Literarni predstavitveni večer Andreja Ivanuše, pisatelja fantazijskih romanov
Dogodki in prireditveKulturaSlovenijaŽivljenje

Čudoviti svet Andreja Ivanuše-Lahko je tudi vaš svet čudovit, če preberete delček njegovega opusa.

Ob pravkar končanem  torkovem dnevu, točneje po 18 uri,  v Celju, v Kulturnici ( na Gledališkem trgu), se je odvijal zanimiv dogodek na katerem je bil osrednji lik, poleg  fantazijskih likov in bitij  iz njegovih zgodb,  Andrej Ivanuša, mariborski pisatelj in še mnogo česa in kaj poleg.

Andrej Ivanuša-pisatelj

Kdo je Andrej Ivanuša?

Je predvsem ustvarjalen človek. Svojo poklicno pot je  pričel kot gradbeni inženir. Kmalu so ga zasvojili računalniki. S prihodom osebnih računalnikov pa  se je  zapisal temu področju računalništva.

Ob tem je še pisatelj, esejist, urednik, novinar, filatelist, ljubiteljski fotograf, predsednik Društva ustvarjalcev spekulativnih umetnosti ZVEZDNI PRAH ter urednik in oblikovalec fanzina za fantazijo, znanstveno fantastiko in horor in še česa.

Za svoje delo na literarnem področju je prejel naslednje nagrade:

-bronasta medaljo za knjigo Čar filatelije v kategoriji filatelistične literature na Svetovni filatelistični razstavi v Istambulu 1996;

-srebrno medaljo za knjigo Čar filatelije na Meddruštveni filatelistični razstavi Fimera v Trbovljah 2001;

-nagrado za področje znanstvene fantastike Drejčkova nagrada, Celje 2012 kot najboljši avtor ZF&F in za najboljšo zgodbo Na konici grajskega stolpa;

-nagrado HUDI MAČEK 2019, 1. Grossmannov festival fantastike in stripa Ormož 2019, za življenjsko delo v žanru znanstvene fantastike in fantazija.

Kaj nam pove s svojimi literarnimi deli?

Lešnikarji, mala ampak žilava bitja

Da svet, ki nam ga hoče približati, dočarati, ni popolnoma brez stičnih točk z realnim,  popolna fikcija. Celo to da ga vedno k ustvarjanju spravi in pripravi nek dogodek iz realnosti. Nadgrajuje ga s pomočjo imaginacije ga literarno »naslika«. S svojim fantastičnim in fantazijskim želi prispevati da slabosti iz realnega, vsakdanjega, tuzemskega življenja prikazati kot nepotrebna, nezaželena in človeštvu samo v breme in škodo. Bralec  se lahko s pomočjo  njegovih del spravi v situacijo,  da se sam sprašuje ali bi  morda v neki življenjski situaciji ravnal drugače predvsem bolje. Ali kot meni v enemu od svojih  del,  v fantazijskem romanu »Čudovita potovanja zajca Rona«,  ko mora en lik kjer je po naravi zloben,  za kazen izvrševati dobra dela. Čeprav včasih težko pa vendarle se da vplivati na notranje premike  pri samem bralcu že med branjem ali morda kasneje. Njegovo poslanstvo skozi pisanje je dobro delo. Tudi  skozi sodelovanje ki ga je mnogo v samih zgodbah.

 

Obilna literarna »pojedina«

Prestavil nam je svoja najnovejša ustvarjanja. Med njimi  je Vilindar, bajeslovna zgodba – pesnitev je namenjena za vse starejše od 12 let in za vse, ki jih zanima slovenska mitologija.

Pripovedka  je v verzih, pesnitev iz starih dni, je narejena v stilu starih pesnikov – bardov, ki so zgodbe pripovedovali v verzih, saj si je tako bilo lažje zapomniti besedilo. Celotna pesnitev ima 90 kitic, vsaka s po sedmimi vrsticami.

Vilindar je bajeslovno mesto, ki so ga nekoč naseljevale vile. Potem so ga zapustile ljudem. Nihče ne ve, zakaj se je to zgodilo, saj je od takrat minilo sto in sto let. Krožijo legende, da v mestu čas ne teče in se nihče ne postara. V mestu ni bolezni, le veselje in večna sreča. Kot govorijo stare zgodbe, je v starih časih živel kovač Maladon, ki je znal kovati lepe stvari. Nekega dne se je odločil, da bo poiskal to nenavadno mesto. Zato si je skoval čarobni meč, imenovan Čarnimeč. Odpravil se je pustolovščini naproti, ne da bi opazil, da se je na skrivaj za njim podala njegova ljubica Doreja.

Doživete branje Mateje Mohorko

Da je zgodba sprejeta je pa sila pomembno  s kakšnimi ilustracijami je opremljeno samo delo, zgodba. Prav pri tej knjigi je doživel izkušnjo ko je ilustratorja našel med obrtniki, oziroma pri osebi ki izvaja štukature  opleske  in drugačne ornamentike v  zidarstvu, nedaleč od Celja. Čudna in nenavadna so pota umetnika, pisca.

Lešnikarji, knjiga v kateri so  štiri napete zgodbe za otroke, je  nastala tako da je pisatelj zaznal morebitno rdečo nit za nastanek zgodbe iz neke povsem banalne situacije, ko so  okraševali jelko.

Biti Lešnikar ni kar tako. Posebej zato, ker so Lešnikarji visoki le za kakšen običajen človeški palec. Vsaka deževna kaplja jih lahko podre na tla, vsaka miš jih lahko pomendra, pa tudi pred kobilicami niso čisto varni. Da o drugih nevarnostih sploh ne govorim. A Lešnikar se nikoli ne preda. Pravi Lešnikar pogumno premaguje vse tegobe, ničesar se ne ustraši in nič mu ne more do živega. Če Lešnikarji ne bi bili tako žilavi, jih že zdavnaj ne bi bilo več.

 Da bi to izgledalo ali se zdelo skorajda realno,  smo bili  prijetno osupli  nad doživetim branjem Mateje Mohorko, ki nas je pravzaprav  skorajda »nevarno« odmaknila od tukajšnjosti, realnosti. Bojan Ekselenski, je  vešče krmaril  z  barko,  ki sliši na ime predstavitev.   Mladim glasbenim  umetnikom se  je treba še  posebej zahvaliti.

 

Andreju Ivanuši, mladem upokojencu, ki nima preveč v čislih ta »vsiljeni« status,  želim  še veliko ustvarjalnih let. Ob vedenju da ima  marsikje že zaprisežene abonente v razponu  let od 5-95 let, mu kaj  drugega kot sladke muke ustvarjanja za vse,  ki čakajo na njegove zgodbe,  niti ne preostane. Le tako naprej do 95+

 

Pripravil: Vane T. Costa

Mogoče vam bo všeč