Poljče na Gorenjskem: Slovesnost ob 32. obletnici odločitve o slovenski samostojnosti. “Ne uničujte vrednot slovenske osamosvojitve. To je temelj samostojne in neodvisne Slovenije.”

V Poljčah na Gorenjskem je sinoči potekala slovesnost ob 32. obletnici odločitve o slovenski samostojnosti, pripravljeno je bilo   tudi srečanje članov in članic poslanskega kluba DEMOS.  Tukaj na tej lokaciji je novembra 1990  bila sprejeta  najusodnejša politična odločitev v zgodovini slovenskega naroda s katero je bilo omogočeno, da si je slovenski  narod na plebiscitu 23. decembra 1990 prvič resnično pisal sodbo sam.  Sad je samostojna Slovenija. Naša Slovenija, tisočletni uresničeni sen o lastni državi.

Da je to tako pomembno priča tudi polna dvorana v Poljčah, natrpana tako  kot Okrogla dvorana Cankarjevega doma v času slovenske pomladi. Sporočilo je bilo jasno: “Ne uničujte vrednot slovenske osamosvojitve. To je temelj samostojne in neodvisne Slovenije.” Slovesnost je pripravilo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), nagovor pa je imel predsednik Združenja VSO Lojze Peterle. Uvodoma je dejal, da se je DEMOS novembra odločil za izvedbo plebiscita o samostojnosti Republike Slovenije. “Če ne bi bilo zmage Demosa, ne bi bilo Poljč.” Ali kot je nekdo rekel, nekaj je v zraku, pozitivnega in vznemirljivega, z polno domoljubnega naboja.

Dominik Štrakl, predsednik Mladinske sekcije VSO Triglav, rojen v, kot je rekel, v zmagovitem letu 1991, je imel svoj nagovor v katerem je dejal, da »”Naj nas simbolika in zgled tistega znamenitega sestanka poslanskega kluba DEMOS v Poljčah opominja, da tudi danes potrebujemo pogumne odločitve, predvsem pa potrebujemo sodelovanje in povezovanje ter iskanje skupnih kompromisov. To je tudi moje sporočilo. Kajti takrat je šlo za Slovenijo in tudi danes gre za Slovenijo. Gre za našo skupno prihodnost.”

V nadaljevanju svojega videnja stanja je dodal da nas naj  simbolika in zgled tistega znamenitega sestanka poslanskega kluba DEMOS v Poljčah opominja, da tudi danes potrebujemo pogumne odločitve, predvsem pa potrebujemo sodelovanje in povezovanje ter iskanje skupnih kompromisov. To je tudi moje sporočilo. Kajti takrat je šlo za Slovenijo in tudi danes gre za Slovenijo. Gre za našo skupno prihodnost. To smo dolžni našim rodovom, ki prihajajo za nami in to smo dolžni vsem tistim, ki so žrtvovali svoja življenja, da lahko danes živimo v svoji državi in si sami določamo svojo pot.

Pa še kako prav ima.  Mi ki smo enkrat bili in smo se borili in izborili svojo državo, smo jo pripravljeni tudi pred lastnimi uničevalci in  tistimi ki hočejo izničiti vse to ne oziraje se tudi na dana življenja za dosego te samostojne države Slovenije.

Samo združenje VSO ima pa odgovorno nalogo da se vedenje o slovenskem osamosvojitvi impregnira v izobraževalni proces, da ne dobimo generacije ki ne bodo vedeli da je to sploh bilo. Še hujše to da sami aktualni politični levi »prvokategorniki« z kandidatko za predsednico vred, ki izjavljajo da se bo o osamosvojitvi kot  pogumnem dejanju in procesu iz časov 1988-1991 govorilo do takrat dokler ne bodo pomrli direktni udeleženci. Kar doda sol na rane vsem nam ki smo bili vključeni v te procese  je izjava , da so pravzaprav temelji za nastanek  današnje Slovenije »partizanska in komunistična« vojna iz časa 1941-1945. Podlo, žaljivo, bolno.

Slavnostni govornik je bil poslanec prvega sklica Skupščine 1990-92’, Vitomir Gros. Na dnevnem redu 9.11.1990 smo točno vedeli, kaj bo na dnevnem redu in z jasnimi stališči o izvedbi plebiscita. Med drugim je dejal, da sama izjava Jožeta Pučnika naslednji dan po tem znamenitem sestanku ni bila iz za to kriv »prehiter« jezik premišljena marketinška poteza, še bolj pa božja previdnost in korak pred morebitnimi omahljivci, ki jih bilo nekaj na tem  sestanku. Ko je ušel pozitivni, odločni neomajni duh  te zgodovinske  odločitve iz »steklenice«, je bilo prepozno da bi karkoli spreminjali ali manipulirali ali rahljali težo in pomen odločitve.

Sprejeta  zgodovinska odločitev 9 in 10 novembra »da bodo poslanke in poslanci Republike Slovenije do 20 novembra  sprejeli vse zakonske in podzakonske akte ter odločbe in za 23 december 1990 razpisali vseljudski referendum, na katerem se bo ljudstvo odločalo o nadaljnem bivanju v Jugoslaviji,  oziroma o odcepitvi in ustanovitvi samostojne države Slovenije. Odločitev kot takšna je bila po opravljenem referendumu z plebiscitarno večino bila izvršena v pol leta na načinu razdruževanja, ki je imel  bolj legitimen  prizvok v mednarodnih razmerah.  Vse ostalo smo že videli in doživeli kot smo doživeli tudi kasnejši odhod zadnjega okupatorskega vojaka iz Slovenije in je Slovenija  svojo oblast izvajala na celotnem  ozemlju Slovenije.

V kulturnem program je nastopil  ženski tercet M.J.A.V.

 

Vane T. Costa