Blatna in umazana oblačila, čisto srce, veliko kot hiša!

Divjanje narave je bilo tako silovito. Kot nikoli do sedaj.  V nekaj minutah, urah, v enem dnevu,  je podrlo mnogo in preveč, skorajda vse. Voda je podrla in odnesla s seboj, prenekatero idejo, načrt, smelo in drzno odločitev o lastni in svojih bližnjih usoda.  Na bolje.  Pa je vse odnesla voda, narava, njena neukrotljiva stran, divja in surova.  In opozarjajoča. Na sobivanje z njo in ne obvladovanje in podrejanje.  Danes človeška domišljavost dobi »čuško« prevzetnež postane pohleven  in si ne domišlja,  da  je kralj sveta ali vsaj svojih  planov, jutri  je  nemočen, manjši od makovega zrna in  daleč daleč od tega, pravzaprav od svojega pretiranega ega.

Pomoč  po elementarnih nesrečah katastrofičnih razmer tako kot je tale od petka,  ni in ne sme biti teren za kazanje mišic. Le človečnost, empatija, pripravljenost za pomoč. To šteje. Pojavljanje katerega koli politika na terenu, na poplavljenem, devastiranem, uničenim, poškodovanim objektom z namenom pomagati sosedu, sodržavljanu prijatelju, znancu ali popolnemu neznancu,  je dejanje človeka posameznika, Ivana, Jožefa, Franca, Janeza.

Z lopato, v rokavicah ali brez, umazanih škornjih, hlačah,  z kapo in še česa, je stik z pomoči potrebnim. Stisk roke ni politična  točka ampak roka tolažbe, pomoči,  upanja.  Danes,  te dni to šteje. Moralo bi biti tako  ves čas.  Šteje čisto in veliko srce. Ali  pa bo tako od sedaj naprej? Ne vemo.  Želimo si. Naj bo ta prvina z daljšim rokom, lahko tudi  doživljenjskim.  Nobenemu ni in ne bo v breme. S tem osrečuješ sebe in druge.  Kako prav bi nam prišlo.

V danih okoliščinah to kar potrebujemo, so  milijone pridnih rok za pomoč prizadetim, za žarek upanja v njihovo in naše boljši jutri!

Vane T. Costa