Veronika Deseniška , med ljubeznijo in usodo(Muzikal)
Dogodki in prireditveKulturaSlovenijaV fokusu

Muzikal Veronika Deseniška na Celjskem gradu. Več za ušesa in dovolj za oči

Muzikal Veronika Deseniška, ki ga je pred osmimi leti na grajski oder postavila Hiša kulture Celje, letos  je v vlogi  organizatorja Zavod Celeia Celje, ima vse.  Besedilo  ki ga je spisal mojster slovenskih muzikalov Janez Usenik, in glasbo,  večkrat nagrajenega Leona Firšta, ki ostane v glavi in duši. Tako mlad a  že tako dober.  Veroniko bo tudi tokrat personificirala angelska Eva Černe Avbelj,  hudomušnega in na trenutke  lahkovernega Friderika,   je glede na svojo naravo, odigral in približal nam vsem  Klemen Bunderla. V predstavi nastopajo še  Tjaša Hrovat Steklasa, Željka Predojević Korošec, Srđan Milovanović, Marjan Bunič, prvič pa se »moštvu« v vlogi trgovca pridružuje Gregor, tenorist,  ki je pravzaprav osvežitev tudi v smislu dodatne pritegnitve gledalca. Vloga trgovca se  izkaže  kot ena  bolj komičnih, hkrati pa ima eno najbolj pomenljivih pesmi v muzikalu, povezanih s sodbo Veroniki Deseniški. »Glasba je prečudovita, izredno smiselno napisana in aranžirana,« je zapisal Ravnik. Tudi sam Gregor Ravnik je še ena primerna in zelo »zdrava« začimba glede na določene strupene situacije in scene iz življenja in usode Veronike  Deseniške.

Herman Celjski med sinovo lahkoživostjo in skrbjo za oblast in premoženje

Kaj je bilo?

Temelj zgodbe je znan. Friderik II. se je leta 1405 poročil z Elizabeto Krško-Modruško (Frankopansko). Zakon je bil vse prej kot uspešen.  Pravzaprav zakon iz interesa. In  vadba izogibanja tega in tistega,  ki ga izbral sam.  Friderikov oče Herman II. je od sina tako zahteval, da se z ženo pomiri. Bržkone mu ni bilo do sinove sreče, poroke so bile takrat priložnost za širitev ozemlja in moči. In ni bilo ne duha in ne Leta 1422 sta Friderik in Elizabeta po dolgem času spet preživela skupno noč v oklici Krapine na enem od celjskih gradov, naslednji dan pa so Elizabeto našli mrtvo. Seveda ob nepojasnjenih  okoliščinah njene smrti, se  prst suma usmeri k Frideriku, ki pa se je kljub nasprotovanju očeta poročil z Veroniko Deseniško. Naskrivaj.  Kazen je bila kruta. Herman je Friderika zaprl v stolp na gradu, Veroniko pa obtožil čarovništva. Proces proti Veroniki Deseniški naj bi bil prvi dokumentirani čarovniški proces na območju sedanje Slovenije. Presenetljivo je bila oproščena, a to Hermana ni ustavilo. Zaprl jo je na grad Ojstrica, tam pa so jo utopili.

Moč in  interes  v nasprotju z čustvi  se ne izide vedno po pričakovanjih.

To je  sočasno ljubezenska zgodba in politični triler, saj je v ozadju boj za oblast najmočnejših evropskih družin, lahko celo grozljivka, saj govori o čarovništvu in prvem čarovniškem procesu, pa kriminalka, saj se že stoletja sprašujemo, kaj se je v resnici zgodilo Elizabeti Frankopanski.

V tem spletu in zapletu so po navadi  oblastniki  prve žrtve oblasti  prav oblastniki  sami, njihova življenja so izgubljena v vrtincu bojev za moč. Zato mi je bil zanimiv lik Elizabete, kot prve poraženke , vendar dostojni in pokončni v tej igri. Piscu seje zdelo, da je prav to, kaj je bilo z Elizabeto, pomembno vprašanje. Elizabeta je poznala svojo vlogo ves čas. Vrtinec čustev jo ni ugonobil. Družbeno vlogo je odigrala po pričakovanjih.

 

 

Veronika si lahko izbere le obliko smrti…

 

Glasba nad igro. Mnogo lepega in  vznesenega  začutiš če zapreš oči.

Zgodba je spisana tako, ne le v besedilu, tudi v glasbi, da se vsak lik usede. Pa kljub temu se sliši, da je ščepec dodatnega »popra«, ki v glasbenem smislu daje, tudi v  resnici  je tako.

Pravemu in resničnemu Leonu uspelo. Lepo je da že pri tako dobri uglasbitvi  dobiš še več Leona.  Če še dodamo vlogo glasbenikov z dirigentoma… meni je glasba presežek v vseh elementih, igre  pa  je ravno prav.

Ekipa, ansambel vseh  60 vključenih,  je primerna, kompaktna, izboljšave so možne, predvsem v igri. Kolikor sem utegnil prestreči  z ušesi, je za pričakovati več predstav tudi za naslednje leto, celo dvojna »porcija«  predstav, se pravi osem.  Še z morebitno pripravo  in približanje širšemu občinstvu s pomočjo predvajanja predstave na TV(prav tako ulovil na svojih frekvencah) se bo ravno  ohranil »cviren« interesa do naslednjega poletja.

Do  naslednjič

Vredno ogleda, vredno pričakovanja, še posebej pohvale,  da se celjski Stari grad in zgodba  skozi katero približamo pomembna obdobja iz slovenske zgodovine, je nekaj kar je vredno truda v prihodnje. Organizatorji ste dobro in dodobra zagrizli »organizacijsko« jabolko, ki   je dobrega okusa, bo še boljše naslednje leto.

Kapo dol, naslednje leto še klobuk!

Vane T. Costa

 

 

Mogoče vam bo všeč