SlovenijazanimivoŽivljenje

{Petra Škarja} Virus »AH, TO JE PREDALEČ …«

Virusu so priučena in pridobljena (pomembno: ne naravna) prepričanja, mišljenja, ki so glavni zaviralci uspeha in doseganja pristne sreče pri večini ljudi v Sloveniji. Odstranimo jih. Očistimo jih.

Uf, končno na letalu. Po enomesečnem popotovanju z nahrbtnikom po Burmi v kombinaciji z 10-dnevno meditacijo Vipassana, prvič v tako nepoznani državi meni popolnoma nerazumljivega govora in celo pisave, popolnoma prepuščena sama sebi, sem se končno usedla na letalo, ki me bo odpeljalo domov. Ponosna nase, pot ni bila lahka. A bila je nujno potrebna, to sem vedela. Prijeten občutek ponosa, povezan z utrujenostjo, s spomini na nepozabno čudovito potovanje, a obenem občutek sreče, da je za mano. Domov.

Skoraj ves mesec nisem spregovorila besede in tudi sedaj je nisem želela. Udobno sem se počutila v – tišini. V svojem malem varnem svetu. Ko okoli sebe slišiš le arabščino, kitajščino, burmanščino, francoščino in še nekaj jezikov, ki jih ne prepoznam; ko so okoli tebe večinoma le temnopolti in rumenopolti; le muslimani, budisti … Se res počutiš kot vesoljec na drugem planetu.

Ko sem si želela urediti svoj minimalistični prostor za naslednjih 9 ur poleta, pred sabo zagledam 4 zaslone, a sama sedim v vrsti s tremi sedeži. Bila sem na sredini med dvema zaslonoma, ne vedoč, kateri naj bi bil moj, torej katerem «sosedu«; naj vdrem v osebni prostor. V trenutku popolne zmedenosti (tega nisem videla še na nobenem letalu!), moški, ki je ravno dobro sedel poleg mene na levo, reče, kot bi bral moje misli: »Thats totally confusing!« (To je čista zmešnjava!) in pokaže na zaslone.

Ha ha, kako sem se nasmejala! Tudi on se je smejal, takoj sva se ujela s temi podobnimi mislimi, s podobno zmedenostjo …

Živijo, moje ime je Jawad. Živijo, sem Petra. Najprej sva se morala dogovoriti, čigav bo kateri zaslon za gledanje filmov. Moj je levi. Ok, dogovorjeno. Zdaj lahko poletimo.

Od kod si? Iz Slovenije. Ti? Iz Libanona …Pogovor poln smeha, zgodb, celo čustvenih osebnih tematik je trajal vseh 9 ur. Noro. Redko kdaj v življenju srečaš človeka, s katerim se

lahko tako hitro tako zelo dobro ujameš.

Jawad ima zanimivo življenje … Rojen je bil sicer v Libanonu, a že mnogo let ne živi tam. Podjetje, za katerega dela, ga v okviru dvomesečnih projektov pošilja na delo na različne konce sveta. Tokrat je bil v Burmi. Pred tem v Kolumbiji. Naslednji projekt bo v Dubaju …

Med delom ima nato mesec dni prostega časa, ki ga izkoristi za potovanja ali obiske prijateljev, družine … Tokrat bo šel v Avstralijo k sestri. Pred dvema mesecema je bil v Omanu pri bratu. Razmišlja, da bi se sproti oglasil še pri starših v Libanonu …

Kje ima hišo, stanovanje? Nima. Ima sicer stanovanje v Belgiji (v mestu Brugge), a ga oddaja, ker ga sam ne potrebuje.

Zanimivo življenje …

Še nikoli se nisem pogovarjala z nekom, ki bi bil tako zelo neomejen z družbenimi programi in zunanjimi vplivi. Zato je njegov pogled na svet, njegovo razmišljanje res nekaj posebnega, zame popolnoma fascinantno.

Mi, ki večino svojega življenja živimo v istem okolju, hote ali nehote poberemo vplive tega okolja. Vplive, pričakovanja, normative … In iz tega v sebi sestavimo sliko »normalnosti«. A ta naša »normalnost« je včasih popolna »nenormalnost« ali celo »čudaškost«; za kakšen drug narod na drugem koncu sveta, ki ima svoje kriterije »normalnosti«.

Prav to opazovanje meni predstavlja eno najbolj zanimivih plati potovanj. To raziskovanje te zasvoji kot pozitivna droga … Več potuješ, več različnih »normalnosti«; spoznaš in razumeš, lažje sprejemaš raznolikost, bolj si strpen do drugače mislečih, manj sodiš in ocenjuješ ali primerjaš. In to je neke vrste SVOBODA, po kateri hrepenimo hote ali nehote.

Jawad je oseba, izjemno neomejena s kriteriji, kaj je »normalno«.

Kakor da bi na vse gledal z nekega drugega zornega kota. Z mesta, ki je zunaj dosega vplivov.

Dobrih 10 dni po najinem srečanju prejmem e-sporočilo. Ja, izmenjala sva si podatke. »Živijo, Jawad tukaj, veš, kmalu bom blizu tebe, sem razmišljal, da bi se mimogrede za konec tedna pripeljal malo pogledati Slovenijo, ker si jo tako hvalila, morda tudi malo Hrvaško ali

Italijo …«

Slovenijo vedno izjemno hvalim, saj iskreno mislim, da je najlepša dežela na svetu!

»Aha, super, blizu mene si – kje pa si?«

»V Belgiji.«

»Hm, Jawad, ali sploh veš, kje je Slovenija?«

Ne tako smešno vprašanje. Vprašajte Italijane, ali vedo, kje je Slovenija – večina jih ne ve. (!!!!) Ko mi je prijateljica to povedala, ji nisem verjela, dokler nisva hodili po ulicah in jih spraševali. To je res šokantno, res ne vedo!

»Ja, seveda vem!« Kot dokaz, da res ve, mi celo pove nekaj zgodovine.

»OK, ampak Jawad … Belgija res ni tako blizu, da bi se mimogrede za konec tedna malo pripeljal naokoli …«

A trdi, da se bo. Ok. Da vidimo, ali se bo res.

Nisem mu zares verjela, dokler ga nisem v petek popoldan videla tam, na dogovorjenem mestu v gostilni Rakar v Trebnjem. Še njegov klic tik pred tem: »Sem tu, te čakam,« me ni povsem prepričal …

Neverjetno. Vendar dobro. Se dogaja. Saj res – kaj pa je to takšnega, da se mimogrede z avtomobilom pelješ 12 ur v eno smer, da bi si pogledal neko čudovito deželico …

Ker je prišel ravno v času, ko sem imela mnogo seminarjev in glavno promocijo svoje nove knjige (nastala je prav v Burmi) Najdi svojo SREČO in MIR, sem ga prosila za razumevanje, da moram kljub vsemu vsak dan vsaj kakšno urico posvetiti poslu. Brez težav je razumel.

Super. A opazoval. Imel je stotine vprašanj kot radovedni otroci. Aha, od tod torej toliko splošne razgledanosti, sem pomislila …

Razložim mu, kaj počnem, kakšne knjige pišem, kako se oglašujem, zakaj seminarji, kje bodo (Ljubljana, Maribor, Novo mesto in Bled), koliko ljudi pričakujem …

Njegova pripomba: »Hm, oprosti, nečesa ne razumem – zakaj ne organiziraš raje enega seminarja, kjer bo 500 ljudi, in ne 4 majhnih po približno 100 ljudi? Ali ne bi to bilo bolje, lažje in hitreje?«

»Ja, to že, vendar – potem ne bi prišli vsi … Če bo v Ljubljani, ne bodo prišli Mariborčani, in obratno. Je razmeroma daleč.«

»Daleč?« vpraša Jawad in na zemljevidu pogleda razdaljo med Belgijo in Slovenijo, med Ljubljano in Mariborom … (Si sploh lahko predstavljate, kako majcena se Slovenija zdi tujcem, ki vidijo in prepotujejo toliko sveta …)

»To je za vas predaleč?« ponovi in preveri, ali je prav razumel, kje na zemljevidu je Maribor in kje Ljubljana.

To še ni tako nerazumljivo … Jawadu sem pokazala e-sporočilo, ki mi ga je nekaj dni pred tem poslala neznana gospa.

Prečudovito sporočilo, v katerem me je pohvalila, izrazila svoje občudovanje do mene in omenila veliko željo, da me nekoč spozna tudi v živo. Pripravljena si je vzeti celo dopust, samo da bi se lahko udeležila mojega seminarja, kjer bi lahko pristopila do mene.

Zahvalim se za res prečudovito sporočilo (takšna sporočila ti prav pogrejejo srček) in ji odgovorim, da prav zdaj pripravljam seminarje in da je lepo vabljena. Njen odgovor: »Ja, sem videla, da jih imate, vas ves čas spremljam. Vendar nimate nobenega v naši bližini.«

»Gospa, od kod pa ste?«

»Iz Vrhnike.«

….

Mi gre zameriti, če sem ostala brez besed? Res nisem vedela, kaj bi sploh lahko odgovorila na to, ker je tako … Mah, ne vem, ni besed, ki bi to razložile …

Sporočilo pokažem Jawadu. Na zemljevidu pokažem Ljubljano in Vrhniko. Ne, najprej sva morala povečati zemljevid na Googlu, da je bila razdalja sploh opazna.

In Jawad mi reče: »Veš, še nikjer na svetu nisem srečal naroda, ki bi se mu bilo tako zelo težko premakniti iz enega kraja v drugega.

Prisežem – nikoli še nisem naletel na narod, ki bi vam bil v tem pogledu vsaj približno podoben …«

Spomnil me je na to in naslednje dni, tedne, mesece sem bila bolj pozorna na to našo lastnost. In prav ima. Eden od VIRUSOV SLOVENIJE je zagotovo:

»Ah, to je pa predaleč …«

Izjemno smo vezani na dom, lokacijo, domači kraj. Izjemno. Selitev iz Novega mesta v Koper je cela znanost. Je to dobro ali slabo? Odvisno.

Nobena stvar ni sama po sebi dobra ali slaba. Ta predznak določimo sami, odvisno od posameznika. A če nas neka stvar OVIRA na naši poti do uspeha, sreče, želenega, je to smiselno spremeniti. In ta virus: »Ah, to je pa predaleč,« po mojih opažanjih OVIRA mnogo ljudi v Sloveniji.

»Veš, pri nas v Lendavi to ni mogoče … Če bi bil v Ljubljani ali vsaj v Mariboru, bi mi uspelo. Povsem drugače in lažje je tistim, ki so v Ljubljani …« Pišuka, kakor da je Ljubljana na drugem koncu sveta!

Ja, morda je za nekoga res lažje biti v nekem določenem kraju – a za nekoga je tudi lažje, ker je 5 cm višji od drugega; za nekoga je nekaj lažje, ker ima več fizične moči; za nekoga je nekaj lažje, ker mu je tehnologija blizu; za nekoga je nekaj lažje, ker ga je mama nečesa

drugače naučila … Če bi bila vsaka takšna malenkost upravičen razlog za pasivnost in predajo, se lahko vsi takoj predamo …

Ko vam naslednjič nekdo odvrne: »Ah, TO JE PA PREDALEČ …« in vi veste, da vas to omejuje na vaši poti do uspeha, si hitro recite: »Ojej, alarm, virus, virus, virus …« in pojdite stran. Ne dovolite, da vas okuži.

Če ste okuženi, ga ozdravite, ker vam ne prinaša nič dobrega … Svet je danes res na dosegu roke …

Smo eden redkih narodov na svetu, kjer vsakdo govori vsaj dva jezika.

VSAJ dva. Vsi imamo dostop do računalnikov, interneta, Skypa, Viberja, elektronskih sporočil, družabnih omrežij … Vse to imamo, dajmo temu času prilagoditi še našo miselnost.

Se sploh zavedamo tega izjemnega privilegija današnjega časa, da si v enem dnevu lahko na katerem koli koncu sveta? Kjer koli! Japonska, Kalifornija, Indija, Južnoafriška republika … Kjer koli! V dobri uri ste v Belgiji, letalske povezave so skoraj dnevne. Vse je tako blizu …

Jawad danes v Sloveniji poleg žgancev z ocvirki in kislega mleka na Veliki planini pozna Bled, Bohinj, Ljubljano, Piran, Postojno … in VRHNIKO.

Petra Škarja

5tra je skodrana predavateljica, mlada podjetnica ter avtorica petih knjižnih uspešnic med katerimi je najbolj znano delo Ameriški milijonarji so spregovorili. Njena zadnja knjiga CAMINO – Od suženjstva do svobode je zapis o poti, ki ji je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katerimi posledicami sem se borila vse do sedaj. Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okov, ki so postajali vse težji in težji in pod katerimi bremeni sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskati preprosto – lahkotnost in svobodo!

Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš, kjer te vsakdo na svojstven način obogati. Camino je pristnost – narave, življenja, odnosov. Camino je odločitev, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, kar ni moč opisati, ampak lahko le doživiš.

 

https://www.petraskarja.com/

mib

 

Mogoče vam bo všeč

Več v:Slovenija