Preiskovalna komisija v zadevi Franc Kangler in drugi predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevo za varstvo zakonitosti VDT zavrne kot neutemeljeno, ker ni podana kršitev zakona!

1. Preiskovalna komisija predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahteviPreiskovalna komisija je že v svojih zahtevah državnemu tožilstvu za posredovanje podatkov in nato ponovno še v zahtevi za sodni zaseg dokumentacije podala obširno pravno argumentacijo, da je državno tožilstvo neposredni zavezanec oziroma subjekt na podlagi prvega odstavka 13. in 14. člena Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre), 23. člena Zakona o državnem zboru in 142. člena ZKP. Državno tožilstvo pa je v svojih odgovorih Preiskovalni komisiji ves čas zatrjevalo nasprotno, in sicer, da ni zavezanec za posredovanje podatkov na nobeni pravni podlagi, ampak je zavezanec sodišče. Višje sodišče v Ljubljani pa je v svoji odredbi pritrdilo argumentaciji Preiskovalne komisije, da so državna tožilstva tako del pravosodja kot tudi del izvršilne veje oblasti in s tem tudi subjekti iz 13. in 14. člena ZPPre in 23. člena Zakona o državnem zboru, spadajo pa tudi v obseg 142. člena ZKP, ki se uporablja v postopku parlamentarne preiskave.Pritrdilo je tudi, da ima Preiskovalna komisija na podlagi določbe 181. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) pravni interes za pridobitev podatkov v zvezi s kazenskimi postopki zoper osebe, ki so bile obsojene oziroma se jim očita izvršitev kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov, saj je tudi problematika varstva osebnih podatkov v evidencah policije eden ključnih elementov parlamentarne preiskave.

Zaradi navedenega po mnenju Preiskovalne komisije ni mogoče pritrditi stališču državnega tožilstva v 6. točki zahteve za varstvo zakonitosti, da 13. in 14. člen ZPPre zavezuje samo sodišča, ne pa tudi državnega tožilstva.

2. Po mnenju Preiskovalne komisije državno tožilstvo v 7. točki zahteve napačno meni, da zoper izpodbijano odredbo državno tožilstvo ni imelo možnosti pritožbe in predlaga Vrhovnemu sodišču, da postopek prekine in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 13. člena ZPPre. Preiskovalna komisija nasprotno meni, da je ratio legis (kot to ugotavlja tudi državno tožilstvo) ZPPre v tem, da se parlamentarna preiskava v razumnem roku uvede, vodi in zaključi.Namen postopkovnih določb ZPPre in Poslovnika o parlamentarni preiskavi (PPPre) je tudi v tem, da preprečijo oziroma onemogočijo zlorabe pravic, izmikanja ali prikrivanja informacij kateregakoli subjekta, ki je v postopku udeležen (vključno s državnimi organi), saj je učinkovitost parlamentarne preiskave ustavna vrednota v širšem javnem interesu (glej odločbo US št. št. U-I-50/11-20 z dne 23. 6. 2011 – več o tem tudi v nadaljnjih točkah tega odgovora).

Preiskovalna komisija je bila prisiljena zahtevati sodni zaseg gradiva, ker je državno tožilstvo samovoljno onemogočalo njeno delo in s tem ogrozilo učinkovitost parlamentarne preiskave. Izključno zaradi samovolje državnega tožilstva je bila Preiskovalna komisija prisiljena seči po prisilnih ukrepih, ki jih za takšne primere določa ZPPre.

V primeru, da bi ZPPre v sodnem obravnavanju zahtev preiskovalnih komisij predvideval možnost pritožbe zavezancev oziroma bi jim bila priznana tudi lastnost stranke v postopku, bi take določbe povsem izničile namen parlamentarnih preiskav kot ustavne vrednote in resno ogrozilo njihovo delo.

3.Državno tožilstvo je po mnenju Višjega sodišča kot del izvršilne veje oblasti (da spada v izvršilno vejo oblasti je v 3. točki zahteve za varstvo zakonitosti zapisalo tudi državno tožilstvo) neposredni zavezanec na podlagi prvega odstavka 13. in 14. člena ZPPre in ker je vztrajno zavračalo posredovanje zahtevanih podatkov, je bila Preiskovalna komisija primorana v sodni zaseg gradiva. Zato po mnenju Preiskovalne komisije državno tožilstvo nikakor ne more biti stranka v postopku sodnega odločanja za zaseg gradiva, saj samovoljno ni izpolnilo dolžnosti, ki ji jo neposredno nalaga ZPPre in je s tem tudi resno ogrozilo učinkovitost postopka parlamentarne preiskave. Preiskovalna komisija je bila zaradi tega prisiljena seči po prisilnih ukrepih, ki jih za takšne primere določa ZPPre – zahteva za sodni zaseg gradiva.

Z možnostjo sodelovanja državnega tožilstva (oziroma kateregakoli drugega subjekta, ki je udeleženec postopka parlamentarne preiskave) v sodnem odločanju o zahtevi preiskovalne komisije za sodni zaseg gradiva, bi bila po mnenju Preiskovalne komisije, ogrožena tudi temeljna učinkovitost postopka parlamentarne preiskave. Ustavno sodišče je v 7. točki obrazložitve odločbe št. U-I-50/11-20 z dne 23. 6. 2011 zapisalo, »da se mora na podlagi postopkovnih določb ZPPre in določb Poslovnika o parlamentarni preiskavi parlamentarna preiskava v razumnem roku uvesti, voditi in zaključiti ter ugotoviti za razčiščenje predmeta preiskave pomembna dejstva, ne da bi bilo to onemogočeno zaradi zlorabe pravic, izmikanja ali prikrivanja informacij kateregakoli subjekta, ki je v postopku udeležen, vključno s državnimi organi. Učinkovitost parlamentarne preiskave je ustavna vrednota v širšem javnem interesu.«Preiskovalna komisija je v svojih zahtevah za posredovanje podatkov državnemu tožilstvu navajala povsem enake pravne podlage kot v zahtevi za sodni zaseg, vendar žal brez uspeha, saj je državno tožilstvo do konca vztrajalo na stališču, da ni zavezanec za posredovanje podatkov na nobeni pravni podlagi (13. in 14. člena ZPPre, 23. člena Zakona o državnem zboru, 142. člena ZKP in 181. člena ZDT-1). Ker državno tožilstvo torej samovoljno ni posredovalo zahtevanih podatkov Preiskovalni komisiji, je bila le-ta prisiljena seči po prisilnih ukrepih, ki jih za takšne primere določa ZPPre. Zahtevi za sodni zaseg je bila priložena vsa pisna komunikacija Preiskovalne komisije z državnim tožilstvom, tako, da je neutemeljeno zatrjevanje državnega tožilstva, da ni imelo možnosti izjavljanja o procesnem gradivu, saj je z njim razpolagalo in ga tudi samo ustvarjalo s svojimi odgovori.

Zaradi navedenega po mnenju Preiskovalne komisije ni mogoče pritrditi stališču VDT v 8. in 9. točki zahteve za varstvo zakonitosti, da bi moralo biti državno tožilstvo stranka v postopku odločanja na Višjem sodišču in da mu nista bili zagotovljeni možnost izjavljanja o procesnem gradivu in sodelovanja v samem postopku odločanja o zahtevi Preiskovalne komisije.

4. Po mnenju Preiskovalne komisije državno tožilstvo v 5. točki zahteve tudi napačno navaja, da izpodbijana odredba v celoti prezre in se ne opredeli do pomena sklepov Ustavnega sodišča št. U-I-214/19-17 in Up-1011/19-16 z dne 12. 11. 2019. Parlamentarna komisija sklepa Ustavnega sodišča ves čas spoštuje, in sicer tako, da ne izvaja pripravljalnih preiskovalnih dejanj in ne izvaja dokazov (zaslišanja prič), kolikor se nanašajo na tožilce. Državno tožilstvo v svoji zahtevi popolnoma spregleda, da se zahtevani podatki niso nanašali na tožilce, ampak na policiste, na katere pa se navedena sklepa Ustavnega sodišča ne nanašata. Iz Akta o odreditvi parlamentarne preiskave (Akt) je v celoti in natančno razviden predmet parlamentarne preiskave (točke 1. do 16.), namen (točke 1. do 14.) in obseg (točke 1. do 12.) same preiskave.

Na podlagi točk od 8. do 16. Akta (navedene točke niso bile predmet sklepov US št. U-I-214/19-17 in Up-1011/19-16) ima Preiskovalna komisija tudi nalogo, da ugotovi domnevno nezakonito upravljanje in vodenje določenih evidenc Policije in v ta namen ugotovi in oceni dejansko stanje kot izhaja iz točk od 6. do 14. Akta v poglavju »Namen parlamentarne preiskave«. Zahtevana dokumentacija in podatki se nanašajo na dokumentacijo Specializiranega državnega tožilstva, Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, ki se nanaša na domnevno nezakonito upravljanje in vodenje določenih evidenc Policije, tako da vsebina dokumenta neposredno sodi v okvir predmeta in namena same parlamentarne preiskave, pri tem pa upošteva tudi navedena sklepa Ustavnega sodišča.

Le s pridobitvijo in tehtno preučitvijo vse zahtevane dokumentacije bo Preiskovalni komisiji mogoče doseči namen in cilje predmetne parlamentarne preiskave. Navedeno torej sodi v okvir predmeta odrejene parlamentarne preiskave, kot to izhaja iz Akta. Dejstvo je, da je parlamentarna preiskava pomemben institut sodobnih parlamentov, s katerim ti v imenu javnosti raziskujejo negativne pojave v družbenem življenju. Preiskovalna komisija meni, da so zahtevani podatki nujno potrebi za strokovno, nemoteno, kvalitetno izvedbo in realizacijo naloge, ki jo je odredil Državni zbor kot nosilec zakonodajne veje oblasti, torej pri njenem delu oziroma pri izvajanju dokazov v skladu z odrejeno parlamentarno preiskavo in da je zavrnitev posredovanja zahtevane dokumentacije s strani Specializiranega državnega tožilstva v celoti neutemeljena. Zahtevana dokumentacija je pomembna tudi za izvajanje drugih dokazov, zlasti za morebitno zaslišanje posameznih prič (v tem primeru policistov).

Glede na zgoraj navedeno se po mnenju Preiskovalne komisije Višjemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do pomena navedenih sklepov Ustavnega sodišča, saj so se zahtevani podatki nanašali na policiste in ne na tožilce, kot zmotno zatrjuje državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Po mnenju Preiskovalne komisije državno tožilstvo v 10. točki zahteve tudi napačno navaja, da skope določbe ZPPre v sodnem postopku na področju ugotavljanja politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij (tudi državnih tožilcev in sodnikov) kličejo po presoji najvišjega Vrhovnega sodišča, saj po njihovem mnenju ZPPre ne zagotavlja možnosti učinkovite udeležbe in sodelovanja stranke (zavezanca oziroma subjekta) v postopku sodnega obravnavanja in odločanja o zahtevi Preiskovalne komisije. Preiskovalna komisija ponovno poudarja, da se zahteva Preiskovalne komisije ni nanašala na podatke o državnih tožilcih in sodnikih, ampak je zahtevala podatke, ki so se nanašali na policiste. V tem delu pa parlamentarna preiskava ni predmet ustavne presoje. Preiskovalna komisija ponovno tudi poudarja, da se mora (v skladu z odločbo US št. št. U-I-50/11-20 z dne 23. 6. 2011) na podlagi postopkovnih določb ZPPre in PPPre, parlamentarna preiskava v razumnem roku uvesti, voditi in zaključiti. Prav tako je (v skladu z odločbo US št. št. U-I-50/11-20 z dne 23. 6. 2011) namen postopkovnih določb ZPPre in PPPre, da preprečijo oziroma onemogočijo zlorabe pravic, izmikanja ali prikrivanja informacij kateregakoli subjekta, ki je v postopku udeležen, vključno s državnimi organi, saj je učinkovitost parlamentarne preiskave je ustavna vrednota v širšem javnem interesu.

Brez vpogleda v vso relevantno dokumentacijo je težko oziroma praktično nemogoče opraviti korektno, strokovno, odgovorno, celovito, natančno in popolno preiskavo v skladu s predmetom in namenom parlamentarne preiskave ter v odrejenem obsegu parlamentarne preiskave. Zato so preiskovalne komisije vsakokrat, ko ji deležniki niso želeli prostovoljno izročiti dokumentacije, zahtevala njen zaseg preko sodišča, ki so sledila zahtevkom preiskovalne komisije.

Glede na zgoraj navedeno je stališče državnega tožilstva v 10. točki povsem v nasprotju z namenom določb parlamentarne preiskave, saj bi se z možnostjo sodelovanja subjektov v postopku sodnega odločanja o zahtevah preiskovalnih komisiji, zgodilo točno to, za kar je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-50/11-20 z dne 23. 6. 2011 zapisalo, da se mora v parlamentarni preiskavi (ki je ustavna vrednota v širšem javnem interesu), preprečiti.

6. Na podlagi vsega navedenega Preiskovalna komisija meni, da je Odredba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kr 61580/2020 z dne 11. 3. 2021 pravilna in zakonita. Preiskovalna komisija tudi meni, da je dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča na tem področju (Sklep I IPS 24269/2017 z dne 21. 9. 2017) ustrezna in v skladu z namenom ustavne in zakonske ureditve parlamentarne preiskave. Zato Vrhovnemu sodišču predlagam, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Vir: SDS.si