SlovenijaŽivljenje

{Petra Škarja} Virus »ŽIVLJENJE JE TRPLJENJE …«

Virusu so priučena in pridobljena (pomembno: ne naravna) prepričanja, mišljenja, ki so glavni zaviralci uspeha in doseganja pristne sreče pri večini ljudi v Sloveniji. Odstranimo jih.

 

V življenju vsi na neki način iščemo SREČO in MIR. Eni zavedno, drugi nezavedno. A vsi to iščemo. Zrastla sem v okolju (kot verjetno tudi vi), v katerem se mi je prepričanje »Življenje je trpljenje« vrastlo v vsako celico telesa. To ni bilo le prepričanje. Bila je DOGMA!

Pri svojih 18. letih sem se nehote v trenutku »ozdravila tega virusa«. To je bil verjetno največji blagoslov, ki sem ga prejela tistega dne. 24. junij 2007. Nedelja je bila. Čudovit dan. Vsaj tisti del, ki se ga spomnim … Skoraj 10 ur smo hodili po meni preljubih gorah. Prijatelj, trener odbojke in jaz. Bohinj, Planina Jezero, Sedmera jezera, Komarča … Čudovit dan! Vsi prijetno utrujeni smo malce zadremali že pri Koči pri Sedmerih jezerih, tam na skali pri jezeru. Svež zrak, toplo sonce, rahlo utrujene noge – recept za sladko spanje.

 

»Joj, trener, dobri ste, da s takih pohodov lahko še vozite domov … Se vam nikoli ne spi?« sem ga vprašala. »Ne, to pa res nikoli.« Nikoli ne reci NIKOLI.

Po nekaj urah smo bili v dolini in po prepiru »kdo bo sedel spredaj« sva se s prijateljem soglasno strinjala, da oba sediva zadaj. Ni minila minuta, ko sem prijetno utrujena zaspala na zadnjem sedežu avtomobila … Ko sem se zbudila, sem nad sabo zagledala bel strop. Nekaj trenutkov nisem vedela, kdo sem, kje sem, nič – kot bi mi nekdo zbrisal celoten spomin.

Poskušajte si predstavljati (še sama si težko zdaj, čeprav sem to enkrat doživela), da ne veste popolnoma nič od tega, kar ste se naučili v vseh letih svojega življenja. Prav nič. Ne veste, kako vam je ime, kje ste, ne veste niti to, da ljudje imamo imena, pravzaprav ne veste niti to, da se ljudje imenujemo ljudje. Nič. Prav nič.

V takšnem stanju sem bila nekaj časa. Izguba spomina. Izbris vseh misli, kar sem jih kdaj imela v življenju, se jih priučila. Vse, kar sem zaznavala, so bili takratni OBČUTKI. In veste kaj –počutila sem se tako POMIRJENO, tako SREČNO. Ko sem pogledala skozi okno in videla zelene liste, kako migljajo v vetru, se mi je to zdelo tako NEBEŠKO LEPO …

 

Zato VEM – in danes me nihče več ne more prepričati drugače, da sta SREČA in MIR v duši naši NARAVNI stanji. Če bi izbrisali vse programe, ki smo jih sprejeli od okolice, vse programe zunanjega sveta (medijev, cerkve, šolstva …), vse spomine in bremena, bi bili

SREČNI.

Zame je bila to zlata vredna informacija. Morda ena najdragocenejših. Zakaj? Če bi se morali PRIUČITI biti srečni in mirni, dvomim, da bi bili vsi sposobni to doseči. Če pa je naše  naravno stanje biti SREČEN in POMIRJEN v sebi, potem to lahko doseže prav vsak. Prav vsak! Zato tudi osebno verjamem (pazite, to NI zapisano v skalo, to so zgolj moja subjektivna mnenja), da je treba, bolj kot učiti se novih stvari, pozornost posvečati »brisanju« priučenih stvari, ki nas ovirajo na poti do sreče in miru. Virusi Slovenije so del tega …

Aja, verjetno se zdaj kdo sprašuje: »Kaj se je pa zgodilo?« Ja, ljudje radi vemo takšne stvari … Voznik je za trenutek zaspal za volanom  (da tu po naključju ne bi kdo negativno sodil  voznika – preberite si poglavje NE SODI v knjigi Najdi svojo SREČO in MIR) in na avtocesti

blizu Ljubljane smo zapeljali v zaščitno ograjo in izven cestišča. Pri takšni hitrosti nas je precej premetavalo in obračalo, jaz, neprivezana (zadnjič v življenju – tudi dobra lekcija), sem na koncu pristala na razbitem sprednjem steklu. Poleg ureznin po telesu in poškodbe noge

sem imela tudi pretres možganov, kar je bil razlog za začasno izgubo spomina.

 

Srečen konec, vsi trije smo preživeli, se mnogo naučili, le avtomobil je brez vprašanja romal na odpad. Poleg brazgotin mi je ostalo nekaj neprecenljivega – vedenje, da sta

SREČA in MIR naši NARAVNI stanji. In da je prepričanje: »Življenje je trpljenje,« samo nekaj, kar nas zadržuje, da bi to stanje sreče in miru tudi ponovno odkrili v sebi.

Ko vam naslednjič nekdo reče (ali še bolj pomembno – ko si to rečete sami): »ŽIVLJENJE JE TRPLJENJE …« se hitro opomnite: »Ojej, alarm, virus, virus, virus …« in pojdite stran. Ne dovolite, da vas okuži. Če ste okuženi, ga ozdravite, ker vam ne prinaša nič dobrega …

 

Petra Škarja

5tra je skodrana predavateljica, mlada podjetnica ter avtorica petih knjižnih uspešnic med katerimi je najbolj znano delo Ameriški milijonarji so spregovorili. Njena zadnja knjiga CAMINO – Od suženjstva do svobode je zapis o poti, ki ji je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katerimi posledicami sem se borila vse do sedaj. Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okov, ki so postajali vse težji in težji in pod katerimi bremeni sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskati preprosto – lahkotnost in svobodo!

Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš, kjer te vsakdo na svojstven način obogati. Camino je pristnost – narave, življenja, odnosov. Camino je odločitev, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, kar ni moč opisati, ampak lahko le doživiš.

 

Mogoče vam bo všeč

Več v:Slovenija