Evropa obvladuje gospodarstvo s političnimi sredstvi. Preveč pritiska in malo ostrine pri odgovoru. Slovenski akterji pa telečje nevedni

Pretesni okvirji za rešitev krize

Tragedija v Gazi in Južnem Libanonu je velika, a ne smemo pozabiti, kako se je vse začelo – s terorističnim napadom na civiliste v Izraelu. Redna vojska se težko bori proti teroristom, a Izrael nima druge izbire, kot da se brani. Evropo trenutno pestijo konflikti in vojne. Zmanjšati je treba birokracijo in postaviti enotne evropske prioritete. Politična dogma ne more narekovati gospodarskega razvoja. To je velika in komplicirana  ter težko rešljiva  dilema. Doseči razvoj v ravnovesju.

“Ko se civilno prebivalstvo uporablja kot ščit za teroristične organizacije, to žal vodi v žrtve. V Hamasu ni želje po spravi in ​​opustitvi terorja. Enako velja za Hezbolah, ki se noče pogajati za dosego resničnega rezultata. Oba nočeta priznati obstoja Izraela.

Libanon je bil 50 let uspešna država z maronitsko krščansko večino. Po številnih vojnah in valu palestinskih beguncev od Sabre in Šatile 1982 leta  naprej,  je Libanon  do zdaj postal  država, ki jo je že prevzela skupina Hezbolah. Politično krilo Hezbolaha prevladuje v libanonskem parlamentu, njegovo vojaško krilo pa ZDA, Evropska unija in številne druge države priznavajo za teroristično organizacijo.

Neiznajdljiva Evropa izgublja največ, pretežno samo sebe.

Evropa se sooča z resnimi težavami, ker še vedno ne razume, da je oblegana od konfliktov in vojn. So potencial za nove migracije, pa tudi za gospodarske pretrese, ali slabitve celotne  ekonomije sklopa EU. Poročilo Maria Draghija se osredotoča predvsem na gospodarske probleme, vendar tudi ne ponuja zelo konkretnih rešitev. Evropa je dolga leta trpela zaradi pretirane birokracije. Upravljanje Evropske unije je kompleksna operacija in brez regulacije ne gre. Vendar pa prihodnost zahteva deregulacijo in mehčanje nekaterih modelov zelenega dogovora. Vsi smo videli plimo in oseko zelenih strank. Enostavnih in hitrih rešitev ni, potrebne so prioritete. Zeleno v Evropski politiki bo povzročilo rdeči alarm v gospodarski politiki, sivino pa v življenju Evropejcev. Črnino pa demografski situaciji in preplavitvi neevropskih imigrantov brez koncepta razmetanih po Evropi, seveda v breme gospodarstev, ki so vsepovsod v obrambi obstoječega stanja in ne poslabševanja. To pa pomeni stagnacija ob čezmernih proračunskih bremenitev, tudi zaradi  nenadzorovanih prilivov migrantov, je stagnacija brez primere.

Kakofonična Slovenija pa tolče po pultu  v Generalni skupščini OZN.

Za Slovenijo lahko rečemo da ima izredno smolo. Pravzaprav dvojno smolo. Eno da smo tam kjer smo kot sestavno del evropske širše ekonomske slike, drugo da imamo politično in ekonomsko neuravnovešeno vodenje. Ekstrema ki nista nikomur ničesar dobrega  prinesla. Doma samosvoja, skorumpirana, neiznajdljiva pri rešitvah, tanka pri kadrovskih rešitvah, v tujina pa plehka, postavljaška, »zmešana« v obliki PV, ki se sprehaja po svetu s svojo proslulo lahkoživko na grbi slovenskih davkoplačevalcev. Ko pa dobi priložnost za nastop kot predsedujoči, kjer je  dve tretjini poslušalstva anarhistov in samodržcev, si pa slovenski premier privošči  tolčenje po pultu in klicanje, pravzaprav ukazovanje drugemu predstavniku suverene države, je šla voda čez »rob čase« potrpljenja in mogoče tudi  čez prag tolerance o njegovi neuglašenosti. Da je to eklatantno  sramotenje  lastne države  je več kot očitno,  tako daleč da se je moral nekdanji premier Janez Janša svojim takratnim kolegom in somišljenikom  opravičevati  za netaktno in skorajda neumnem in še najmanj diplomatskem  vedenju sedanjega premierja Republike Slovenije.

 

Ali se bo našel kdo, ki bo predramil  Evropo in Slovenijo in ju uščipnil v  njun medel in zaspan obraz?

Časa za njun samozadosten in  samovšečen dremež ni več! Pravzaprav   ga že dolgo ni!!

 

Vane T. Costa