Načeta identiteta slaba popotnica za ohranjanje le te v času novodobnih migracij. Okrepiti jo moramo!

Izziv ta vse, pa ne samo to, mnogo bolj nuja in potreba po ohranjanju le te, da ne bomo prišli v situacijo, kot je eden od sogovornikov na omizju omenil, da je celo  nekdaj vidni in na žalost še kar prisoten v slovenski javnosti, rekel, da o slovenski identiteti  niti ne moramo govoriti, za to ker je ta komajda zaznavna izven naših ozkih okvirjev in » baje« da gre za identiteto povezano z nekdanjo državo.

Ne, ni res, slovenska identiteta je in jo je potrebo spodbuditi, krepiti in negovati, in ne imeti indolenten odnos do nje. Na tem je potrebno nepretrgano, vztrajno in upajmo da plodno in učinkovito.

Tokratna okrogla miza se je osredotočila na izzive s katerimi se soočamo Slovenci ob visoki stopnji migracij in posledičnega multikulturalizma v Sloveniji. V omizju so sodelovali: Jože Wakounig iz Avstrije, Vida Forčič zamejska Slovenka iz Italije, Vančo Tegov iz VSO Celje in Zvone Podvinski s Švedske (na daljavo). Pogovor je moderirala novinarka Vida Petrovčič.

Nujnost prilaganja tujcev nam in ne obratno

Med pogovorom in podajanjem mnenj, je bilo predvsem prisotno stališče da ne smemo biti popustljivi to to mere da se lahko načenja  “meso” identitete za katero, da bi jo lahko zgradili, je bilo potrebno  več stoletij.  Kljub vsemogočim globalnim in tudi notranjim  oblastnim pritiskom o nujnosti sprejemanja  in tolerance za vsako ceno, ni na nas da bi stalno popuščali,  temveč na strani  tistih,  ki pridejo k nam,  da se prilagodijo,  aklimatizirajo in se prilagodijo ter  koncu tudi integrirajo.

Foto: SSK

Noben “multikulti” ne pri nas in ne drugod  ni uspel v primerni obliki.  Eni katerim je bilo nujno potrebno da se prilagodijo so napak razumeli, zelo verjetno namenoma, neprostovoljni gostitelji  pa so pri tem nevede  pomagali s svojim “ razumevanjem” in popustljivostjo  dali napačen “signal” da s to popustljivostjo( kot je ena od sogovornic na omizju  pravilno zaznala)  dejansko mi sami  ne cenimo dovolj. In tu se začne in postaja slabo, slabše, neobvladljivo.  Marsikje so zamudili in je prepozno za pravilno socialno, jezikovno in  mentalno in  kulturološko  umeščanje.

Govorniki so med tem  izpostavili,  tudi to da je pomembno, da se priseljenec zaveda, da se je priselil v državo in kulturo ter bo s tem moral privzeti določene kulturne norme novega okolja – še predvsem v javnem življenju. Velika razlika se kaže predvsem med vrednotami in moralo, ki jo priseljenci iz neevropskih držav prinašajo s seboj. Kadar so te v neskladju z novim okoljem, kmalu prerasejo v kazniva dejanja ali kriminal, s tem pa se se življenjski standard obstoječega okolja znižuje.

Zaskrbljujoča in nedopustna je popustljivost držav, ki so pripravljene različno obravnavati kazniva dejanja državljanov in priseljencev. Na tak način države dovoljujejo razgradnjo obstoječega kulturnega in moralnega nivoja. Ta popustljivost ali skoraj “klečeplazenje in rotenje” domačih oblasti, tukaj mislim, na slovenske in na oblasti znotraj EU,  da ja tega ne počno. In ta toleranca in benevolentost, celo takšno naklonjenost,  da  če se le da  tega ne počno,  nas stane veliko, predvsem moralno,  kulturno in prevečkrat  tudi finančno, do te mere,   da je zelo izčrpavajoče za neprostovoljne “gostitelje”.

Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa

Država  kot takšna mora in bi že morala  poskrbeti, da vsa pravila enako veljajo za državljane in priseljence, prav tako pa je potrebno vztrajati, da se v javnem življenju priseljenci prilagodijo navadam in običajem, ki veljajo v obstoječi družbi. Zavedati se moramo vrednot naše družbe in biti hvaležni zanje, saj nam omogočajo bolj kvalitetno življenje.

Zavedanje o tem kdo smo kot Slovenci in tudi kot Evropejci ter kakšne so naše moralne in kulturne vrednote nam lahko pomaga izgraditi lastno samospoštovanje, ki je predpogoj za zdravo narodno identiteto.

Moto in sporočilnost večera in pogovora lahko strnemo tudi  tako, da lahko rečemo: »Multikulturnost je lahko kamenček v mozaiku ali  samo priboljšek, nikakor pa to ne more in ne bi smel biti glavni obrok«.

Še kako drži, mar ne?

Vane T. Costa