SI
TUJEC V DVEH DOMOVINAH (5)
PODLISTEK 5 – življenjepis slovenskega dirigenta (zbirka VELIKI DIRIGENTI)
ČASOPIS V FOKUSU
Aktualno

Sreda, 6. maj 2020 ob 10:52

Odpri galerijo

Na spletnem časopisu V FOKUSU smo pripravili serijo podlistkov, kjer predstavljamo zanimive knjige majhnih založnikov. V tem podlistku je predstavljena knjiga DRAGO MARIO ŠIJANEC / MARIANO DRAGO – TUJEC V DVEH DOMOVINAH, ki prikazuje umetniški življenjepis pozabljenega slovenskega dirigenta, ki je bil eden največjih svetovnih dirigentov.

Prejšnji podlistek -4:
SREDI VOJNE VIHRE IN PO NJEJ 1941-1947 / Nemško obdobje
*** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** ***

DRAGO MARIO ŠIJANEC / MARIANO DRAGO
TUJEC V DVEH DOMOVINAH
Marko Košir

Iz skrinje polhograjske graščine
Pred opisom dogodkov in okoliščin, ki so povzročili Šijančev odhod iz Slovenije, naj omenim še Šijančevo prijateljevanje z Ano Urbančič, poročeno Delago, in njegove obiske v polhograjski graščini, v kateri je našel dva originalna rokopisa Prešernovih pesmi. V knjigi Iz skrinje polhograjske graščine avtorjev Jožice in Jožeta Kavčiča je tudi poglavje posvečeno Šijancu.

Kratek opis graščine in družine Urbančič - Delago povzemam po članku Iva Žajdele v časopisu Družina.

Luiza in Janko Urbančič, graščaka na Turnu pri Preddvoru, sta leta 1875 kupila polhograjsko graščino in posestvo. Obdobje Urbančičev v Polhovem Gradcu je zadnje obdobje zasebnega lastništva graščine, saj je bila Ana Urbančič, poročena Delago, nečakinja Janka Urbančiča, njena zadnja lastnica. Zadnji zdaj v Argentini živeči prebivalci graščine - Renata, Vital in Vera Ašič, vnuki Ane Urbančič -Delago - so tukaj preživeli najzgodnejša otroška leta. V svojih spominih, objavljenih v knjigi gospoda in gospe Kavčič, izražajo bolečino zaradi povojnega nasilja, izgubljenega doma in domovine. Vnuki Ane Delago se med drugim spominjajo, da je iz Ljubljane k njim večkrat prihajal D. M. Šijanec. Spominjajo se tudi Šijančeve pomoči Ani Delago, ko je živela v izgnanstvu.

Šijanec je kot turist prišel do graščine v Polhovem Gradcu, kjer je srečal Ano Delago. Ta ga je po krajšem pogovoru povabila v graščino. Znanstvo se je razvilo v iskreno prijateljstvo. V težkih medvojnih časih se je Šijanec prihajal sproščat v polhograjsko graščino. Vnuki Ane Delago se spominjajo, da so ob sredah poslušali radijske prenose njegovih koncertov. V graščini je tudi komponiral in se pripravljal za delo z RO, tudi takrat, ko je z RO pripravljal Beethovnovo 6. simfonijo, imenovano tudi Pastoralna. V zahvalo za gostoljubje je izvedbo Pastoralne posvetil Ani Delago, po koncertu pa ji je poklonil partituro Pastoralne, ki jo je uporabljal za študij in koncert, z lastnoročnim posvetilom.

Levo: Šijanec z Vitalom in Verico Ašič, vir: Jože in Jožica Kavčič; Desno: Vital, Šijanec, Verica, Ana Delago in Ivan Ašič, 1941, vir: Jože in Jožica Kavčič. Sliki sta posneti v bližini in pred polhograjsko graščino.

Gospa Delago je Šijancu v zahvalo za poklonjeno partituro dovolila brskati po arhivu polhograjske graščine. V njem je našel originalna rokopisa dveh Prešernovih pesmi, ki mu jih je gospa Delago podarila. Šijanec je obe pesmi skrbno hranil in odnesel s seboj, ko je zapustil Slovenijo. Pri njem sta ostali vse do njegove smrti 2. novembra 1986. Že leta 1957 pa se je odločil, da bo oba Prešernova rokopisa po njegovi smrti dobil dr. Vital Ašič, vnuk gospe Delago, ki še danes živi v Buenos Airesu. O tem je Ašič pisal v časopisu Meddobje št. 3-4, letnik XXIII. Meddobje je literarna in splošno kulturna revija, ki od leta 1954 izhaja dvakrat letno v Argentini. Izdaja jo Slovenska kulturna akcija (SKA), društvo, ki že petdeset let združuje slovenske kulturne ustvarjalce po svetu. Med ustanovitelji SKA v Argentini je bil tudi D. M. Šijanec.

Vital Ašič je o obeh Prešernovih originalih napisal že omenjeni članek z naslovom Prešeren v Buenos Airesu. V tem članku na kratko opiše, kako sta originala pesmi Nebeška procesija in Sveti Senanus prišla v arhiv polhograjske graščine. Ker je raziskovalec Črtomir Zorec ugotovil, da obeh originalov ni več v Sloveniji, temveč sta v »daljni« Argentini, Ašič pomirja vse zaskrbljene, da sta oba rokopisa skrbno shranjena pri zavedni slovenski družini. Na avtografu Nebeške procesije je dr. Toman lastnoročno napisal, da je rokopis dobil v dar od Dragotina Raaba. Raab pa naj bi ta prepis dobil od samega Prešerna na plesu, ki je bil leta 1848 na gradu Kieselstein. Datum na avtografu je prva adventna nedelja leta 1845. O rokopisu pesmi Sveti Senanus Ašič ne pove nič. Vital Ašič je polhograjsko graščino obiskal leta 1992. 16. maja 2008 je bil v častnem odboru simpozija o Blagaju, ki je bil v polhograjski graščini.

Od pomladi do jeseni 1945
O tem, kar se je dogajalo Šijancu po koncu vojne, obstaja samo ena resnica, razlag le-te pa je več. Dejstvo je, da je bil Šijanec, ko je po koncu vojne prišel v službo, s strani Anteja Novaka odslovljen. Zagovarjal se je na zaslišanju pred komisijo Radia Ljubljana, ki jo je vodil Ciril Cvetko, član pa je bil tudi član OF Ušak, ki je Šijancu pomagal pri organizaciji in izvedbi koncertov RO med vojno. Šijanec je vse očitke o kršitvi kulturnega molka po vrsti zavrnil in dokazal nasprotno. To je, da je med vojno z RO izvajal koncerte, ki so bili vir dohodkov OF in mnogih družin udeležencev NOV in žrtev vojne. Vendar vse to ni nič pomagalo; Šijanec je moral radio zapustiti. Baje zanj tudi ni bilo nobene primerne službe nikjer drugje v Sloveniji. Vendar je zanimivo, da nisem našel ničesar obremenilnega o njegovem torinskem koncertu maja 1942. Očitno je bilo torinsko gostovanje nujno in verjetno izvedeno s soglasjem OF, če so hoteli ohraniti koncertno življenje v okupirani Ljubljani med italijansko zasedbo.

Šijanec v svoji razlagi dogodkov, ki je prikazana v pismu Josipu Vidmarju iz leta 1955 (pismo je v celoti objavljeno v nadaljevanju), pravi, da se je pri Hubadu skrival pred Gestapom. Pesmi, ki jih je prvi dan po koncu vojne prinesel na radio, naj bi nastale po petju bosanske partizanke, ki je konec vojne pričakala kot pomivalka v znani gostilni Sokol. Ta je bila v isti hiši kot Hubadovo stanovanje na Ciril-Metodovem trgu.

Po razlagi, ki je izšla v reviji Glas št. 2/2006 izpod peresa Jasne Novak Nemec, naj bi proti Šijancu na radiu najbolj nastopila neka aktivistka, ki se je skupaj s Šijancem tudi skrivala na Hubadovem podstrešju.

Gospod Hubad mi je septembra 2009 povedal svojo različico dogodkov. Dne 29. avgusta 2010, potem ko je osnutek opisa tehdogodkov prebral, pa je zapis s telefonskim pogovorom še malo popravil in dopolnil. V celoti je potrdil Šijančevo pripoved o tem, kako so trije aktivisti OF organizirali koncerte RO na začetku leta 1942. Leta 1945 pa se Šijanec v Hubadovem stanovanju naj ne bi skrival pred Gestapom, temveč stanoval, saj je bilo njegovo domovanje na Mirju porušeno. Hubad pravi tudi, da se pri njem ni skrivala nobena ilegalka, ki bi nastopala proti Šijancu. Šijanec naj bi pri Sokolu srečal le že omenjeno pomivalko iz Bosne. Je pa potrdil Šijančevo pripoved o tem, kako so nastajale pesmi, ki jih je komponiral po melodijah, ki jih je slišal od že omenjene pomivalke. Komponiral naj bi jih z veliko vnemo kar za Hubadovo delovno mizo. Prav tako Hubad meni, da se je Šijanec Novaka, neprijetnega in težkega človeka, preveč ustrašil in prehitro zapustil Slovenijo. Če bi le še malo počakal, bi se lahko hitro vrnil za dirigentski pult.

In še četrta, Šijančeva, razlaga v pismu Luki Kramolcu leta 1973. Ljubljano naj bi zapustil zaradi zavisti kolegov. Potrditev za to Šijančevo mnenje sem našel tudi v pismu dr. Gobcu z dne 30. januarja 1971. Glede na pregledano gradivo o tistih časih mislim, da je ta razlaga še najbližje resnici. Isti zavistneži in še kak nov so to počeli deset let pozneje z Jakovom Cipcijem, kar je opisano v moji knjigi o Cipciju.

Pregledal sem nekaj virov o teh dogodkih. Našel sem tudi poimenski spisek vseh osemnajstih kulturnikov, ki so bili obtoženi kršitve kulturnega molka. Obsojenih je bilo petnajst. Ta proces se je končal že avgusta 1945. Šijanca ni na nobenem spisku. Dejstvo je, da so bile te obtožbe in obsodbe velika neumnost. Samo v Ljubljani je kulturni molk stalno kršilo mnogo ljudi (Opera, Drama, RO itd.). Obsojenih je bilo le 15 umetnikov. Resnične težave, ki so na srečo trajale le kratek čas, pa so imeli trije ali štirje (izjema je le Ljuba Prenner, ki pa sploh ni bila obtožena, kaj šele obsojena za kršitev kulturnega molka). Klub temu, da imam spisek vseh »kršiteljev«, tega zapisa o Šijancu ne bom uporabil za pogrevanje stvari in dogodkov, ki so nam bili in so nam še vedno v veliko sramoto.

Vem, da je danes lahko govoriti in pisati o tistih težkih časih, vprašanje pa je, kako bi se obnašal sam, če bi se znašel v podobni situaciji na eni ali drugi strani. Za zaključek obdobja 1941-1945 navajam besedilo, ki sem ga našel v knjigi Simfonični orkester RTV Slovenija - 50 let:

Prepolne dvorane poslušalstva na simfoničnih koncertih pričajo, da so ljudje v stiski iskali utehe v svetu glasbene umetnosti. Poleg tega so iz nabranega denarja (o tem govori tudi Šijanec v svojem pismu Vidmarju) dobivali podporo brezposelni glasbeniki, družine interniranih članov OF in družine članov v partizanih. Kulturni molk, ki ga je zapovedala OF, je bil s tem kršen, a obsodba je po vojni doletela le nekatere.

Kot Šijančev naslednik na radiu je bil predviden mladi Uroš Prevoršek, ki je bil prav zato poklican iz Beograda. Neffat, kateremu je Šijanec moral orkester predati, naj bi RO vodil samo kratek čas, saj je bilo predvideno, da že jeseni prevzame vodstvo mariborske Opere. Vendar so vsi delali račune brez krčmarja. Jeseni je prišel v Ljubljano za tiste čase pri nas izjemni Jakov Cipci, Prevoršek pa je postal njegov koncertni mojster v orkestru SF.

Da bodo vse stvari na svojem mestu, sledi prepis Šijančevega pisma Vidmarju, ki ga je pisal v septembru leta 1955. V pismu so opisani dogodki, za katere sem v tem pismu prvič slišal, pa tudi Šijančeva resnica in njegov osebni pogled na dogajanje. Mestoma nekoliko ponižen način pisanja je gotovo posledica velikega domo-tožja, vzhičenosti in hvaležnosti ob dovoljenju, da bo lahko obiskal domovino in bolno mater.

Pismo Josipu Vidmarju
Pismo končano po revoluciji, prvi pomladni dan, 21. septembra
(Opomba: Šijanec misli čas, ko so v Argentini nagnali Perona, pomlad pa se tam začne 21. septembra.)

Zelo spoštovani gospod, predsednik, dragi mi prijatelj!

Priznavam, da sem malce postal, preden sem naslovil svoje pisanje: Predsedniku gre spoštovanje, prav zares; ali pa mu smem izreči to, kar čutim ... prijatelja? Licet ali non licet, (Opomba: Dopustno ali nedopustno) resnično in prav iskreno čutim tako. Le kdor ve, koliko sem trpel radi udarca - in krivično prizadejan boli, vsebolj! - le kdor je čutil domotožje s solzami zrelega moža, le on utegne premeriti mojo hvaležnost, ki jo globoko čutim zanj, ki prvi proži roko bratu tavajočemu po tujini. Ne bom

belil belega niti črnil črnega: grenkobe tujine ne čutiš v srcu, dokler so ti vrata domovine odprta. 'Tujino', ki jo označuje na zemljevidu rdeča črta, tisti 'toinonstran', ki ga komandirajo financarji in žandarji, tisti geopolitični pojem, ki ga birokrat registrira ko 'inozemstvo', te 'tujine' srce ne pozna kot bol. Kajti človeku dobre volje je med. ljudmi dobre volje povsod dobro biti. Le, ko so se za tabo zaprla vrata domovine, čutiš, kar je čutil Jeremija ob Nilu in Ovid ob Helespontu, jaz pa ob Riu de la Plata. Kajti 'tujina' se mi je pretvorila v novo domovino, sem enakovreden državljan s tukaj rojenimi domačini, imam popolnoma iste pravice, Argentina mi je dala delo in kruh, čast in priznanje, da, našel sem nove brate, resnične in brezpogojne prijatelje, kakor jih nikoli nisem slutil, ti me obdajajo z afektom in ljubeznijo, kot da sem jim resničen brat, njih otroci pa me kličejo za 'strička', živim udobno, skorajda preizobiljno, kot nikoli v stari domovini - in vendar ... Tukaj ni tistih stezic, k' so nekdaj bile, in ptički domači le lepše pojo in rož'ce domače še lepše cveto; Vi pa, vsi vi ste mi, kljub vsemu prizadetemu gorju, nenadomestljivi, kajti stari dom in domačini so pač vendar moja - prva ljubezen. Zato pa mi privre iz toplo čutečega srca - dragi mi prijatelj!!

Ganilo me je izvedeti po Srečku Dražilu, da so ljubljanski godbeniki na popolnoma lastno pobudo podvzeli korake, da se mi po desetih letih vsaj moralno popravi krivica, ki mi je bila prizadejana baš tedaj, ko smo po štiriletnem neznanskem trpljenju, skoraj na kraju vsake moči, zadihali svobodo in zrli z vero v bodočnost ...  tedaj ... Zgodnje pomladi 1945 ...

Tajno sem se naselil pri dobrosrčnem Samu v podstrešni sobici gostilne 'Pri sokolu', ker sem slutil, da so mi bili gestapovci na sledu. Po večerih mi je bosanska partizanka, ki je bila pobegnila iz nemškega taborišča in jo je Samov stric skrival kot navadno pomivalko, pela partizanske pesmi, ki sem jih zapisoval ter sproti prirejal za mešani zbor in simfonični orkester, da bi jih imeli pripravljene že prvi dan osvobojenja.

S Samom sva poslušala vsako noč vojne novice na kratkih valovih. Vedno bližje ste prihajali. Končno smo slišali že slovensko oddajo -iz Trsta! »Pri klavirju kapetan Bojan Adamič.« Presrečna sva bila - . Vso noč so ropotali nemški kamijoni, topovi in motorji na begu z Dolenjske strani proti Gorenjski, skozi prazne in temne ljubljanske ulice, mimo Robbovih nimf, preko trojnega slavoloka, ki ga je spesnil

Plečnik Ljubljanici, in mimo Prešerna, ki je pač prezirljivo gledal na Scheuchenstuchlovce.(Opomba: Julija Primic, poročena Scheuchenstuel, nemška rodbina na Slovenskem.) Kar na divje so bežali 'Ustaši' na zaprašenih, nakradenih vozilih. Če se je pokvaril kak motor in se je zagozdil Mestni trg, je odmevala od baročnih fasad robata in kosmata kapla-rovščina, kljub shizmi od. srbstva, kljub 'hiljadugodišnji kulturi'. Jata avijonov nas preletava. Bengalična luč osvetljuje najobupnejši prizor, kar jih je videla Emona, po Atili razdejana, najjadnejši, kar jih pomni Zmajev grad, osivel med turškimi puščicami in francoskimi granatami: brezkončna karavana poljskih vozov, preobloženih z ženskami in deco, skrinjami in culami. Ob vrvi za vozom onemogla kravica izteguje jezik, obešenka na horicontalnih gavgah. »Bežite, partizani gredo, ušesa in nosove režejo!« Reva in jok, blazen strah in obup ... A kaj? Bič! Naprej!!... Tudi mene je ošinil ta bič. Kako naj bi gledal ravnodušno svoj lastni zapeljani narod, ko tava iz bede v bedo, iz noči v noč! Zapeljevalci so seveda že preko gora.

Grad odseva od vijoličastih plamenov. Perunu in Triglavu daruje spravo med oblaki žoltega duše(če)ga dima. V hribih pokajo jekleni mlatci vso dolgo noč. S prvim žarom se pomiri ovzdušje. Konec je brezdanje pošastne noči. Veliko solnce, naše solnce vzhaja. Naša Vesna!

»Zastave ven!!« kriči glas na cesti. Samo in jaz planeva iz postelje kar na okno in svečano razgrneva veliko trobojnico, na katero sva bila pritrdila zvezdo po bosančinih navodilih. Celo raz škofijske palače, tam preko ceste, se vali bandera. Magistrat straži do zob oborožen partizan, ki ga dičita šajkača in opanke. Za uvjek brat i brat! Vedno več je ljudi, vedno večje veselje. Samo in jaz se v ganotju objameva. V bratskem objemu stopava po stopnicah nizdol, na pragu pa si možato stisneva roki v obljubo »Na tem pragu začenjava novo življenje in novo delo, ki se mu hočeva posvetiti z dušo in telesom! Zdrav Samo! Zdrav Drago!« On proti operi, jaz proti Radiu, s šopom rokopisanih not pod pazduho: Partizanske pesmi za zbor in orkester. (In zelo prav so nam prišle, saj to so bili naši prvi koncerti. Še nihče se jih ni lotil s tako zasedbo. - Tudi jaz sem vzklikal našim možem, ko ste, zbrani okrog Otona Župančiča, govorili narodu na Kongresnem trgu. Prvi miting v Ljubljani! Nato pa koncerti, mitingi, dan za dnem, dokler .

Samo me je dohitel na cesti, prijel me je za rame in silno resno vprašal: »»Ti, kaj boš pa zdaj?« »»Zakaj vprašaš? Ne razumem te.« »»Ali še ne veš, Drago?!« Pomilovalno me je pogledal dobri Samo in pripovedoval. Bojan (Opomba: Bojan Adamič) je baje prišel zjutraj v Opero in enostavno naročil Neffatu, da me odslej zameni v Radiju. Šel sem pri priči v Radio, da se stvar objasni. Direktor vseh slovenskih radiopostaj, tov. A. Novak je sedel na kristalnem steklu pisalne mize. »Ravno prav da prideš. Kaj pa bom mnogo okol' govoru; suspendiral' smo te, pa je!« »Tak ukrep pomeni indirektno obdolžitev. Kaj mi očitaš s tem?« »»Tiste koncerte.« »»Koncerti, ki smo jih organizirali trije, Ušak, terenec Radija, Bajda, terenec Opere in jaz, z edinim namenom, da podpiramo žene in otroke tovarišev, ki so bili v arestih in taboriščih; koncerti, katerih 20 % izkupička je šlo za OF; koncerti pretežno slovanskega sporeda, ki so spreminjali značaj glasbene prireditve vsebolj v 'manifestacije slovanskega genija napram fašističnemu barbarizmu,' kakor jih imenuje dr. Ravnihar, oče partizanov. Saj za te koncerte bi me obsodili vseprej nacifašisti, in še na smrt, ko bi vedeli za njih namen, ne pa Slovenci. Kot discipliniran aktivist Osvobodilne Fronte seveda ne pričakujem, da me dekorirate za zasluge, dovolj mi je hvaležnost žena in otrok tovarišev, vendar pa sem pričakoval vsaj pravico poštenega dela v svobodi, za katero sem tudi jaz tvegal vsa štiri leta življenje, za žično ograjo, med blokadami, s propagandnimi akti (moj rajon je bil baš Kongresni trg, sipal sem torej gesla OF pred nosom komande okupatorjev). Pa saj niti formalno ne morejo očitati teh podpornih koncertov, kajti terenca sta dobila 'po liniji' odobrenje OF, bi se pokoril brezpogojno tudi prepovedi. Vendar je ni bilo vsa leta, niti oba terenca, kot linija, niti jaz kot dirigent, niti godbeniki - skoro vsi brez izjeme aktivisti OF - nismo dobili nobenega opozorila niti namiga, niti ustnega, niti pismenega. Nasprotno pa vso moralno podporo in hvaležnost naroda, ki je iskal in dobil utehe in nov pogum baš, ko je žil Dvofaka, Smetano, Borodina in Čajkovskega. Te naše manifestacije so bile najzgovornejši izraz pravega čutenja in volje tlačenega naroda. Tukaj smo se merili in znova zavedali, da smo ene misli in da nas je še vedno dovolj, ki vztrajamo v žarečem navdušenju. To so bili naši mitingi, govorniki pa so bili vsi Geniji od Urala do Triglava!« Tovariš Novak je skomignil z rameni, to je bil konec avdijence. In začetek desetletne odisejade ...

Drugo jutro sem šel, kot navadno, na vajo svojega dragega orkestra, ki sem jih iz elementov razbitih vojaških godb z mnogo potrpežljivosti in ljubezni ubral v dokaj dobro simfonično enoto. Ob razsulu kr. Jugoslavije so se prikazali reveži z razbitimi trobentami, preklanim bobnom in kontrabasom brez strun, danes pa so temelj in dika Slovenske filharmonije. Prišel sem, da se zahvalim v prvi vrsti za zvesto tovarištvo med najhujšimi časi, da se poslovim od vseh in da olajšam prijatelju Neffatu posel pod. tako antipatičnimi okoliščinami. Ko sem pozval vse, da naj disciplinirano sledijo novemu dirigentu, zavlada mučna tišina, nato pa vstane eden njih in proklamira meni nepozabne besede: »Drago ima iste zasluge kot mi, mi imamo isti 'greh' kot Drago, če Drago ne more dirigirati, mi ne moremo igrati. Svoboda Narodu!« Tov. Pegan, Primorec, ki je kot deserter fašist. vojske in osumljen komunist presedel vso vojno v arestih in smo mu vzdrževali s koncerti družino, je zavpil: »To ni pravica! To so fašistične metode!« Na telefonični poklic sta prišla tov. Novak in Adamič v uniformi in z brzostrelko v dvorano. Godbeniki pa se ničesar niso ustrašili, predobro so vedeli, da branijo ideal pravice. Šele grde grožnje so ukrotile zagrenjene godbenike, kaj pa so čutili in še danes čutijo, si lahko mislite.

Kmalu sem bil zaslišan: Ciril Cvetko kot oficijalni zastopnik komande (?) in Srečko Dražil kot poverjenik vseh nastavljencev Radija, ki je poznal vsa moja dejanja za časa okupacije. Zaslišanje je izpadlo seveda v moj prilog, saj sem bil edini slov. dirigent, ki je ves čas okupacije dirigiral slovensko in sploh vso slovansko glasbo, med tem ko so v Operi za Lahov dajali le Puccinija in Verdija, za Nemcev pa Weberja in Wagnerja. Moj komorni zbor je pel le take, kakor »V hribih se dela dan« in »Naša zvezda«. Ko je črnosrajčni direktor zapovedal, da moram peti tudi kak ital. operni zbor če hočemo še nadalje peti po slovensko, je bil moj odgovor naslednji spored: Mascagnijeva »Regina coelis« (latinski tekst, aluzija na rimske zapore) in mrmrajoči zbor z zaprtimi usti(!!) iz Madame Butterfly. Da desinficiramo italjanska imena, smo peli takoj nato mogočni žetveni zbor (»s srpom v roki .«) opere Onjegin Puškina-Čajkovskega. Razumeli so, in niso več insistirali. Moj prvi dobrodelni koncert je vseboval ognjevito izvedbo »Vespri Siciliani«,  ki poveličuje pokol okupatorjev.
(OPOMBA: Sicilijanske večernice – boj Sicilijancev proti Francozom, tudi opera G.Verdija.)

Programski tekst sem namenoma tako napisal, da se je popolnoma ujemal s položajem okupirane Slovenije, radi tako jasne paralele so tekst cenzurirali in kmalu bi tudi skladbo. Nemcem pa smo dali z »Egmontom« pod nos. Padlim talcem sem posvetil »Eroico« in »Patetično simfonijo«. Ko so bratje Rusi največ trpeli, smo čutili z njimi v Borodinovi II. simfoniji, ki tako tegobno in težko začenja, pa tako zmagovito končuje; ko pa se je obrnil meč, smo to proslavili z zmagoslavno Čajkovskega V. sinf. Nikoli pa ni bilo takega navdušenja v Ljubljani kot tedaj, ko sem izvedel kompletno serijo »Slovanskih plesov«. Ta koncert je zgodovinski, kulturno in narodnostno. Naj Vam povedo, kašna potenca je bila med okupacijo glasba v rokah naših udarnikov! Značaji kakor so bratje Petrovčiči, Andrej Jarc, Albin Lajovic, Boštjančič, Lipušček, Šulc, Zora Stritarjeva, Dragica Sokova, Nuša Kristanova, Vida Rudolfova, Anton Trost, Karlo Rupel, Bojan Adamič (do odhoda v partizane) ter ves orkester, ki predstavlja elito slovenskih glasbenikov, garantirajo za patriotski in požrtvovalni duh, ki je inspiriral naše skupne in neločljive glasbene manifestacije. Ali mi danes kdo dvomi v klenost teh čistih značajev?! Če upoštevate, da so vsi popolnoma prostovoljno sodelovali in so njih akcije 1941-1945 neločljivo združene z mojimi, smo bili vsi skupaj na isti zatožni klopi, istočasno pa vredni istih zaslug. Narod je prepričan le o slednjem in je Novakova suspenzija protinaroden odlok. Zakaj je sploh prišlo do njega? Ljubljanski godbeniki točno vedo. Za narod je Drago čist! Vzrok je iskati le v - ljubljanski megli, v tistih mrzkih tipih Doline Šentflorjanske, ki predstirajo 'moralo' (domoljubarstvo) da obsodijo prekaljenega idealista; v resnici pa mu zavidajo njeno ljubezen (naklonjenost poslušalstva). Moji uspehi so bili preveliki, da ne bi vzbudili zavisti. Prijatelj Slavko Osterc je glosiral to ljubljansko karakteristiko takole: »Kaj normalen pojav je, če pevec zavida pevcu, violinist violinistu, mesar pa mesarju. V Ljubljani pa je tudi zavist perverzna. Mesar zavida pevcu, violinist zavida dirigentu, dirigent zavida komponistu, komponist zopet zavida mesarju in tako se f. vsa Ljubljana v r...« Neizogibno sem se zapletel tudi jaz v ta circulus perpetuum mobile. Ko so 1945. zasedali m. dr. tudi skromnejše obdarjeni čisto dobra mesta, je šel glas: »Če pa bi bil Drago v hribih, zanj sploh vrednega mesta nimamo.« To je bilo seveda previsoko ocenjeno, bilo pa je dovolj netiva, da se v kakšnem kotičku razplamti akutna zavist, in glej posledice! Da jim ni šlo do kulturnega molka je razvidno iz tega, da Opere niso zaprli za 150 let, slikarjev, ki so (1941-1945) venomer ustvarjali ter razstavljali in pesnikov, ki so brenkali v svoje strune ter šolnikov, ki so na vso moč šolovali, niso kulture radi poslali v kontumac. Lahko trdim, da je nepravičen način, kakor so ravnali z mano, vrgel tedaj zelo slabo luč na oblast pred celotnim slovenskim javnim mnenjem. Četudi oblast o tem ravnanju niti prav vedela ni, saj je šlo za arogantno osebno kaprico. - Čakal sem sprva nestrpno, nato že obupno, da se mi popravi krivica. Ponudil sem se še Lj. odboru za Primorje, da mi dado vsaj oni kakršnokoli mesto kot učitelju glasbe, vaški pevovodja, tam-buraški zbor v Istri in pod. Da se preživljam, sem hodil delat na Barje (pravkar so seno sušili in spravljali) da sem zvečer prinesel kos kruha in par jajc bratu Stankotu, ki mi je med okupacijo zbolel na tuberkulozi. Betežne matere v Mariboru, od katere sem bil ločen vsa vojna leta, še obiskal nisem, da ne bi rekli, da izbegujem poziv na delo, pa tudi zato ne, da ji ne moram priznati najhujšega razočaranja svojega življenja. Od obupa sem zapadel v resignacijo; v popolni apatiji sem se vlačil po ulicah, večinoma 'za vodo'. Tam me je našel dober prijatelj, ki mi je vlil poguma, češ da bi v Trstu, kjer (…) mnogo slovenskih intelektualcev vseh vrst, sigurno našel delo. Sprva sploh nisem hotel z Ljubljane, ker sem še le upal na vrnitev k 'mojemu' orkestru, končno pa me je dobričina pregovoril. O namenu sem se posvetoval z uglednim literatom in glasbenikom (oba sta Vaša prijatelja), oba sta le še prigovarjala, da naj grem. Napisal sem torej akt, v katerem razložim ted. prosvetnemu ministru g. Kozaku željo po študiju v inozemstvu, mu prošnjo sam odnesem na stanovanje v 'rdeči hiši' (urada še ni imel); ker nikogar ni bilo, sem papir potisnil pod vrata. Napisal sem svojo samoobrambo ter jo izročil O. Župančiču, F. Koblarju, dr. Mironu Bleiweisu ter Ljubi Prennerjevi ter se odpeljal (z vlakom) do smrti žalosten v neznano bodočnost. Od vsake vasi sem se spotoma poslavljal. Na Postojni nisem mogel več premagati bolečine ločitve, hotel sem izstopiti in se znova vrniti, vendar radi prenatrpanosti vlaka nisem pravočasno prispel do vrat vagona. - V Trstu sem se takoj javil naši oblasti (Via Carducci 6), dr. Puc ml. se me gotovo spominja, da me zaposlijo kakorkoli. Isto prošnjo sem iznesel šefu slov. oddaj v Radiu, pre-spaval pa sem v Jugoslov. rdečem križu (dr. Hlavaty), tako da moj odhod nikakor nima značaja bega, saj sem dnevno bil v stiku z našimi uradi. Vendar dela tudi tukaj ni bilo. Tudi se 'kot begunec' nikjer in nikoli nisem prijavil, četudi bi tako imel podpore in ameriške pakete. Raje sem stradal, kot da povečam sramoto (število beguncev). Nasprotno pa sem v inozemstvu vselej propagiral za naše interese, zlasti ko je šlo za Trst, pa že vsak moj uspeh tukaj je posvečen domovini. Ko obiščem o Božiču mater, bi Vas med prijatelji rad objel pa tudi Titu stisnil roko kot njegov aktivist Drago. Prav lepo in pravično bi bilo morda, da mi dado po en koncert v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu (jan.-feb. 1956), potem moram v Avstrijo, Nemčijo, Dansko, Francijo, aprila pa moram biti že nazaj radi Univerze in Teatro Argentino, kjer stalno delam. Za Vašo nepozabno gesto Vam bom do smrti hvaležen. Najprisrčnejše Vas pozdravlja Vaš udani Drago.

Oprostite pisavi, med eksplozijami nisem mislil na kaligrafijo. Vse je srečno poteklo. Moj položaj je sedaj še boljši. Tukajšnje poslaništvo FNR Jugosl. lahko informira o meni; oni dobro vedo, da je Mariano Drago = Drago Marjan Šijanec.

***********

Šijanec na karikaturi Remigija Bratuša, 1959, in napoved Šijančevega koncerta v Večeru

Pismo sem prepisal iz knjige Simfonični orkester RTV Slovenija - 50 let in ga primerjal s kopijo originala, ki sem ga videl v Glasbeni zbirki NUK. Prepis je enak originalu z vsemi Šijančevimi posebnostmi.

Šijančeva želja, da bi že leta 1956 dirigiral v Ljubljani in glavnih mestih jugoslovanskih republik, se ni uresničila. Prvič po letu 1945 je v Jugoslaviji dirigiral šele orkestru Mariborske filharmonije 12. januarja 1959 na povabilo Jakova Cipcija. Orkester SF je vodil 30. januarja 1959, nekaj dni po mariborskem koncertu. Več o teh dogodkih v opisu leta 1956.

V Zagrebu in Beogradu Šijanec ni nikoli dirigiral.

Odhod
Šijanec je v svojem pismu Vidmarju zelo izčrpno in slikovito prikazal dogodke spomladi in poleti 1945 v Ljubljani in vse, kar je temu sledilo. Tu je vsaka dodatna beseda odveč. Mislim, da za to, da v Trstu takrat ni bilo službe zanj, ni bila kriva le dolga roka iz Ljubljane, temveč predvsem dejstvo, da so oblasti v Trstu prav takrat odslovile Jakova Cipcija in ves orkester Tržaške filharmonije. Šijanec se je baje peš odpravil proti Benetkam. Tam je v kloštru Campo San Stefano popravljal orgle. Nato je prišel v torinski operni orkester, kjer je deloval kot prvi violist in dirigent. Sreča se mu je nasmehnila, ko je v sezoni 1946/47 sprejel mesto šefa dirigenta v orkestru Giacomo Rossini v lombardijskem mestu Busto Arsizio v provinci Varese. Mesto je imelo v Šijančevem času približno 80.000 prebivalcev in svoj simfonični orkester. Orkester že dolgo ne deluje več. Že spomladi leta 1947 je Šijanec prišel v Milano in se pridružil baletnemu ansamblu in godbenikom milanske Scale in rimskega gledališča Opera Reale, ko so iskali dirigenta za turnejo baleta po Južni Ameriki. Na turneji se je ustavil in kasneje ustalil v argentinskem mestu La Plata, kjer je nato deloval do svoje smrti 1986.

(Opomba: A prav dejstvo, da je odpotoval v Južno Ameriko, ga je postavilo za enega najbolj znamenitih rojakov in za eno največjih svetovnih osebnosti. Knjiga skuša premagati neznanje tudi med muzikologi. Ti večinoma zamahnejo z roko, da je bil menda le dirigent za "plehmusko". A to je človek, ki je ustanovil še danes edino stolico za dirigiranje v Južni Ameriki. Vsi sodobni dirigenti s tega dela sveta so njegovi učenci. Je prejemnik medalje Mozarteuma iz Salzburga, kar je najvišje svetovno priznanje na področju dirigiranja. V njegovem času je bil eden od desetih najbolj pomembnih dirigentov na svetu.
Vsa pričevanja iz knjige vedno znova dokazujejo, kako malo cenimo svoje rojake in posledično tudi sebe. Glede na številčnost naroda, smo med najboljšimi na svetu, a si to še vedno ne upamo priznati. Vzemite knjigo v roke in preberite, kako se je to lahko pripetilo. Zakaj je ta dirigent »tujec v dveh domovinah«.)

 

Pripravil Andy
Konec podlistka
*** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** ***
Več o knjigi in spletno naročilo 24/7
na straneh založbe PRO-ANDY, Andrej Ivanuša, s.p., Maribor.

Doslej objavljeno: TUJEC V DVEH DOMOVINAH
Doslej objavljeno: VOJNI SPOMINI 1914-1919 FRANJA MALGAJA
Doslej objavljeno: LEGENDARNI SLOVENSKI OBVEŠČEVALCI
*** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** ***

Naslednji podlistek: VALERIJA HEYBAL – pozabljena slovenska primadona

 

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 4. Jun 2020 at 08:03

0 ogledov

Migranti pritiskajo na našo mejo
Če nebi bilo poostrenega nadzora meje, jih mogoče sploh nebi odkrili, verjetno se jih je nekaj vseeno prebilo mimo nadzora, zagotovo pa se jih je kar nekaj obrnilo. Slovenski policisti so jih v 24 urah ujeli 74 Zaradi nezakonitega prestopa hrvaško-slovenske meje pa so koprski policisti v istem obdobju obravnavali skupno 50 ilegalcev. Osem od teh je danes po navedbah Policijske uprave (PU) Koper zaprosilo za mednarodno zaščito in so jih nastanili v azilni dom. Ljubljanski policisti so med opravljanjem nalog varovanja državne meje v Novem kotu izsledili in prijeli štiri Maročane, ki so nezakonito prestopili državno mejo, so sporočili s PU Ljubljana. Novomeški policisti so v torek na mejnem prehodu Obrežje med kontrolo turškega tovornjaka v podvozju polpriklopnika na rezervnem kolesu odkrili moškega, ki se je poskušal izogniti mejni kontroli in nezakonito vstopiti v Slovenijo. V osovini polpriklopnika so našli še dve osebi. Vse tri Afganistance so po zaključenem postopku predali hrvaškim policistom. Na mejnem prehodu Dobova so v torek med kontrolo tovornega vlaka iz Srbije na podvozju vagona našli Iranca, ki je na ta način poskušal nezakonito vstopiti v našo državo. Ponoči so na podvozju tovornega vlaka, ki je prav tako pripeljal iz Srbije, našli še dva Alžirca in dva Maročana. Migrante so po zaključenih postopkih predali Hrvaški. Letos so novomeški policisti pri poskusu nezakonitega vstopa v Slovenijo odkrili 229 migrantov. Ti so bili skriti med tovorom ali na podvozjih vlakov in tovornih vozil. Lani so na mejnih prehodih odkrili 577 migrantov, so sporočili s PU Novo mesto. Nelegalni migranti tudi na Štajerskem Policisti so v torek na območju Ptuja prijeli devet tujcev, ki so se skriti v priklopnih tovornih vozilih iz BiH in Severne Makedonije izmaknili mejni kontroli na Gruškovju. Med njimi so bili štirje Afganistanci, trije Maročani, Alžirec in Libijec. Vse so oz. bodo po končanem postopku predali hrvaškim varnostnim organom. Do takrat so nekatere nastanili v centru za tujce, so sporočili s PU Maribor. V torek pa so na Gruškovju na priklopnem tovornem vozilu turških registrskih oznak odkrili štiri Afganistance, ki so želeli na tak način nedovoljeno vstopiti v našo državo. Vrnili so jih Hrvatom. V Plaču pa so prijeli dva Sirca in dva Palestinca, ki so pri bivšem mejnem prehodu želeli nedovoljeno prestopiti državno mejo med Slovenijo in Avstrijo. Vsi so imeli mednarodno zaščito v Sloveniji, kar jim omogoča prosto gibanje po ozemlju celotne države. Po postopku so se sami vrnili v azilna domova v Ljubljani oz. Logatcu.  

Thu, 4. Jun 2020 at 06:12

0 ogledov

4. junij – Dan slovenskega krvodajalstva
4. junij je dan slovenskega krvodajalstva Zdravljenje s krvjo se je pri nas pričelo že pred drugo svetovno vojno, bolj organizirano pa po njej, ko smo 4. junija 1945 odvzeli in konzervirali prvih 19 steklenic krvi prostovoljnih krvodajalcev. Ta mejnik na področju transfuzijske stroke in krvodajalstva praznujemo kot dan krvodajalstva. Praznovali smo tudi 60 let prostovoljnega, anonimnega in neplačanega krvodajalstva v Sloveniji. Toliko let je namreč preteklo od prve organizirane krvodajalske akcije pod okriljem Rdečega križa Slovenije, ki je bila med trboveljskimi rudarji v Zagorju izvedena 9. marca leta 1953. Ta izjemni dogodek je nedvomno prispeval, da se je neplačano krvodajalstvo pričelo razvijati in širiti povsod po državi. Na takratnih temeljih še danes nadaljujemo dolgo in uspešno tradicijo krvodajalstva pri nas. V teh letih smo zabeležili že več kot 5 milijonov krvodajalcev, ki so z darovano krvjo bolnikom omogočili zdravljenje ali jim celo rešili življenja. Od jemanja krvi krvodajalcem v steklenice in zdravljenja s polno krvjo, smo postopno prešli na jemanje krvi v zaprt sistem plastičnih vrečk (1986), ki omogočajo nadaljno predelavo in s tem 100-odstotno komponentno terapijo. To pomeni,  da iz polne krvi pripravimo komponente, od katerih bolniki prejmejo le tisto sestavino krvi, ki jo pri zdravljenju potrebujejo. Še višjo kakovost komponent krvi smo dosegli leta 2010, ko smo vse trombocitne komponente začeli virusno inaktivirati in vse enote koncentriranih eritrocitov pričeli filtrirati. S tem dodatno povečamo varnost krvi ter zmanjšujemo možnost neželenih reakcij ob transfuziji krvi.   Ker se s krvjo prenašajo različne bolezni, smo že leta 1960 pričeli kri vseh krvodajalcev testirati na povzročitelje sifilisa, 1970 na virus hepatitisa B, 1986 na virus  HIV in leta 1993 na virus hepatitisa C. Metode testiranja, ki jih uporabljamo danes, so najsodobnejše, licencirane po najstrožjih mednarodnih kriterijih in popolnoma avtomatizirane. Leta 2006 smo uvedli tudi molekularno testiranje vseh omenjenih virusov in s tem je možnost prenosa bolezni s krvjo skoraj nična. Že leta 1963 smo uvedli navzkrižni preiskus kot postopek izbire najbolj skladne krvi med krvodajalcem in bolnikom pred transfuzijo krvi.  Danes rezultate predtransfuzijske preiskave  odčitujemo tudi na daljavo s t. i. Telekonzultacijami. Na ta način nadomestimo dežurnega zdravnika na transfuzijskih ustanovah in omogočimo enako kakovost storitve po vsej Sloveniji. Z gotovostjo lahko trdimo, da zdravljenje s krvjo še nikoli ni bilo tako kakovostno in varno, kakor je danes. Kljub napredku medicine pa smo še vedno odvisni od darovane krvi, ki je osnovni pogoj za transfuzijsko zdravljenje. V Sloveniji še vedno vsakih 5 minut nekdo potrebuje kri. Zato so s številnimi podjetji, društvi, organizacijami ter drugimi skupinami v sodelovanju s transfuzijsko službo načrtovali več kot 1.160 krvodajalskih akcij.  Približno 381 je bilo terenskih.    Marca je epidemija covida-19 spremenila način in oblike preskrbe s krvjo ter s tem organiziranja krvodajalskih akcij. Krvodajalce so seznanili z dodatnimi zaščitnimi ukrepi za preprečevanje prenosa koronavirusa. Krvodajalcem so začeli sporočati, da naj ne prihajajo na odvzem krvi če kašljajo, so prehlajeni, so preboleli nalezljivo bolezen ali so v stiku z obolelo osebo. Zaradi zaščite krvodajalcev in zaposlenih v Rdečem križu, transfuzijskih centrih in oddelkih ter na terenskih krvodajalskih akcijah izvajajo prilagojene krvodajalske akcije. Nanje vabijo samo krvodajalce krvnih skupin, ki so potrebne za zdravljenje. Krvodajalce vabijo na darovanje krvi preko SMS-sporočil ali osebnih vabil.   Transfuzijska služba je uvedla telefonsko naročanje na odvzem krvi za vse transfuzijske oddelke in na terenske krvodajalske akcije, kot dodatne zaščitne ukrepe, s katerimi krvodajalcem in zaposlenim omogočajo varno okolje in varen odvzem krvi. Krvodajalce, ki so telefonsko potrdili prihod na terensko krvodajalsko akcijo, po telefonu pred prihodom na odvzem krvi preverijo, če ustrezajo pogojem za darovanje in nimajo bolezenskih znakov morebitne okužbe. Pred vhodom v prostore, kjer izvajajo odvzem krvi, je triažna kontrolna vstopna točka. Strokovno zdravstveno osebje ponovno preveri ustreznost osnovnih zdravstvenih parametrov o zdravstvenem stanja in izmeri telesno temperaturo krvodajalcu.   Marija Špitaler je naša redna krvodajalka, ki se krvodajalskih akcij udeležuje v Preboldu.Krvodajalci, ki so darovali kri, ko so veljali  najostrejši ukrepi, so pravi junaki današnjega časa in vzgled sočutja, ki se je skozi desetletja razvilo v trdno slovensko krvodajalsko izročilo. Kar najbolje pokaže, kako uspešno smo opravili svoje delo v  Rdečem križu Slovenije in Zavodu za transfuzijsko medicino.  Obisk prirejenih krvodajalskih akcijah je pokazal, da krvodajalstvo ostaja najbolj množična solidarnostna akcija državljanov v Sloveniji. Od  1. junija potekajo krvodajalske akcij glede na dobro zdravstveno stanje prebivalstva  po sprejetih načrtih. Ostaja naročanje. Krvodajalci pokličejo transfuzijsko službo in se naročijo na darovanje krvi ter tako potrdijo prihod.   Rdeči križ Slovenije se ob 4. juniju iskreno zahvaljuje vsem krvodajalkam in krvodajalcem, tisočim prostovoljcem, ki prispevajo k temu, da vir krvi nikoli ne presahne, iskrena HVALA tudi vsem ostalim, ki po svojih najboljših močeh podpirajo prostovoljno krvodajalstvo v Sloveniji! vir: Zavod RS za transfuzijsko medicino

Thu, 4. Jun 2020 at 01:35

38 ogledov

Celje se v družbi še 10 mestnih občin prijavlja na izziv »100 inteligentnih mest«
Konzorcij vseh enajstih slovenskih mestnih občin je, kot se je dalo izvedeti na MO Celje, oddal prijavo na razpis Evropske komisije Izziv 100 inteligentnih mest. Cilj iniciative je vzpostaviti mrežo 100 inovativnih in pametnih mest, ki sodelujejo pri raziskovanju novih tehnologij in imajo cilj izboljšati kakovost življenja in dela v mestu ter zagotoviti trajnostno rast mesta. Do sedaj je v  omenjeno iniciativo vključenih 42 mest. Sloveniji oziroma nam najbližja je Reka iz sosednje Hrvaške.   Z inovativnimi rešitvami bi naj  mesta postala bolj zelena, bolj socialna in pametnejša pri naslavljanju in reševanju urbanih težav. V primeru uspešne vloge bodo mestne občine prejele strokovno podporo za razvoj in izvajanje strategij, s katerimi bodo zasledovale omenjene cilje. Vodilna tema prijave je eUprava in digitaliziranje javnih storitev. Vsaka od občin prijaviteljic na tem področju delala že nekaj časa, cilj tega projekta pa je povezovanje, izmenjava znanja in izkušenj in vzpostavitev skupne platforme. Na vodilno temo se navezuje področje pametne in trajnostne mobilnosti, kjer lahko digitalna podpora pomeni hitre in zelo učinkovite rešitve, ki bistveno pripomorejo h kakovosti življenja v mestih in izboljšajo pretočnost prometa ob istih razpoložljivih virih. Mestne občine so glavna regionalna, izobraževalna in gospodarska središča, z visoko stopnjo dnevne migracije. V zadnjih letih so bile izdelane celostne prometne strategije (v Celju  aprila 2017), preko mehanizma celostnih teritorialnih naložb (CTN) in posameznih razpisov se sofinancira izvajanje infrastrukturnih projektov. Celje že izvaja  projekte trajnostne mobilnosti  kot so: javni mestni potniški promet - Celebus in polnilna postaja CNG, javni sistem izposoje koles - KolesCE, vozlišče Park&Ride, mreža kolesarskih povezav v MOC, projekt »Upravljanje mobilnosti v MOC«.   Kljub velikemu napredku na področju digitaliziranja javnih storitev tudi v Celju menijo, da je nujna  in možna še boljša nadgradnja z digitalnimi rešitvami.   Tretja tema prijave se navezuje na inovativno izobraževanje in usposabljanje, to je namreč nujna podpora hitremu tehnološkemu razvoju, ki zahteva nova znanja, spretnosti in načine dela za vse uporabnike - tako za zaposlene v javni upravi kot za občane. Ključni rezultat projekta bo dosežen s Strategijo digitalnega prehoda v inteligentnih mestnih občinah Slovenije (SiMOS). Ta strategija bi naj  vsebovala:  1. zasnovo za digitalno platformo s pripadajočim akcijskim načrtom za vzpostavitev in uporabo, vključno s kadrovskim, finančnim in izobraževalnim delom za vse uporabnike,  2. vsebinske rešitve za trajnostno mobilnosti po vzoru dobrih praks drugih mest, ki jih podpre digitalna platforma; zasnovo za vzpostavitev in upravljanje/spremljanje rešitev trajnostne mobilnosti s pripadajočim akcijskim načrtom za modul digitalne platforme za trajnostno mobilnost,  3. akcijski načrt za inovativno izobraževanje in usposabljanje za nova znanja in spretnosti vseh uporabnikov, javnih uslužbencev in občanov v digitalnem prehodu. Dodatno bo posamezna mestna občina pripravila akcijski načrt za eno ali več drugih ponujenih tem po lastni izbiri, pri čemer si bodo mestne občine izmenjevale izkušnje in dobre prakse. Kar je  bilo večkrat  poudarjeno, Celje po projektih, ki jih izvaja iz omenjenega izziva že izvaja ali je v bolj odmaknjeni fazi priprav, je pa prav da pride do izmenjav  in primerjav doseženega ter povzemanja rešitev iz dobrih praks od drugod. To Celje dela ve in zna tudi uporabiti. Slabo leto nazaj ob obisku delegacije iz pobratenega mesta iz Nemčije sem slišal od njihovega »burgermeistra«, da je Celje v očeh ljudi iz njihove sredine malo mesto, za Slovenijo dokaj veliko mesto, po infrastrukturi ter po rešitvah,  ki jih ima na področjih,  ki so omenjenih v tem izzivu pa  lahko zadostuje za mesto z 200 tisoč prebivalci. Kljub temu se en bo ustavilo v želji da tukaj,  vanj živečimi in okoličanom ponuditi  največ da se lahko čim bolj poslužujejo danostmi,  ki jih dosežemo s tem znanjem. ki ga premoremo.  Prijavo konzorcija vseh slovenskih mestnih občin je podprlo kar 40 institucij in podjetij. Rezultati razpisa  izziva »sto inteligentnih mest« bi naj  bili znani do konca tekočega meseca. Vane K. Tegov

Thu, 4. Jun 2020 at 01:23

46 ogledov

Na območju Ljubnega ob Savinji v prometni nesreči umrli dve osebi
Včeraj so okoli 16.30 h iz PU Celje sporočili, da je na  območju  Ljubnega  ob Savinji prišlo do  tragične prometne  nesreče,  v  kateri  sta  umrli  dve osebi.V prometni nesreči sta bili udeleženi tovorno in osebno vozilo. Do prometnenesreče  je najverjetneje prišlo, ker je 54-letni voznik osebnega  vozila v križišču  za  Radmirje,  zavijal  proti  Ljubnemu  ob  Savinji  in   izsili prednost  tovornemu  vozilu,  s  katerim  je  iz  smeri Ljubnega ob Savinji pripeljal   27-letni  voznik. Le ta je poskušal z umikanjem v desno trčenje preprečiti,   kljub vsemu trudi   mu ni uspelo izogniti se najhujšemu  izidu. Osebno vozilo se  je v trčenju zagozdilo pod tovorno vozilo. 54-letni voznik in njegova 23-letna sopotnica, oba doma z območja Policijske postaje Mozirje, sta na kraju nesreče umrla. Ogleda kraja prometne nesreče sta se udeležila tudi preiskovalni sodnik in državni tožilec. Z izboljšanjem pogojev na cesti, ki so primeren letnemu času  in razmeram ob opustitvi  ukrepov zoper COVID 19, se  povečuje število udeležencev v prometu, kar kot kaže današnji dan in omenjene tragične prometne nesreče, se ustvarjajo tudi takšne situacij , ki pripeljejo do najhujšega, izgube človeških življenj. Škoda je vsakega  izgubljenega življenja, kije dragoceno in toliko težje za vse tiste ki jih izgubijo v podobnih nesrečah.

Thu, 4. Jun 2020 at 01:16

56 ogledov

Ekskluzivno iz Makedonije: Direktor Makedonske agencije za film bo odstopil
Nekaj dni nazaj smo v spletnem časopisu V Fokusu objavili novico, ki je bila zelo kmalu povzeta  v spletni Demokraciji, o Gorjanu Toziji, visokem vladnem funkcionarju RS Makedonije, ki je v neki spletni debati poleg mnogo  grdih, netaktnih in za  visokega strankarskega predstavnika  in vladnega  uslužbenca nesprejemljivih zapisov, s katerimi je žalil poleg Hrvaškega predsednika Vlade Andreja Plenkovića, še Madžarskega  Orbana in slovenskega premierja Janšo- Oba premiera je  imenoval  kar za člane kluba kriminalcev. Novico  o tem  je sporočil portal Lokalno.mk, ki kot navaja vir,  ima zelo zanesljive informacije za situacijo  o odstopu zaradi nesprejemljivih izjav povezanimi z predstavniki prijateljskih držav do Makedonije in vseh makedonskih državljanov.  Najbolj burna  je bila reakcija hrvaške vlade. Njihov zunanji minister  Gordan Grlić, ki bi se naj telefonsko pogovarjal z Nikolom Dimitrovom,  vodjem diplomacije RS Makedonije, ki ga je opozoril na nesprejemljivo ter da naj ne bi predstavljal stališča   do hrvaške države. Nadejamo se da bo mo kmalu deležni tudi opravičila    v smeri Slovenije ter od njenega predsednika Vlade, ki je celo med prvimi odreagiral ko ej bilo potrebno v prvem valu epidemije z COVID 19 in je  v imenu Slovenije nesebično odstopil del opreme kot pomoč Makedoniji. Da izjave ne odražajo  mnenje makedonske države, to moramo slišati in zvedeti na za to primeren način kot je praksa v takšnih situacijah. Najbolj zaskrbljujoče je tudi to  da je temu nesprejemljivemu in brezsramnemu  početju  makedonskega filmarja in direktorja agencije za film ter njegovi  izjavi pritrdil in dal prav Rade Šerbedžija, znan kot stalen gost slovenskih kulturniških krogih ter kot »češnja« na torti, da je celo deležen slovenske izjemne kulturniške pokojnine kot direktne obremenitve  slovenskega pokojninskega sklada brez da bi kar koli prispeval vanj. Sočasno je potrebno prečesati tudi vse posle odstopajočega makedonskega direktorja za film, ki mi jih bilo kar nekaj povezanimi z produkcijo ali koprodukcijo  določenih »izdelkov«  na področju filma. Vsekakor nas veseli, da se po skoraj dvotedenskem molku da so se oglasili  in nek način premaknili kolesje naprej, ki je  pripeljal  do  pričakovanega epiloga, odstopa Gorjana Tozije. V.K.T.

Wed, 3. Jun 2020 at 22:58

61 ogledov

Kaos v Ameriki: Demokrati proti Republikancem
Pred dnevi je vodilni švicarski dnevnik “Die Neue Zuercher Zeitung” (NZZ) objavil prispevek z naslovom: »Samo petina smrtnih žrtev Covid-19 je v republikanskih zveznih državah«. V ZDA trenutno beležijo 30 smrtnih žrtev na 100.000 prebivalcev, kar je občutno manj kot v razvitih evropskih državah kot so Švedska, Španija, Francija ali Velika Britanija. Pri tem pa moramo dodati to, da je pandemija v ZDA veliko bolj prizadela trdnjavo Demokratov kot pa Republikancev. Tako ima samo zvezna država New York, s tradicionalno demokratskim guvernerjem (trenutno Andrew Cuomo) in županov največjega mesta, kar okoli 370.000 okuženih in okoli 24.000 smrtnih žrtev, če primerjamo samo smrti opazimo, da je to kar četrtina vseh smrtnih žrtev v ZDA, čeprav v Zvezdna država New York živi samo eno šestnajstino(okoli 20 milijonov) celotnega prebivalstva ZDA. V primerjavi s tem ima Florida, v kateri biva približno 22 milijonov ljudi, potrjenih 57.000 okužb in okoli 2500 smrtnih primerov. Tukaj moramo prav tako omeniti Teksas, kjer trenutno živi okoli 30 milijonov Američanov in beležijo 65.000 okužb ter 1700 smrti za COVID-19. Guvernerji v obeh pa so tradicionalno Republikanci. Trenutno sta na položajih Ron DeSantis (Florida) in Greg Abbott (Teksas). Podobno situacijo lahko opazimo tudi v primeru množičnih nemirov - lahko bi kar rekli: »polomija na vsej črti«. Voditelj najbolj gledane informativne oddaje ameriških kabelskih mrež, Sean Hanntiy, je v istoimenski oddaji obtožil liberalne oziroma demokratske guvernerje zveznih držav in župane mest, da so v ključnih trenutkih, ko bi morali ukrepati proti radikalnim protestnikov, popolnoma odpovedali. Pri tem je naštel mesta: Philadelphia, Minneapolis, Chicago, New York, Los Angeles, San Francisco, Oakland in druga velika mesta, katera vsa uničuje kaos in v katerih »že desetletja vladajo Demokrati«. Pojavljajo se prizori, ki smo jih priča na bojiščih. Na ulicah vlada popolna anarhija, na kar se je predsednik Trump odzval s vpoklicem vojske. Ta je uspela obvladati razmere, ampak kako dolgo bo takšen »status quo« trajal, je vprašanje, ki trenutno pesti številne Američane.  Pretresel pa nas je tudi posnetek, kjer se nad nedolžno gospo znesejo protestiki samo zato, ker je želela zaščititi svojo prodajalno. Ob teh posnetkih se lahko samo vprašamo : »So to sploh ljudje?« Poglejte posnetek! Guvernerja Minnesote Tom Walz-a in župana Minneapolisa Jacob Frey-a so že pozvali k odstopu zaradi prepoznega in preslabega ukrepanja. V nekaterih manjših mestih so se ljudje oborožili že samo zato, da bi lahko preprečili škodo, ki jo povzročajo radikalci in člani teroristične organizacije Antifa. Če povzamemo, lahko vidimo, da liberalci oz. Demokrati niso kos izzivom, ki jih prinaša leto 2020. Na drugi strani pa lahko pogledamo prerojene Republikance, ki so se s predsednikom Donaldom Trumpom vstali kot feniks iz pepela in strnili svoje vrste takrat, ko jih je ZDA najbolj potrebovala. Končal pa bi z izjavo predsednika Trumpa: »Moji kolegi Američani. Moja prva in najvišja dolžnost predsednika je braniti našo veliko državo in ameriški narod. Prisegel sem, da bom varoval in  spoštoval zakone naše države - in točno to bom tudi storil ...« Pripravil LuS
Teme
podlistek

Zadnji komentarji

Robert Ivačič :

30.05.2020 03:05

https://carm.org/are-the-apparitions-of-mary-really-mary https://carm.org/catholic/what-are-the-approved-mary-apparitions-of-the-roman-catholic-church Are apparitions of Mary, such as Lady Fatima, true messages from God? https://www.gotquestions.org/lady-fatima.html https://www.gotquestions.org/INTL/lady-fatima.html This article has been translated into the following languages: Deutsch Español Français Italiano Nederlands Polski Português Tagalog Hrvatski https://www.gotquestions.org/Hrvatski/Marijina-ukazanja.html Pitanje: Jesu li Marijina ukazanja, poput Gospe Fatimske, stvarno poruke od Boga? Odgovor: U katoličkoj tradiciji postoje mnoga izvješća o pojavljivanju Marije, anđela i/ili svetaca koji su nosili poruke od Boga. Sasvim je izgledno da su ljudi barem u nekim od tih slučajeva uistinu vidjeli nešto nadnaravno. Iako su neka od prijavljenih viđenja na raznim mjestima djela prevaranata, neka ukazanja čine se autentičnima. Međutim, autentičnost ukazanja ne mora biti dokaz da je poruka došla od Boga, niti da se radi o stvarnom pojavljivanju Marije ili nekog anđela ili sveca. Sveto pismo nam govori da se Sotona i njegovi demoni prerušavaju u anđele svjetla (2. Korinćanima 11,14-15). Sotonska prijevara jedno je od mogućih objašnjenja ukazanja. Otkriti je li neka poruka »varavi čudesni znak« ili uistinu dolazi od Boga možemo samo usporedimo li ukazanje sa Svetim pismom. Ukoliko učenja koja se vežu uz ta ukazanja proturječe Božjoj riječi, onda je narav samih ukazanja sotonska. Proučavanje učenja Gospe Fatimske sa »Čudom Sunca« dobar je primjer. Web stranicu s detaljnim opisima »Čuda Sunca« možete naći na: www.religion-cults.com/fatima/sun.htm. Uistinu se čini da se nešto spektakularno dogodilo 13. listopada 1917....nešto se uistinu pojavilo i donijelo poruku. Činjenica da se to točno vrijeme podudaralo s onim što je bilo rečeno djeci pastirima tri mjeseca prije toga povezuje taj događaj s ukazanjima koja su bili vidjeli prethodnih mjeseci – prvo ukazanje anđela, a zatim »Gospe Fatimske«. Kada se poruka Fatime usporedi s biblijskim učenjem, očigledno je da ta poruka sadrži mješavinu malog dijela biblijske istine i nekoliko nebiblijskih običaja i učenja. Sljedeće odlomke citiramo izravno s web stranice posvećene »Gospi Fatimskoj« www.fatima.org. Određene riječi i rečenice potcrtali smo kako bismo ih označili kao nebiblijske (odnosno, Biblija ih ne poučava) ili antibiblijske (suprotne Bibliji). Nakon oduljih citata naći ćete više informacija o posebnim razlozima zbog kojih ova ukazanja treba svrstati pod »varave čudesne znakove«. Slijedi citirani sažetak općenite poruke koju donosi Gospa Fatimska: Općenita poruka »Općenita poruka Fatime nije složena. Njene molbe potiču na molitvu, okajanje, pokajanje i žrtvu te napuštanje grijeha. Prije no što se Gospa pojavila djeci pastirima – Lucy, Franciscu i Jacinti, posjetio ih je Anđeo Mira. Anđeo je pripremio djecu za primanje blažene Djevice Marije, a njegove su upute važan vid Poruke koji se često previdi. »Anđeo je djeci pokazao žarki, pažljivi i prisebni način na koji bismo svi trebali moliti, te strahopoštovanje koje bismo trebali pokazati Bogu u molitvi. Također im je objasnio veliku važnost molitve i prinošenja žrtava u okajanju uvreda počinjenih protiv Boga. Rekao im je: 'Od čega god možete učinite žrtvu i prinesite je Bogu kao čin okajanja grijeha kojima je On bio uvrijeđen, te u molbama za obraćenje grješnika.' U svome trećem i posljednjem ukazivanju djeci, Anđeo im je podijelio Svetu pričest i pokazao pravi način za primanje našega Gospodina u Euharistiji: sve troje kleknuli su kako bi primili pričest; Lucy je primila Svetu hostiju na jezik, a Anđeo je podijelo Krv Kaleža između Francisca i Jacinte.« »Gospa je naglasila važnost moljenja Krunice u svakome njenom ukazanju, tražeći od djece da svaki dan mole Krunicu za mir. Drugi glavni dio poruke Fatime je posvećenost našoj Gospi od Bezgrješnog srca, koja je strašno uvrijeđena i povrijeđena grijesima čovječanstva i od nas s ljubavlju traži da je utješimo okajanjima. Pokazala je svoje srce okruženo trnjem (koje je predstavljalo grijehe protiv njenoga Bezgrješnog srca) djeci, koja su razumjela da je njihove žrtve mogu utješiti.« »Djeca su također vidjela da je Bog strašno uvrijeđen grijesima čovječanstva te da želi da svaki od nas, kao i cijelo čovječanstvo, odbaci grijeh i okaje svoje zločine molitvom i požrtvovnošću. Tužna je Gospa zaklinjala: 'Nemojte više vrijeđati Boga Gospodina našega jer je već previše uvreda podnio!'« »Djeci je također bilo rečeno da se mole i žrtvuju za grješnike, kako bi ih spasili od pakla. Nakratko im je bilo pokazano viđenje pakla, nakon čega im je Gospa rekla: ‘Vidjeli ste pakao gdje duše jadnih grješnika idu. Kako biste ih spasili, Bog u svijetu želi ustanoviti sljedbu moga Bezgrješnoga Srca. Učinite li ovo što vam govorim, mnoge će duše biti spašene i vladat će mir.'« »Gospa nam je otkrila specifični korijen svih nevolja u svijetu, onaj koji uzrokuje ratove i slične grozne patnje: to je grijeh. Zatim je dala rješenje; prvo za pojedince, a zatim za crkvene vođe. Bog traži da ga svatko od nas prestane vrijeđati. Moramo se moliti, posebice Krunicu. Čestim moljenjem Krunice dobit ćemo milosti koje nam trebaju za pobjedu nad grijehom. Bog želi da se molimo mome Bezgrješnom srcu i da radimo na širenju tih molitava u cijelom svijetu. Gospa je rekla: ‘Moje Bezgrješno Srce bit će vaše utočište i put koji će vas voditi k Bogu.' Želimo li doći k Bogu, siguran put prema njemu naći ćemo budemo li posvećeni Bezgrješnome Srcu njegove Majke.« »Kako bismo neprekidno bili sve bliži njoj, a prema tome i njenome Sinu, Gospa je naglasila važnost moljenja Krunice svaki dan barem pedeset godina. Tražila je da nosimo smeđi škapular. I trebamo prinositi žrtve, posebice žrtvu vršenja naše svakodnevne dužnosti, u okajanju grijeha počinjenih protiv našega Gospodina i naše Gospe. Također je naglasila potrebu za molitvama i žrtvama za spašavanje grješnika iz pakla. Poruka Fatime pojedinim dušama sažeta je u ovim navodima.« Na istoj je web stranici zapisan razgovor Sestre Lucy (desetogodišnje pastirice koja je bila jedno od troje djece koji su vidjeli ukazanja 1917.) i Oca Fuentesa. Intervju datira iz 1957. godine i u njemu se najviše govori o Fatimi i njenoj poruci, a tamo Sestra Lucy kaže sljedeće: »Oče, vrag je raspoložen za ulazak u odlučujuću bitku s Blaženom Djevicom i vrag zna što Boga najviše vrijeđa i što će u najkraćem vremenskom razdoblju zadobiti najviše duša za Njega. Zbog toga vrag čini sve što može kako bi pridobio duše posvećene Bogu, jer će tako uspjeti u nakani da vođe napuste duše vjernih, kako bi ih lakše dohvatio.« »Oče, Presveta Djevica nije mi rekla da se nalazimo u posljednjim vremenima, ali mi je dala to do znanja na tri načina. Prvo, rekla mi je da vrag želi ući u odlučujuću bitku protiv Djevice. Odlučujuća bitka je konačna bitka iz koje će jedna strana izaći kao pobjednik, a druga će doživjeti poraz. Prema tome, od sad pa nadalje moramo odlučiti na koju ćemo stranu stati. Ili smo za Boga ili za vraga – nema druge mogućnosti.« »Drugo, rekla je mojim rođacima i meni da Bog daje dvije posljednje pomoći svijetu. To su Sveta Krunica i molitve upućene Bezgrješnome Srcu Marijinom. To su dvije posljednje pomoći koje znače da neće biti drugih. »Treće, u planovima božanske providnosti Bog uvijek, prije no što će kazniti svijet, iscrpi svu moguću pomoć. Sad, kada bude vidio da svijet uopće ne obraća pažnju, kako mi kažemo na naš nesavršeni način govora, On nam, uznemirena srca, nudi posljednji način spasenja, svoju Presvetu Majku. Čini to uznemirena srca jer prezrete li i odbacite ovo krajnje sredstvo, nećemo više imati oproštenja s Neba, jer ćemo počiniti grijeh koji Evanđelja nazivaju grijehom protiv Duha Svetoga. Taj se grijeh sastoji od otvorenog odbacivanja, s punim znanjem i prihvaćanjem, spasenja koje On nudi. Sjetimo se da je Isus Krist vrlo dobar Sin i neće dopustiti da vrijeđamo i prezremo njegovu Presvetu Majku. Tijekom mnogih stoljeća Crkvene povijesti zapisali smo jasno svjedočanstvo koje, strašnim kaznama koje zapadaju one koji napadnu čast njegove Presvete Majke, pokazuje kako je naš Gospodin Isus Krist uvijek branio čast svoje Majke.« »Dva načina po kojima se svijet može spasiti su molitva i žrtve. [O svetoj Krunici, Sestra Lucy je rekla:] Vidite, Oče, Presveta Djevica, u ovim posljednjim vremenima u kojima živimo, dala je novu učinkovitost izgovaranju molitava Krunice, i to u tolikoj mjeri da nema problema, bez obzira koliko može biti težak, bilo da je vremenit ili nadasve duhovan, u duhovnom životu bilo koga od nas, naših obitelji, obitelji u svijetu ili zajednica vjernika, ili čak u životima naroda i nacija, koji se ne mogu riješiti molitvom Svete Krunice. Svetom krunicom mi ćemo se posvetiti. Utješit ćemo našega Gospodina i postići spasenje za mnoge duše.« Na kraju, posvećenost Bezgrješnome Srcu Marije, naše Presvete Majke, sastoji se u tome da Nju smatramo Prijestoljem milosti, dobrote i oprosta, te sigurnim vratima za ulazak u Nebo.« U gornjim odlomcima koji se tiču poruke za koju Sestra Lucy misli da je ukazanje htjelo da prenese svijetu, nalazite uistinu mnogo stvari koje ne samo da se ne nalaze u Svetome pismu, nego mu čak proturječe. 1) Mariju naziva »Presvetom Majkom« i govori se da ima »Bezgrješno Srce«. Pod tim oni ne misle da joj je dana pravednost i svetost koja se daje svetima preko pripisane im Kristove pravednosti, nego da je bila spašena od grijeha u bilo kojem obliku tako što je bila začeta u majčinoj utrobi bez mrlje istočnoga grijeha. Biblija nikada o Mariji ne govori kao o bezgrješnoj ženi. Nikada ne govori da je imala bezgrješno srce. Naprotiv, ona Boga naziva svojim Spasiteljem (Luka 1,47). To je, čini se, smješta uz bok ostalome čovječanstvu, ali Katolička crkva smatra da je Marija bila spašena od grijeha po Kristovim zaslugama tako što je bezgrješno začeta, a potom živjela bezgrješan život. Ponovno, to se nigdje ne poučava u Svetome pismu. Naprotiv, Sveto pismo poučava da postoji samo jedna iznimka istini da smo svi grješnici (Rimljanima 3,10; 3,23; itd.). Ta jedina iznimka je Isus Krist (2. Korinćanima 5,21; 1. Petrova 2,22; 1. Ivanova 3,5). 2) Sestra Lucy priča o posvećenosti »Bezgrješnome Srcu« Marijinom i moljenju krunice kao o »posljednje dvije pomoći svijetu«. Također tvrdi da nema problema koji se ne može riješiti moljenjem krunice. Učenje je Fatime da će se moljenjem krunice spasiti mnoge duše. I opet, takvo učenje ne nalazimo nigdje u Svetome pismu. Glavna molitva u krunici je »Zdravomarija« koja se ponavlja pedeset puta. Prvu polovicu te molitve čini tekst iz Svetoga pisma kojim anđeo pozdravlja Mariju: »Zdravo Marijo, milosti puna, Gospodin s tobom, blažena ti među ženama i blažen plod utrobe tvoje, Isus...» ali drugi dio molitve kaže: »...»Sveta Marijo, Majko Božja, moli za nas grješnike sad i času smrti naše.« Osim što Mariji daje naziv koji joj Biblija ne daje, također traži od Marije da se moli za nas. Uistinu, katolici Mariju ne smatraju samo onom kroz koju izvire SVA Božja milost i onom koja posreduje kod svoga Sina u ime nas, nego joj također upućuju molitve da izbavi ljude od grijeha, rata itd. Molitva Mariji Pape Ivana Pavla II. iz ranih osamdesetih godina 20. stoljeća, primjer je toga. U toj molitvi on neprestano zaklinje Mariju da nas »izbavi« od nuklearnoga rata, gladi, samouništenja, nepravde itd. Ponovno, nigdje u Bibliji nećete naći neku pobožnu osobu kako se moli bilo kome drugom osim Bogu, niti da traži da bilo tko za nju posreduje osim onih koji još uvijek žive na zemlji. Naprotiv, Sveto pismo nas upućuje da se molimo Bogu (Luk 11,1-2; Matej 6,6-9; Filipljanima 4,6; Djela 8,22; Luka 10,2; itd.)! Bog nas ohrabruje da odvažno stupimo pred prijestolje milosti (Njegovo prijestolje) kako bismo našli milost i pravodobnu pomoć (Hebrejima 4,14-16). Bog nam je ostavio obećanje da Sveti Duh posreduje za nas u skladu s voljom Božjom neizrecivim uzdisajima (Rimljanima 8,26). Zašto bismo trebali ići preko svetaca, anđela ili Marije, posebice uzmemo li u obzir činjenicu da se niti takav primjer niti zapovijed ne nalaze nigdje u Bibliji? Samo je jedan primjer dvije stvari koji se ponavlja u Svetome pismu: a) Molitva se upućuje samo Bogu (1. Korinćanima 11,5; Rimljanima 10,1; Rimljanima 15,30; Djela 12,5; Djela 10,2; Djela 8,24; Djela 1,24; Zaharija 8,21-22; Jona 2,7; 4,2; itd.) b) Zahtjevi za molitve upućuju se samo živima (1. Solunjanima 5,25; 2. Solunjanima 3,1; Hebrejima 13,18; itd.) Povrh toga, nigdje se ne poučava da Marija sve vidi, sve čuje i sve zna (niti nešto približno) što bi trebalo biti istina da bi ona mogla čuti i odgovoriti na mnoštvo molitava koje joj upućuju mnogi katolici koji joj se u isto vrijeme mole širom svijeta. Umjesto toga Sveto pismo poučava da su i anđeli i duhovi mrtvih ograničena bića, te da mogu biti samo na jednome mjestu u isto vrijeme (Daniel 9,20-23; Luka 16,19 i dalje). 3) Jedna od opetovanih poruka Fatime jest poziv na osobno »okajanje« ili »pokoru«. Ovaj katolički koncept poučava da Bogu i Mariji trebamo dati nadoknadu za grijehe koje smo počinili protiv njih. Da ponovimo jedan izraz iz »Općenite poruke«, anđeo je rekao djeci da od čega god mogu učine žrtvu i prinesu je Bogu »kao čin okajanja grijeha kojima je On bio uvrijeđen…« Okajanje je »ispaštanje ... nešto što se čini ili plaća kao nadoknada; kompenzacija«. Ovo se veže uz rimokatoličko učenje o vremenitoj kazni koju osoba može riješiti putem pokore ili preko određenog vremena koje će provesti kasnije u čistilištu. Biblija NIKAD ne govori o potrebi »okajanja« naših grijeha ili vršenja »pokore« kako bismo platili za svoje grijehe. Naprotiv, Biblija poučava da trebamo dati svoje živote kao žive žrtve Bogu u odazivu i zahvalnosti za sva milosrđa koja nam je iskazao u spasenju (Rimljanima 12,1-2). Kada netko postane kršćaninom, njegovi su grijesi oprošteni i u potpunosti plaćeni u Kristu. Iza toga ne preostaje nikakvo plaćanje koje se za njih može učiniti; nije potrebno nikakvo daljnje okajanje. 4) Ključni aspekt Fatime je klanjanje i štovanje koje se iskazuje slikama vezanim uz ukazanja. Po cijeloj Bibliji možete vidjeti da svaki put kad se netko klanja pred nekim »svecem« ili anđelom, kaže im se da ustanu i da prestanu. Takvo se obožavanje prihvaća jedino kada se čini »Anđelu Gospodnjem« (predutjelovljenom Kristu), ili Isusu, ili Bogu Ocu. Katolici naglašavaju razliku između »štovanja» Boga i »uzvisivanja« Marije i svetaca; ali kada je apostol Ivan pao ničice pred anđelom, anđeo ga nije pitao: »Je li to što mi iskazuješ štovanje ili uzvisivanje?« Anđeo mu jednostavno kaže da prestane i da »štuje Boga« (Otkrivenje 19,10). Također, kada je Petra »uzvisivao« (prokuneo – grčka riječ koju Katolička crkva koristi za »obožavanje» koje se razlikuje »štovanja« koje zaslužuje samo Bog) Kornelije u Djelima 10,25, Petar Korneliju kaže: »Ustani! I ja sam samo čovjek!« Moram primijetiti da se ista ta riječ koristi u odlomku iz Otkrivenja koji smo spomenuli. Prema tome, opetovani primjer u kojemu netko uzvisuje anđela ili »sveca« uvijek prati zapovijed da prestanu! Prema tome, molitve Mariji u suprotnosti su s biblijskom opomenom da se molimo Bogu i biblijskim primjerom takve molitve. Također, nelogično je zamijeniti molitvu sveznajućem, svemogućem, ljubavlju ispunjenom Bogu (Psalam 139; Hebrejima 4,14-16) molitvom nekome svecu ili Mariji, kada nema nikakva biblijskog dokaza da oni uopće mogu čuti molitve! Moliti se svecima i Mariji širom svijeta znači pripisati im atribute sveprisutnosti i sveznanja koje posjeduje samo Bog…to je uistinu idolopoklonstvo! 5) Na kraju, u pogledu »Čuda Sunca«, postoje opetovani slučajevi u kojim se »varavi čudesni znakovi« javljaju u Svetome pismu (Izlazak 7,22; 8,7; 8,18; Matej 24,24; Marko 13,22; Otkrivenje 13,13-14). Bog nam čak kaže u Ponovljenom zakonu 13,1, i dalje, da nekoga tko prorokuje nešto što se obistini ili dade »znak« koji se čini čudesnim, a poučava štovanje stranih bogova, ne smijemo poslušati, nego ga tretirati kao lažnoga proroka. Za kršćanina, »sadržaj vjere« treba biti Biblija i njeno učenje (Izaija 8,20; 2. Timoteju 3,16). Iako katolici mogu tvrditi da nas »Gospa Fatimska« ne poziva na štovanje »stranih bogova« nego na štovanje pravoga Boga, ideja uzvisivanja Marije do te mjere da se njeno »Bezgrješno Srce« stavlja na istu razinu kao i Isusovo »Sveto Srce« neosporno je uzvisivanje pobožne žene na položaj koji joj se u Svetome pismu nikad ne daje...položaj jednakosti s Bogom; jer davati joj čast koju dajemo Kristu znači upravo to. Slično tomu, staviti Mariju u središte pozornosti do te mjere da više vremena provodimo moleći se njoj nego Bogu također je idolopoklonstvo, posebice u svjetlu izravnih zapovijedi Svetoga pisma da se molimo Bogu i potpunoj tišini u pogledu bilo kakvog uzvisivanja Marije. Je li »Čudo Sunca« bilo varavi čudesni znak? Na temelju biblijskog učenja svakako se čini da je tako. Sotoni nije problem pomiješati dovoljno istine, kako bi učenje zvučalo ispravno, s dovoljno laži da nam osudi duše na pakao. Gdje se u cijeloj poruci Fatime uopće spominje evanđelje spasenja po milosti kroz vjeru u Krista...poruka koja se neprestano ponavlja cijelim Novim zavjetom? Gdje se ikad spominje da spasenje dolazi samo po Kristovu dovršenom djelu na Kalvariji te da naša djela nemaju nikakve zasluge odvojeno od njega? Pokora i donošenje prinosa u svrhu okajanja za grijehe dijametralno su suprotni Kristovu dovršenom djelu na Kalvariji i našoj potrebi za spasenje samo po milosti kroz vjeru u njega samoga. Zazivanje Marije i njenoga Bezgrješnoga Srca te recitiranje Krunice kao krajnjeg i konačnog sredstva spašavanja duša pljuska je u lice biblijskim istinama poput one koju nalazimo u Djelima 4,12 i 1. Timoteju 2,5. »Uza Zakon! Uza svjedočanstvo! Ne govore li po ovoj riječi, to je zato što u njima nema svjetlosti« (Izaija 8,20, dosl. prijevod). Vprašanje: Kaj pravi Sveto pismo o devici Mariji? https://www.gotquestions.org/Slovenscina/Devici-Mariji.html Odgovor: Marija, Jezusova mama, je bila opisana kot »obdarjena z milostjo« (Evangelij po Luku 1,28). Izraz prihaja iz grške besede, ki v bistvu pomeni »veliko milosti,« Marija je prejela veliko Božje milosti. Milost je »nezaslužena naklonjenost« in pomeni, da prejmemo Božji blagoslov kljub dejstvu, da si tega ne zaslužimo. Marija je potrebovala Božjo, odrešujočo milost tako, kot vsi ostali. Marija je razumela to dejstvo, kot je to izjavila v Evangeliju po Luku 1,47, »in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.« Marija se je zavedala, da potrebuje Odrešenika. Sveto pismo nikoli ne pravi, da je bila Marija kaj več kot le navadna ženska, ki jo je Bog izbral, da jo uporabi na nenavaden način. Da, Marija je ravnala pravično po postavi, ker je prejela Božjo naklonjenost (milost), kot to piše v Evangeliju po Luku 1,26-28. Hkrati pa je bila Marija grešna oseba, ki je potrebovala Jezusa Kristusa kot svojega Zveličarja, tako kot vsi drugi (Pridigar 7,20; Pismo Rimljanom 3,23, 6,23; Prvo Janezovo pismo 1,8). Marija ni bila brezmadežno spočeta. Sveto pismo ne omenja, da bi Marijino rojstvo bilo kaj drugačno od vseh drugih rojstev. Bila je devica, ko je rodila Jezusa po Svetem Duhu, ki je prišel nadnjo (Evangelij po Luku 1,34-38), toda ideja o Marijinem večnem devištvu ni Svetopisemska. Evangelij po Mateju 1,24b-25 govori o Jožefu in pravi tako: »Vzel je svojo ženo k sebi in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.« Beseda »dokler« jasno nakazuje, da Jožef in Marija nista imela spolnih odnosov, vse dokler Marija ni rodila Jezusa, potem pa sta imela spolne odnose. Marija je ostala devica, do Jezusovega rojstva, vendar sta Jožef in Marija imela še nekaj otrok potem, ko je rodila Jezusa, prvorojenca. Jezus je imel štiri polbrate: Jakoba, Jožefa, Simona in Judo (Evangelij po Mateju 13,55). Jezus je tudi imel polsestre, toda te niso niti imenovane niti naštete (Evangelij po Mateju 13:55-56). Bog je blagoslovil Marijo s tem, da je bila rodovitna in je rodila še več otrok, kar je v tisti kulturi bil (kot bi moralo biti danes v naši) najjasnejši znak Božjega blagoslova nad žensko. Enkrat, ko je Jezus govoril, je ženska v množici izjavila: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Evangelij po Luku 11,27). Ni bilo boljše priložnosti za Jezusa kot te, da bi izjavil o Mariji, da je zares vredna slave in časti. Toda kakšen je bil Jezusov odziv? »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (Evangelij po Luku 11,28). Jezusu je bila poslušnost Božji besedi bolj pomembna kot to, da se pohvali žensko, ki jo je Bog uporabil za prihod Odrešenika na svet. Nikjer v Svetem pismu Jezus, ali kdorkoli drug, ne nameni nobene časti, slave ali oboževanja Mariji. Elizabeta, Marijina sorodnica je hvalila Marijo v Evangeliju po Luku 1,42-44, toda njena hvala je osnovana na Marijino vero v Božjo besedo: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Evangelij po Luku 1,45), deviško rojstvo Mesije. Ni bila osnovana na nobeno Marijino slavo. Marija je bila prisotna pri križu, ko je Jezus umrl za grehe izvoljenih (Evangelij po Janezu 19,25). Marija je bila tudi z apostoli na binkoštni dan (Apostolska dela 1,14). Po tem dogodku Marija ni nikoli več omenjena. Sveti Duh Mariji ni dal nobene pomembne vloge. Marijina smrt ni zabeležena v Svetem pismu. Nič ni omenjeno o tem, da bi Marija bila vnebovzeta ali da bi imela v nebesih neko veliko vlogo. Tudi ni kraljica nebes, kot jo nekateri imenujejo. Kot ponižna služabnica Boga, po katerem je prišel Jezus na ta svet, je Marija lahko deležna le našega spoštovanja, ne pa našega slavljenja ali čaščenja. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da Marija lahko sliši naše molitve, ali da ona moli in posreduje za nas k Bogu. Jezus je naš edini posrednik (posredovalec) v nebesih (Prvo pismo Timoteju 2,5-6). Če bi jo slavili, častili in k njej molili, bi odgovorila z istimi besedami kot angeli: »Boga môli!« (preberi Razodetje 19,10; 22,9). Tako Marija, kot ostali služabniki Boga nam dajejo pomemben primer, kako naj slavimo, častimo in poveličujemo samo Boga. Takole je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« (Evangelij po Luku 1,46-55). Torej, če je Marija slavila in častila Boga in ga imenovala za svojega Odrešenika, potem nam to pove, da Marija ni soodrešenica z Jezusom. Na mnogih mestih nam Sveto pismo to potrjuje, kot tudi sam Jezus, ko je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Jezusovi učenci so pogumno pričevali o Jezusu z besedami: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apostolska dela 4,12). Če rečemo, da je Marija soodrešenica za ljudi sveta, potem ne samo, da žalimo Jezusa, ampak delamo nekoga za nekaj, kar to sploh ni, in tako se pravi osebno žalimo Marijo. Ne samo to, temveč, če jo častimo, slavimo ter ji molimo namesto ali poleg Boga, storimo malikovanje. https://www.gotquestions.org/Slovenscina/Devici-Mariji.html

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

TUJEC V DVEH DOMOVINAH (5)