Osamosvojitev je bila, kje pa je osvoboditev-smo kaj zamudili?

Včeraj smo obhajali 30 obletnico datuma razglasitve rezultatov izvedenega plebiscita vseh državljank in državljanov na katerem je dozorela odločitev o samostojni poti kot država, narod in nacija, da nadaljujemo  po lastni poti, za katero smo vedli da bomo šli po njej , poznali pa nismo vseh pasti, in spotik ki smo jih imeli na poti in jih še vedno  imamo glede na nekatera početja »ljubiteljev« vsega iz obdobja 1945-1990. Pa kljub temu nihče, nikoli in nikdar  ne more spremeniti edinstvenost dogodka v zgodovini slovenskega naroda in vseh državljanov Republike Slovenije. To je pomembno, edinstvenost je res to kar je znotraj tega je lahko več enkratnih početij, dejanj, krajev osebnosti. 

Vznesenost, ki sem jo spoznal in čutil da smo plavali na valovih te vznesenosti, poleta skoraj romantične zasanjanosti , ki so jo poznali večji in številčnejši narodi in 18 in 19 stoletja, je   »butnila« na slovenska tla, nas skorajda prijazno  »klofnila« da so se nam zamajala realna tla na katerih smo stali in bi morali opazovali in opaziti še kaj drugega kot le sebe ki smo hoteli doseči samostojno  državo. To pa so resnični romantični, pomladni časi, sui generis.

Ali je plebiscit in čutenje tega dogajanja »pljusknil« vsem enako  dobro v obraz ali ne?

Po mojem ne.  Na žalost. Eni so se za nalašč takrat  prepognili ali tiščali glavo v pesek, v smislu nič ne vem nič ne vidim, ne vem za kaj se gre. Če ne uspe, potem  bo z  menoj vse v redu. Kljub resnično vseljudskemu odhodu na volišča in 93,2 % dvignjenih listkov ter 88, 2% danih DA za osamosvojitev,  je vendarle bilo  med njimi precej takšnih  z figo v žepu ali z  pripravljeno ribiško palico v kotu. Temu bi lahko rekel,  da jih je bodoči konformizem spravil do tega oportunističnega početja, da so šli na volišča. 

Res je tudi to, da se z plebiscitom dosegle pravni temelj za osamosvojitev  in nastanek nove države.  Ni pa bilo nikjer napisano in ni  bilo  da  se bomo osvobodili od tistega zaradi česar se osamosvajamo. Od tistega,  ki je  v prenekaterega globoko v zavesti  »čepelo« in čakalo na kasnejše razgaljanje odnosa do tistega kar so imeli  v sebi in se je kazalo z osebnimi simpatijami do nekaterih početij v njihovi ne tako davni preteklosti. Romantikov  je bilo dovolj a vendarle ne zadosti, da bi se dalo temeljito opraviti »mentalno« inventuro pri tistih,  ki so imeli škarje in platno od prej, brez zagotovila  da ne bodo svojo politično »obrt« opravljali naprej.  Akt narodne samoodločbe  je bil temelj za kasnejšo državno osamosvojitev Slovenije.

Ta se je zgodila pol leta kasneje. Pa ne brez zapletov, težav, celo ignorance. To zadnje posebej s strani Zlatka Jurića(alias Aurelio Juri), najbolj znanega ribiča med takratnimi politiki, ki je tako omalovažujoče menil da se mu ne da iti na proslavo v katero početje in pomen ne verjame  in rajši vzame palico in gre ribe loviti.  Vse ostale detajle poznamo. Poznamo in priznamo, da nismo posvetili posebne pozornosti prej omenjeni »inventuri«,  ki sliši tudi na ime lustracija. Tam kjer so  jo opravili  mentalnega in ideološkega dualizma  v takšni obliki kot je pri nas ni.  To  neizpodbitno drži. V koliko se je kaj od tega pojavilo, zagotovo ni  bilo v takšni povampirjeni obliki kot pri nas ko mrgoli nešteto NVO, Forumih, Klubov, od fizično iztrošenih primerkov in eminenc,  vendar dobro »omreženih« kako  ozemeljsko po celi državi  prav tako  mednarodno.

Pa še naslednike so vzgojili. Imamo enkratno priložnost da se poleg edinstvenosti početja pred 30 leti, da naredimo še dodatni  korak tako  kot  je češnja na torti,  ki sliši na ime osvoboditev od tistega zaradi česar je bila osamosvojitev potrebna. Priložnost ki se ne sme zamuditi, vedoč da so »prvoborci » na biološkem odštevanju ure,  nasledniki pa, vsaj večji del,  v zadostni meri pomehkuženi in premalo potentni za ohranjanje privilegijev.  »Bicikliranje« je eden od teh impotentnih poskusov. Ne smemo jim dovoliti »popravca«   ali si dovoliti da to počnejo v kakršni koli modaliteti. 

Prelom ali  nov veter v času kot je trenutni z COVID 19 vred?

Leto kot je to pravkar iztekajoče se  in takšno kot 2020,  je indikativno po mnogo čem. Od omaganih, brez idejnih vodij ki se razen na teatralne nastope  in »mečkanja« z dramaturškimi vložki niso zmogli nič v času debelih krav. Ob prvi resni organizacijski, vsebinski in za državljane odločujoči težavi kot je bila epidemija, so razen na  novo  izmišljeni športni disciplini »metanje«  puške v koruzo pred samim  pričetkom boja, niso zmogli nič. 

Demokracija kot poligon za bleferje in metalce pušk v koruzo ali pa kolesarjev,  ki krožijo po mestu in izvajajo  bedne performance za davkoplačevalski denar, ne bo dosegla  svoje. Demokracija mora biti za odgovorne in ne za simulante  ali »inštalaterje« ki prhutajo z umetnimi krili pred začudenimi tujci po trgih ali preddverjih javnih poslopij  glavnega mesta.  Kvečjemu smešijo državo. Takšni  primerki ne morejo  in naj ne bi  ustvarjali prihodnost od nobenega, tudi moje ne.  Pandemični virus naj se čim prej poslovi. Tudi ostale stranske viruse,  ki jih prej nismo opazili lahko vzame s seboj.  Ostane naj »virus« ustvarjalnosti boljšega jutri za vse, ki bo »okužil« vse ki znajo in zmorejo gledati na prihodnost z realnimi in ne z destruktivnimi očmi.  

Naj bo čim več  zdravih pogledov na svet , svet, ki bo videl modro in svetlo, to pa je kar potrebujemo ta hip in tudi za naprej. Tega  smo dolžni sebi in  zanamcem, ki želijo svojo jasno lastno  prihodnost. 

Avtor: Vane T. Costa