SI
Dr. Stane Granda: Moja hoja po prekmurskem zgodovinarskem zelniku
Dr. Joža Vilfan o tem, kako je po vojni v Beogradu rešil dr. Vilka Novaka. Zvedel je, da misli z njim Anton Vratuša, tedaj sem prvič zvedel za njegove visoke funkcije v UDB-i, obračunati, kar je pomenilo likvidacijo.
ČASOPIS V FOKUSU
Novice

Nedelja, 8. september 2019 ob 20:55

Odpri galerijo

Želja vsakega ambicioznega slovenskega zgodovinarja je, da bi obvladoval zgodovino vsega slovenskega ozemlja v kar najdaljšem časovnem obdobju. Velika večina nas zaradi neznanja jezikov in nepoznavanju  zgodovinskih virov spodrsne na preteklosti Slovenske krajine ali Slovenske okrogline, kar sta lepši imeni od geografsko nedomiselnega poimenovanja Prekmurja. To kar je uspelo  Janezu Höflerju v monumentalnem delu O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, o razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, ki enakovredno obravnava tudi Prekmurje, je nekaj izjemnega, unikum.

Začetek vsakega znanstvenega dela je poznavanje literature. Imel sem srečo, da se na tej poti osebno spoznal tudi vrsto raziskovalcev, od dr. Ivana Zelka, do dr. Vinka Škafarja, če zaenkrat ostanem pri starejših od sebe.

Z zgodovinsko problematiko Slovencev onstran Mure me je začel seznanjati in to počel potem do svoje prezgodne smrti, eden največjih poznavalcev slovenske kulturne zgodovine,  prof. Viktor Vrbnjak (1934 -2005). Začelo se je menda pri razlagi priimka Ogrin, poudarek pa je bil na kulturni integraciji tega pomembnega dela slovenskega ozemlja v vseslovensko podobo naše preteklosti, zlasti zaslugah Murka, Trstenjaka in drugih. Tudi sam, čeprav Prlek, je z izjemno ljubeznijo raziskoval tamkajšnjo kulturno zgodovino. Posvetil ji je tudi eno svojih zadnjih znanstvenih del in se trajno zapisal tudi v tamkajšnjo kulturno dejavnost.

Duhovnika in zgodovinarja Ivana Zelka (1912 -1986) sem spoznal ob prvem obisku Špitaliča okoli leta 1970. Povedal je, da ima majhno faro, okoli 250 duš zato, da ima več časa za  raziskovanje zgodovino rodne dežele. Občudoval sem njegovo odločitev, za materialno skromne razmere v korist znanosti, konkretno zgodovine svoje krajine. Na zunaj svojih skromnih finančnih razmer ni kazal. Biti njegov gost je pomenilo kraljevsko pogostitev.  Bil je izjemno lep človek in pravi aristokrat duha, kar je pri znanstvenikih velika redkost. Razmere so nanesle, da sem kot upravni tajnik Zgodovinskega inštituta Milka Kosa SAZU skrbel za finančno pokrivanje njegovega dela v madžarskih arhivih in izid Historične topografije Prekmurja do leta 1500, ki sodi med temeljna dela slovenskega zgodovinopisja. Seveda sem vse njegove razprave, ne enkrat, prebral. Pomenijo najboljši možni vstop v zgodovino njegove rodne dežele za katero je v vseh pogledih živel in se zanjo tudi žrtvoval.

							Dr. Vilko Novak

Etnologa, slavista, literarnega zgodovinarja, urednika, prevajalca prof. dr. Vilka Novaka ( 1909 – 2003) sem spoznal na fakulteti, ker so imeli etnologi svoje prostore v istem nadstropju kot zgodovinarji. S svojo postavo in držo, deloval je zelo skromno, je bil nekaj posebnega. Podrobneje sva se seznanila, ko sem se zaposlil na Zgodovinskem inštitutu SAZU. Velikokrat je prišel tja. Prevelika je bila razlika v letih, da bi lahko rekel, da sva bila prijatelja, imel pa me je rad. To je zlasti pokazal pri najinih srečanjih v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, kjer sva se srečevala pri delavniških večernih mašah. Bolj kot o Prekmurju, moje znanje za kolikor toliko enakopravni pogovor je bilo prešibko,  mi je pripovedoval o splošni slovenski kulturi in znanosti, kamor pa je vedno vpletal tudi svojo rodno deželo. Brez njegovega dela zanjo bi bila med Slovenci veliko manj poznana. Bil je vsestranski ambasador Prekmurja in Prekmurcev pri ostalih Slovencih. Ne vem zakaj, ampak, ko sem spoznal škofa dr. Smeja, se mi je pogosto zdelo, kot da sta brata. Ne fizično, ampak znanstveno, »prekmursko«.

							 Dr. Vanek Šiftar

Kot udeleženec kulturnozgodovinskih simpozijev Modinci sem spoznal dr. Vaneka Šiftarja. Mož me je posebno pritegoval zaradi doktorata o Romih/Ciganih, o čemer pa nisva nikoli govorila. Izjemno me je navdušil zaradi svoje skromnosti n preprostosti, zlasti pa odnosa do Slovencev na avstrijskem Štajerskem in še posebno na Gradiščanskem o čemer se sploh več ne govori. Tam je nekatere osebno obiskoval in v njegovi družbi sem užival v poslušanju dialekta, ki ga nisem povsem razumel. Po njegovi in  zaslugi dr. Jožeta Koropca so se za tukajšnja naselja v slovenski javnosti po desetletjih znova uveljavila slovenska imena. Njegov Vrt miru in prijateljstva je bil nekaj posebnega in njegov odnos do posameznih dreves je bil ganljiv. Pred njegovo smrtjo sva se nekoliko razšla po moji krivdi. Ni bil ravno srečen, ko sem ga »naivno« spraševal o njegovem povojnem tožilskem delovanju v Novem mestu.

							 Dr. Anton Vratuša

Med najbolj skrivnostnimi osebami novejše slovenske zgodovine je dr. Anton Vratuša (1915 – 2017). Ta značaj mu dajejo predvsem  njegove izjemno pomembne funkcije med II. svetovno vojno in neposredno po njej. . Ob nastanku Rabske brigade 1943 po kapitulaciji Italije, ki so jo sestavljali interniranci, je postal namestnik komandanta. Sledil je njegov meteorski politični-diplomatski vzpon: predstavnik slovenskega partizanstva pri italijanskem Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in POS pri komandi Garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, 16. julija 1944 je  sklenil z njimi sporazum o organizacijskem sodelovanju med partijama. »Bil je oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Vmes je ob potovanjih skozi Trst pri OK KPS za Trst opravljal tudi funkcijo inštruktorja oblastnega komiteja KPS za Slovensko primorje.«  Marca 1945 je  prek Barija pripotoval v Beograd, kjer je upravljal visoke funkcije v UDB-i in armadi. Od 1953 do 1965 je bil šef Kardeljevega kabineta. Najdlje med vsemi.  Glede na zahtevnost »šefa«, ki ni dopuščal in odpuščal napak pri delu, je to dejstvo najboljši dokaz njegove nagnjenosti k perfekcionizmu. Zanj sem prvič slišal, ko je 1967. leta postal predstavnik  Jugoslavije pri OZN. Zanimivo je, da je uradno nastopal v naših časnikih sprva kot Antun in mnogi smo mislili, da je bosanski Hrvat. Šele počasi smo zvedeli, da je Slovenec, da pa njegovi otroci ne znajo slovensko. V letih 1978 -80 je vodil slovensko »vlado«, kjer pa so ga preko noči »umaknili«. Očitno je z Kardeljevo smrtjo 1979. leta izgubil svojega političnega botra in so ga »mačkovci« spravili z oblasti. Politično je ostal še naprej aktiven, vendar nikoli ni zasedal ključnih vlog v KP, kar ne znam pojasniti. Zdi se, da ni bil oblasti želen, da je rad delal, ne pa vladal.

Pri zbiranju informacij o njem, privlačil me je kot predvojni literarni zgodovinar, sem naletel na njegovega študijskega kolega prof. K. B. Ta mi je pripovedoval o njegovi izjemni resnosti in delavnosti. Nikoli ni postopal, nikoli ga niso videli brez knjige. Očitno ni imel z njim ožje povezave. Tudi on je bil presenečen nad njegovo visoko funkcijo, saj naj bi v študijskih letih veljal za krščanskega socialista. Zato je bila toliko večje presenečenje pripoved uglednega predvojnega komunista dr. Jože Vilfana (1908-1987), ki je po nekem članskem zgodovinskem sestanku, teh se je pogosto udeleževal zaradi prijateljevanja z akad. Franom Zwitterjem, pripovedoval kako je po vojni v Beogradu rešil Vilka Novaka. Zvedel je, da misli z njim Anton Vratuša, tedaj sem prvič zvedel za njegove visoke funkcije v UDB-i, obračunati, kar je pomenilo likvidacijo. Ozadje naj ne bi bilo ideološko, ampak strokovno, neki neporavnani računi iz predvojnih časov. Novak je bil opozorjen in naglo odšel iz jugoslovanske prestolnice. Ko sem ga leta kasneje o tem neposredno vprašal, ni kazal presenečenja, pa tudi potrdil ni tega dejstva. Rekel je le, da se mu zdi, da ga Vratuša ni nikoli  sovražil, da sta kar shajala drug z drugim. To, da bi se dr. Vilfan zgodbo o Vratuši in Novaku izmislil, se mi ne zdi možno. Že zaradi okolice, ki ji je to pripovedoval. Bil je v nosilec visokih državnih funkcij, aktiven v mednarodni jugoslovanski politiki, skratka ena najuglednejših jugoslovanskih  osebnosti,  v letih 1953–1958  Titov tajnik. Bil je vrhunski intelektualec, ponosen na svoje partizansko delovanje in gotovo ni čutil potrebe, da bi nekoga, še zlasti iz političnega vrha  slovenske skupnosti v Beogradu, ki ji je udi sam pripadal, blatil. Domnevam, da je bil Novak obveščen na način, da ni poznal vseh podrobnosti, kajti po tistem je dejansko odšel iz Beograda.

Vratuševo članstvo v SAZU,. leta1978 je postal dopisni in 1985 redni član, ni imelo znanstvenega, ampak politično ozadje. S tem ne zanikamo njegovega znanstvenega entuziazma, ki ga je kazal pred II. svetovno vojno, vendar ga je med njo in zlasti po njej podredil interesom revolucije in potrebam oblasti. Ne glede na to, pa je kot akademik razvil izjemno dejavnost in se uvrstil med najaktivnejše. Bil je predsednik akademijskega odbora za preučevanje narodnih manjšin. Tisti, ki so z njim sodelovali, v mislih imam navadne smrtnike, kolegice in kolega, se ga spominjajo ne samo kot zelo delavnega, ampak zlasti dostopnega.  To ni bila večinska lastnost članov naše najvišje znanstvene ustanove. Prav zaradi manjšinskega vprašanja je prišlo okoli leta 2000 tudi do mojega neposrednega sodelovanja z njim na nekem simpoziju v Mariboru. Po njem sem ga z avtomobilom peljal na železniško postajo. Čeprav je imel možnost do reprezentančnega mercedesa, te ni uveljavil. Med vožnjo, ne spominjam se zakaj, je prišlo do besed o slovenski osamosvojitvi. Njegovo ostro zavračanje  največjega dosežka Slovencev v zgodovini me je pretreslo. Še bolj pa dejstvo, da tega ni argumentiral z ideologijo ali jugoslovenarstvom, ampak otežitvijo  stikov  med sorodniki, ki so poslej živeli v različnih državah. Skušal sem ga razumeti, če je res imel po ženi sorodstvo v Bosni, toda hkrati sem se spraševal, kako ga more to motiti, ko ima praktično vsak Prekmurec sorodstvo v tujini, praviloma celo izven Evrope. Moje občudovanje njegovega samoobvladovanja in delovnega elana, pa je podrla spominska proslava Rabske brigade pred nekaj leti. Verjetno je bilo to leta 2013. Nihče, niti on, ni namreč z besedo omenil  njenega komisarja Jožeta Jurančiča (1902 -1998), učitelja, Maistrovega borca, komunista od leta 1925, predvsem pa človeka, ki so mu celo največji ideološki nasprotniki priznavali izgorevanje za odpravljanje socialnih krivic. Ni samo govoril, še manj rovaril, delal je, kjer in kolikor je mogel. Za časa Informbiroja so ga poslali v taborišče, ki je bilo po pričevanju mnogih, ki so preživeli tudi nacistična, hujše od njih. Bil je izključen iz Komunistične partije Jugoslavije in v letih 1949 do 1954 zaprt na Golem otoku.

							Miting po prihodu Rabske brigade v Slovenijo. Predstavniki XIV. divizije in Glavnega štaba NOV in POS, 22. septembra 1943. Od leve proti desni: Anton Vratuša, pesnik Karel Destovnik - Kajuh, komisar divizije Jože Brilej - Bolko, verski referent Jože Lampret, komandat divizije Mirko Bračič in komandant Glavnega štaba NOV in POS Franc Rozman - Stane

Takrat je bil Vratuša  visok funkcionar Državne varnosti. Dopuščam možnost, da ga ni mogel rešiti, bojim pa se, da ni z upravičenostjo Golega otoka nikoli razčistil. Veliko podobnih sem  in jih še poznam. Nihče ni popoln, četudi je ideološko »pravilno« orientiran. Akademika Vratušo sem nazadnje srečal nekaj mesecev pred smrtjo. Stal je pred vhodom v SAZU in očitno čakal na prevoz. Starost je upognila značilno vzravnano držo. Na moj pozdrav, verjetno se me ni spomnil, je  odzdravil silno prijazno. Zazrl sem se  globoko v oči, občudoval obraz, ki je kazal tipične ljubeznive poteze človeka v visoki starosti in se spraševal, kako more biti ob tem, kar je v življenju počel, tako spokojen. Neskončno, versko fanatično je moral verjeti v ideologijo, ki ji je služil. S tem sem dobil enega odgovorov, zakaj nekateri ljudje, ki so v imenu svoje ideologije storili toliko gorja, tega navzven ne izražajo.

Med zgodovinarje je po osamosvojitvi zašel tudi profesor ljubljanske ekonomske fakultete Prekmurec dr. Oto Norčič (1935 -2002). Bil je izjemno prijazen gospod, vrhunski kuhar bograča. Skupaj z ženo, ali pa predvsem ona, sta bila tudi čudovita pevca. Njegovi zgodovinski ekskurzi so šli predvsem v smer dokazovanja povezanosti med protestantizmom in kapitalizmom. Gre za znane teze, ki seveda ne veljajo, so pa še danes zelo popularne. Vsekakor ta ekonomski sistem ni iznajdba protestantov. Bil je tudi predsednik protestantskega društva Primož Trubar. Kar precej njegovih članov sem poznal tudi pobližje. Zanimivo, da so nekateri bolj vidni in glasni postali njegovi člani iz sovraštva do katoliške cerkve in vere nasploh. Prepričani so bili, da je Trubar širil protestantizem zaradi nasprotovanja veri, ne pa njeni poglobitvi in večji povezanosti s Svetim pismom. Nek ugleden in globoko veren protestantski pastor mi je potožil: »Smo edina cerkev, ki jo vodijo ateisti in celo sovražniki vere!« Evangeličanski škof Geza Filo je temu svojevrstnemu evangeličanskemu socialističnem klerikalizmu, ki ga je močno zaznamoval Milan Kučan, hitro naredil konec in postavil stvari na svoje mesto.


							 Franc Küzmič

Po zaslugi kolegice dr. Klavdije Sedlar sem spoznal Franca ali Ferija Kuzmiča/ Küzmiča (1952 – 2018), vrhunskega poznavalca prekmurske kulturne zgodovine. Njegova specialnost so bili zlasti zagrebški arhivi. Pričakoval sem, da bo ta vrhunsko razgledan strokovnjak, predvsem pa tudi izjemen človek, povezal specialiste za zgodovino Slovenske krajine. Bog, ki mu je nesebično služil,  ga je v Betlehemu poklical k sebi. Za njim ostaja velika praznina.

Poleg dr. Vinka Škafarja in dr. Andreja Hozjana, ki stojita danes na čelu prekmurskih poznavalcev zgodovine, obstaja danes še vrsta mlajših, vse od omenjene dražestne Klavdije do neverjetnega dr. Bojana Zadravca. Znanja je veliko, ambicij tudi, manjka sposoben organizator.. Direktorica soboškega pokrajinskega muzeja Metka Fujs bi bila zaradi svoje nenasilne narave in organizacijskih talentov ena poklicanih.

Še vedno ostaja moja neizpolnjena želja, da bi k temu delu prispeval skromen prispevek iz tamkajšnje agrarne zgodovine..

Dr. Stane Granda

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 4. Jun 2020 at 18:23

0 ogledov

Sta Josip Broz in Tito različni osebi?
Dr. Boštjan M. Turk, kolumnist Reporterja, je na Laudati, prvi katoliški televiziji na Hrvaškem, predstavil rezultate analize, ki dokazujejo, da sta Josip Broz in kasnejši maršal Tito dve različni osebi. Analiza temelji na primerjavi fiziognomije obraza, višine ter glasu obeh posameznikov.  Oddaja je bila še posebej odmevna v nadaljevanju, kjer je bila analiza tega, kaj titoistična mitologija še danes predstavlja v Sloveniji in na Hrvaškem in kako z manipulacijami na njeni osnovi sinovi in vnuki revolucionarjev  obvladujejo javni prostor v obeh republikah.  Beseda je tekla tudi o Evropi: po mnenju kolumnista Reporterja je v EU v tem trenutku narobe preveč stvari, da bi lahko normalno funkcionirala. V njej namreč ni več elementarnega soglasja, kako naprej.  Oddaja je bila zelo odmevna, pa tudi deležna mnogih pohval.  Na policijski fotografiji iz leta 1928 (desno) je uhelj Josipa Broza brez izrazite ušesne mečice, na portretu iz leta 1946 (levo) pa ima Tito izrazito mečico. - Foto: arhiv Reporterja.

Thu, 4. Jun 2020 at 18:00

0 ogledov

Mariborčana namerno zasvinjala gozd. V vrečki našli tudi živalske odpadke!
V  torek,  2.  6.  2020,  sta  policista  v Brezju v Mariboru, med kontrolo Ptičjega  gozda,  Gaj  - ornitološki naravni spomenik, naletela na odvržene odpadke na fotografijah, med katerimi so bila oblačila, plastična embalaža, elektronika, ostanki živali - najverjetneje ovce in podobno.Z zbiranjem obvestil in ogledom odvrženih smeti sta policista ugotovila, da sta odpadke odvrgla dva prebivalca Maribora.O  najdbi  živalskih ostankov smo obvestili veterinarsko higienično službo, in Medobčinski inšpektorata, ki je o smeteh obvestil pristojno podjetje, ki bo (je) območje počistila in odpadke odpeljala. Zoper  oba  kršitelja  bomo  podali predlog drugemu prekrškovnemu organu za uvedbo  postopka  o  prekršku,  zaradi  kršitve  Uredbe o odpadkih (ker sta odpadke  odvrgla  v naravnem okolju in z njimi nenadzorovano ravnala) in po Zakonu  o  veterinarskih  merilih  skladnosti  (ker z živalskimi stranskimi proizvodi  nista  ravnala  in  jih  skladiščila v skladu z določili zakona, temveč  sta jih odvrgla v naravnem okolju). Verjamemo, da jima bo pristojni prekrškovni  organ,  zraven predpisane globe, naložil tudi plačilo stroškov odstranjevanja tako odvrženih odpadkov.

Thu, 4. Jun 2020 at 17:11

0 ogledov

Celje: Nagrajencem vročena najvišja priznanja Mestne občine Celje
Po skoraj  treh  mesecih, koliko je samevala Velika dvorana Narodnega doma v Celju, kar pa ni navada, da je temu tako kar posebej velja za  tega čudovitega, z zgodovino prežetega prostora, so danes  bila podeljena, vročena  vsakoletna najvišja priznanja mesta ob Savinji. Bojan Šrot, župan MOM Celje Ob tem je  župan  Bojan Šrot dejal: "Vesel sem,  da vam lahko nekaj manj kot dva meseca po prazniku našega mesta izročim priznanja, saj je to vsako leto osnovni namen, da se zahvalimo in čestitamo tistim, ki s svojim delom in delovanjem sijete kot naše tri celjske zvezde. Za nami je obdobje, kot ga še nismo doživeli, niti ga nismo pričakovali, a smo se z njim po moji oceni zelo dobro soočili«. S tem dejanjem danes lahko pritrdimo  misli in mnenju, da bo nastopil čas, ko se bomo, če ne s skepso, vsaj z drugačnim  občutkom vključevali v naš vsakdan  in realnost ki je že drugačna, celo drugačna in ki ne bo podobna dosedanji že preizkušeni realnosti. Pa kljub temu  vstopamo z optimizmom. Navkljub vsemu  temu ali na srečo,  številni projekti  so se  lahko nemoteno izvajali naprej, četudi so bila nekatera gradbišča za nekaj časa zaprta, ponekod pa so dela potekala celo hitreje, kot v normalnih okoliščinah. Janko Hartman, dobitnik priuznanja MO Celje za življenjsko delo - Naziv častnega meščana je dobil Janko Hartman za izjemen arhitekturni prispevek v mestu Celje. Janko Hartman predstavlja enega glavnih celjskih povojnih arhitekturnih modernistov. Kljub temu so njegovi objekti svojevrstni kulturni pripovedovalci svojega časa.  - Zlati celjski grb gospodarstveniku Tomažu Benčini za uspešno poslovno vodenje družbe in prispevek k razvoju celjskega gospodarstva. Tomažu Benčini pravijo otrok Cinkarne, saj so bili tu zaposleni že njegovi starši.  - Mesto Celje je podelilo srebrne grbe mag. Marijani Kolenko, Ekonomski šoli Celje in Nogometnemu klubu Celje, bronaste grbe dr. Borutu Batagelju, Lenartu Horvatiču in Območni obrtno-podjetniški zbornici Celje. - Letos  so prav tako  bilo podeljeno  kar šest kristalnih celjskih grbov odličnim diplomantkam.  Odličnost vsake skupnosti je pravzaprav odličnost ljudi, ki jo sestavljajo. V Celju je to možno in opazno na prenekaterem področju življenja in dela Celjank in Celjanov. Pra v tem elementu je Celje edinstveno, tudi po zaslugi nagrajencev Kdor je sposoben opazovati, videti, raziskovati, zaupati in se uči,  se česa nauči. Mi lahko kot Celjani, to znamo in zmoremo. Vane K. Tegov  

Thu, 4. Jun 2020 at 16:30

0 ogledov

VIDEO: To si morate ogledati! Ljubezenska zgodba Malene in Klepetana, najbolj znanih hrvaških štorkelj, ki vas gane do srca
Leta 1993, torej pred 27 leti, je danes upokojeni hišnik Stjepan Vokič iz slavonske vasi Brodski Varoš našel ustreljeno štorkljo z zlomljenim krilom. Dal ji je ime Malena. Ker zaradi zlomljenega krila ni mogla več leteti, ji je zgradil gnezdo na strehi svoje hiše, čez zimo pa zanjo skrbi v toplem in zaprtem prostoru. Stjepan Vokić je za Maleno postavil tudi novo gnezdo, saj je prejšnje uničeno. Pogosto pravi, da ima štorkljo rad kot svoje vnuke. Klepetan je k Maleni v gnezdo prvič priletel spomladi 2002 in se potem iz Južne Afrike vsako pomlad vračal k njej, pri čemer je letno preletel približno 13.000 kilometrov. Skupaj sta imela doslej 66 potomcev. Po navadi je bil pri njej že prve dni pomladi, letos pa ga ni bilo, Stjepan Vokić se je že zbal, da je Klepetan poginil. Ker Klepetana ni bilo, je Malena v žalosti zavračala hrano, pila je le vodo, začela je izgubljati perje. Naposled je Malena pred nekaj tedni vseeno dočakala svojega dolgoletnega partnerja, samca Klepetana. V gnezdu na Vokičevi hiši že skrbi za dve jajci, ki ju je znesla po vrnitvi svojega dolgoletnega partnerja. Njuno ljubezensko zgodbo kot kakšno telenovelo redno spremljajo številni Hrvati. Skupaj sta doslej imela 66 potomcev. Njuno ljubezensko zgodbo inpartnersrtvo, ki ga je Malena sklenila s Stjepanom Vokićem si je na youtube ogledalo že skoraj milijon ljudi. Oglejte si tudi vi:

Thu, 4. Jun 2020 at 15:42

0 ogledov

Posnete webinarja - blockchain in razvoj kripto sredstev
Dne 21.5.2020 se je začela serija brezplačnih webinarjev z naslovom: Denar, kriptovalute in blockchain tehnologija po »korona času«. Organizatorji serije vebinarjev so : FKPV - Fakulteta za komercialne in poslovne vede (www.fkpv.s) , aplikacija PalmaBot (www.palmabot.com) ter portal Kriptovalute.si (www.kriptovalute.si) in Abitura Celje(www.abitura.si). Namen serije brezplačnih webinarjev je odstiranje tančic in razbijanje mitov o investicijskih in borznih financah. Omenjene teme želimo približati prvenstveno študentom FKPV in ostali zainteresirani javnosti. Pod okriljem FKPV, ki kot prva slovenska fakulteta izvaja izbirni predmet »Uporaba blockchain tehnologije in kripto valut«, bodo ostali soorganizatorji prispevali svoje znanje in izkušnje na aktualnem področju. Korona kriza je dodobra zatresla cel svet, hkrati pa so digitalne rešitve doživele izjemen pospešek, ki mu danes kar ni videti konca. To vpliva na spremembe v gospodarstvu in financah, kar pa zahteva hitro prilagoditev podjetij, družbe kot celote in vsakega posameznika. Razumevanje le-teh in aktivno ukrepanje pomeni ključno razliko med zdajšnjimi in bodočimi poraženci ali zmagovalci. Spomnimo na naslednji rek "Kdor spi, ta zamudi." Posnetek webinarja z naslovom Blockchain in razvoj kripto sredstev z dne 26.5.2020  si lahko pogledate na

Thu, 4. Jun 2020 at 15:25

0 ogledov

Cinkarna Celje: Začenja se sanacija zaprtega dela Odlagališča nenevarnih odpadkov v Bukovžlaku
Sicer z nekajmesečno zamudo pa vendar, se bodo v naslednjih dneh začeli,   že pred časom predstavljenimi deli na projektu celovite sanacije zaprtega Odlagališča nenevarnih odpadkov Bukovžlak (ONOB). Cilj projekta je zagotoviti dolgoročno stabilnost pregradnega telesa in minimalizirati negativni vpliv na okolje. Dela bo izvajalo na razpisu izbrano podjetje VOC Celje z več podizvajalci. Skladno z integralnim gradbenim dovoljenjem in  zavezami,  ki jih ima Cinkarna kot producent teh nenevarnih odpadkov, bo izvajalec izdelal globoke drenaže, odvod zalednih vod, nepropustno plast na površini odlagališča in preusmerjevalni nasip. Delo bo potekalo v več fazah. Pogodbeni rok za zaključek del je konec leta 2021. Zaradi razglasitve epidemije ob pojavu bolezni Covid 19  z aktivnostmi začenjajo  pozneje od prvotnih načrtov, poleg tega pa se bo potrebno prilagajati vremenskim razmeram, kar bo potrebno upoštevati.  V primeru neugodnih vremenskih razmer obstaja možnost, da bodo z zaključkom del  podaljšali,  oziroma da bo prišlo do morebitnega zamika. Cilj sanacije je zagotoviti dolgoročno stabilnost pregradnega telesa in minimalizirati negativni vpliv na okolje. Ne glede na razmere v gospodarstvu in nepredvidljivih okoliščin  kot je bil vpliv COVID 19, Cinkarna, kot poslovni subjekt in kot zavezanec da živi in sodeluje z lokalno skupnostjo,   izpolnjuje svoje dane zaveze. v.k.t.

Zadnji komentarji

Robert Ivačič :

30.05.2020 03:05

https://carm.org/are-the-apparitions-of-mary-really-mary https://carm.org/catholic/what-are-the-approved-mary-apparitions-of-the-roman-catholic-church Are apparitions of Mary, such as Lady Fatima, true messages from God? https://www.gotquestions.org/lady-fatima.html https://www.gotquestions.org/INTL/lady-fatima.html This article has been translated into the following languages: Deutsch Español Français Italiano Nederlands Polski Português Tagalog Hrvatski https://www.gotquestions.org/Hrvatski/Marijina-ukazanja.html Pitanje: Jesu li Marijina ukazanja, poput Gospe Fatimske, stvarno poruke od Boga? Odgovor: U katoličkoj tradiciji postoje mnoga izvješća o pojavljivanju Marije, anđela i/ili svetaca koji su nosili poruke od Boga. Sasvim je izgledno da su ljudi barem u nekim od tih slučajeva uistinu vidjeli nešto nadnaravno. Iako su neka od prijavljenih viđenja na raznim mjestima djela prevaranata, neka ukazanja čine se autentičnima. Međutim, autentičnost ukazanja ne mora biti dokaz da je poruka došla od Boga, niti da se radi o stvarnom pojavljivanju Marije ili nekog anđela ili sveca. Sveto pismo nam govori da se Sotona i njegovi demoni prerušavaju u anđele svjetla (2. Korinćanima 11,14-15). Sotonska prijevara jedno je od mogućih objašnjenja ukazanja. Otkriti je li neka poruka »varavi čudesni znak« ili uistinu dolazi od Boga možemo samo usporedimo li ukazanje sa Svetim pismom. Ukoliko učenja koja se vežu uz ta ukazanja proturječe Božjoj riječi, onda je narav samih ukazanja sotonska. Proučavanje učenja Gospe Fatimske sa »Čudom Sunca« dobar je primjer. Web stranicu s detaljnim opisima »Čuda Sunca« možete naći na: www.religion-cults.com/fatima/sun.htm. Uistinu se čini da se nešto spektakularno dogodilo 13. listopada 1917....nešto se uistinu pojavilo i donijelo poruku. Činjenica da se to točno vrijeme podudaralo s onim što je bilo rečeno djeci pastirima tri mjeseca prije toga povezuje taj događaj s ukazanjima koja su bili vidjeli prethodnih mjeseci – prvo ukazanje anđela, a zatim »Gospe Fatimske«. Kada se poruka Fatime usporedi s biblijskim učenjem, očigledno je da ta poruka sadrži mješavinu malog dijela biblijske istine i nekoliko nebiblijskih običaja i učenja. Sljedeće odlomke citiramo izravno s web stranice posvećene »Gospi Fatimskoj« www.fatima.org. Određene riječi i rečenice potcrtali smo kako bismo ih označili kao nebiblijske (odnosno, Biblija ih ne poučava) ili antibiblijske (suprotne Bibliji). Nakon oduljih citata naći ćete više informacija o posebnim razlozima zbog kojih ova ukazanja treba svrstati pod »varave čudesne znakove«. Slijedi citirani sažetak općenite poruke koju donosi Gospa Fatimska: Općenita poruka »Općenita poruka Fatime nije složena. Njene molbe potiču na molitvu, okajanje, pokajanje i žrtvu te napuštanje grijeha. Prije no što se Gospa pojavila djeci pastirima – Lucy, Franciscu i Jacinti, posjetio ih je Anđeo Mira. Anđeo je pripremio djecu za primanje blažene Djevice Marije, a njegove su upute važan vid Poruke koji se često previdi. »Anđeo je djeci pokazao žarki, pažljivi i prisebni način na koji bismo svi trebali moliti, te strahopoštovanje koje bismo trebali pokazati Bogu u molitvi. Također im je objasnio veliku važnost molitve i prinošenja žrtava u okajanju uvreda počinjenih protiv Boga. Rekao im je: 'Od čega god možete učinite žrtvu i prinesite je Bogu kao čin okajanja grijeha kojima je On bio uvrijeđen, te u molbama za obraćenje grješnika.' U svome trećem i posljednjem ukazivanju djeci, Anđeo im je podijelio Svetu pričest i pokazao pravi način za primanje našega Gospodina u Euharistiji: sve troje kleknuli su kako bi primili pričest; Lucy je primila Svetu hostiju na jezik, a Anđeo je podijelo Krv Kaleža između Francisca i Jacinte.« »Gospa je naglasila važnost moljenja Krunice u svakome njenom ukazanju, tražeći od djece da svaki dan mole Krunicu za mir. Drugi glavni dio poruke Fatime je posvećenost našoj Gospi od Bezgrješnog srca, koja je strašno uvrijeđena i povrijeđena grijesima čovječanstva i od nas s ljubavlju traži da je utješimo okajanjima. Pokazala je svoje srce okruženo trnjem (koje je predstavljalo grijehe protiv njenoga Bezgrješnog srca) djeci, koja su razumjela da je njihove žrtve mogu utješiti.« »Djeca su također vidjela da je Bog strašno uvrijeđen grijesima čovječanstva te da želi da svaki od nas, kao i cijelo čovječanstvo, odbaci grijeh i okaje svoje zločine molitvom i požrtvovnošću. Tužna je Gospa zaklinjala: 'Nemojte više vrijeđati Boga Gospodina našega jer je već previše uvreda podnio!'« »Djeci je također bilo rečeno da se mole i žrtvuju za grješnike, kako bi ih spasili od pakla. Nakratko im je bilo pokazano viđenje pakla, nakon čega im je Gospa rekla: ‘Vidjeli ste pakao gdje duše jadnih grješnika idu. Kako biste ih spasili, Bog u svijetu želi ustanoviti sljedbu moga Bezgrješnoga Srca. Učinite li ovo što vam govorim, mnoge će duše biti spašene i vladat će mir.'« »Gospa nam je otkrila specifični korijen svih nevolja u svijetu, onaj koji uzrokuje ratove i slične grozne patnje: to je grijeh. Zatim je dala rješenje; prvo za pojedince, a zatim za crkvene vođe. Bog traži da ga svatko od nas prestane vrijeđati. Moramo se moliti, posebice Krunicu. Čestim moljenjem Krunice dobit ćemo milosti koje nam trebaju za pobjedu nad grijehom. Bog želi da se molimo mome Bezgrješnom srcu i da radimo na širenju tih molitava u cijelom svijetu. Gospa je rekla: ‘Moje Bezgrješno Srce bit će vaše utočište i put koji će vas voditi k Bogu.' Želimo li doći k Bogu, siguran put prema njemu naći ćemo budemo li posvećeni Bezgrješnome Srcu njegove Majke.« »Kako bismo neprekidno bili sve bliži njoj, a prema tome i njenome Sinu, Gospa je naglasila važnost moljenja Krunice svaki dan barem pedeset godina. Tražila je da nosimo smeđi škapular. I trebamo prinositi žrtve, posebice žrtvu vršenja naše svakodnevne dužnosti, u okajanju grijeha počinjenih protiv našega Gospodina i naše Gospe. Također je naglasila potrebu za molitvama i žrtvama za spašavanje grješnika iz pakla. Poruka Fatime pojedinim dušama sažeta je u ovim navodima.« Na istoj je web stranici zapisan razgovor Sestre Lucy (desetogodišnje pastirice koja je bila jedno od troje djece koji su vidjeli ukazanja 1917.) i Oca Fuentesa. Intervju datira iz 1957. godine i u njemu se najviše govori o Fatimi i njenoj poruci, a tamo Sestra Lucy kaže sljedeće: »Oče, vrag je raspoložen za ulazak u odlučujuću bitku s Blaženom Djevicom i vrag zna što Boga najviše vrijeđa i što će u najkraćem vremenskom razdoblju zadobiti najviše duša za Njega. Zbog toga vrag čini sve što može kako bi pridobio duše posvećene Bogu, jer će tako uspjeti u nakani da vođe napuste duše vjernih, kako bi ih lakše dohvatio.« »Oče, Presveta Djevica nije mi rekla da se nalazimo u posljednjim vremenima, ali mi je dala to do znanja na tri načina. Prvo, rekla mi je da vrag želi ući u odlučujuću bitku protiv Djevice. Odlučujuća bitka je konačna bitka iz koje će jedna strana izaći kao pobjednik, a druga će doživjeti poraz. Prema tome, od sad pa nadalje moramo odlučiti na koju ćemo stranu stati. Ili smo za Boga ili za vraga – nema druge mogućnosti.« »Drugo, rekla je mojim rođacima i meni da Bog daje dvije posljednje pomoći svijetu. To su Sveta Krunica i molitve upućene Bezgrješnome Srcu Marijinom. To su dvije posljednje pomoći koje znače da neće biti drugih. »Treće, u planovima božanske providnosti Bog uvijek, prije no što će kazniti svijet, iscrpi svu moguću pomoć. Sad, kada bude vidio da svijet uopće ne obraća pažnju, kako mi kažemo na naš nesavršeni način govora, On nam, uznemirena srca, nudi posljednji način spasenja, svoju Presvetu Majku. Čini to uznemirena srca jer prezrete li i odbacite ovo krajnje sredstvo, nećemo više imati oproštenja s Neba, jer ćemo počiniti grijeh koji Evanđelja nazivaju grijehom protiv Duha Svetoga. Taj se grijeh sastoji od otvorenog odbacivanja, s punim znanjem i prihvaćanjem, spasenja koje On nudi. Sjetimo se da je Isus Krist vrlo dobar Sin i neće dopustiti da vrijeđamo i prezremo njegovu Presvetu Majku. Tijekom mnogih stoljeća Crkvene povijesti zapisali smo jasno svjedočanstvo koje, strašnim kaznama koje zapadaju one koji napadnu čast njegove Presvete Majke, pokazuje kako je naš Gospodin Isus Krist uvijek branio čast svoje Majke.« »Dva načina po kojima se svijet može spasiti su molitva i žrtve. [O svetoj Krunici, Sestra Lucy je rekla:] Vidite, Oče, Presveta Djevica, u ovim posljednjim vremenima u kojima živimo, dala je novu učinkovitost izgovaranju molitava Krunice, i to u tolikoj mjeri da nema problema, bez obzira koliko može biti težak, bilo da je vremenit ili nadasve duhovan, u duhovnom životu bilo koga od nas, naših obitelji, obitelji u svijetu ili zajednica vjernika, ili čak u životima naroda i nacija, koji se ne mogu riješiti molitvom Svete Krunice. Svetom krunicom mi ćemo se posvetiti. Utješit ćemo našega Gospodina i postići spasenje za mnoge duše.« Na kraju, posvećenost Bezgrješnome Srcu Marije, naše Presvete Majke, sastoji se u tome da Nju smatramo Prijestoljem milosti, dobrote i oprosta, te sigurnim vratima za ulazak u Nebo.« U gornjim odlomcima koji se tiču poruke za koju Sestra Lucy misli da je ukazanje htjelo da prenese svijetu, nalazite uistinu mnogo stvari koje ne samo da se ne nalaze u Svetome pismu, nego mu čak proturječe. 1) Mariju naziva »Presvetom Majkom« i govori se da ima »Bezgrješno Srce«. Pod tim oni ne misle da joj je dana pravednost i svetost koja se daje svetima preko pripisane im Kristove pravednosti, nego da je bila spašena od grijeha u bilo kojem obliku tako što je bila začeta u majčinoj utrobi bez mrlje istočnoga grijeha. Biblija nikada o Mariji ne govori kao o bezgrješnoj ženi. Nikada ne govori da je imala bezgrješno srce. Naprotiv, ona Boga naziva svojim Spasiteljem (Luka 1,47). To je, čini se, smješta uz bok ostalome čovječanstvu, ali Katolička crkva smatra da je Marija bila spašena od grijeha po Kristovim zaslugama tako što je bezgrješno začeta, a potom živjela bezgrješan život. Ponovno, to se nigdje ne poučava u Svetome pismu. Naprotiv, Sveto pismo poučava da postoji samo jedna iznimka istini da smo svi grješnici (Rimljanima 3,10; 3,23; itd.). Ta jedina iznimka je Isus Krist (2. Korinćanima 5,21; 1. Petrova 2,22; 1. Ivanova 3,5). 2) Sestra Lucy priča o posvećenosti »Bezgrješnome Srcu« Marijinom i moljenju krunice kao o »posljednje dvije pomoći svijetu«. Također tvrdi da nema problema koji se ne može riješiti moljenjem krunice. Učenje je Fatime da će se moljenjem krunice spasiti mnoge duše. I opet, takvo učenje ne nalazimo nigdje u Svetome pismu. Glavna molitva u krunici je »Zdravomarija« koja se ponavlja pedeset puta. Prvu polovicu te molitve čini tekst iz Svetoga pisma kojim anđeo pozdravlja Mariju: »Zdravo Marijo, milosti puna, Gospodin s tobom, blažena ti među ženama i blažen plod utrobe tvoje, Isus...» ali drugi dio molitve kaže: »...»Sveta Marijo, Majko Božja, moli za nas grješnike sad i času smrti naše.« Osim što Mariji daje naziv koji joj Biblija ne daje, također traži od Marije da se moli za nas. Uistinu, katolici Mariju ne smatraju samo onom kroz koju izvire SVA Božja milost i onom koja posreduje kod svoga Sina u ime nas, nego joj također upućuju molitve da izbavi ljude od grijeha, rata itd. Molitva Mariji Pape Ivana Pavla II. iz ranih osamdesetih godina 20. stoljeća, primjer je toga. U toj molitvi on neprestano zaklinje Mariju da nas »izbavi« od nuklearnoga rata, gladi, samouništenja, nepravde itd. Ponovno, nigdje u Bibliji nećete naći neku pobožnu osobu kako se moli bilo kome drugom osim Bogu, niti da traži da bilo tko za nju posreduje osim onih koji još uvijek žive na zemlji. Naprotiv, Sveto pismo nas upućuje da se molimo Bogu (Luk 11,1-2; Matej 6,6-9; Filipljanima 4,6; Djela 8,22; Luka 10,2; itd.)! Bog nas ohrabruje da odvažno stupimo pred prijestolje milosti (Njegovo prijestolje) kako bismo našli milost i pravodobnu pomoć (Hebrejima 4,14-16). Bog nam je ostavio obećanje da Sveti Duh posreduje za nas u skladu s voljom Božjom neizrecivim uzdisajima (Rimljanima 8,26). Zašto bismo trebali ići preko svetaca, anđela ili Marije, posebice uzmemo li u obzir činjenicu da se niti takav primjer niti zapovijed ne nalaze nigdje u Bibliji? Samo je jedan primjer dvije stvari koji se ponavlja u Svetome pismu: a) Molitva se upućuje samo Bogu (1. Korinćanima 11,5; Rimljanima 10,1; Rimljanima 15,30; Djela 12,5; Djela 10,2; Djela 8,24; Djela 1,24; Zaharija 8,21-22; Jona 2,7; 4,2; itd.) b) Zahtjevi za molitve upućuju se samo živima (1. Solunjanima 5,25; 2. Solunjanima 3,1; Hebrejima 13,18; itd.) Povrh toga, nigdje se ne poučava da Marija sve vidi, sve čuje i sve zna (niti nešto približno) što bi trebalo biti istina da bi ona mogla čuti i odgovoriti na mnoštvo molitava koje joj upućuju mnogi katolici koji joj se u isto vrijeme mole širom svijeta. Umjesto toga Sveto pismo poučava da su i anđeli i duhovi mrtvih ograničena bića, te da mogu biti samo na jednome mjestu u isto vrijeme (Daniel 9,20-23; Luka 16,19 i dalje). 3) Jedna od opetovanih poruka Fatime jest poziv na osobno »okajanje« ili »pokoru«. Ovaj katolički koncept poučava da Bogu i Mariji trebamo dati nadoknadu za grijehe koje smo počinili protiv njih. Da ponovimo jedan izraz iz »Općenite poruke«, anđeo je rekao djeci da od čega god mogu učine žrtvu i prinesu je Bogu »kao čin okajanja grijeha kojima je On bio uvrijeđen…« Okajanje je »ispaštanje ... nešto što se čini ili plaća kao nadoknada; kompenzacija«. Ovo se veže uz rimokatoličko učenje o vremenitoj kazni koju osoba može riješiti putem pokore ili preko određenog vremena koje će provesti kasnije u čistilištu. Biblija NIKAD ne govori o potrebi »okajanja« naših grijeha ili vršenja »pokore« kako bismo platili za svoje grijehe. Naprotiv, Biblija poučava da trebamo dati svoje živote kao žive žrtve Bogu u odazivu i zahvalnosti za sva milosrđa koja nam je iskazao u spasenju (Rimljanima 12,1-2). Kada netko postane kršćaninom, njegovi su grijesi oprošteni i u potpunosti plaćeni u Kristu. Iza toga ne preostaje nikakvo plaćanje koje se za njih može učiniti; nije potrebno nikakvo daljnje okajanje. 4) Ključni aspekt Fatime je klanjanje i štovanje koje se iskazuje slikama vezanim uz ukazanja. Po cijeloj Bibliji možete vidjeti da svaki put kad se netko klanja pred nekim »svecem« ili anđelom, kaže im se da ustanu i da prestanu. Takvo se obožavanje prihvaća jedino kada se čini »Anđelu Gospodnjem« (predutjelovljenom Kristu), ili Isusu, ili Bogu Ocu. Katolici naglašavaju razliku između »štovanja» Boga i »uzvisivanja« Marije i svetaca; ali kada je apostol Ivan pao ničice pred anđelom, anđeo ga nije pitao: »Je li to što mi iskazuješ štovanje ili uzvisivanje?« Anđeo mu jednostavno kaže da prestane i da »štuje Boga« (Otkrivenje 19,10). Također, kada je Petra »uzvisivao« (prokuneo – grčka riječ koju Katolička crkva koristi za »obožavanje» koje se razlikuje »štovanja« koje zaslužuje samo Bog) Kornelije u Djelima 10,25, Petar Korneliju kaže: »Ustani! I ja sam samo čovjek!« Moram primijetiti da se ista ta riječ koristi u odlomku iz Otkrivenja koji smo spomenuli. Prema tome, opetovani primjer u kojemu netko uzvisuje anđela ili »sveca« uvijek prati zapovijed da prestanu! Prema tome, molitve Mariji u suprotnosti su s biblijskom opomenom da se molimo Bogu i biblijskim primjerom takve molitve. Također, nelogično je zamijeniti molitvu sveznajućem, svemogućem, ljubavlju ispunjenom Bogu (Psalam 139; Hebrejima 4,14-16) molitvom nekome svecu ili Mariji, kada nema nikakva biblijskog dokaza da oni uopće mogu čuti molitve! Moliti se svecima i Mariji širom svijeta znači pripisati im atribute sveprisutnosti i sveznanja koje posjeduje samo Bog…to je uistinu idolopoklonstvo! 5) Na kraju, u pogledu »Čuda Sunca«, postoje opetovani slučajevi u kojim se »varavi čudesni znakovi« javljaju u Svetome pismu (Izlazak 7,22; 8,7; 8,18; Matej 24,24; Marko 13,22; Otkrivenje 13,13-14). Bog nam čak kaže u Ponovljenom zakonu 13,1, i dalje, da nekoga tko prorokuje nešto što se obistini ili dade »znak« koji se čini čudesnim, a poučava štovanje stranih bogova, ne smijemo poslušati, nego ga tretirati kao lažnoga proroka. Za kršćanina, »sadržaj vjere« treba biti Biblija i njeno učenje (Izaija 8,20; 2. Timoteju 3,16). Iako katolici mogu tvrditi da nas »Gospa Fatimska« ne poziva na štovanje »stranih bogova« nego na štovanje pravoga Boga, ideja uzvisivanja Marije do te mjere da se njeno »Bezgrješno Srce« stavlja na istu razinu kao i Isusovo »Sveto Srce« neosporno je uzvisivanje pobožne žene na položaj koji joj se u Svetome pismu nikad ne daje...položaj jednakosti s Bogom; jer davati joj čast koju dajemo Kristu znači upravo to. Slično tomu, staviti Mariju u središte pozornosti do te mjere da više vremena provodimo moleći se njoj nego Bogu također je idolopoklonstvo, posebice u svjetlu izravnih zapovijedi Svetoga pisma da se molimo Bogu i potpunoj tišini u pogledu bilo kakvog uzvisivanja Marije. Je li »Čudo Sunca« bilo varavi čudesni znak? Na temelju biblijskog učenja svakako se čini da je tako. Sotoni nije problem pomiješati dovoljno istine, kako bi učenje zvučalo ispravno, s dovoljno laži da nam osudi duše na pakao. Gdje se u cijeloj poruci Fatime uopće spominje evanđelje spasenja po milosti kroz vjeru u Krista...poruka koja se neprestano ponavlja cijelim Novim zavjetom? Gdje se ikad spominje da spasenje dolazi samo po Kristovu dovršenom djelu na Kalvariji te da naša djela nemaju nikakve zasluge odvojeno od njega? Pokora i donošenje prinosa u svrhu okajanja za grijehe dijametralno su suprotni Kristovu dovršenom djelu na Kalvariji i našoj potrebi za spasenje samo po milosti kroz vjeru u njega samoga. Zazivanje Marije i njenoga Bezgrješnoga Srca te recitiranje Krunice kao krajnjeg i konačnog sredstva spašavanja duša pljuska je u lice biblijskim istinama poput one koju nalazimo u Djelima 4,12 i 1. Timoteju 2,5. »Uza Zakon! Uza svjedočanstvo! Ne govore li po ovoj riječi, to je zato što u njima nema svjetlosti« (Izaija 8,20, dosl. prijevod). Vprašanje: Kaj pravi Sveto pismo o devici Mariji? https://www.gotquestions.org/Slovenscina/Devici-Mariji.html Odgovor: Marija, Jezusova mama, je bila opisana kot »obdarjena z milostjo« (Evangelij po Luku 1,28). Izraz prihaja iz grške besede, ki v bistvu pomeni »veliko milosti,« Marija je prejela veliko Božje milosti. Milost je »nezaslužena naklonjenost« in pomeni, da prejmemo Božji blagoslov kljub dejstvu, da si tega ne zaslužimo. Marija je potrebovala Božjo, odrešujočo milost tako, kot vsi ostali. Marija je razumela to dejstvo, kot je to izjavila v Evangeliju po Luku 1,47, »in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.« Marija se je zavedala, da potrebuje Odrešenika. Sveto pismo nikoli ne pravi, da je bila Marija kaj več kot le navadna ženska, ki jo je Bog izbral, da jo uporabi na nenavaden način. Da, Marija je ravnala pravično po postavi, ker je prejela Božjo naklonjenost (milost), kot to piše v Evangeliju po Luku 1,26-28. Hkrati pa je bila Marija grešna oseba, ki je potrebovala Jezusa Kristusa kot svojega Zveličarja, tako kot vsi drugi (Pridigar 7,20; Pismo Rimljanom 3,23, 6,23; Prvo Janezovo pismo 1,8). Marija ni bila brezmadežno spočeta. Sveto pismo ne omenja, da bi Marijino rojstvo bilo kaj drugačno od vseh drugih rojstev. Bila je devica, ko je rodila Jezusa po Svetem Duhu, ki je prišel nadnjo (Evangelij po Luku 1,34-38), toda ideja o Marijinem večnem devištvu ni Svetopisemska. Evangelij po Mateju 1,24b-25 govori o Jožefu in pravi tako: »Vzel je svojo ženo k sebi in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.« Beseda »dokler« jasno nakazuje, da Jožef in Marija nista imela spolnih odnosov, vse dokler Marija ni rodila Jezusa, potem pa sta imela spolne odnose. Marija je ostala devica, do Jezusovega rojstva, vendar sta Jožef in Marija imela še nekaj otrok potem, ko je rodila Jezusa, prvorojenca. Jezus je imel štiri polbrate: Jakoba, Jožefa, Simona in Judo (Evangelij po Mateju 13,55). Jezus je tudi imel polsestre, toda te niso niti imenovane niti naštete (Evangelij po Mateju 13:55-56). Bog je blagoslovil Marijo s tem, da je bila rodovitna in je rodila še več otrok, kar je v tisti kulturi bil (kot bi moralo biti danes v naši) najjasnejši znak Božjega blagoslova nad žensko. Enkrat, ko je Jezus govoril, je ženska v množici izjavila: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Evangelij po Luku 11,27). Ni bilo boljše priložnosti za Jezusa kot te, da bi izjavil o Mariji, da je zares vredna slave in časti. Toda kakšen je bil Jezusov odziv? »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (Evangelij po Luku 11,28). Jezusu je bila poslušnost Božji besedi bolj pomembna kot to, da se pohvali žensko, ki jo je Bog uporabil za prihod Odrešenika na svet. Nikjer v Svetem pismu Jezus, ali kdorkoli drug, ne nameni nobene časti, slave ali oboževanja Mariji. Elizabeta, Marijina sorodnica je hvalila Marijo v Evangeliju po Luku 1,42-44, toda njena hvala je osnovana na Marijino vero v Božjo besedo: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Evangelij po Luku 1,45), deviško rojstvo Mesije. Ni bila osnovana na nobeno Marijino slavo. Marija je bila prisotna pri križu, ko je Jezus umrl za grehe izvoljenih (Evangelij po Janezu 19,25). Marija je bila tudi z apostoli na binkoštni dan (Apostolska dela 1,14). Po tem dogodku Marija ni nikoli več omenjena. Sveti Duh Mariji ni dal nobene pomembne vloge. Marijina smrt ni zabeležena v Svetem pismu. Nič ni omenjeno o tem, da bi Marija bila vnebovzeta ali da bi imela v nebesih neko veliko vlogo. Tudi ni kraljica nebes, kot jo nekateri imenujejo. Kot ponižna služabnica Boga, po katerem je prišel Jezus na ta svet, je Marija lahko deležna le našega spoštovanja, ne pa našega slavljenja ali čaščenja. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da Marija lahko sliši naše molitve, ali da ona moli in posreduje za nas k Bogu. Jezus je naš edini posrednik (posredovalec) v nebesih (Prvo pismo Timoteju 2,5-6). Če bi jo slavili, častili in k njej molili, bi odgovorila z istimi besedami kot angeli: »Boga môli!« (preberi Razodetje 19,10; 22,9). Tako Marija, kot ostali služabniki Boga nam dajejo pomemben primer, kako naj slavimo, častimo in poveličujemo samo Boga. Takole je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« (Evangelij po Luku 1,46-55). Torej, če je Marija slavila in častila Boga in ga imenovala za svojega Odrešenika, potem nam to pove, da Marija ni soodrešenica z Jezusom. Na mnogih mestih nam Sveto pismo to potrjuje, kot tudi sam Jezus, ko je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Jezusovi učenci so pogumno pričevali o Jezusu z besedami: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apostolska dela 4,12). Če rečemo, da je Marija soodrešenica za ljudi sveta, potem ne samo, da žalimo Jezusa, ampak delamo nekoga za nekaj, kar to sploh ni, in tako se pravi osebno žalimo Marijo. Ne samo to, temveč, če jo častimo, slavimo ter ji molimo namesto ali poleg Boga, storimo malikovanje. https://www.gotquestions.org/Slovenscina/Devici-Mariji.html

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Dr. Stane Granda: Moja hoja po prekmurskem zgodovinarskem zelniku