede na predvolilne projekcije verjetno to ni najmodrejše, saj če volitve tako zgubiš, kot kaže, da se bo zgodilo, je vseeeno, če dobiš še glas ali dva manj.

Javna radiotelevizija je v Sloveniji zelo resen in vsega upoštevanja vreden politični faktor. Ni problem   delitev levo-desno, ona zgolj odslikava  razmere političnih moči v družbi, ampak politični aktivizem posameznikov in še bolj vsiljevanje njihovih osebnih političnih pogledov, kot edinih zveličavnih. Enako imajo pravico tudi do svoje spolne usmerjenosti, nimajo pa nikakšnje pravice, da nas z njo maltretirajo. Zelo je prisotna tudi  vzvišena nemarnost, nepripravljenost do priznavanja in popravljanja napak. Veliko pripomb je tudi glede odnosa do zgodovinskih problemov, toda glede na dejstvo, kakšno usodo doživljajo tam moji kolegi, so pritožbe brezupne!

Čeprav je velika večina v njej zaposlenih pravih profesionalcev, pa obstaja peščica, ki njeno politično moč zelo zlorablja. Žrtev tega je nedvono tudi dr. Ljerka Bizilj kot dosedanja direktorica televizije. Pravzaprav je njena, recimo bobu bob, odstavitev ali zamenjava, ogledalo odnosa do vrhunsko izobraženih na zavodu. Čudno, da ni nobenega odmeva, da so ravno zaposleni z doktoratom znanosti, poleg omenjene vsaj še trije doktorji znanosti, najbolj pogosto na udaru novinarjev – notranjih ideologov ali bolje političnih komisarjev, ki jih nekateri imenujejo talibane. Če je verjeti vestem, ima poglavitne zaluge za odhod dr. Biziljeve športni novinar, ki bolje pozna zgodovino kot tamkajšnji doktorji zgodovine. Povedano drugače. Ni slučaj, da je glede na pahljačo učiteljskih usmeritev, večina ravnateljev slovenskih šol učiteljev  telovadbe.

Problem radiotelevizije ni problem levih in desnih prepričanj, ampak političnih in ideoloških zlorab posameznih aktivistov, ki nas morajo stalno poučevati in spreobračati. Pravi levičarji svoje prepričanje tako cenijo, da ga niso pripravljeni polagati na tnalo politike. Mnogi »levičarji« se zavzemajo za strpnost zgolj zato, da izsiljujejo vastvo za svojo politično in ideološko nestrpnost. Kdo jim daje to oblast? Seveda imajo pravico do svojega mnenja in prepričanja, samo mi, ki moramo obvezno plačevati RTV prispevek, imamo zaradi pravico do vsaj minimalnega spoštovanja in tolerance. Nikoli ne bi dvignil glasu proti njihovemu početju, če bi bila RTVS zasebna Prav neverjetno je, kako vsaj dva glasbena urednika (?), izrabljata napoved izborov glasbe z poličnimi komentarji s katerimi poveličujejo ultralevičasrtvo ali pa nekdanjo »jugo« pod katero da sta se nam točila med in mleko. Pravzaprav sta prav odnos do demokracije in slovenske države bolj moteča kot kaj drugega. Demoniziranje opozicije in desnice, ki to v resnici ni, je naravnost neverjetno, predvsem pa zastrašujoče antidemokratično. Očitno se bo to po zadnjih kadrovskih spremembah še poglobilo.Kardinal Rode je nedavno v Rimu izpostavil samo en vidik tega problema, ki je dejansko bistveno širši. Očitno večinske »zdrave sile«, pod to razumem ljudi z politično kulturo, nimajo moči, da bi RTVS spremenile v resničen javni servis, ki bi se zavedal, da moramo njihovo (slabo) vzdrževanje obvezno podpirati. Očitno to nekateri razumejo tudi  pravico do skrajno primitivnih žalitev.

Glede Slovenije kot samostojne države. Novinarji nas še vedno zasipavajo, kljub četrtstoletni državnosti, z republiškimi organi namesto organi Republike Slovenije »Republiški štab za zaščito in reševanje« je samo eden takih primerov. Enako boleče je tudi neločevanje pojmov državni in nacionalni. Belgijska »nacionalna« opera je državna, ne pa narodna, flamska ali valonska… Srednjeevropska raba in razumevanje pojmov nacija, nacionalen… je popolnoma drugačna kot anglosaška ali romanska. Francoske »nacionalne« inštitucije se slovensko prevajajo kot državne. Glede na izogibanje besede država ali njena uporaba v najbolj negativnih primerih je RTVS zadnja trdnjava kardeljanske teorije o odmiranju države.

Referendum o ukinitvi prisilnega radiotelevizijskega   prispevka v Sloveniji? Glede na višino, bi bila njegova odprava za večino upokojencev največje zvišanje pokojnin! Največ pa je odvisno od razmer v hiši. Skrajni čas je, da služba varuha pravic poslušalcev in gledalcev postane to, ta kar se razglaša, ne pa varuh lumparij in ideoloških ter protislovenskih izpadov posameznih novinarjev-aktivistov. Napake si moramo odpuščati, kajti nihče ni imun proti njim.

Dr. Stane Granda