Avtor {Petra Škarja} Virus »KAJ BODO PA LJUDJE REKLI…«
Virusu so priučena in pridobljena (pomembno: ne naravna) prepričanja, mišljenja, ki so glavni zaviralci uspeha in doseganja pristne sreče pri večini ljudi v Sloveniji. Odstranimo jih.
Ste že kdaj peli v avtomobilu?
Kdo si upa zlagati, da še nikoli NI? Predstavljajte si naslednje: Imate prečudovit dan. Popoln! Pravkar ste izvedeli, da ste dobili službo ali morda sklenili največji posel v svojem življenju, osvojili punco/fanta … Nekaj, kar vam predstavlja popoln dan. Predstavljajte si občutke ob tem …
Polni sreče in pozitivnih občutkov kar kipite od energije, ne morete ustaviti nasmeha do ušes!
S temi občutki se usedete v avtomobil. Obrnete ključ. Vključite radio. O, vau, vaša najljubša pesem! Povečate glasnost in – zapojete! Pojete iz srca. Na ves glas! Sproti spontano še malo pomigate … Odprete okna. Vetrček prijetno pihlja, sončni žarki ravno prav pogrejejo že
tako popoln trenutek … Pojete! To je to – TO je življenje, si mislite. TO je popoln trenutek SREČE!…
Pripeljete se do semaforja. Rdeča luč. Ustavite. Ste na tropasovnici. VI ste na srednjem pasu.
Na vašo desno se pripelje avtomobil. In še eden na vašo levo. Vsi stojite čakajoč na zeleno luč. Voznik na desni vas premeri s tistim pogledom, ki jasno govori: »Kaj pa njemu ni jasno …« Oči voznika na levi še bolj jasno kažejo njegove misli: »Se mu je zmešalo ali kaj …«
Voznika na levi in desni se spogledata, si pokimata, takoj se razumeta: »Ja, ta tip je čuden, kaj mu ni jasno …«
…
Še pojete?
…
Najpogumnejši morda še, a vsaj okna smo zaprli, kajne? In pa seveda zmanjšali jakost petja …
Povsem »logičen« odziv z naše strani, kajne? Podobno se dnevno odzovemo tudi pri drugih vsakdanjih zadevah, ne zgolj pri petju v avtomobilu. Normalno. Saj nočemo biti »čudni«. Kaj bodo pa ljudje rekli ……
Če to isto situacijo pogledamo z malo višjega zornega kota … Kaj smo s tem pravzaprav naredili sebi? Zapravili smo POPOLN trenutek svojega življenja, trenutek, kakršnega ne doživimo prav vsako minuto dneva. Zaradi dveh neznancev, ki ju verjetno nikoli več v življenju ne bomo videli. Ali ni to malo žalostno?
Naš samodejni odziv na podobne situacije je, da se »potegnemo« nazaj in sovpadamo s povprečjem, z »normalnostjo«. S tem izgubimo te res prečudovite trenutke življenja.
To počnemo prav vsak dan – različne situacije, podoben odziv. Prav vsak dan. Nezavedno. Si predstavljate, koliko takšnih čudovitih trenutkov zato izgubimo?
Večinoma zaradi neznancev ali bežnih znancev. Ker smo okuženi z virusom: »Kaj bodo pa ljudje rekli …«
Morda bo za nekatere slišati malce kruto, a življenjska resnica je, da smo v življenju pravzaprav SAMI. Pomislite – prav vsak trenutek našega bivanja na tem fizičnem svetu smo pravzaprav le sami s sabo. Vsi ostali okoli nas so le utrinki, ki pridejo in gredo. Eni so daljši,
drugi krajši. Eni močnejši, drugi šibkejši. A vsi so le utrinki. Tudi partner, starši in otroci. Vsaj 85 % našega življenja se odzivamo na podlagi teh utrinkov. Kaj pričakujejo od nas, kaj zahtevajo, kaj velevajo, kaj svetujejo, kako nanje narediti vtis, kako se jim približati … Vse na temeljih prepričanja: »Kaj bodo pa ljudje rekli …« Poznate odgovor na vprašanje: Kaj bodo pa ljudje rekli?« Lahko vam ga povem. Ljudje smo bitja narave. Smo del narave. Drži? Narava je popolna. Narava nenehno teži k ravnovesju. Moški – ženske. Tema – svetloba.
Toplo – hladno. Zakaj ni na svetu 1 milijarda moških in 6 milijard žensk (moškim bi to sicer bilo všeč)? Ker je naravni zakon, da narava vedno teži k ravnovesju. Ja, včasih je nečesa več, drugega manj, in obratno, a vedno teži k ravnovesju … Ljudje smo tisti, ki rinemo »z glavo skozi zid« in rušimo ravnovesja, a narava ga vedno znova vzpostavi. Nikoli nismo bili in nikoli ne bomo močnejši od narave same. In ker smo del narave, ti zakoni veljajo tudi za nas. Lahko sie jim upiramo in si s silo ustvarjamo protisilo, ali pa ji raje sledimo in plujemo s tokom. Prav ta naravni zakon je dokaz pravilnosti odgovora na vprašanje: »Kaj bodo pa ljudje rekli«, ki vam ga bom podala.
Veste, kaj bodo rekli?
Kar koli naredite, kar koli rečete, kakršni koli ste, kar koli zagovarjate …. VEDNO bo približno 50 % takšnih, ki vas bodo v tem podprli ali se vsaj strinjali z vami, in približno 50 % takšnih, ki jih to ne bo zanimalo ali bodo temu nasprotovali. Vedno.
- Če boste pustili »varno&« službo, bo polovica rekla, da ste neumni, polovica, da ste pogumni.
- Če boste poslovno izjemno uspešni in bogati, bo polovica rekla, da ste vzvišeni in pohlepni, polovica pa vas bo občudovala, kako ste uspešni.
- Če otroku prepoveste izhod, bo polovica rekla, da imate pretirano špartansko vzgojo, polovica da ste odgovoren starš.
- Če se naličite, bo polovica rekla, da ste umetni, polovica, da ste urejeni.
- Če nečemu rečete NE, bo polovica rekla, da ste »fini«, polovica, da se cenite.
- Če boste napisali knjigo, bo polovica rekla, da je »kr neki« in polovica, da je odlična.
- Če boste tekli, bo polovica rekla, da vam je prelepo in nimate drugega dela, polovica pohvalila, da skrbite za svoje zdravje.
- Če meditirate, bo polovica rekla, da se vam je zmešalo, polovica cenila, da ste duhovno zrastli.
- Če skočite s padalom, bo polovica rekla, da je nevarno, polovica, da je pogumno.
- Če berete knjige, bo polovica rekla, da je to izguba časa, polovica, da je to najboljša naložba vase.
- Če verjamete v posmrtno življenje, bo polovica rekla, da imate sprane možgane, polovica, da ste na visoki valovni ravni.
Včasih bo ene polovice malo več, druge manj, včasih obratno. A vedno je približno tako. Če bi lahko popolnoma objektivno opazovali lastna dejanja, bi si to preprosto dokazali sami. Ker pa smo čustveno vpleteni v svoja dejanja in gledano realno nismo sposobni popolnoma objektivno zaznavati in oceniti, mislimo, da je ene ali druge polovice.
Nikoli ne boste vsem ugodili! Nikoli, pa naj se še tako trudite! Škoda energije, ki jo lahko usmerite drugam.
Tudi nikoli ne boste naredili nečesa, zaradi česar bi vas VSI sovražili.
Pa če ste Mati Tereza ali Hitler. Drugo je, kaj pustite za sabo kot neko »zapuščino«. A posamezna dejanja so vedno vredna približno 50/50. Ko to vedenje resnično usvojimo, ne da se ga zgolj ZAVEDAMO, se ozdravimo virusa: »Kaj bodo pa ljudje rekli …« Ker ni pomembno. Ker bo narava vedno poskrbela za ravnovesje.
Vaša odgovornost in pravica je, kaj daste iz sebe. In da delujete tako, kot se vam zdi najbolj prav glede na vaše kriterije »pravilnosti«. Kako se drugi na to odzovejo, je njihova odločitev in PRAVICA. Na to ne moremo vplivati. Tudi če lahko, NE SMEMO – to je njihova pravica.
Je pa naša odločitev, na katero polovico se osredotočimo. Nekateri se osredotočijo na tisto polovico, ki jim nasprotuje in jih ne podpira, zato mislijo: »Nihče me ne mara…« Drugi se osredotočijo na tisto polovico, ki jih podpira in zagovarja, in mislijo: »Vsi me imajo radi!«
Ja, pa kaj še. To ne obstaja in nikoli ne bo. Ne prva ne druga skrajnost. Ljudje v osnovi ljubimo skrajnosti in se nenehno zapletamo vanje. A narava ljubi ravnovesje. Ko najdemo ravnovesje v vsem, bomo našli popolno notranjo srečo in mir.
Je pa mnogokrat izjemno težko, vem …
Kaj bodo torej ljudje rekli?
Približno polovica vas bo zagovarjala, približno polovica pa ne. Vi se raje osredotočite le na to, kaj VI daste iz sebe, da delujete pristno in s pozitivnimi nameni (tako lahko VEDNO zagovarjate svoja dejanja in besede) ter da energijo usmerjate v tisto polovico, ki vas potrebuje in podpira.
Mislim, da je vprašanje »Kaj bodo pa ljudje rekli« najbolj razširjen in močan virus v Sloveniji. Zakaj nam je to toliko mar? Dokaj smiselno, če pogledamo značilnosti našega naroda, ki so logična posledica zgodovine, vere in okolja, v katerem bivamo. Izjemno smo vezani na mikro lokacijo, izredno vezani na dom, nepremičnine, zemljo. Izjemno
smo vezani na vrednoto »mati« v širšem pomenu besede. Težko se premaknemo v sosednji kraj, kaj šele na drugi konec Slovenije, le izjemno izjemno redki izven Slovenije.
In ker smo Slovenci tako zelo vezani na ENO lokacijo, na POZNANE stvari, na VARNOST POZNANEGA in DOMAČEGA, nam je posledično izjemno mar, kaj rečejo, kaj si mislijo ljudje okoli nas, saj ima večina Slovencev večino svojega življenja okoli sebe iste ljudi. Če bi se selili, kot imajo navado, na primer, Američani, bi nam bilo bolj malo mar, kaj bodo rekli sosedje – ker je velika verjetnost, da drugo leto sploh ne bodo več sosedje …
Toda! Ne pravim, da moramo sedaj postati nečustveni roboti, ki jim je mar za vse. Bog ne daj!
Smo ljudje – iz mesa in krvi. Povsem normalno in pravilno je, da raje slišimo pozitivne komentarje drugih in težje sprejemamo negativne.
Seveda, bodimo iskreni, radi smo pohvaljeni. A pomembno je, da tako negativni kot tudi pozitivni komentarji drugih ne vplivajo na nas do te mere, da bi nas omejevali ali v mnogih primerih celo ZAUSTAVILI na naši poti.
Ko vam naslednjič nekdo reče (ali še bolj pomembno – ko si to rečete sami): »KAJ BODO PA LJUDJE REKLI …« se hitro opomnite: »Ojej, alarm, virus, virus, virus …« in pojdite stran. Ne dovolite, da vas okuži.
Če ste okuženi, ga ozdravite, saj vam ta virus res ne prinaša nič dobrega …
avtorica: Petra Škarja
5tr je skodrana predavateljica, mlada podjetnica ter avtorica petih knjižnih uspešnic med katerimi je najbolj znano delo Ameriški milijonarji so spregovorili. Njena zadnja knjiga CAMINO – Od suženjstva do svobode je zapis o poti, ki ji je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katerimi posledicami sem se borila vse do sedaj. Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okov, ki so postajali vse težji in težji in pod katerimi bremeni sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskati preprosto – lahkotnost in svobodo!
Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš, kjer te vsakdo na svojstven način obogati. Camino je pristnost – narave, življenja, odnosov. Camino je odločitev, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, kar ni moč opisati, ampak lahko le doživiš.
mib
