Francetu ne bi bilo vseeno kakšna je Slovenska kultura danes

Ob svitu ponedeljkovega dne se bomo zbudili v praznični dan, ki  je kulturni dan, dan, praznik  slovenske kulture in jezika, tudi Prešernov dan,  slovenski kulturni praznik,  ki ga  obeležujemo na  dan smrti, ko je  8. februarja pred 152.  leti umrl France Prešeren.

Naredil je veliko, ko je slovenščino kot jezik, bistveno sestavino  samobitnosti vsakega naroda, dvignil na piedestal z namenom da tam ostane. Njemu vsekakor priznanje da je to naredil  za slovenski jezik in kulturo,ko je v tako oddaljenem času in na takšen način pomagal slovenskemu narodu, njegovem jeziku in kulturi dal takšen pečat in prispevek v narodovi rasti,  bitju,  vesti in zavesti o samemu sebi. Da narod pésni, piše, prenese svoja globoka čutenja v  obliki ki bo za vedno ostala v narodovo  kulturno dediščino.

France, Dr. France Prešeren, je največji slovenski pesnik. Glede na časovno in kulturno ter kulturološko  videnje  njega in vse kar je storil svoj čas, bo tako tudi ostalo. Za vedno.  Postal je prvi slovenski pesnik v modernem smislu in z njegovo poezijo smo Slovenci, v literarnem pogledu, postali enakovredni evropskim narodom. Danes velja France Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov in slovenskih simbolov, njegovo sedmo kitico Zdravljice smo vzeli za himno, na bankovcu za 1000 slovenskih tolarjev je bila njegova podoba, danes ga na kovancu za 2 Evra nosimo v denarnicah.

Kaj bi France porekel na današnje stanje v kulturi in »kulturi«?

Ampak naš France, pa si je težko predstavljal, tisti ki se nikoli otrokom ni približal praznih rok, da tisti ki je z svojimi sodobniki živel življenje Kranjcev tistega časa, da bo tako kot je sedaj, še manj pa v času od lanskega februarja do sedaj.

Tudi leto poprej ni bil «zadovoljen«  ko so mu meter ali dva, skoraj pred nosom  godéjo z instrumenti ki jih nikoli ni poznal in v jeziku njemu nepoznan, v opravi, ki kranjska nikakor bila ni, da klobuk dajejó kot  cerkovnik za nabirek za muskó, ki niti naša ní. V preteklem  letu  je celo tako se ljudem, » ki ni radi naši  bili« se je popolnoma  utrgalo da so edinega našega  ki je znal na harmoniko igrati so pregnali.  Ko pa je tam pa ga morajo možje postave »varvat«, da bi le kakšno slovensko noto prepoznali. V letu ko je prišla čudna bolezen v naše kraje, domove  in ko je bilo treba paziti na vse,  oni so trmo zganjali, oblasti in postavi nasprotovali, s kolesi se okoli vozili ter »nespodobščino«  govorili čez vse.  In škodo  na  zdravje svoje  in tuje ogromno naredili. 

 Leta poprej   turistični vodniki,  ko so imeli  za peljati  tujce,  ki so obiskali  in jim pokazali kdo v našem mestu glavnem bil je in še je,  so pokazali  na Franceta   so jim pa  bankovec s  njim,  ki ga ni več  namesto kovanca od evra  s  katerim plačuješ po celi Evropi. 

Namesto da bi obogatili kulturo  jo smetijo, po nekih zapuščenih  »bajtah« se onegavijo  počez z ljudmi  od drugod ki jih ne poznajo. Obiskujejo in se zadržujejo na  lokacije, ki so  primerne za zboleti in ne za živeti. Drugi pa v  »gatah« plešejo ali zganjajo  norčije ki še to niso, pa še noben jih ne gleda, zato ker sramotijo kulturo.

Prav tako  si ni želel, da se iz dneva v dan,  ko si se pri kakšnemu semaforju ustavil, si iz povečini avtov ki so imeli odprto okno, ne glede na letni čas, zaslišal vpijajočo glasno , ki ni bila za nikamor. Naša prav gotovo ni bila, vtisa niso naredili, po večini pa so normalne ljudi motili.

Si ni želel šole Slovenske, ki učijo otroke kranjske in štajerske, da imeli bi še »enega učitelja,« ki bo otrokom ki  v klopi sedé, da bistva slovenske besede še enkrat povedo, ker oni od drugod so in nič od »slovenščine« ne vedo. V letu  ki je bilo zelo drugačno, ko so otroci bili tudi dobršen dela doma bi se morali in mogli lotiti učenja in pogleda na svet in življenje, so jih zagrenjeni starši nagovarjali  naj ne ubogajo nikogar ker bodo na tak način važni. Nekaj tega smo videli na ulicah in trgih knežjega mesta, ko so staro in mlado risalo po tleh  neke čudne parole ki  so kazale njihovo omejenost in ne prednost, ali dodano vrednost. 

Tako so nekateri izkrivili slovensko kulturo, da ni več sama sebi podobna. Po letu, ki ni moglo biti najbolj naklonjeno kulturi, so želeli ali domišljavi kako podučiti oblast, da jim daje nekaj  in še več , da jim daje vnaprej,  da bi lahko  »neobremenjeni »  študirali bodočo kulturo. Celotna družba je sprejela  nenaklonjeno stanje in vse korake, ki so potrebni za izhod iz tega. Ne oni  so se spremenili v jokavce  in cmere pa še na očeh javnosti brez nobenega sramu.  Pa še za to cmeranje in razbijanje in metanje ob tla ter »šuntanje« drugih,   bi radi še kakšen dodatni »krajcar« dobili. Ne. To pa je preveč.

France si je najbolj, tudi v tem ne tako lahkem letu,  v svoji predstavi želel videti Slovence, svoje Kranjce, ki se veselé, pojejo, dobro kapljico spijejo, da se njihovo počutje primerja s pomladjo navznoter in navzven.  

Upam, vsaj jaz si jemljem zase  to pravico pričakovati, da bomo kmalu prenekatero početje tudi kulturno, počeli na kulturno, lepo, vzneseno, kot  se spodobi in je pravšnje počutje ob zaužitju kulturnih in kulturno duhovnih dobrin. Ob takšnem razmišljanju  bi celo France dal za »glaž«

Duše in glave  vsakega Slovenca in  slovensko čutečega državljana naj bodo polne in bogate  z vsebino ki dobro dene in nas pokonci  drži.  To mora biti v  nas 365 dni v letu!

Avtor: Vane T. Costa