Spoznajte oglarsko pot ter postopke izdelave oglja

Oglarjenje ima na Dolah (pri Ljubljani) že dolgo tradicijo, ki se je ohranila vse do danes. Vsako leto oglari še 16 oglarjev, ki zložijo in skuhajo na leto po 1 do 2 kopi in za to porabijo okrog tri mesece do polovico leta.

Vzpodbudno je, da so med njimi tudi mladi oglarji, ki bodo to tradicijo nadaljevali in jo prenesli tudi na svoje otroke. Oglarjenje ima v teh krajih bodočnost. Vse je odvisno od primerne prodajne možnosti oglja.

Oglje iz tega območja je kakovostno, saj se največ skuha iz trdih listavcev. Ima visoko kurilno vrednost, zato bi morala blagovna znamka dosegati višjo, primernejšo ceno, da bi se pridobivanje oglja v takem obsegu nadaljevalo.

Oglarska dejavnost na Dolah poteka skoraj celo leto. Vedno se najde oglar, ki les pripravlja ali pa ga poogljuje. Oglarji danes smatrajo, da je poogljevanje še dobičkonosna dejavnost in nekateri vidijo prihodnost tudi v turizmu.

Oglarstvo je pomemben element naše kulturne dediščine. Je ena redkih dejavnosti, ki še ohranja prvinski stik človeka z gozdom in daje smisel življenju ljudi, ki vztrajamo na tem koncu Slovenije.

 

Pohod po oglarski poti je tradicionalni tematski pohod. Celotna pot teče mimo kop v različnih fazah, po dvanajstih kilometrih razgibanega travnatega, gozdnega in asfaltnega terena. Najhitrejši jo prehodijo v štirih urah, večina v šestih, nekateri pa prehodijo le del poti in jo po bližnjici mahnejo nazaj do avtomobila. Pohod ne zahteva posebne telesne pripravljenosti, priporočamo pa opremo za hojo po sredogorju.

Pot je označena z obvestilnimi tablami. Organizatorji pohoda in srečelova smo prostovoljci lokalnih društev. Za obiskovalce se zares potrudimo in vam želimo ponuditi kar največ. Srečali se boste z bogato kulturno dediščino, navezali pristne stike s hudomušnimi oglarji in tesači, prijazne gospodinje pa vas bodo osvojile z domačimi dobrotami.

TOČKA 1 je štartni in ciljni prostor, strnjen pri Lovski koči na Kalu pri Dolah. Tu se prijavite, ogrejete s toplim napitkom, za boljšo predstavo o poti pa si je dobro ogledati obvestilne table. Pot bodo kazala bela očesa in rdeče črte. Lovci vas bodo tu prijazno gostili tudi ob zaključku našega druženja.

Na območju Dol pri Litiji je pestrost živalskih vrst izjemna. Poleg srnjadi, jelenjadi in divjih svinj tu občasno opazimo tudi rjavega medveda, črno štorkljo, smrdokavro, črno žolno in še nekatere zavarovane redke ptice. V nekaterih vodotokih živi potočni rak. To je odraz neokrnjene narave.

Da je številčnost divjadi v sorazmerju s prehrambenimi zmožnostmi okolja, poskrbijo lovci Lovske družine Dole pri Litiji, ki upravljajo z loviščem. S pravilno strukturo odstrela in pravilnim načinom krmljenja ublažijo pojav bolezni pri posameznih vrstah in zmanjšajo obseg škod, ki jo divjad povzroča v agrarni pokrajini.

Na TOČKAH 2 in 6, v oglarskih vaseh Suhadole in Slavina, pa tudi drugod na poti, vas bodo veseli oglarji. Z zadovoljstvom vam bodo pokazali, kaj so se naučili od svojih dedov.

Oglarjenje na Dolah ni utonilo v pozabo. Na dobrih 2.000 ha gozdne površine in v bližini domov vsako leto prižgejo do trideset kop. Kuhanje oglja ima v teh krajih dolgo tradicijo, saj so tehniko poogljevanja v pokončnih kopah k nam zanesli Italijani že v sredini devetnajstega stoletja.

Kuhanje oglja zajema več postopkov: pripravo lesa in transport drv na kopišče, pripravo kopišča, zlaganje in pokrivanje kope, poogljevanje, razdiranje kope in embaliranje ter transport oglja.

Drva oglarji najprej navozijo okrog kopišča, nato pričnejo z zlaganjem. Največkrat postavljajo kope iz dveh skladov drv. Na zgornjem skladu kopi oblikujejo še glavo. Ko oglar odreže strženice na vrhu glave, ja kopa zložena. Zloženo pred osutjem z zemljo prekrijejo s smrekovimi vejami, listjem, senom ali svežo travo, da se prst ne vsipa med drva. Za črnjenje zemlja ne sme biti ne presuha in ne prevlažna. Ko je vsa kopa prekrita z zbito prstjo, je pripravljena za poogljevanje. Pojem poogljevanje moramo ločiti od pojma oglenitev.

Poogljevanje obsega vse faze dela od zažiganja, segrevanja do razdiranja kope. Oglenitev pa predstavlja sam fizični in kemični proces pretvorbe lesa v oglje. Ta proces uravnava oglar z luknjami za odvajanje dima, ki jih imenuje dimnice. Oglenitev se z vrha kope širi proti vznožju. Zadnje dimnice pa oglar naredi na sredini med prvim skladom in tlemi. Ko iz njih prične prihajati svetlo moder dim, je kopa kuhana. Oglar nato zapre vse odprtine in tako pusti kopo stati, da se ohladi. V ta namen oglarji kopo očistijo. Ko se ohladi, pričnejo z razdiranjem kope. Za to opravilo morajo biti prisotni vsaj trije oglarji, da vse oglje prečistijo in zložijo na rob kopišča, da se dokončno ohladi. To opravilo imenujejo »štoranje«. Ohlajeno oglje je tako pripravljeno za embaliranje v vreče različnih velikosti in za transport do kupcev.

TOČKA 3 je v vasi Gradišče. Tu je bila nekoč utrdba lesenih hiš in tu so našli žarno posodo. Gradišča so bila značilna železnodobna naselja, utrjena na številnih gričih, hribih in vzpetinah širom Slovenije. Običajno so jih postavljali nad dolinami, da bi lažje nadzorovali bližnjo in daljno okolico. Na Dolenjskem so bila najštevilčnejša manjša naselja z enojnim obzidjem, ki je v celoti obdajalo poselitveni prostor. Nasip okoli naselja je varoval ljudi in njihovo premoženje. Ta obzidja so bila grajena iz velikih, neobdelanih kamnitih blokov, zapolnjenih z ilovico in drobirjem. Malte v tem času še niso poznali.

Gradišče nad Suhadolami je stalo na kopastem, z gozdom poraščenem hribu, ki ga še danes imenujemo Gradišče. Na južni in vzhodni strani ima hrib dokaj strma pobočja, medtem ko je dostop s severozahoda zložnejši. Tudi višinska razlika med vrhom in njegovim vznožjem znaša s te strani le dobrih dvajset metrov. Železnodobno naselje je majhno, saj meri v premeru le nekaj več kot 80 metrov. Je ovalne oblike z razmeroma dobro ohranjenim obodom. Sledimo mu lahko po robu dokaj močne ježe, za katero je nastala nagnjena terasa. Tako na severozahodu preide terasa v manjši okop, ki obroblja naselbino. Na skrajni vzhodni strani pa del oboda ni več ohranjen. Zaradi velike strmine je nasip na krajšem odseku zdrsnil po pobočju. Notranjost naselja ni ravna, ampak se postopoma dviga proti najvišji točki hriba. Da bi dobili za poselitev raven prostor, so na zahodni strani zgradili tri manjše terase. Večja terasa teče tudi preko severnega pobočja hriba, vendar pa leži že izven glavnega oboda naselja. Na tam griču so v pogoreli hiši našli zoglenela žitna zrna, kar je priča, da je tu nekdaj stalo naselje, ki se je ukvarjalo pretežno s kmetijstvom.

TOČKA 4: je apnenica. Po izdelavi je podobna oglarski kopi. Žganje apna zahteva visoko temperaturo od 500 ° do 600 °C, zato je tako pridobivanje živega apna zapleten postopek.

TOČKA 5 vas želi opozoriti na vlogo gozda. Gozd je naravno bogastvo, ki tako za človeka kot celoten prostor opravlja razne naloge. Kot ekosistem ni pomemben samo za pridobivanje lesa in ostalih gozdnih dobrin, kot so gozdni sadeži, divjad, stelja, ampak pomembno vpliva tudi na ravnovesje v celotnem človekovem okolju.

Če bi ovrednotili posamezne funkcije, bi ugotovili, da neposredna korist v obliki produktov gozda predstavlja le 20% celotne vrednosti. Ostale funkcije gozda se pokažejo v posredni obliki in so odločilnega pomena za življenje ljudi in živali. Tako vpliva na klimo, je pomembno vodozbirno območje, v katerem predstavlja naravni filter za čistejšo vodo oziroma podtalnico. V današnjem času je to njegova neprecenljiva vloga. Gozd s svojimi koreninskimi sistemi, nadzemnimi deli in obilnim odpadom blaži ali preprečuje: učinke erozijskega delovanja vode, vetrne in snežne erozije, zadržuje padajoče kamenje, zemeljske plazove in usade. Tako gozd ščiti oziroma varuje nižje ležeče objekte in na ekstremno strmih območjih opravlja varovalno funkcijo. Vloga gozda pa ni zanemarljiva tudi v poučnem, raziskovalnem in rekreacijskem pomenu. Da bo gozd trajno opravljal vse funkcije, moramo prilagoditi način gospodarjenja, ki mora biti obziren do vseh gozdnih elementov.

TOČKA 7 je slap Bena. Ustvarja ga potok Bena, ki deli katastrski občini Dole pri Litiji in Šentlovrenc. Slap je zelo slikovit, saj je sestavljen iz več manjših slapičev pred osrednjim slapom, kjer voda pade v globino 8 metrov. V zimskem času se slap odene v ledeno preobleko, kar je še posebej privlačno.

TOČKA 8 je del romarske poti. Cerkev sv. Katarine Aleksandrijske je iz prve polovice 18. stoletja. Najverjetneje so sedanjo cerkev dozidali h kapeli sv. Roka, ki so jo grofje Svibenski postavili leta 1669. Glavni krilni oltar sv. Katarine, mučenke, je iz leta 1738.

TOČKA 9 je tista na poti, ki jo žejni in lačni težko dočakajo. Kmečki turizem Pr’Krjan v Dobovici zna poskrbeti za pohodniške duše. Ob organiziranih dogodkih vas bodo vedno veseli, običajno pa so odprti ob petkih in sobotah od 16. ure, ob nedeljah pa od 11. ure dalje. Po predhodnem naročilu vam bodo pripravili pristne domače jedi, dobrote iz krušne peči in z žara, seveda pa tudi ostalo tradicionalno kulinariko. Ana in Rok rada sprostita svojo inovativnost, samo prepustite se jima. Poleg odlične hrane so njihova odlika tudi domači sokovi in likerji.

TOČKA 10: Na področju Dol in širše okolice so v preteklem stoletju na premožnejših kmetijah zrastle kovačnice, ki so jih gospodarji opremili s potrebnim orodjem za opravljanje najrazličnejših popravil na svoji kmetiji. Glede na to, da večinoma niso bili strokovno usposobljeni za kovanje, so najemali t. im. potujoče kovače. Kovaštvo pri Mandlju je družinska tradicija.

V stari kovačiji imajo danes peresno kladivo, t. im. norca, ki je bil poleg kovaškega ognjišča osnovna delovna priprava v kovačiji. Največ izdelkov izpod kovaškega kladiva je bilo namenjenih znanim kupcem, prodajali pa so tudi po sejmih. Eden pomembnejših je bil Gregorjev sejem na Veseli Gori, ki je še danes živ.

TOČKA 11 je dih jemajoča razgledna točka. Nad dolinama Sopote in Bistrice se v jasnem vremenu odstira pravi panoramski razgled do Alp, Snežnika, Trdinovega vrha in mnogih drugih vrhov. Bližnji Kum se zdi na dosegu roke.

TOČKA 12 je gradič Zavrh, imenovan Neudorf. Dvorec je veljal za drugi sedež Valvasorjev, slovite rodbine, ki je imela v lasti tudi mlin v dolini Sopote. Janez Vajkard Valvasor, polihistor in avtor Slave vojvodine Kranjske, ki je živel v 17. stoletju, je na dvorec prinesel svoj plemiški grb. V času druge svetovne vojne so bili prebivalci Zavrha izgnani, z dvorca so izginile številne dragocenosti. Zapuščino zdaj ohranjajo nasledniki Franca Bostiča, ki je posestvo kupil v začetku 19. stoletja. Na nekdanje plemiške čase spominjajo ohranjen kip svetega Roka, obnovljenI viteška ter lovska soba in ostanki rova, ki naj bi z gradu vodil v dolino Sopote.

vir: http://www.dole.si/oglarska-pot.html