Golob z davkoplačevalskim denarjem kot svinja z mehom: « V Jordaniji napovedal dodatnih 2,5 milijona evrov pomoči Palestincem”

Slovenija bo preko različnih programov Združenih narodov Palestincem namenila dodatnih 2,5 milijona evrov pomoči, je danes ob robu mednarodne konference o humanitarni pomoči za Gazo v Jordaniji napovedal premier Robert Golob. Po njegovih besedah sicer v ponedeljek sprejeta resolucija v Varnostnem svetu ZN daje upanje za rešitev dveh držav. Iz dneva v dan večje in hujše sramotenje države Slovenije.

Zdi se kot da so slovenski davkoplačevalci največji sponzor mednarodnega terorizma. Po vsej verjetnosti se nas bo še ta »smolnat«  pridevnik  nalepil na še tako slab  in omajan mednarodni ugled.

Slovenija ostaja velika podpornica agencije ZN za pomoč palestinskim beguncem na Bližnjem vzhodu, obenem  pa je »donator« Golob napovedal, da bo Slovenija milijon evrov namenila UNRWA. Naslove in komunikeje  ki so kvečjemu v sramoto in roganje v obraz lastnim državljanom.

Hudo je da slovenskemu premierju kdo od množice svetovalcev ne odpre oči. Njegova samovšečnost ga dela odlepljenega od realnosti.  Golob se mora brigati  za posle doma. Država  je pred samo sesedanjem vase, propada,  ta pa gre v Jordanijo.  Ni pa seznanjen s tem  da je v sami Jordaniji skoraj dva milijona Palestincev,  samo v Amannu jih  je skoraj milijon. In da so tam premožnejši del jordanske družbe.  On bo dal pomoč,  ki jo bo  Hamas prestregel oziroma dobil v roke, Palestincem  pa bodo  na uličnih stojnicah po  navitih  cenah preprodajali humanitarne  pakete.

Misel ki se poraja pri vsem tem  samovšečnim »onaniranjem« na stroške davkoplačevalcev ter roganje vsemu zdravemu razumu,  ki ga premore preostali del slovenske politike,  je tako destruktivno,  da bi  nas  kdo od zunaj slej kot prej vprašal po nacionalnem zdravju.  Ali z drugačnimi besedami, kako to da to nemočno opazujemo da nam  država in sam ustroj polzi, sedaj pravzaprav drvi nekam v tri krasne. Tudi mi bomo zgrmeli z njim  vred  v kolikor se ne zdramimo. Ali kot pravijo starejši in bolj modri, da se sami uščipnemo za lice in zbudimo iz te letargičnosti.

Še je čas, pa ne prav dosti!

Vane T. Costa