SlovenijaŽivljenje

{Petra Škarja} Virus »NEHVALEŽNOST”

Virusu so priučena in pridobljena (pomembno: ne naravna) prepričanja, mišljenja, ki so glavni zaviralci uspeha in doseganja pristne sreče pri večini ljudi v Sloveniji. Odstranimo jih.

Kolikokrat dnevno zavestno pomislite na stvari, za katere ste hvaležni?

Ponovno Mehika, tokrat na območju majevskih templjev. Z vodnikom, ki je sicer profesor angleščine (zato zna angleško, kar je tam res redkost), sva se pogovarjala o življenju pri njih, na Jukatanu, in ga primerjala z življenjem pri nas, v Sloveniji … Razložim mu, da je Slovenija trenutno v nekakšni neprijetni situaciji. Gospodarska kriza, pravijo. Ni delovnih mest, podjetja propadajo, vedno več je revnih in obubožanih, ljudje postajajo lačni, obupani … Uf, grozno.

Profesor je bolj vljudnostno kot zares sočustvoval z mano, nato pa prideva do družin in seveda – fotografij. Pokaže mi fotografijo svoje družine, vasi … Jaz pa njemu fotografije iz svojega življenja, ki sem jih imela pri sebi na telefonu. Med drugim tudi fotografijo hiše mojih staršev. Torej hiše, v kateri sem živela v otroštvu. Hiša, kakršne so se gradile v 80. letih, oziroma malo večja (oče je zidar, po poklicni deformaciji je nekajkrat še prizidal kakšen prostor). Torej razmeroma klasična hiša, morda le malenkost večja od povprečne.

»In koliko ljudi živi sedaj v tej hiši?« me vpraša profesor.

»Hm, trenutno še trije … In še trije spodaj – stari starši in prizadeti stric, za katerega skrbijo …«

»Kaj pa v celotni hiši?«

»Saj to je to – to je v celotni hiši …«

»Aha …« Po izrazu na njegovem obrazu je bilo več kot očitno, da intenzivno razmišlja … in postavi naslednje vprašanje: »Kako to, da so pred hišo štirje avtomobili?«

»Hm, nič. Oče, mama in brat imajo vsak svojega. Ta pa je moj – bila sem ravno na obisku. Dedkov je sicer v garaži, ni viden na sliki.«

Dolga tišina.

Sprememba pogleda in poučen ton:

»Petra, ja, razumem in verjamem, da trenutno v državi verjetno niso najboljše razmere, kakor razlagaš. Verjetno je res kriza. Toda – ali se sploh zavedaš, na kako visoki ravni življenja?«

Razložil mi je, da sam ni med najpremožnejšimi, a nikakor ne med najrevnejšimi v njihovem okolju. Srednji sloj. In v hiši, kakršno imamo mi, bi po njegovih besedah pri njih živelo vsaj 50 ljudi, če ne več. In to ne ravno revnih ljudi. V njihovi vasi imajo dva avtomobila in se

dogovorijo, kdaj ga kdo potrebuje, oziroma se dogovorijo, kdaj se skupaj peljejo v mesto. Ni mogel verjeti, da mi nismo med najbogatejšimi glede na to, da imamo tolikšno hišo in vsak svoj avtomobil.

»Kriza, ja, ampak kriza na izjemno visoki ravni življenja.« Tako nas vidijo tujci, če se ne primerjamo zgolj z Nizozemsko, Skandinavijo, Novo Zelandijo …

Tudi če se primerjamo s Kalifornijo: Slovenci imamo zanje v splošnem res visoko raven življenja, če pogledamo 'zlato sredino', ne zgolj hollywoodske filmske srenje.

Skoraj vsakdo izmed nas ima udoben bivalni prostor, avtomobil, svoj računalnik, svoj telefon, kupuje si nove obleke, ne rabljenih, gre vsaj enkrat v letu na morje, v gore ali v toplice in si vsaj dvakrat letno privošči kosilo ali večerjo v restavraciji, gre vsaj enkrat mesečno v gostilno na kavo …

Kamor koli sem do sedaj potovala (res je, da grem po navadi raje v manj bogate države, vendar ne v najbolj revne na svetu), so bili ljudje presenečeni, kako premožni smo ljudje v Sloveniji oziroma v Evropi, da imamo vse to. Z njihovega zornega kota smo tu sami bogataši.

Zakaj to govorim?

Ne zato, da bi se vsi sprijaznili s trenutnimi razmerami in postali (še bolj) pasivni. Temveč zato, ker želim, da se včasih spomnimo stvari, za katere smo lahko HVALEŽNI. Hvaležnost je izjemno močno čustvo, izjemno prijetno čustvo, samo premalokrat se spomnimo nanj …

Pred dobrim letom dni sem bila pred res velikim življenjskim izzivom.

Takrat sem v trgovini v desni roki držala vilice in v levi žlico ter razmišljala, kaj bolj potrebujem, saj nisem imela denarja za oboje (na koncu ugotoviš, da preprosto živiš brez obojega – na Šrilanki tako ali tako jedo z rokami in se jim to zdi normalno, sem se tolažila).

Ko sem se takrat usedla v avtomobil in je kazalnik za gorivo kazal poln tank, kar je danes samoumevno, sem bila NEIZMERNO hvaležna!

Kako MOČNO sem takrat čutila hvaležnost ob malenkostih, ki nikakor niso malenkosti, le včasih jih moramo izgubiti, da se naučimo »ozdraviti  SAMOUMEVNOSTI«.

Takrat sem se počutila bogato. Bogato finančno, bogato v srcu. To je bilo obdobje, ko sem se naučila biti hvaležnejša za stvari, ki so večini samoumevne … Kako prijetno je to … Ko ceniš malenkosti. In ugotoviš, da z zaznavanjem teh malenkosti živiš polno življenje.

Bogato življenje.

Ni bogat tisti, ki IMA veliko, temveč bolj tisti, ki se ZAVEDA, kaj vse ima in je za to hvaležen.

Ustavite se. Poglejte okoli sebe. In se spomnite tega, da vsaka malenkost, ki vas trenutno obdaja, večini ljudi na svetu NI dana. In da vse stvari, ki vas obdajajo, NISO samoumevne. Zato bodite hvaležni za računalnik, telefon, kemični svinčnik, posteljo, odejo, hrano, streho

nad glavo, knjigo … In za noge, ki vas nosijo, glavo, ki razmišlja, srce, ki čuti …

Ni samoumevno. Mnogi bi se zjokali, če bi jim eno od teh stvari podarili …

»I cried because I had no shoes. Then I met a man who had no feet.« Wally Lamb

(Prevod: »Včasih sem jokal, ker nisem imel čevljev. Potem sem spoznal človeka, ki je bil brez nog …«)

Bistvo?

Vedno si želimo napredka, seveda, povsem človeško in pravilno. A naučimo se na tej poti biti tudi sproti hvaležni za to, kar imamo. In v Sloveniji imamo mnogo.

Obožujem potovanja. A več ko potujem, bolj sem zaljubljena v Slovenijo. Včasih moraš na druge konce sveta, da razumeš, kaj imaš tukaj.

 

Včasih razmišljam, kdo je res SLEP človek – tisti, ki ima poškodovane oči in je »uradno slep«,  ali mi z zdravimi očmi, ki gledamo, a ne vidimo, kar nam je pred nosom ves čas in tako očitno.

Petra Škarja

 

5tr je skodrana predavateljica, mlada podjetnica ter avtorica petih knjižnih uspešnic med katerimi je najbolj znano delo Ameriški milijonarji so spregovorili. Njena zadnja knjiga CAMINO – Od suženjstva do svobode je zapis o poti, ki ji je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katerimi posledicami sem se borila vse do sedaj. Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okov, ki so postajali vse težji in težji in pod katerimi bremeni sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskati preprosto – lahkotnost in svobodo!

Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš, kjer te vsakdo na svojstven način obogati. Camino je pristnost – narave, življenja, odnosov. Camino je odločitev, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, kar ni moč opisati, ampak lahko le doživiš.

 

http://www.petraskarja.com/

 

Mogoče vam bo všeč

Več v:Slovenija