Zgodba o uspehu s slovenskim pridihom: »Savo Milović iz Postojne, športni direktor košarkarskega kluba Telekom Baskets Bonn«

Lepo je in razveseljivo ko zastrižeš z ušesi  in slišiš da je temu tako. Ja tako je bilo v tem primeru in v tej zgodbi. Zgodba ki navdušuje. Primarno o načinu integracije in sekundarno, čeprav enako pomembno, o vplivu integracije in  kasnejše vključenosti v delu priznanega in renomiranega košarkarskega športnega kolektiva Telekom Baskets Bonn.

 

Kdo je Savo Milović?

Sin dosti bolj znanega, vsaj v določenem obdobju za slovensko košarko, trenerja več slovenskih ekip Predraga Milovića, ki je vse dosežke na polju košarke dosegel v Sloveniji. Savo je rojen 1986 v črnogorskem Baru,  bil  je star šele  štiri leta ko je njegov oče »zajadral« v slovensko košarko, s prihodom v Kranj in začetkom treniranja z moštvom Košarkarskega kluba Triglav Kranj, sprva kot prav za nekaj tednov, kasneje pa se izkaže skoraj za vedno, oziroma traja že več kot trideset let. Kasneje  najprej Postojna, potem  Domžale kjer je vpisal prvi razred osnovne šole. Kasneje  ko bi naj šli v Štajersko prestolnico, je  nepričakovano sledila Idrija kjer je že kot osnovnošolec bil  priča neverjetne  košarkarske zgodbe  kluba, ki ga je treniral njegov oče, iz tako male sredine kot je Idrija, ki je skupaj   z okolico štela 5000 tisoč prebivalcev, na  tekmah jih  bilo vedno okoli tri tisoč. Čeprav  je  bila v nekaj letih zrasla  kot Feniks iz pepela sledila zgodba, ki navduši.. prej so Milovići  Idrijo poznali  in spoznali preko otrokove slabosti in Petrolove črpalke. Kasneje,  kot sam pravi si je zapomnil  tamkajšnjo evforijo , ki se je njemu kot otroku v 2, 3, 4 razredu osnovne šole vrezala v spomin. To je tista srčna pravšnja navezanost na domači kraj pri tamkajšnjih  ljudeh  kjer je lokalpatriotizem pri njem  pridobil na pomenu v najbolj pozitivnem  smislu. V tem najbolj občutljivem  obdobju m je bilo vcepljeno to da se mora poleg jezika navzeti tudi miselnosti okolja ter navad ter spoštovanje do pristnosti okolja v katerem se formiraš kot osebnost.  To ga je tudi zaznamovalo in izoblikovalo.

 

Košarkarsko popotovanje Save Milovića…..

 

Za kratek  je  treniral s košarkarji slovite berlinske Albe… sicer pa….

Milović se je leta 2001 iz Slovenije preselil k nemškemu drugoligašu Rhöndorfer TV, ki ga je takrat vodil trener Berthold Bisselik.  V času svojega delovanja pri RheinEnergie Kölnu je v košarkarski Bundesligi zbral skupno deset nastopov, od tega sedem v sezoni 2005/06, ko je z Rhinelanders pod vodstvom trenerja Saše Obradovića postal nemški prvak. Med pogodbenim obdobjem v Kölnu je Milović igral tudi za drugoligaški klub NVV Lions Mönchengladbach( na izposoji  zaradi boljše minutaže), zahvaljujoč pravici do nastopa na drugi tekmi, preden se je za stalno pridružil ekipi Mönchengladbach.  Do odhoda med tekmovalne košarkarje leta 2016 je pozneje deloval v Sloveniji in ponovno v Rhöndorfu.

Milović je bil od leta 2014 zaposlen kot trener v mladinskem pogonu Telekom Baskets Bonn,  od leta 2015 pa kot redno zaposlen. Opravil je šolanje za mlade trenerje nemškega košarkarskega izobraževalnega sklada. Januarja 2017 je poleg svojih dolžnosti v Bonnu prevzel vlogo pomočnika trenerja pri Dragons Rhöndorf (2. Bundesliga ProB).  Leta 2018 je postal glavni trener Bonn-Rhöndorfer Spielgemeinschaft v mladinski košarkarski Bundesligi (JBBL), januarja 2019 pa se je preselil v štab moštva Bonn Bundesliga, kjer je do maja 2019 delal kot pomočnik trenerja. Poleti 2019 se je vrnil na mesto glavnega trenerja ekipe JBBL  in bil od takrat naprej odgovoren za individualne treninge v bonnski bundesligaški ekipi.  Februarja 2021 je bil začasno imenovan za športnega direktorja amaterske in mladinske divizije Telekom Baskets Bonn.] Poleti 2022 je Milović prevzel mesto športnega menedžerja pri Telekom Baskets Bonn. V tej vlogi je sodeloval pri zmagi v ligi prvakov in doseganju drugega mesta v nemškem prvenstvu v sezoni 2022/23.

 

Zakaj je ta pot posebna?

V tej vlogi je potekal pogovor,  bolj popotovanje  po njegovi vijugavi košarkarski cesti, s tem da ni niti za trenutek ni vozil po bankinah.  Zanimivo je kako so ga Nemci »vpregli« v njihovo »integracijsko« vključevalno mašinerijo, najprej v mladinskih letih, preko  šolanja, učenja jezika, internata, sočasnega košarkarskega razvoja.. tudi takrat ko je moral za kratek čas iti iz Nemčije je prišel nazaj v Slovenijo, ki je v njegovih očeh imela prednost pred nesigurnim in nezanesljivim Balkanom, pravzaprav je bila in vedno bo zanj sinonim za urejeno okolje, kultivirana okolica in zanesljivejše,  na koncu koncev tudi  bistveno bolj varno v primerjavi z nečem južneje od tod. Njegovo delovanje v Telekom Baskets Bonn je posebno zato ker je prisotna zdrava poslovna in športna atmosfera za delo in razvoj. Ustanovitelji so pet  oseb, pet dobrih prijateljev, ki so dali svoje vloge in se na podlagi tega porazdelili enakovredne vloge v ustroju kluba.  Slovenija, kot sam pravi ga je naučila, da se prikloni miselnosti okolja v katerem prihaja. Dodeljeno vlogo  v ponujenem ustroju je sprejel  in zagrabil z obema rokama. Gradi  in gradijo ekipo na načelih,  ki jih  okolje najbolj pozna.  Köln in Porenje, kjer sta doma tudi pragmatična miselnost značilna za ta del Nemčije,  sta pravzaprav naznanila pot športnega direktorja Save Milovića.

Kot prvi med enakimi na področju ustvarjanja igralcev, odgovoren za športni segment, jim vceplja miselnost o gotovem razvoju osebnostnih in  tekmovalnih sposobnostih ter nemotenem in vztrajnem nadgrajevanju posameznikov ki pridejo  trenirati in živeti v Bonn v tej veliki košarkarski družini.  Ko nekdo  gre iz Kölna igrati drugje je zelo pomembno da je košarkar iz Telekom  Bonna  zato ker od tam pridejo igralci s karakterjem.  Ekipa in okolje gojita zdrava pričakovanja. V skoraj tridesetletni zgodovini kluba je kljub imele eni izrazito slabo sezono in eno sedmo mesto. Vse ostalo pa je bili v okvirih zaključnih turnirjev tamkajšnje četverice. To jim uspeva to jih dela normalne, realne in zanimive.  Še posebej prestižnem dvoboju med njimi iz nekdanje prestolnice Zahodne Nemčije in sedanje skupne prestolnice Berlinom, med Telekomom iz Bonna in Albo.  Seveda v lastni dvorani za šest tisoč gledalcev.

Poslanstvo Milovića je tem da iz tega njegovega košarkarskega »lonca« pride nekaj užitnega za košarko v Nemčiji in kasneje ko ptice odletijo vstran iz prvega pravega gnezda naprej.  Čeprav kratko, pa ne prav kratko, je njegova usmerjenost jasna, dobro zastavljena, koristna in donosna. Za klub, igralce in zanj, v vseh ozirih.  Del strategije ki jo je zastavil se realizira preko naše  Rogle za katero ima le besede presežka  v vseh ozirih.  Ali kot sam pravi: »Nekaj malega tudi dam Sloveniji kot je ona dala meni, seveda je Slovenija dala  bistveno več meni«,  je bil odgovor na ta ali je pri odločitvi za priprave v Sloveniji odločal sentiment….

 

Pa ne pozabimo, Savo je zaprisežen občudovalec in častilec njegove Slovenije, v kateri je rasel,  zrasel in se izoblikoval kot osebnost. Je njegova oaza miru, brez dvoma tudi za njegovo soprogo in za  sina Nikšo….

Še velikokrat dobrodošel v Slovenijo, navsezadnje tudi  tvojo, mar ne?

 

Vane T. Costa