Kultura: “O mejni črti, meji in potrebi po premagovanju notranjih, zunanjih in mentalnih meja”

Takole na kratko. Pa vendarle mnogo več. Mnogo več lahko doživiš, začutiš, dojameš in spoznaš, začutiš ob plesni uprizoritvi, plesnem diptihu, ki so ga pripravili predstavniki-koreografi iz obeh strani meja/ mentalnih in fizičnih, iz slovensko-italijanske in Igor Kirov, ki skupaj preko plesne izraznosti tematizirajo koncept meja.

Plesna koreografija Igorja Kirova govori o vseprisotnem vseobsežnem problemu meja v političnem, ekonomskem deljenju ozemelj, kot eden glavnih problemov za medčloveško nerazumevanje, nesporazume in tudi vojn med ljudmi znotraj teh na nek način umetnih delitev, ki se jih z racionalnimi še manj z iracionalnimi pristopi da zabrisati. Kot da drugače in na drugačen način ne znali in zmogli. Ravno ta način zamejevanja, omejevanja, je naredil tudi to mentalno strukturo meja, ki so mnogokrat težje, zelo težko za premagati, četudi se jih na kratki rok večkrat premaga. Žal.

Zelo povedno je, da  ko govorimo o potrebni svobodi,  govorimo o svobodi sui generis, sami po sebi,  da ne  pozabimo kakšna svoboda je potrebna,  da si lahko svoboden, osvobojen, ne pa zamejen. Del svobode skozi odgovornost ne dobi dovolj prostora v svobodnem delovanju današnjega človekovega obstoja. Prvinskost svobode je simpatična ni pa absolutna. Zato vključuje druge, ki prav tako želijo biti svobodni, brez meja, mrež, ovir iz žic ali kakšnih drugačnih spotik.

Ta groba prisotnost meja vseh sort v vsakdanjiku butne v nas, nas vsak dan klofuta, velikokrat upravičeno. V takšnih trenutkih se začnemo ukvarjati z mejami v nas samih. Morda pa prav iz teh izkušenj, ki se izkristalizirajo v nas samih, na podlagi naših notranjih bojev, negotovosti in preteklih izkušenj pridemo ven drugačni, celo boljši, bolj odgovorni pa vendarle svobodni.

Mejna področja dojemanja v nas samih bodo ostala, premagovali jih bomo s pomočjo jasnih dojetih in sprejetih meja, ki smo jih premagali  in »zabrisali« na poti k svobodi in odgovornosti, ki ne potrebuje mej v najbolj klasični, primarni obliki.

Predstava kot je zastavljena in zamišljena, ob poglobljenem spremljanju in njene sporočilnosti nam ne daje recept, daje nam pa misliti,  da so meje premagljive v kolikor jih uspeš  premagati sam. Četudi  je naporno, težko in vključuje notranje boje,  je vredno. Premagovati meje.

Meja, je posvetitev vsem,  ki so ob meji, na meji, pri meji, med mejo, da teh mej  ni, pravi koreograf Igor Kirov, mednarodno uveljavljeni plesni koreograf makedonskega rodu. Na vprašanje ali so  te meje, mejne črte premagljive ali ne odgovarja:« Meje so bile, so in bodo, meje razdvajajo in sestavljajo, nas krepijo ali uničujejo. Vsak izmed nas je preizkusil  to na sebi in v sebi  biti ločen in srečen ko  ni  več ločen in izločen iz nečesa.  Kot umetnik pravi,  da so emocije, doživetje čustva mnogo močnejša od samih meja.  Kljub neki doseženi stopnji  izničenja teh meja,  kot je tudi bilo pokazano med samo predstavo, notranji  meje in boji  o tem so  in bodo. Ti boji ne bodo nikoli dokončani.  Ob eni  premagani  meji se pojavijo druga, ki jo je treba premagati in  je vredna boja.  Mnogokrat so notranje mentalne meje spotika, ovira na katero naletimo”.

Kljub vsem mejam, oviram in skoraj dnevni potrebi po premagovanju le teh, optimizma in pozitivne naravnosti ne sme   zmanjkati.  Vsaka dosežena stopnja premagovanja meja in mejnih črt je vredna boja  in samega dosežka.

Manj meja in ovir ob odgovorni svobodi, je rešitev za vse in vsakogar.

Vane T. Costa