Vir: Gov.si
Mitja GrmovšekAvtor
Deli
Slovenijazgodovina

Zapis Janeza Janše, o svojem o svojem očetu. Pobegnil je iz brezna smrti!

2380 ogledi0
13. maja 1927 se je materi Mariji in očetu Blažu v hiši št. 13 na Setniku pri Polhovem Gradcu rodil Janez Janša, oče sedanjega predsednika vlade. kaj vse je moral preživeti, komu vse se je moral odpovedati in kako je preživel. To je zapis sina Janeza Janše.
Zapis Janeza Janše, o svojem o svojem očetu
Kmetija je stala visoko v hribu in otroci, bilo jih je sedem, so morali od rane mladosti trdo delati. Do šole v Polhovem Gradcu je bilo uro in pol hoda v eno smer. Kadar je bilo veliko dela na kmetiji, je moral Janez kot najstarejši ostati doma in pomagati staršem. Dejali so, da je treba preživeti in da bo šola že počakala.

Najlepše je bilo ob nedeljah, ko so bili popoldnevi po nedeljski maši in kosilu prosti za druženje z vrstniki iz vasi. Včasih so bili zanimivi tudi večeri. Kadar so dobili kak obisk, je oče pripovedoval o svojih doživetjih v prvi svetovni vojni. Bil je vojak na ruski fronti. Vojne ni maral. Kdor je živ prišel iz jarkov prve svetovne morije, je bil zaznamovan za vedno.

Življenje je teklo naprej in za odraščajočega fantiča, ki ni nič vedel o politiki ali o dogajanjih v Evropi, o nemški priključitvi Avstrije, okupaciji Češke in napadu na Poljsko je novica o vojni aprila 1941 prišla iznenada. Zanj je pomenila nekakšno oživitev spomina na dogodke, ki si jih je zapomnil iz očetovih pripovedovanj. Novica je postala bolj otipljiva potem, ko je nižje v vasi videl uniforme italijanskih vojakov in slišal njihovo nerazumljivo govorico. S svojo pojavo niti niso vzbujali pretiranega strahu.

Vojna je potegnila novo mejo. Meja med Ljubljansko pokrajino pod italijansko okupacijo in nemškim zasedbenim območjem je tekla streljaj od njegove rojstne hiše. Najprej je bila samo zamišljena, kasneje pa jo je boleče označila bodeča žica in mine na njej. V vsakdanjem življenju se ni veliko spremenilo. Le senca negotove prihodnosti se je plazila nad vsem, kar so počeli.
Pobijanje uglednih domačih ljudi

Potem so slišali za prve novice o odporu proti Italijanom in za Osvobodilno fronto. Bilo je že spomladi 1942. Nihče v vasi ni dobro vedel, kaj Osvobodilna fronta pravzaprav je. Sprva so večinoma menili, da če je proti Italijanom, potem bo že nekaj dobrega. Potem pa so prišle tudi novice o pobojih uglednih domačih ljudi. Njih niso pobijali Italijani, ampak prav tako domačini. Ljudje so govorili, da to počne Komunistična partija. Kaj to je za ena reč, odraščajoči fantiči niso vedeli. Le strah se je naselil tudi vanje in tako kot starši so se začeli pogovarjati šepetaje. Zvečer so zaklepali vrata. Tako pred tujo kot pred domačo govorico.

Potem se je zgodilo. Bilo je 29. junija1942. V vas so prihrumeli Italijani. Obkolili so tudi bolj oddaljene hiše. Med vpitjem so se podili od hiše do hiše in potrkali tudi na številki 13. Pobrali so Janeza in očeta ter jima ukazali, naj vzameta s sabo kramp in lopato. Odgnali so ju na bližnji hrib ter jima bolj s kretnjami kot z besedami ukazali, naj kopljeta jamo. Zraven je stal stražar z naperjeno puško. Janez je vprašal očeta, zakaj morata kopati. Oče je pomolčal, saj je slutil, kaj pomeni vse skupaj. Vendar mu je odvrnil, da najbrž vojaki hočejo strelski jarek, da se njim samim ne ljubi kopati in da so zato vzeli njiju. Italijanski stražar, ki je slišal ta odgovor, je nenadoma spregovoril v slovenščini in jima jasno povedal, da si kopljeta grob. Oče je odložil lopato in vprašal, čemu. Italijanski vojak, ki je bil primorski Slovenec, je odvrnil, da zato, ker sta partizana. Na podboju nad hišnimi vrati so našli s kredo napisano kratico OF. Oče se je razburil, pokazal na Janeza, ki je bil še otrok in vprašal, kako bi onadva mogla biti partizana. Zahteval je razgovor s poveljnikom. Stražar, ki je hotel pomagati, ju je odpeljal do poveljnika in prevajal očetov ugovor. Oče je zahteval, naj pri župniku v Polhovem Gradcu preverijo, ali sta ali nista partizana. Ker je bil edini obremenilni dokaz proti njima s kredo načečkan znak OF na hišnih vratih, so to dejansko storili. Župnik v Polhovem Gradcu je potrdil, da sta bila vedno doma in da najbrž nihče iz hiše ne bi bil tako neumen, da bi sam narisal znak OF na vrata. Župnikovo pričevanje ju je rešilo.
Očitno je nekdo ponoči pred italijansko racijo skrivaj označil hišo. Iz kakšnega nagiba, niso nikoli izvedeli. Vojna je divjala naprej in začela brisati mejo med otroci in odraslimi. Nihče več ni bil varen. Ker je noč jemala čedalje več domačinov, so se začele po vaseh organizirati vaške straže. Oče je bil do njih skeptičen. Dejal je, da je najbolje, da niso nikjer. Vode in kruha da bodo dali vsakemu, ki bo v domačem jeziku prosil zanj, s politiko pa se ne bodo pečali. Takšno je bilo prepričanje mnogih hribovskih družin in domači fantje so se začeli skrivati tako pred eno kot pred drugo vojsko. Da bi preživeli, so izkoriščali bližino meje med italijanskim in nemškim zasedenim območjem ter tihotapili makarone in moko na nemško, cigarete in margarino pa na italijansko stran. Kljub temu, da so obmejne patrulje nekajkrat streljale na njih in jih lovile, so vse skupaj vzeli kot malo bolj resno igro.
Komunisti so sanjali o Sovjetski republiki
Vojna je divjala naprej in vse bolj preraščala v državljanski spopad. Propaganda je občasno prišla tudi v odmaknjene hribovske hiše in vasi. “Po koncu vojne bomo vzeli zemljo tistim, ki jo imajo in jo dali onim, ki jo nimajo”, so govorili eni. Slišalo se je privlačno za tiste, ki niso imeli nič ali malo imetja. “Komunisti hočejo iz Slovenije narediti Sovjetsko republiko in jo priključiti Stalinovi Rusiji, kmete pa nagnati v zadruge“, so govorili drugi. Umori uglednih domačinov, katere je odkrito izvajala OF, so bolj pritrjevali tem zadnjim. Nekdaj prijatelji in tovariši pri skupni igri so se začeli deliti na rdeče in bele. Temu so eni ubili brata, onemu drugi sestro. Maščevanje je nadomestilo vse drugo in politika je mnogokrat postala le opravičilo. Kljub temu pa je bilo v odročnih krajih še vedno največ takih, ki niso marali ne Italijanov ne Nemcev in ne politike, ki je vodila v bratomorno klanje.
Na silo mobiliziran Janez Janša st.
Skrivanje je bilo nekaj časa uspešno. Potem pa je januarja 1943 stopila v hišo, kjer je bila po nedeljski maši zbrana vsa družina, patrulja Vaških straž iz postojanke v Polhovem Gradcu. Janezu so rekli, da je mobiliziran in da mora z njimi. Oče je ugovarjal, češ da je še skoraj otrok in da nepolnoletnih ne bi smeli mobilizirati. “Če je dober za kontrabant, bo dober tudi za stražo”, je odvrnil vodja patrulje in še isti dan so Janeza odgnali v postojanko. Tam so ga kot enega najmlajših uporabljali za različna dela, hodil pa je tudi v patrulje. Pobegniti ni mogel, ker bi se maščevali domačim, poleg tega pa je bil v postojanki še kar na varnem, hrana je bila boljša kot doma in bil je zadovoljivo oblečen. V postojanki je dočakal kapitulacijo Italije in preoblikovanje Vaških straž v Slovensko domobranstvo.
Janšo st. zalotili in aretirali
Postojanka v Polhovem Gradcu je stražila komunikacije ob dostopu k Ljubljani iz dolomitske smeri. Stražarska služba je praviloma trajala ves dan. Bilo je dolgočasno in nekoristno, doma pa je bilo veliko dela. Tako je Janez večkrat namesto na stražo odšel domov in čez dan pomagal domačim pri košnji in drugih opravilih, zvečer pa se je vrnil v postojanko. Ta igra pa ni trajala dolgo. Zalotili so ga in aretirali. Zaradi zanemarjanja stražarske službe je bil kaznovan z zaporom. Zaprt je bil v celicah na Ljubljanskem gradu. Ker je bil mladoleten, je bil pod blažjim režimom. Čez dan je pod stražo v glavnem opravljal razna vzdrževalna dela v celicah ali na dvorišču, zvečer pa so ga ponovno dali pod ključ. Delal je skupaj z nekom iz Velikih Lašč, ki mu je pripovedoval o svojem kraju. Opisoval mu je domači kraj in se pohvalil, da ima edini v tistem delu Slovenije cerkev z dvema zvonikoma.
Pobegnil iz zapora

Janezu zapor ni dišal. Vseskozi je oprezal za priložnostjo, da bi pobegnil. Z sojetnikom Malovrh Andrejem, ki je bil doma iz istega konca, sta naredila načrt. 6. decembra 1944, na Miklavžev večer, je Janez v prvem mraku skrivaj prislonil lestev na zunanji zid, Andrej pa se je še podnevi skril na stranišču. Ko se je mrak zgostil, sta prisluhnila glasovom stražarjev. Na vrhu grajskega stolpa je bila nemška straža. Po glasovih sodeč so igrali karte. Splezala sta po lestvi in skozi lino na grajskem stolpu dotipala strelovod. Po njem sta se spustila na grajsko pobočje. Janez si je med spuščanjem zaščitil roke s kapo, drugače bi mu jih jeklenica ožgala do kosti.

Pod obzidjem sta se morala splaziti še skozi bodečo žico. Janez ni poznal Ljubljane, Andrej, ki je bil pred vojno večkrat v mestu, pa se je nekako znašel. Počakala sta do pozne noči in se nato po bolj temnih ulicah Ljubljane začela prebijati proti Šentvidu. Srečno sta prišla iz mesta. V Šentvidu pa ju je nenadoma ustavila domobranska patrulja. Niso ju poznali. Bila sta v pomanjkljivih in bolj dotrajanih uniformah, vendar sta se kljub temu predstavila kot da gresta z dopusta.
Vodja patrulje je zahteval dovolilnice in Andrej mu je po dolgem iskanju po žepih pomolil papir s sodišča, na katerem je bila napisana njegova zaporna obsodba. Pogledali so bolj površno, ob slabi svetlobi baterijske luči so na papirju videli zapisano ime, ki ga je povedal, uradni žig in lahko so šli naprej. Komaj sta si oddahnila, sta zagledala naslednjo patruljo. Skrila sta se za neko hišo in več kot uro ležala do vratu v jami z gnojnico. Tudi to je bilo mimo. Janez je odšel do doma, vendar je ostal v ilegali. Andreja so ujeli čez dva dni, Janez pa se je bolj uspešno skrival in ni nikoli prespal doma. Domobranske patrulje iz postojanke v Polhovem Gradcu so ga večkrat iskale, vendar zaman. Oče je na vsa vprašanja odgovarjal z protivprašanji, češ, vi ste ga mobilizirali, ga nato aretirali in zaprli in vi povejte, kje je. Domači so mu nosili hrano, on pa je ob mraku pomagal pri različnih opravilih. To skrivanje je trajalo točno en mesec vse do večera pred praznikom Svetih treh kraljev v začetku januarja leta 1945. Mati je takrat zahtevala od Janeza, da zvečer ostane v hiši in z družino odmoli vse tri rožne vence, kot se za večer pred takim praznikom spodobi. Janez je vedel, da je nevarno, vendar je kljub temu ostal.
Janeza so odpeljali v Dachau

Sredi molitve je poropotalo po vratih. Bila je domobranska patrulja. Vedeli so, da je ob takih večerih največ verjetnosti, da ga zalotijo doma in niso se motili. Odpeljali so ga v Polhov Gradec, od tam pa nazaj v zapor na Ljubljanskem gradu, kjer je čakal na obravnavo na sodišču. Videlo se je, da se bliža konec vojne, zato so bili postopki bolj hitri in včasih površni. Kljub vsemu pa je nekakšen pravni red še vedno veljal. Očitati mu niso mogli nič drugega kot beg iz zapora in prejšnje zanemarjanje stražarske službe. Pričakoval je, da ga bodo v najboljšem primeru vtaknili nazaj v postojanko v Polhovem Gradcu, v najslabšem pa obdržali v zaporu na gradu.

Sodišče pa se je odločilo drugače. Kljub mladoletnosti je bil obsojen na 21 mesecev prisilnega dela v taborišču Dachau v Nemčiji. Za čas tik pred koncem vojne je bila to težka kazen. Prav lahko bi bila to pot brez povratka. Kljub bližajočemu se porazu Nemcev in vsakodnevnemu bombardiranju so transportne zveze še vedno delovale, prav tako nemški represivni stroj.

Prvega marca 1945 ga je jetniški transport odpeljal proti Nemčiji. Razporejen je bil v podružnico Dachaua blizu Hamburga, kjer so taboriščniki gradili podzemno tovarno. Delo je bilo težaško. Za nepolnoletne taboriščnike še posebej. Na srečo ni trajalo dolgo. Takoj, ko so domači izvedeli za sodbo, so napisali prošnjo za pomilostitev. Spet je pomagal polhograjski župnik. Prošnji je bilo ugodeno. Iz taborišča so ga poslali nazaj v Slovenijo in 17. aprila 1945 se je spet znašel v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu. Tam je dočakal konec vojne in dva tedna po vrnitvi iz Nemčije je bil skupaj z drugimi iz postojanke spet na poti v smer, iz katere se je komaj vrnil.

Jame za ubežnike so že skopane
Posadka postojanke se je umikala preko Škofje loke, Kranja in Tržiča na Koroško. Vmes se je ustavil doma. Sklenil je, da ne bo šel nikamor. Toda oče je odločil, da kamor gredo drugi, naj gre še on. In je šel. Janez se spominja, kako so se počasi pomikali v dolgi koloni. Mučila sta jih žeja in lakota. Že na avstrijski strani, blizu Vetrinja, sta s prijateljem zavila s poti in se poskušala odžejati v bližnjem potoku. vendar so bili za grmovjem ob potoku skriti partizani, ki niso izvajali nobenih aktivnosti, le opazovali so umikajoče. Ko sta jih zagledala, so se jima posmejali in dejali, da zastonj bežita. Da ne bodo ušli, jame zanje pa so že skopane.

Na Vetrinjskem polju je ostal do konca maja. Angleži, ki so stražili vetrinjsko taborišče, so začeli slovenske domobrance vračati nazaj v Jugoslavijo, rekoč, da jih premeščajo v Italijo. Transport, v katerem je bil tudi Janez, je odpeljal med zadnjimi. Na železniški postaji v Podrožci so čakali na vlak v ograjenem prostoru. Med čakanjem se jim je približal neznanec in jih začel svariti, češ da jih vračajo v Jugoslavijo, kjer jih bodo vse pobili. Niso mu verjeli. Ozmerjali so ga z lažnivcem in ga napodili stran.

Partizani so kradli in pretepali
Ko pa so bili zaprti v vagone, so spoznali resnico. Stražo so prevzeli vojaki z rdečimi zvezdami na kapah. Na jugoslovanski strani so vstopili v vagone in pričeli so deževati udarci. Začelo se je tudi ropanje. Pobirali so jim ure, prstane, nekaterim malo boljšo obleko. Vlak je peljal do Radovljice. Tam so jih iztovorili in popisali. Še prej pa so vsakega posebej natančno preiskali. Zanimalo jih je, koliko so stari in od kdaj so pri domobrancih. Vmes je bilo obilo zmerjanja in udarcev. Stražarji so med njimi odbirali znane obraze. Janeza so kot ostale, rojene leta 1927 in 1926 dodelili med mladoletnike in jih ločili od drugih. V Radovljici so ostali do 3. junija. Potem so jih naložili na vlak in odpeljali v Kranj. Tam so jih namestili v bivše nemške barake.
Hranili so jih z enim obrokom vode, v kateri je bilo prekuhano pesino perje. V Kranju je bil navzoč pri srečanju med svojim sojetnikom Albinom in njegovim bratom Jožetom, ki je bil komandir straže v taborišču. Janez, Albin in Jože so bili pred vojno tovariši pri igri, saj so skupaj pasli krave. Jože je bil najprej v nemški vojski, od koder pa je pobegnil in se priklučil partizanom. Ko je med ujetniki prepoznal svojega brata, mu je dejal: “Ker si se boril proti svojemu bratu, boš šel sedaj v Sibirijo”. Kljub temu pa mu je zvečer prinesel nekaj suhih skorij. Ker so slišali za Jožetovo grožnjo, so ujetniki mislili, da jih bodo poslali v Sibirijo. Niso še slutili, da večino njih čaka še vse kaj hujšega.
Poklicali so Janezovo ime
V Kranju so ostali dvanajst dni. Petnajstega junija so jih postavili v kolono in jih pod močno stražo, podhranjene in izčrpane peš odgnali v Šentvid pri Ljubljani. Tam so jih natrpali po sobah v Škofovih zavodih. V prostoru, v katerem je bil Janez, je bila taka gneča, da se ni dalo niti obrniti. Razmere so bile neznosne, ni bilo nobenih informacij, odnos stražarjev leden. Samo čemeli so in upali na najboljše. Občasno so se odprla vrata in stražar je klical posamezna imena. Ljudje so odhajali iz sobe. Tisti, ki so ostali, so jim zavidali. Mislili so, da na slabše iz tiste utesnjenosti, lakote, žeje in negotovosti pač ne morejo iti.

Neke noči, bilo je najbrž okrog tretjega julija, so poklicali tudi Janezovo ime. Vesel je stopil na hodnik, misleč, da je nečloveških muk konec. Ni si mogel predstavljati, da obstaja še kaj hujšega kot neznosno trpljenje v prenatrpani jetniški sobi. Komaj je stopil na hodnik, je že dobil brco. Pravo razočaranje pa ga je čakalo takoj pod stopnicami. Skupaj z drugimi poklicanimi so ga odgnali v spodnje prostore. Nobenega zaslišanja, le brce in udarci, tokrat še posebej surovi. Nobenih vprašanj. Pa tudi nobenega upiranja. Po dva in dva so skupaj zvezali z žico in jih zmetali na kamione. Kamioni so odpeljali na železniško postajo in tam so jih natlačili v živinske vagone ter zapahnili vrata. Železniška kompozicija je potegnila proti Kočevju. V njegovem vagonu je kljub pretepenim obrazom spoznal nekaj fantov iz okolice Polhovega Gradca, ki so skupaj z njim potovali smrti naproti. Lebnovega in Jurjevega s Praproč, pa Cujevega iz Briš. V vagonu je opazil tudi Toneta Plestenjaka, moža mamine sestre, ki je bil med starejšimi. Doma je za njim jokalo enajst otrok. Vlak je vozil počasi in morda bi se dalo pobegniti, če bi bilo v komu še kaj moči. Pa tudi vedeli niso, kam jih peljejo. Njihove misli so bile kljub vsemu še daleč od najhujšega.

Kolona poslana proti smrti

V Kočevju so jih na železniški postaji nagnali z vagonov in jih postavili v vrsto. Kolono so pognali v smeri proti Rogu. Janez je stopal skupaj s svojim sotrpinom po trdi cesti. Ustnice so imeli razpokane od žeje in razbite od udarcev, zato niso mogli govoriti. Ob obeh straneh so stopali stražarji in priganjali s puškinimi kopiti. Žalostna dolga povorka se je vlekla vedno globlje v roški gozd. V njej so stopali mladostniki, rojeni leta 1927 in 1928, zvečine še otroci, obsojeni brez sodbe, med katerimi najbrž ni bilo nikogar, ki bi karkoli resnega zakrivil in zagotovo nobenega, ki bi vsaj približno vedel, kaj je to politika ali revolucija. Julijsko sonce se je spremenilo v pekočo bolečino. Cestni prah izpod krvavih nog, sončni žarki in vonj po sveži krvi so prebujali slutnje pekla.
Tedni brez hrane, poškodbe od brc in udarcev in julijska vročina so bili za mnoge preveč. Stražarji so govorili slovensko. Nekateri so hodili ob koloni in še poslednjič iskali znane obraze, ki pa jih je bilo zaradi zdelanosti jetnikov težko prepoznati. Bolj se je pot vlekla, več jih je omahnilo v prah. Ker sta bila po dva in dva z žico zvezana skupaj, je vsakokrat, ko se je kdo izmed jetnikov zgrudil, pristopil stražar s kleščami in prerezal žico, ki je omaganega vezala za še stoječega sotrpina in ostalo kolono. Potem so ga potegnili iz vrste v gozd in zaslišal se je le top udarec, včasih slaboten krik, nobenega strela. Pobijali so jih kar s koli ali puškinimi kopiti.
Večina mladoletnih okostnjakov se je že proti večeru 4. julija 1945 le privlekla do cilja. Za kakih dvanajst kilometrov poti od kočevske železniške postaje so porabili cel dan. Med potjo so jih skupaj s poslednjimi življenskimi močmi počasi zapuščali zadnji upi. Na cilju sta jih čakala BREZNO IN SMRT.
Zvezane so postavili v polkrog pred rob brezna. Brez povelja in brez obotavljanja so zapele strojnice. Iz neposredne bližine. Smrtno zadeti in samo ranjeni, mrtvi in živi so padali čez rob in zvezani skupaj vlekli v globino drug drugega.
Izkopal se je iz mrtvih in živih teles
Janeza je veriga teles med sikanjem krogel potegnila navzdol. Čez nekaj časa se je ovedel. Ni bil zadet. Žica, s katero je bil privezan na živo verigo, se je nekako pretrgala. Morda jo je prebila krogla, morda se je strgala med padcem v jamo. Bil je razvezan. Izkopal se je izpod teles, med katerimi je bilo veliko še živih. Globel je napolnjevalo stokanje, ječanje in hropenje stotine umirajočih. Mnogi samo lažje ranjeni so umirali, utapljajoč se v lastni krvi in krvi sotrpinov. In od zgoraj so padali vedno novi. Janez se je nekako privlekel do obrobja jame, kjer je bilo nekaj več prostora. Čuti so le počasi spet začeli delovati in zaznavati PEKEL. Po stenah je mezela vlaga, ki je za silo blažila žejo. Čas se je ustavil.

Potem je počasi vse potihnilo. Globel se je vmes dodobra napolnila s človeškimi telesi. Od vrha kupa trupel pa do zunanjega roba brezna je bilo le nekaj metrov. Janez je zagledal na pol podrto mlado bukovo ali gabrovo drevo, ki je viselo čez rob. Počasi je splezal čez trupla in se oprijel drevesa. Po njem je dosegel rob in se razgledal. Bila je noč. Izgubiti ni mogel ničesar. Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel. Toda na robu ni bilo nikogar. Nekoliko stran je gorel ogenj in očitno so bili stražarji zbrani okoli njega. Odplazil se je v smer, nasprotno od tiste, v kateri je gorel ogenj. “Samo stran od pekla”, mu je kljuvalo v mislih. Po kakih sto metrih se je prenehal plaziti in je opotekajoče stekel. Nagonsko je izbiral smer. Toda roški gozdovi so prostrani in začel je bloditi. Čez dan je skušal prisluhniti, če bo kje slišal zvonove ali kak drug šum civilizacije, ki si ga je želel in ga je bilo obenem strah. Groza iz kraškega brezna, strnjena v stokajočih glasovih in hropenju stotine pomorjenih, je še vedno visela na njem. Žvečil je koreninice in pil vodo iz mlakuž.

Končno se je prebil na rob gozda. V dolini je zagledal vas, cesto in železnico. Zdelo se mu je, da pelje od Kočevja proti Ljubljani. Skril se je nazaj v goščavo in počakal noči, ko je spet nadaljeval pot. Želel si je domov, vendar ni bil prepričan, da hodi v pravi smeri.
Zagledal je cerkev z dvema zvonikoma
Nekega jutra pa je v daljavi zagledal cerkev z dvema zvonikoma. Spomnil se je pripovedovanja sojetnika iz zapora na ljubljanskem gradu in vedel je, da je v bližini Velikih Lašč. Smer je bila prava, toda do doma je bilo še daleč. Fizična izčrpanost ga je počasi premagovala. Nove moči, ki jih je dobil ob čudežni rešitvi, so pojemale. Napredoval je še nekaj kilometrov, nato pa je bilo skrajnih rezerv energije konec. Bil je v dobrepoljski dolini, zraven vasi Ponikve, ki jo pa ni poznal. Iz gozda se je privlekel do zadnjih vrat hiše, ki je bila bolj na samem ter vstopil. V hiši sta bili samo dve starejši ženski. Bila ga je sama kost in koža, oči so mu vročično žarele. Še vedno je bil ves umazan od krvi, na sebi pa je imel samo še sledove razcapane obleke. Ženski sta se ga silno prestrašili. Vprašali sta ga, od kod prihaja. Odvrnil jima je, da od tam, kjer ljudi pobijajo. Prosil je hrane. Razumeli sta. Ena je vzdihnila “saj naša dva sta tudi najbrž tam.” Dali sta mu mleka in kruha, nato pa sta ga umili ter mu dali obleko. Za silo si je opomogel in vprašal za pot proti Ljubljani. Opozorili sta ga, naj bo previden, saj so patrulje zelo pogoste in večkrat da je še vedno slišati streljanje. Še posebej da je nevarno na glavni cesti mimo Turjaka. Kljub opozorilom je izstopil pri prednjih vratih in se napotil v smeri proti glavni cesti, misleč, da je preoblečen bolj varen in da se bo premikal naprej kakih sto metrov stran od ceste. Neznansko ga je gnalo proč od morišča, nekam na bolj varno, kjer bi si lahko odpočil in podzavestno ga je gnalo proti domu. Niti še ni razmišljal, kako bo prišel mimo Ljubljane, toda kraje med Ljubljano in Polhovim Gradcem je vsaj poznal in bilo bi lažje.
Odpeljali so ga v Šentvid v t.i. Škofove zavode
Komaj je naredil kakih sto metrov od Ponikev, je na gozdni cesti naletel na zasedo. Oglasil se je rezek “Stoj!” in “Kam pa ti, tovariš?” Ni bilo kam. Spet je bil ujet. Spraševali so, kaj počne tam. Bil je zmeden in je ponavljal le to, da se je izgubil. Na srečo je bil preoblečen in umit, pa tudi drugače najbrž ni nihče pomislil, da bi lahko ušel iz Roga. Če bi kdo pobegnil med transportom, bi ga zagotovo iskali. Ker ni govoril z naglasom tistega kraja, so mislili, da je domobranec, ki se skriva in je v resnici zašel ali pa medvojni skrivač, ki je hotel pobegniti k kakim bolj oddaljenim sorodnikom. Sicer pa si niso delali problemov. Naložili so ga na vojaški jeep in odpeljali naravnost v Šentvid v Škofove zavode. Tam je bilo centralno zbirališče

Bilo je nekaj dni kasneje, ko se je znašel natančno v isti sobi, iz katere so ga poklicali tretjega julija. Dolge dni je trajala kalvarija in kazalo je, da se bo spet ponovila. Sojetniki, kolikor jih je še ostalo in ki so ga poznali od prej, so spraševali, kje je bil ves ta čas. Odgovarjal je, da so ga zasliševali in da je bil vmes zaprt v drugih prostorih. Preden so ga vtaknili v jetniško sobo so ga spet popisali in samo čakal je, da bo slej ali prej nekdo od stražarjev ali višjih ugotovil, da je že bil na nekem seznamu in da bi moral pravzaprav trohneti v kraškem breznu v Rogu

Začelo se je govoriti o amnestiji. Janeza so v začetku avgusta prvič poklicali na zaslišanje. V sobi, kjer so ga zasliševali, je stal mesarski stol, na njem pa dva pendreka. Naletel pa je na partizanskega oficirja, ki mu je bilo že vsega dovolj ali pa je bil po srcu dober človek. Spraševal ga je, zakaj se ni pridružil partizanom. Janez mu je odgovoril, da je še mladoleten in da je ravnal tako, kot so mu dejali starši. Oficir ni vrtal naprej. Dejal je, da bo kmalu amnestija in da bo lahko šel domov.
7. avgusta so ga izpustili
Odpeljali so ga nazaj v celico, kjer so nestrpno in še vedno v strahu pričakovali amnestijo, kajti ponoči so kamioni še vedno občasno odvažali nove transporte in skoraj vsako noč se je v jetniške sobe slišalo pokanje za Dravljami. Napočil je tudi sedmi avgust. Popoldne so jih izpustili. Janez se je peš odpravil domov. Prvo noč je iz previdnosti prenočil pri znancih. Tista prva noč po izpustitvi je bila usodna za marsikaterega amnestiranca. Naslednji dan pa je srečno prispel domov v Setnik.
Po vojni se je držal doma. Oktobra leta 1947 je dobil poziv za služenje vojaščine. Kraj: Petrovaradin. Janezu se še sanjalo ni, kje je to. Trajalo je dve leti. Vsega hudega vajen je zdržal tudi to. Med služenjem vojaščine ni nihče omenjal njegove preteklosti. Doma je svoje trpljenje najprej zaupal materi. Beseda je namreč nanesla na moža njene sestre. Janez je poznal njegovo usodo in beseda je izvlekla besedo. Mati mu je morala obljubiti, da ne bo povedala nikomur.
Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč.

Življenje je teklo naprej in na spomine je počasi legala pozaba. O vojnih časih ni bilo dovoljeno govoriti objektivno, zato je večina molčala. Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč. Potem pa ga je sredi petdesetih let pot slučajno zanesla v Dobrepoljsko kotlino in Ponikve. Spomin se je živo prebudil. Poiskal je hišo, v katero se je zatekel pred desetimi leti. Bila je še prav taka kot takrat. Naletel je na ženski, ki sta se prav jasno spominjali živega mrliča, ki je napol gol, ves krvav in umazan prosil za hrano. Prepoznali sta ga.

Oče otrokom zaupal zgodbo pozorno in postopoma
Nam otrokom je Janez svojo življenjsko zgodbo zaupal zelo pozno in postopoma. Mama je vedela najprej. Otrokom nista o vojnih časih govorila nič takega, kar bi jih lahko spravilo v nevarnost. Sodila sta, da je tako za nas bolje. Posebej mama je zelo pazila, da ne bi izrekala vrednostnih sodb. Očetu je včasih ušlo kaj takega, kot “saj ni vse res, kar govorijo”, ali pa “obstaja tudi drugačna resnica”, kaj več pa ne. Če je hotel nadaljevati, ga je mama vedno ustavila. Namesto razlage o preteklosti je dejala, da moramo moliti, da se strašni vojni časi ne bi več ponovili. Moralo je biti v kakem osmem razredu osnovne šole, ko sem na podstrešju za tramom našel knjigo brez platnic, v kateri so bile črno bele fotografije in opisi nekakšnih vojnih dogodkov, ki so se močno razlikovali od tistega, kar je pisalo v šolskih učbenikih.
Se nadaljuje…

Prejšnji
Naslednji

Mogoče vam bo všeč

Več v:Slovenija