Avtor {Petra Škarja} Virus »HITRO HITRO HITRO«
Virusu so priučena in pridobljena (pomembno: ne naravna) prepričanja, mišljenja, ki so glavni zaviralci uspeha in doseganja pristne sreče pri večini ljudi v Sloveniji. Odstranimo jih.
»Tako hitro hodite … Kot da se vam ves čas nekam mudi. Vi in Japonci,« mi je omenil menih v Burmi, ko sem ga vprašala, kaj je prva stvar, ki jo opazi pri nas, ljudeh z Zahoda.
Ob tem sem se z mislimi vrnila v Venezuelo, v čudovito okolje Gran Sabane, kjer bivajo Indijanci. Vodič, moj prijatelj in jaz. To je bilo obdobje, ko je bil glavni smisel potovanj videti čim več krajev v čim krajšem času in ob tem narediti čim več fotografij. Ja, tudi takšna
obdobja so bila …
Zgodnje vstajanje, sendvič v torbo (ni časa za miren zajtrk in kavico) in hitro na pot, na lov za fotografijami! Ko smo šli iz vasi Indijancev, je ob robu vasi pri zadnji hiši sedel starejši gospod. Indijanec. Sedi, se smehlja, nič ne dela. Lepo pozdravi, mi mu odzdravimo. Prijeten
možakar, sem pomislila.
Ogledi, fotografiranje, popoldan hitro nazaj v vas na hitro kosilo.
Starejši gospod je še kar sedel tam, na istem mestu. Še vedno – nič ni delal, samo smehljal se je, lepo pozdravil. Ko je zvečer še vedno sedel tam, na istem mestu, ne da bi kaj počel, se samo smehljal in prijazno pozdravljal, mi je prijatelj, sicer stereotipno hiter podjetnik, ki mora produktivno izkoristiti vsako minuto dneva, rekel: »Poglej ga – pa kaj on počne ves dan???
Postajam živčen, samo ko ga gledam, kako ne dela nič!«
Naslednji dan še vedno – tam sedi, ne dela nič, se smehlja, pozdravlja mimoidoče … In tretji dan, verjeli ali ne, prav tako. Nekaj besed sva že izmenjala o njem, potem pa je prijatelj po angleško rekel vodniku: »Pa kaj je z njim – nikoli nič ne dela? Kaj ima od življenja, če ves čas le sedi tu in ne dela nič?«
V tistem trenutku se ta starejši gospod obrne proti nama in, ne da bi spremenil svoj že več dni trajajoči prijetni nasmešek na obrazu, mirno reče (pazite – znal je angleško, kar je res redkost v Venezueli): »Mladi mož, kdo pa pravi, da imaš TI kaj od življenja, ker vsak dan tako
HITIŠ?«
Ostala sva brez besed. Kako zelo modro vprašanje …
Mi smo vajeni hiteti in hiteti. Če en dan ne naredimo nič, sodeč po naših kriterijih, kaj sploh je DELO, imamo zvečer slabo vest … Škoda dneva, da smo ga zapravili, včasih pomislimo ali rečemo …
Ustavite se. Zadihajte. Ne hitite ves čas.
Zasledila sem zanimivo misel: »Vsakdo bi moral meditirati vsaj 15 minut na dan, vsak dan. Razen, če nimaš časa. V tem primeru bi moral meditirati eno uro na dan.«
Ko vam naslednjič kdo reče (ali še bolj pomembno – ko si to rečete sami): »HITRO, HITRO, HITRO, nimam časa …« in začutite, da vas to prepričanje omejuje na vaši poti, se hitro opomnite: »Ojej, alarm, virus, virus, virus …« in pojdite stran. Ne dovolite, da vas okuži. Če ste okuženi, ga ozdravite, ker vam ne prinaša nič dobrega …
Petra Škarja
5tra je skodrana predavateljica, mlada podjetnica ter avtorica petih knjižnih uspešnic med katerimi je najbolj znano delo Ameriški milijonarji so spregovorili. Njena zadnja knjiga CAMINO – Od suženjstva do svobode je zapis o poti, ki ji je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katerimi posledicami sem se borila vse do sedaj. Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okov, ki so postajali vse težji in težji in pod katerimi bremeni sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskati preprosto – lahkotnost in svobodo!
Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš, kjer te vsakdo na svojstven način obogati. Camino je pristnost – narave, življenja, odnosov. Camino je odločitev, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, kar ni moč opisati, ampak lahko le doživiš.
