Rusi so iz regije Kursk evakuirali več kot 76.000 ljudi. Invazijo so označili za “teroristični napad”. Celo Lukašenko se misli »braniti« pred Ukrajino!

Rusija je evakuirala več kot 76.000 ljudi z obmejnih območij v svoji zahodni regiji Kursk, odkar je Ukrajina začela presenetljivo ofenzivo.

Kaj to pomeni?

Da niti pod razno niso pripravljeni in zmožni  braniti območje, ampak je lažje umakniti človeški faktor.  Prenos vojne na napadalčevo ozemlje je nekaj kar jim je pomešalo račune in »podrlo« strategijo o tako imenovani  posebni nekajdnevni “operaciji” na ozemlju Ukrajine.

“Več kot 76.000 ljudi je bilo začasno premeščenih na varne kraje,” je poročal TASS, ki se sklicuje na izjavo uradnika regionalnega ministrstva za izredne razmere.

Ruski protiteroristični odbor je dejal, da je Ukrajina izvedla “poskus brez primere destabilizirati razmere v številnih regijah naše države”. Vdor je označil za “teroristični napad” in trdil, da so kijevske enote ranile civiliste in uničile stanovanjske zgradbe.

 

Ukrajinsko vodstvo ostaja redkobesedno o operaciji.  Danes pa je le  izjavil Zelenski, da so del vojskovanja prestavili na ozemlje napadalca in agresorja, s tem pa tudi prenos dela vojske in ustroja na povsem drugi konec delovanja in posledično temu  do slabitve  moči agresorja na položajih v Ukrajini, ki jih je agresor protipravno zasedel.

Vodilni zavezniki Ukrajine so podprli invazijo na Kursk. Pentagon je dejal, da je ta poteza v skladu s politiko Washingtona glede uporabe orožja, ki ga dobavljajo ZDA, medtem ko je EU dejala, da ima Ukrajina legitimno pravico, da se brani, vključno z napadom na rusko ozemlje.

Uradni predstavniki v Kijevu so molčeči o svojih ciljih. Zelenski je v sobotnem nagovoru pozno zvečer dejal, da ga poveljnik vojske Oleksandr Sirski obvešča o “naših akcijah izrivanja vojne na agresorjevem ozemlju,” brez dodatnih podrobnosti.

Rusija je že napotila dodatne enote in opremo, vključno s tanki, izstrelki raket in letalskimi enotami, da bi ustavila napredujoče enote. O prihodu napotenega pa nič.

 

Belorusija  se zaradi svojega »masla na glavi« pripravlja  na morebiten odgovor na »provokacije » iz Ukrajine

 

Da ni tako nedolžno tole prestavljanje delovanja  vojnih dejstev  na napadalčevo ozemlje, kaže ravnanje Belorusije, ukrajinske sosede in pristne zaveznice Rusije.  Beloruske tankovske skupine so  že na meji z Ukrajino, da bi okrepile združevanje vojakov in odgovorile na morebitne provokacije, je sporočilo belorusko obrambno ministrstvo.

V sporočilu je navedeno, da so enote ene od beloruskih mehaniziranih formacij pripravljene za opravljanje načrtovanih nalog. To je del »taktike« Lukašenka z namenom  vpliva na domačo javnost in odvračanja od vsega drugega kar pesti do izolirano državo, ki se prav močno opira na Rusijo. Znano je da je del začetnih agresivnih ravnanj Rusije v februarju 2022 bilo izvedenih  iz ozemlja Belorusije.

Verjetnost da bi kar koli  Belorusija storila v smislu vojaških ravnanj zoper Ukrajine so zelo male, tudi zaradi verižne  reakcije doma.  Na nekem nedavnem skupu držav nekdanje Sovjetske zveze združene v alianso SND, je prav Lukašenko pihal na dušo da morejo držati skupaj, ter celo omenil realno grožnjo o zelo verjetnih sprememb in razpadu ali spremembi, tudi  teritorialnih pri članicah te združbe.  Ali z drugimi besedami, verjetno podkrepljene z nedavnim vdorom ukrajinskih vojaških sil na območju Rusije, da  obstoječe stanje ni dano za vedno.

Da pa so tamkajšnji ljudje na trenutno aktivno napadenem območju Rusije v regiji  Kursk in drugih mejnih regij  z Ukrajino nezadovoljni  in celo razočarani,  da jih lastna država in vojska ne ščiti,  je povod za neka druga  in drugačna pisanja.

 

Epilog bo…

Prav gotovo bo stanje,  po morebitnih kasnejših prekinitvah  ali  morda trajni ustavitvi sovražnih  dejstev, takšno kateremu se pravi, »da nikoli več ne bo tako kot je do sedaj bilo« Ne samo za Ukrajino ampak tudi za napadalko Rusijo in tamkajšnje okoliške države. Upajmo da v prid miru in sobivanju, če ne vsak z vsakim, vsaj da so eni ob drugih brez permanentne tenzije in nestabilnosti.

 

Vane T.  Costa