Ob jutrišnjem prazniku: Francetu ne bi bilo vseeno kakšna je kultura danes. O profesorju Stankoviču pa: »Tale oné pa nič ne ve«

Ob svitu torkovega  dne se bomo zbudili v praznični dan, ki  je kulturni dan, dan, praznik  slovenske kulture in jezika, tudi Prešernov dan,  slovenski kulturni praznik,  ki ga  obeležujemo na  dan smrti, ko je  8. februarja pred 152.  leti umrl France Prešeren.

V času v katerem je živel,  je naredil  veliko, ko je slovenščino kot jezik, bistveno sestavino  samobitnosti vsakega naroda, dvignil na piedestal, ki ga mora imeti jezik  in na katerem je tudi ostal. Njemu vsekakor priznanje, da je to naredil  za slovenski jezik in kulturo, ko je v tako oddaljenem času in na takšen način pomagal slovenskemu narodu, njegovem jeziku in kulturi dal takšen pečat in prispevek v narodovi rasti,  bitju,  vesti in zavesti o samemu sebi. Da narod pésni, piše, prenese svoja globoka čutenja v  obliki,  ki bo za vedno ostala v narodovo  kulturno dediščino.

Postal je prvi slovenski pesnik v modernem smislu in z njegovo poezijo smo Slovenci, v literarnem pogledu, postali enakovredni evropskim narodom. Danes velja France Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov in slovenskih simbolov, njegovo sedmo kitico Zdravljice smo vzeli za himno, na bankovcu za 1000 slovenskih tolarjev je bila njegova podoba, danes ga na kovancu za 2 Evra nosimo v denarnicah.

Kaj bi France porekel na današnje stanje v kulturi in »kulturi«?

Menim, da  si je težko predstavljal, da on, ki se nikoli otrokom ni približal praznih rok, da on,  ki je z svojimi sodobniki živel življenje Kranjcev tistega časa, da bo tako kot je sedaj, še manj pa v času od lanskega in  predlanskega februarja do sedaj.

Tudi  poprej ni bil «zadovoljen«  ko so mu meter ali dva vstran, da  mu  skoraj pred nosom  godéjo z inštrumenti,  ki jih nikoli ni poznal in v jeziku njemu nepoznanemu, v opravi, ki kranjska nikakor bila ni, da klobuk dajejó kot  cerkovnik za nabirek za muskó, ki niti naša ní. Še hujše ko bi neki drugi, ki niti naši niso pa predavajo  na fakultetah pa govoré, da je slovenska narodna glasba  takšna, da  vzbuja občutke preprostosti, ki  je lahko  podlaga za krepitev fašizma. Takšnile oné-ti ne bi smeli dobiti »pildek« da so karkoli dokončali, še manj   pa da bi predavali drugim in z neumnostmi polnili glave mladih slovenskih rodov. Ne tega pa zagotovo si ne bi želel.

V letu ko še vztraja  čudna bolezen v naše kraje, domove  in ko je bilo treba paziti na vse,  oni so trmo zganjali, oblasti in postavi nasprotovali, s kolesi in zvočniki  se okoli vozili ter »nespodobščino«  govorili čez vse.  In škodo  na  zdravje svoje  in tuje ogromno naredili.  Pa nič spremenili, le sramoto so delali. Drugi pa v  »gatah« plešejo ali zavajajo ljudi od drugod,  da čas zgubljajo in se sramotijo pred celo Slovenijo. Tega France zagotovo ne bi maral. Prav tako ne bil maral, da bi nekoga v zvezde kovali pa četudi je dve leti le pločnike in šipe po mestu pacal in mazal ter prav tej kulturi »osle kazal«.

France si zagotovo ni želel kaj?

Zagotovo  si ni želel niti v najhujših sanjah, da se iz dneva v dan,  ko je kdo  se pri kakšnemu semaforju ustavil, da bi iz večji del avtov,  ki so imeli odprto okno, ne glede na letni čas, zaslišal vpijajočo glasno, ki ni bila za nikamor. Naša prav gotovo ni bila, vtisa niso naredili, po večini pa so normalne ljudi motili. Pa tudi grimase ki so jih delali so kazale na ljudi ki so prestavljali nekaj kar ni domače, bolj na tuj in nam na nič kaj prijeten  način kazali svojo »tujščino«.

Si ni želel šole Slovenske, ki učijo otroke kranjske in štajerske, da imeli bi še »enega učitelja,« ki bo otrokom ki  v klopeh sedé, da bistva slovenske besede še enkrat povedo, ker oni od drugod so in nič od »slovenščine« ne vedo.

Žele pa si je?

France si je najbolj  v svoji predstavi želel videti Slovence, svoje Kranjce, ki se veselé, pojejo, dobro kapljico spijejo, da se njihovo počutje primerja s pomladjo navznoter in navzven.  Ni želel da se žró med seboj. Od tega nihče lep ni postal, pameten pa tudi ne.

Upam, vsaj jaz si jemljem zase  to pravico pričakovati, da bodo kmalu početja vseh nas, vsakdanja in praznična, kultivirana in  kulturna, lepa, vznesena, kot  se spodobi in  kot je   prav. Odnos do naše snovne in nesnovne kulturne dediščine ne sme  trpeti egoizma in praznoglavosti.   Ob takšnem razmišljanju  bi celo France dal za »glaž.«

Glave  vsakega Slovenca in  slovensko čutečega državljana naj bodo ob tem prazniku in tudi sicer  polne in bogate  z vsebino ki dobro dene in nas pokonci  drži.  Pa da traja ves čas!

Vane T. Costa