SlovenijaVečzanimivo

{Petra Škarja} Virus »VČASIH JE BILO VSE DRUGAČE …«

 

Virusu so priučena in pridobljena (pomembno: ne naravna) prepričanja, mišljenja, ki so glavni zaviralci uspeha in doseganja pristne sreče pri večini ljudi v Sloveniji. Odstranimo jih.

Ja, seveda je bilo! Že včeraj je bilo drugače kot danes. Logično. Še sreča, da je tako – si predstavljate življenje, kjer bi bilo ves čas vse enako? Ojej … A naše babice in dedki tako radi povedo, kako je bilo včasih vse lepše, kot je danes. Moja babica, ki je ob napol zgrajeni veliki hiši, ob samomoru moža, ki je predstavljal edini vir prihodka, brez zemlje, službe ali izobrazbe 'spravila pokonci' (kakor se sama rada izrazi) dve majhni hčerki, dokončala hišo z lastnimi rokami (tudi njen izraz), pomagala pri delu na okoliških kmetijah, da je zaslužila hrano zase in za dve hčerkici, medtem ko na avtomobil, nove obleke ali kakšen

malenkostni luksuz ni niti pomislila v svojem življenju … pove, kako je bilo včasih življenje lepo, kako so se imeli lepo, ko zdaj gleda nas, vnuke, pa da se ji smilimo, ker nas vidi, kako »se matramo«, da pridemo do kruha …

»Včasih je bilo vse drugače,« vedno zaključi. S tem želi poudariti, da je bilo včasih bolje, lažje, lepše.

Od svojega enajstega leta dalje sem pisala dnevnik skoraj vsak dan. Shranjene imam vse do leta 2009, ko sem si kupila prvi prenosni računalnik (skupaj z računalnikom so izginili tudi dnevniški zapisi – ja, »na roke napisano v rokovnik«; ima svoje prednosti).

In danes je dan, ko sem te dnevnike prvič vzela v roke in skoraj vse prebrala … Vsak dan … Zanimivo je opazovati, kako sem se spreminjala, kako razmišljala kot 11-letnica in kdo je pustil poseben pečat v mojem življenju. Mnoge stvari so me presenetile. Mnoge stvari pozabimo. Ob tem opažam, da si v mislih mnogokrat ustvarimo sliko preteklosti, kakršno ŽELIMO videti, in ne točno takšne, kot je v resnici bila.

Preden sem prebrala te dnevnike, sem se samooklicala za bitje s popolnim otroštvom. Vse igrivo in brezskrbno. Vse preprosto in lepo. Tako sliko imam o svojih osnovnošolskih in srednješolskih dneh. Bila sem odlična, pobirala zlata priznanja na tekmovanjih, bila športnica

šole, pozneje sem imela super rezultate v odbojki, lepe ocene, imela dobre prijateljice, super starše, že takrat videla nekaj sveta – nekaj z odbojkarskim moštvom, nekaj sama, hodila sem v hribe … Nisem hodila po zabavah, nisem pila alkohola, nikoli nisem kadila … Vse lepo in popolno!

Hm …

Danes sem se med branjem teh dnevnikov včasih zalotila v mislih – pa kdo je ta otrok? Ali sem to res bila jaz? Niti približno nisem takrat dojemala sveta tako, kot ga vidim danes,

ko se spomnim tega obdobja preteklosti. Osnovnošolsko prebijanje v iskanju svojega mesta v družini, občutek izgubljanja brata, želja po dokazovanju očetu, jok ob štiricah in občutki popolnega poraza, pritiski (pre)visokih ciljev in vedno višjih zahtev profesorjev (na odličnjake se mnogokrat vrši PREvelik pritisk in se od njih pričakuje ogromno, pri čemer se jim ne dovoli pasti) …

Gimnazija. Uf, ta puberteta … Kar naenkrat je v dnevnikih najpogosteje uporabljena beseda BREZ ZVEZE, vsi so se mi zdeli tečni, »mat zoprna, fotr anojing, brat glup, frendice otročje, prfoksi stupid«, jaz pa nezadovoljna z vsakim laskom na sebi. Iznenada sem pridobila neki novi, meni še zdaj ne povsem razumljivi besedni zaklad, nedojemljive okrajšave IRC-a in povsem novo, nekako napadalno pisavo. Slabe volje brez razloga. Obupavanja nad svetom. Boj za mesto v družbi, hollywoodske zahteve po priljubljenosti in šale brez nadzora. »Špricanje«; pouka, redna uporaba »plonkcev«. Da ne govorim o dnevnih nenadzorovanih čustvenih ekstremih, norih bolečih zaljubljenostih, ki so hitro prišle in še hitreje odšle, ter sposobnosti ustvarjanja težav brez osnove oziroma »iz miši narediti slona«.

Popolno nasprotje tega, kako danes vidim svoja osnovnošolska in srednješolska leta.

Zdi se mi, da ljudje danes marsikaj vidimo drugače, kot je v preteklosti v resnici bilo.

Zato tudi babica v preteklosti vidi predvsem tiste lepe trenutke, ko so se igrali na poljih, in mnogokrat pozabi na vse mučne dni, ko so se borili za preživetje (kolikor poznam njeno zgodbo, se mi zdi, da ji nikakor ni bilo z rožicami postlano).

Zato dvomim, da je splošno mišljenje, kako je bilo včasih vse bolje …, v resnici sploh REALNO. Bolj kot realnost se mi zdi utopija.

Mnogokrat to prepričanje zaznam bolj kot izgovor za nedelovanje v sedanjosti. Včasih je bilo mogoče, danes pač ni. Pa imam razlog, izgovor, da mi ni treba vstati in spremeniti trenutne situacije nezadovoljstva. Časi so krivi …

Zato včasih pomislim, da bi to lahko bil neki naš virus … Ne vem, tu še nimam trdnega lastnega mnenja, ali je to le stvar narave, da nam pusti neko popačeno sliko preteklosti, ali je to naš virus hotenja po obuditvi preteklega stanja države in razmer.

Tudi če bi obuditev takratnih časov prinesla več lepega, kot je lepega sedaj, danes – ne pozabimo, da živimo TUKAJ in ZDAJ. Če se izgubljamo v preteklosti, nam to nikakor ne more pomagati na naši poti v SEDANJOSTI.

Ko vam naslednjič kdo reče (ali še bolj pomembno – ko si to rečete sami): »VČASIH JE BILO VSE DRUGAČE …« in začutite, da vas to prepričanje omejuje na vaši poti, se hitro opomnite: »Ojej, alarm, virus, virus, virus …« in pojdite stran. Ne dovolite, da vas okuži. Če ste okuženi, ga ozdravite, ker vam ne prinaša nič dobrega …

Petra Škarja

5tra je skodrana predavateljica, mlada podjetnica ter avtorica petih knjižnih uspešnic med katerimi je najbolj znano delo Ameriški milijonarji so spregovorili. Njena zadnja knjiga CAMINO – Od suženjstva do svobode je zapis o poti, ki ji je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katerimi posledicami sem se borila vse do sedaj. Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okov, ki so postajali vse težji in težji in pod katerimi bremeni sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskati preprosto – lahkotnost in svobodo!

Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš, kjer te vsakdo na svojstven način obogati. Camino je pristnost – narave, življenja, odnosov. Camino je odločitev, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, kar ni moč opisati, ampak lahko le doživiš.

 

https://www.petraskarja.com/

Mogoče vam bo všeč

Več v:Slovenija