Avtor Psihopatski šef – izjema ali pravilo?
Za psihopatijo je značilno pomanjkanje skrbi in empatije za druge, impulzivnost, ter odsotnost občutka krivde ali obžalovanja ob škodovanju drugim. Menite, da bi lahko z enakimi lastnostmi opisali tudi večino šefov? O tem v spodnjem članku razmišlja Lev Avberšek.
»Je karizmatični voditelj, ki pritegne ljudi, da mu sledijo. Strateški mislec, ki obvlada podrobnosti. Neutruden delavec z izjemnim fokusom in sposobnostmi reševanja problemov. Med uslužbenci je priljubljen, hkrati pa je zmožen izvajati nepriljubljene odločitve. Bolj kot vse pa je izvrsten komunikator, ki lahko svojo vizijo predstavi vsakršnemu občinstvu, od šefov iz Wall Streeta do vajencev.« (povzeto po Forbes)
Najbrž se vam zdi, da zgornji opis predstavlja popolnega šefa, za katerega bi želel delati vsakdo. Navsezadnje lahko razberemo, da je izjemno opremljen z vrlinami in spretnostmi, ki so v modernem poslovnem svetu bistvenega pomena. A pravzaprav zgornji navedek ni produkt nič kaj idilične situacije. Po Forbsovem poročanju je bil opis del pravnega poročila o »korporativnemu psihopatu«.
Psihopatija – del temne triade
Izraz psihopatija verjetno pritegne pozornost vsakega posameznika, ki je v stiku s sodobno popularno kulturo. Psihopati človeškega duha burijo že dolgo; očarljiv, karizmatičen, privlačen, izjemen govorec – podoba, ki ji slepo verjamemo, dokler nas ne navda nenadno spoznanje lastne zavedenosti, ko se prikaže podoba izven kulise družbenih pravil, oz. podoba, ki socialno sprejemljivo opredeljuje povsem na novo – grozljiva, manipulativna, sadistična. Takšna podoba se pojavlja že tako dolgo, in skozi tako različne medije, da bi nemara bi lahko govorili o arhetipskih razsežnostih psihopata.
Kljub temu pa smo ljudje 21. stoletja – ljudje znanstvene razsvetljenosti in kritične samorefleksije. Zatorej je pomembno, da ne nasedamo brezumno lastnim implicitnim teorijam, ter se obrnemo na znanost, ki se ukvarja s preučevanjem duševnih abnormalnosti. V psihologiji poznamo konstrukt temne triade, treh osebnostnih lastnosti, ki se izražajo skozi družbeno nesprejemljivo, nemalokrat antisocialno vedenje. Te lastnosti so makiavelizem, narcisizem in psihopatija.
Makiavelizem je dobil svoje ime po znanemu italijanskemu renesančnemu političnemu teoretiku Niccolu Machiavelliju. Niccolo Machiavelli, diplomat živeč v Firencah, je leta 1513 napisal knjigo Vladar, v kateri je razpravljal, o učinkovitosti in primernih načini vladanja, ter obravnave podložnikov. Machiavelli je v svojem delu zavrgel politični idealizem, ter propagiral uporabo nemoralnih in agresivnih metod vladanja, z namenom zadrževanja lastne oblasti in spoštovanja zakonov, česar končna posledica naj bi bila državna blaginja. Lahko bi rekli, da makiavelizem predstavlja osebnostno realizacijo Machiavellijevih filozofskih doktrin vladanja. Za to osebnostno lastnost je torej značilna 1) uporaba manipulacije za dosego lastnih ciljev, 2) cinično in negativno pojmovanje človeške narave in 3) opravičevanje vsakršnih sredstev za voljo doseganja ciljev.
Tudi izraz narcisizem izvira iz daljne zgodovine. V grški mitologiji je bil Narcis izjemno lep, a čustveno hladen mladenič, ki je zavračal vse, ki so mu dvorili. Za takšno vedenje so ga bogovi kaznovali, tako da se je zaljubil v lastni odsev v vodi. Ker je bil odsev izmuzljiv, in ga Narcis nikakor ni mogel uloviti, je sčasoma shiral in umrl. Za narcisizem je značilno grandiozno pojmovanje samega sebe; fantazije uspeha, kontrole in občudovanja, ki jih največkrat spremlja iskanje potrditve s strani drugih. Ljudje z visokim narcisizmom težko sprejemajo kritiko in kompromise, ter pretirano poudarjajo lastne uspehe. Od drugih pričakujejo popolnost.
Zadnja osebnostna lastnost temne triade je psihopatija. Psihopatijo spremljajo pomanjkanje skrbi in empatije za druge, impulzivnost, ter odsotnost občutka krivde ali obžalovanja ob škodovanju drugim. Ljudje z visoko izraženo psihopatijo so pogosto spretni v medosebnih odnosih, naredijo dober vtis in delujejo karizmatično, a so hkrati čustveno plitki in pogosto vpeti v parazitske medosebne odnose.
Temna triada in karierna uspešnost
Postavlja se nam vprašanje, kako izraženost lastnosti temne triade vpliva na karierno uspešnost? To vsekakor ni zgolj psihološko vprašanje, temveč posega tudi na področje sociologije. Uspešnost se udejanja znotraj določenega socialnega sistema, s sebi lastno organizacijo nagrajevanja in kaznovanja. Potrebno je torej premisliti, kaj sodobni sistem – trg dela – pričakuje od nas. Najbrž lahko brez večjih zadržkov predpostavljamo, da so visoko cenjene vrednote, vrline in sposobnosti v sistemu neoliberalizma sledeče; individualizem, (ekonomska) svoboda, tekmovalnost. Je takšno okolje idealno za uspeh ljudi z visoko izraženimi lastnostmi temne triade?
Literatura glede vpliva makiavelizma na karierni uspeh ni enoznačna. Po eni strani bi lahko človek z visokim makiavelizmom, ki se vede kot socialni kameleon, vzpostavil močno socialno mrežo, kar bi mu pomagalo pri vzpenjanju po organizacijski hierarhiji. Po drugi strani nagnjenost k uporabi manipulativnih sredstev, še ne implicira dejansko uspešnost manipulacije. V primeru, da bi sodelavci prepoznali posameznikove manipulativne metode, bi to na njegov uspeh vplivalo negativno. Narcisizem, s svojo željo po drugačni obravnavi, bi lahko negativno vplival na socialne odnose znotraj organizacije in povzročil konflikte ter napetost. Vendar pa to še ne pomeni, da je narcisistični delavec nujno neproduktiven. Je možno, da ljudje z visoko izraženo psihopatijo dobro uspevajo v svojih karierah? Nenazadnje, bi lahko imel nečustven pristop k delu, z malo brige za dobrobit drugih, pozitivne učinke znotraj poslovnega in korporativnega sveta, kjer je prvo in glavno gonilo zaslužek. Nemara bi bila v takšnem sistemu psihopatija videna kot vrlina in ne pomanjkljivost. Kljub temu vedenja značilna za psihopatijo kršijo osnovne zakone socialne izmenjave, kar ima v večini primerov negativni učinek.
Kaj pravijo psihološke raziskave?
Iz opisov posamičnih lastnosti temne triade ne moremo izpeljati enoznačnih napovedi, zato se raje obrnimo na empirične raziskave. Babiak in Hare v svoji knjigi Kače v oblekah: ko gredo psihopati v službo, trdita, da je prevalentnost psihopatije med posamezniki na vodilnih položajih (CEO) okoli 4%, kar je precej več kot 1% v splošni populaciji. Nekatere novejše študije pa govorijo o precej večjih deležih, ki naj bi dosegali tudi vrednost 12%. Če je delež resničen, bi to lahko imelo škodljive posledice, ne zgolj za zaposlene v podjetju, temveč za celotno družbo, saj imajo dandanes multinacionalne korporacije izjemen vpliv in moč.
Metaanaliza O’Boyla in kolegov je pokazala, da sta makiavelizem in psihopatija povezana z nižjo kvaliteto dela. Kontraproduktivno vedenje na delovnem mestu je povezano z vsemi tremi faktorji temne triade, vendar te odnose moderirajo kontekstualne spremenljivke kot so avtoriteta in kultura. Negativna povezava med uspešnostjo dela in narcisizmom je bila višja za zaposlene, ki so bili na hierarhično višjih delovnih mestih. Prav tako je bila povezava močnejša v organizacijah z večjim poudarkom kolektivizma. V drugi študiji so Mathieu in sodelavci ugotovili, da je korporativna psihopatija nadrejenega, neposredno in negativno povezana z zadovoljstvom uslužbenca s službo, ter pozitivno povezana s psihološkim distresom in družinskimi konflikti. V študiji Volmerja in sodelavcev pa se je narcisizem voditelja izkazal za najbolj svetlo komponento temne triade, saj je pozitivno vplival tako na subjektivne (zadovoljstvo s kariero) kot objektivne (plača in število napredovanj) mere kariernega uspeha podrejenih. Prav tako ni negativno vplival na blagostanje podrejenih. Po drugi strani sta imela makiavelizem in psihopatija škodljive učinke. Makiavelizem je bil predvsem negativno povezan z višino place, psihopatija pa s kariernim zadovoljstvom. Makiavelizem se je prav tako povezoval s čustveno izmučenostjo, psihopatija pa z nižjim zadovoljstvom s službo.
Videti je torej, da lahko trdnejše zaključke glede vpliva na kvaliteto dela in odnos do zaposlenih izpeljemo za makiavelizem in psihopatijo, ne pa tudi za narcisizem. Vprašanje je seveda tudi, kako se specifična lastnost izraža pri vsakem posamezniku, saj Spurk in kolegi npr. ugotavljajo, da se makiavelizem in narcisizem pozitivno povezujeta z objektivnimi merami kariernega uspeha, medtem ko naj bi se psihopatija povezovala negativno. Ta rezultat nasprotuje ugotovitvam študij, ki so ugotovile visoko prevalentnost psihopatije med vodilnimi.
Ne glede na rezultate raziskav je potreben temeljni premislek o delovanju, smislu in vzdržnosti sistema v katerem delujemo. Ob ponavljajočih se ekonomskih kolapsih, migracijskih krizah in preteči okoljski katastrofi, se postavlja temeljno vprašanje, ali je prevladujoči sistem v osnovi dober, le da je zašel iz prave poti, ali je v svojem bistvu napačen in potreben radikalne spremembe. Če si želimo humanega sistema je vsekakor potrebno spodbujanje in negovanje lastnosti, ki je primanjkuje vsem trem konstruktom temne triade – empatije.
Avtor: Lev Avberšek
vir: https://psihologijadela.com/2021/06/14/psihopatski-sef-izjema-ali-pravilo/?fbclid=IwAR3CqivwO_HZ92ObzDInwe_JBEUPtGUTX6DTSZcmiv2mb286zNPtFz72-Ig
mib
