Francija in Evropa pred dilemo: «Razkroj ali boj za obstoj- kaj je imperativ tvoj?«

Volilni izid je pustil Francijo,  steber Evropske unije in državo gostiteljico olimpijskih iger, pred politično paralizo. Politični pretresi  bi zavrli mnogo več kot Francijo samo. Zavrli bodo civilizacijo.  In civiliziranost Evrope. Francija je  ta čas izgubljena, neprepoznavna, v Sloveniji pa se da to nevarnost še preprečiti. Z zmago normalnosti na volitvah. In s  politiki, k hodijo po tleh. Realnih.

Kaj smo pričakovali?

Da je napočil pravi trenutek da se Francozi obrnejo k sebi, k svojim koreninam, da ohranijo Francijo z vsem kar sodi k temu. Posebej po drugi zaporedni( prvič za EU parlament, drugič pa v prvem krogu izrednih parlamentarnih volitev)zmagi da se bodo utirile  razmere v Franciji v smer ki je  v prenekateri državi Evrope. V desno, stabilno, konzervativno in  na Evropski civilizaciji utemeljenega načina življenja.

Posebej smo  utemeljeno pričakovali, ker se je dalo dognati že po  vsebini nastopov in besedil ki  so jih  vmes predvajali  pripadniki francoske subkulture, predvsem raperji, kaže da so  vključeni največji del tisti, ki jim Francija ni intimna opcija ampak interes, ki ga francoska leva oblast manifestira skozi plačevanja raznih transferjev. Prispevek leve subkulture je predvsem viden v razgradnji in devastaciji ter popolnemu razkroju francoske demokratične in kulturne identitete ter tradicije. To bi moralo vsakega francoza, ki je od tukaj  in ne od bog ve kje, močna  opozorilna klofuta, takšna da zapeče. Za enkrat kaže da premalo. In nastaja velikanska škoda.

Kaj smo doživeli?

Kot kaže, so se tamkajšnje volitve zasukale v nepričakovano smer.  Spremembe v enem tednu so bile subverzivne, podtalne, korenito destruktivne. Za desnico.

V drugem krogu parlamentarnih volitev v Franciji nobena stran ni dobila absolutne večine. Glede na zadnje podatke o izidih volitev je zmagovalka leva Nova ljudska fronta (NLF), ki naj bi imela 182 poslancev v 577-članskem parlamentu, sredinsko zavezništvo predsednika Emmanuela Macrona 168, desni Nacionalni zbor (RN) pa 143. Nacionalni zbor kljub največjemu odstotku oddanih glasov zanj pa šel na tretjem mestu.

Vedenje  ob sporočanju rezultatov, je bilo prav takšno, destruktivno.  Razbijaško. Brutalno uličarsko, skoraj  živalsko pobesnelo.   »Pomembno« za tiste ki so dobili   največ glasov   je v »silovitosti«. Sledilci  tem levim, levičarskim in ultralevičarskem  «zmagovalcem so  bili dosledno »siloviti«  v razbijanju, požiganju, divjanju, neartikuliranosti in devastiranju vsega kar se jim je postavilo v na poti  in jim je bilo v napoto.

Francija je postala bojno polje.  Zavladal  je popoln kaos. Projekcije drugega kroga predčasnih volitev so se obrnile na glavo  v prid levemu polu, kar po mnenju številnih postavlja pod vprašaj verodostojnost samih volitev, a to ni ustavilo skrajnih levičarjev in islamistov, ki so slavili volilne rezultate. Francoske ulice so napadli z eksplozivom, baklami in ognjemetom, kar je povzročilo številne požare in uničevanje lastnine. To je »levičarstvo« ki bi naj »rešilo« Francijo? Neslana šala.

Foto :AFP

Žal se nadaljuje  z manifestacijami   politične,  moralne,  kulturne in civilizacijske perverzije,  nedela in še več  še bolj odurnih početij, ki bodo Francijo pokopali.   Če ej to recept za zmago, da zaničuješ svojo državo in govoriš da francoske kulture ni, da so tvoji podporniki in njih 6milijoov glasov prihaja od pripadnikov ljudstev ali gibanj, ki načrtujejo islamizacijo Francije, potem pa nam res samo bog pomagaj. Če je celo  njihov morebitni kandidat za predsednika vlade bil in še je zagovornik kreolizacije Francije in francoske kulture, potem veste kam lahko pride francija s takšnimi »izvoljenci«. V prepad, sesutje.

Ni odveč spomniti na mnenje Janeza Janše ki pravi da je »Francosko nemški vlak je v v nedeljo vsaj za nekaj časa močno iztiril. Evropa se je znašla na robu kaotičnega stanja. Nemčiji z vlado brez javne podpore in temu primernim vplivom navzven se je pridružila še Francija, druga največja država v EU, ki se bo v naslednjih letih ukvarjala predvsem s svojo razklanostjo. Bo brez resnega vpliva v svetu in brez dosedanje teže pri iskanju nujnih kompromisov znotraj EU«.

S tako  oslabelo Francijo, razklano po dolgem in počez,  takšno Francijo   s katero se bo še težje usklajevati, trošiti energije, časa, bo vse skupaj vleklo ne samo sebe nazaj ampak tudi Evropo kot tako.

Kaj pričakujemo?

Vprašanje pa je, kako dolgo lahko to traja. Na koncu se bodo  uprli tudi centristični volivci. Na žalost pa komaj takrat, ko bo življenje na robu nevzdržnosti. Le Pen-ova mora ostati trdna. Da bo po kaosu, ki čaka Francijo po teh volitvah, več kot polovica liberalne elite, ki je tokrat podprla levico, glasovala zanjo že v prvem krogu. Mogoče. Do leta 2027 se bo v EU in okrog nje še veliko zgodilo, kajti morje je bolj nemirno kot kadarkoli doslej.  Sedanji izložbo lomilci bodo postali brodolomci ker ne znajo politično plavati, le naplavine bodo lahko. V tem lasu bo tudi veliko odplak  in političnega kanibalizma.

Francija se more pobrati,  dvigniti iz tega  prepada.  Vmes se pa  Evropa in druge njene druge članice se morajo paziti  podobnih animalizimov in blaznenj na robu in čez rob razumnega in dojemljivega za  francoskega in evropskega  človeka.

Vane T. Costa