Nemogoče je mogoče ali obratno: Politika dveh bregov iste reke brez kaljenja »vode«.

V Sloveniji, morda, če bodo glave bistre bo tudi voda v političnem toku takšna. Zato so potrebni tisti ki brežino utrjujejo in jo ne spodkopavajo. Ostali pa so prislinjenci, hudomušni in škodoželjni opazovalci. Ali pa so  nestabilni vedenjsko,  mentalno in razvojno. Z  eno besedo prikrajšani za nekaj  pomembnega ki se mu reče normalnost.

Kaj imamo ta hip?

Imamo Slovenijo, ki  jo pogojno  imenujemo reka, ki teče.  Na »reki«  sta bila bregova dva. V političnem, pa tudi sicer, levi in desni breg.  V geološkem smislu je več ali manj vse jasno.   V političnem  pa malo manj, zelo malo ali skorajda nič.  Politična bregova sta različnega stanja, zelo različno strukturirana, tudi različno trdna.

Desni breg  je bolj ali manj enakih sestavin, le kompaktnost materiala  je včasih vprašljiva. Del,  ki je sicer prevladujoč,  in hvala bogu da je temu tako, je iz znanega dobro odpornega in vzdržljivega slovenskega  političnega “granita”, ki je pokazal svojo trdnost  v različnih situacijah in  v večkratnih  preizkušnjah. Tudi skozi daljše obdobje.  Del materiala ki tvori desni breg  pa je nekoliko manj stabilnih mentalnih sestavin, ki na nak način ta breg rahljajo. Ostajajo sestavni del  vendar je potrebno biti pozoren da se  odvežejo in nekontrolirano spustijo po toku navzdol.  Žalostno je da  je en del »materiala« z desnega brega reke  že popolnoma odplaknjen in je skorajda za vedno izgubljen. To je »geologija« desnega brega.

Stanje levega brega »reke« Slovenije  je zaskrbljujoče. Dejansko tudi največji politični »hidrologi in geologi« ne vedo kako naprej. Zato pa je veliko eksperimentiranja.  Tudi sestavljavci plasti levega brega,  ki se imajo  idejne tvorce, so se  že rahlo naveličali stalnega preizkusa »materialov« za utrjevanje le tega. Njihov »trud« skozi daljše ni ničesar utrdil, razen njih samih, da je dovolj eksperimentiranja  s »sestavinami« političnega levega brega,  ki ne zdržijo dolgo, nič je utrjujejo, le spodkopavajo breg na katerem stojijo.  Tudi »inženirji« ki delajo na utrjevanju brežine na kateri stojijo so se slabo izkazali. Kasirajo veliko za slab material, ki ga vgrajujejo v ideje levega bega o boljšem jutri,  ki pa niti toliko stabilen ni da zdrži en velik »vodni« naval. Breg jim spodnese in jih nekam odnese. Vmes se vstavijo in naredijo  »politične « meandre in mrtvice. Do naslednje velike »vode«.

Kaj si želimo?

Reka in rečno strugo »Slovenije« moramo in smemo peljati v smeri boljšega jutri in bistrih vod ter tokom brez kalnosti  le-te. Do cilja. Cilja ki je skupen za vse. Kaljenja vode v strugi in spodkopavanje leve brežine je tako daleč, daje potrebna temeljita rekonstrukcija, obnova, plasti, zamenjavo materialov in tudi nadzornikov, ki so dopustili »temeljito« spodkopavanje, ki ogroža samo državo Slovenijo. Pa ne z vsakokratno menjavo » inženirjev«,  ki so še slabši od prejšnjih in s hitrejšo razpolovno dobo, ki s seboj pripeljejo slab gradbeni material, ki ga destabilizira prva povodenj. In se nikoli ne poberejo.

Četudi se vremena ne bodo jutri zjasnila, potrebujemo zaščito pred  nadaljujočo se politično, mentalno in tudi narodovo erozijo,  ki jo povzročajo tisti ki se niso utrdili v nobeni prvini, ki je potrebna  za to da  kdo ne  zasede mesto v odločanju o tem kako se nam godi zdaj in kako se nam bo godilo jutri  ter kaj   se nam lahko  zgodi pojutrišnjem.  Za to je potrebna rekonstrukcija  temeljit obnova  levega brega  in zelo natančen pregled desnega.

Je to možno?

Je, in čas je da  se političnega » bika« zagrabi za roge, le nedozorelih  in zbeganih »telet« ne pripustiti zraven ne k jaslim in ne k  vodi kjer so brežine neprimerne zanj.

Potem si bomo upali reči da bo struga reke »Slovenije« tekla prav in voda v njej ne bo kalna ampak bistra tako kot si  želimo da  bo tudi prihodnost njena.

Želimo si, upajmo, naredimo to!

VTC