SI
Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij
Evropski parlament je leta 2009 ta 23. avgust razglasil za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, slovenska vlada pa je leta 2012 razglasila 23.8. tudi za slovenski dan spomina na žrtve totalitarizmov
ČASOPIS V FOKUSU
Novice

Četrtek, 22. avgust 2019 ob 20:02

Odpri galerijo

Študijski center za narodno spravo od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravi spominsko slovesnost, s katero opozarja na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati. Pri pripravi letošnjih spominskih dogodkov so poleg Študijskega centra za narodno spravo, sodelovali Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja Ljubljana in drugi sodelavci. 

Tudi letos so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi ulici in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ob 18. uri je v ljubljanski stolnici sledila sv. maša za vse žrtve, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar.

Po maši pa je na akademiji v organizaciji Vojaškega vikariata Slovenske vojske zbrane nagovorila dr. Andreje Valič  Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Njen nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovani gospe in gospodje, visoki gostje, dragi prijatelji, lepo vas pozdravljam v svojem imenu in imenu Študijskega centra za narodno spravo, ki že enajsto leto zapored obeležuje 23. avgust, evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj se ob tej priložnosti najprej iskreno zahvalim vsem, ki ste se zbrali, da s sveto mašo in memorialno slovesnostjo počastimo žrtve. Moja srčna zahvala tudi vsem, ki ste se trudili s pripravo in izvedbo letošnjih dogodkov, še posebej Vojaškemu vikariatu Slovenske vojske, msgr. dr. Francetu Šuštarju, gospe Lejli Irgl in gospodu Dušanu Ješelniku, stolni župniji Sv. Nikolaja ter mojim sodelavkam in sodelavcem.

Spoštovani,                                               

kot vemo, je leta 2012 slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vladna odločitev je temeljila na Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu iz aprila leta 2009. Resolucijo je podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi. V ospredje je postavila trpljenje žrtev kot osrednji skupni imenovalec vseh totalitarnih režimov.

In prav to: torej teptanje in nespoštovanje vsakršnih človekovih pravic in temljnih svoboščin je esenca vseh totalitarizmov in vseh njihovih pojavnih oblik. Človeško dostojanstvo je poteptano v prah in človek kot enkratno bitje je ponižan na raven »kosti«, kot nas opozarja pisatelj Boris Pahor.

Filozofinja Hanna Arendt, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napisala temeljno delo o totalitarizmih, je ugotavljala: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu.«

Raziskovalec totalitarizmov Tsvetan Todorov pa je zapisal, da »totalitarni projekt temelji na antropoloških in zgodovinskih hipotezah, da vojna razkrije pravo človeško naravo. Zatorej legitimizira nasilje, revolucijo in teror, da bi pridobil in obdržal oblast… Obenem totalitarizem promovira sekularno mesijanstvo oziroma utopije, nebeško kraljestvo na zemlji in rešitev za vse… Z represivnim aparatom vzpostavljeni totalitarni režim temelji na unifikaciji…izničenju razlik med družbenim in privatnim…uničenju svobode posameznika in podreditvi vseh oblik družbenega življenja, še posebej ekonomskega, močni državi.« Pritrjuje mu eden najvidnejših kulturnih antropologov René Girard, ki zapiše, da so totalitarni režimi 20. stoletja »…dejansko nova pojavna oblika starega, k enoumju stremečega poganstva.«

Todorov poudarja tudi, da »...zgodovina evropskega 20. stoletja ne more biti ločena od zgodovine totalitarizma. Izvorna totalitarna država, sovjetska Rusija, je vzniknila v času prve svetovne vojne in kot ena od posledic te vojne... Kmalu je sledila nacistična Nemčija. Druga svetovna vojna se je začela z zavezništvom teh dveh totalitarnih držav in se sprevrgla v neusmiljen boj med njima. Obdobje hladne vojne je bila bitka med zahodnim in komunističnim svetom...«.

Spoštovani,

Letošnje leto zaznamujejo pomembne obletnice. Naj se na kratko najprej ustavim ob osemdesetletnici pakta med dvema zločinskima režimoma, pakta med Hitlerjem in Stalinom ter posledično izbruha druge svetovne vojne. Kot vemo, sta 23. avgusta 1939 nacionalsocialistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine (vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid) sklenili pogodbo o nenapadanju. Konec septembra 1939 sta obe državi sklenili še t.i. mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila tudi baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla je tudi Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Kot poudarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sta »…SZ in Nemčija sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo.«[5] Seveda je tudi nemška industrija podpirala sovjetsko. Obenem pa je sovjetska partija sebi podrejene komunistične partije, tudi jugoslovansko, ščuvala v upor proti t.i. imperialistom, torej predvsem ZDA in Veliki Britaniji. Jugoslovanska in slovenska partijska nomenklatura sta tako paktirali s Hitlerjevo vojno mašinerijo vse do napada na Jugoslavijo v začetku aprila 1941. Tedaj se je Hitler prelevil v smrtnega sovražnika, Stalin pa je ostal zvezda vodnica jugoslovanski partijski vrhuški vse do resolucije Informbiroja. In nanjo se navezuje tudi spomin na dogodke izpred sedemdesetih let, ko je bila na Goli otok prepeljana prva skupina zapornikov iz Slovenije, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti poslale v pekel na Jadranskem morju. V septembru pa se bomo spomnili tudi sedemdesetletnice ustanovitve taborišča v kočevski vasi Ferdreng. Obe taborišči kot še mnoga druga sodita v dosedaj še neprešteto plejado evidentnega, sistemskega in množičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugi svetovni vojni v jugoslovanski državi. Jugoslovanska, s tem pa tudi slovenska komunistična oblast se je po prevzemu oblasti dosledno naslonila na doktrino marksistično/boljševističnega razrednega boja in že med, zlasti pa ob koncu vojne in neposredno po njej, pobila na tisoče in tisoče ljudi, ki še vedno večinoma nepokopani ležijo v globelih, rudniških jaških, jamah... Tako opevana t.i. svoboda v povojni komunistični Jugoslaviji je že ob najmanjšem verbalnem deliktu trčila ob meje dopustnega. Ljudem je določala, kaj smejo početi, misliti in govoriti in česa ne smejo. Strah se je počasi, a prepričljivo zasidral globoko v ljudi. Za dolga desetletja je poškodoval duha slovenskega človeka in ga pahnil v stanje nesvobode, tiranije in krutega nasilja nad človekovim dostojanstvom.

A kot je v svojem znamenitem govoru o imperiju zla leta 1982 poudaril ameriški predsednik Ronald Reagan, »…režimi, ki jih sadijo bajoneti, nimajo korenin…«. Nadaljeval je z mislijo, da »…že od eksodusa v starem Egiptu zgodovinarji v svojih knjigah pišejo o ljudeh, ki so se žrtvovali ali se borili za svobodo…« in omenil bitko pri Termopilah, Spartakov upor, rušenje Bastille, varšavsko vstajo, brutalne policijske intervencije v Vzhodni Nemčiji leta 1953, na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem leta 1968, na Poljskem leta 1981. »Povsod je vedno znova priplavala na dan človekova instinktivna želja po svobodi in samopotrditvi.«

In ta silovita, večna in neustavljiva človekova želja po svobodi in dostojanstvu se je pred tridesetimi leti zlila v veličastno dogajanje, ki ga ponazarja padec berlinskega zidu, železne zavese in propad komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, kar je milijonom ljudi prineslo novo upanje za boljšo prihodnost in življenje v svobodi. Ruski disident in pisatelj Aleksander Solženicin je ob tem zapisal, da “…diktatorji in diktature padejo le takrat, ko se ljudje zoperstavijo lažem z vsem pogumom, ki je za to potreben.” Tudi Slovenke in Slovenci smo se tedaj pogumno zoperstavili nedemokratičnemu režimu in vzpostavili samostojno slovensko državo.

Vendar danes lahko ugotavljamo, da se številna pričakovanja ljudi, ki so bili dolga desetletja ujeti za železno zaveso, v mnogočem niso uresničila. Številne težave, ki pestijo evropski prostor, so tudi posledica dejstva, da Evropa ne more biti uspešna in demokratična, dokler ne prepozna lastne totalitarne preteklosti v vseh svojih grozljivih razsežnostih. Mnogo premalo je zavedanja, da preteklosti ne moremo spremeniti, a v mnogočem vpliva na zaznavanje, presojanje in ravnanje v sedanjosti in prihodnosti.

Deklaracije in resolucije različnih evropskih institucij in organizacij nas že leta opominjajo k bolj poglobljenemu in zavzetemu odnosu do zgodovinskega spomina, resnice in pravice. Pa vendar je evropski spomin kljub številnim zavezam še vedno razdrobljen, zlasti totalitarne izkušnje komunizma pa žal s težavo najdejo pot v spominsko krajino Evrope. To je med drugim tudi posledica dejstva, da sta bila nacionalni socializem in fašizem v drugi svetovni vojni poražena, komunizem pa se je s sklenitvijo zavezništva proti Hitlerju uspel za železno zaveso obdržati na oblasti vse do začetka 90tih let prejšnjega stoletja.

Slovenski narod je med tistimi – redkimi – v Evropi, ki je v 20. stoletju občutil nasilje vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Vsi trije so pustili posledice, ki so vidne še danes. Tako npr. strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov, med drugim govorijo o še naprej trajajočem strahu in nezmožnosti pravilne presoje družbene stvarnosti. Dediščina prejšnjega režima je tudi žalosten pojav, ko ljudje namesto, da bi se postavili na lastne noge, še vedno razmišljajo, da mora zanje poskrbeti država. Da o tem, da se mnogokrat na določenih proslavah morilce slavi kot junake, niti ne govorim.

Na žalost Slovenija, ki je v 20. stoletju preživela tri totalitarna prekletstva, še zmeraj ne zmore najti temeljnega političnega konsenza o tem, da so vsi totalitarni režimi nekaj slabega in da jih je zato treba na načelni ravni odločno zavreči. Lahko ugotavljamo, da smo v Sloveniji mnogo bolje razgradili posledice fašizma in nacionalnega socializma, težko pa bi trdili, da nam je uspelo ustrezno razgraditi ostanke komunizma. Morda se še spomnimo: v devetdesetih letih je nek ugledni nemški časopis malo karikirano zapisal, da naj bi bil v Sloveniji komunizem sicer mrtev, a nobeden še ni videl njegovega trupla. Se pa skorajda vsakodnevno srečujemo s še nepreštetimi trupli njegovih nasprotnikov, ki so bili večinoma brez sojenja ali pa na montiranih sodnih procesih obsojeni na smrt, dolgoletne zaporne kazni, koncentracijska in delovna taborišča, izgone iz kraja bivanja, odvzem premoženja in druge najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Slovenija sodi med redke t.i. post-komunistične države, v kateri za vse storjene zločine nihče od bivše vladajoče garniture ni odgovarjal. Ni bilo lustracije, niti v najmilejših oblikah. Ljudje, ki so kršili človekove pravice in svoboščine na najrazličnejše načine, so ostali na svojih položajih. Spodletelo nam je pri mrliških listih več kot dvanajst tisoč po krivici umorjenih po drugi svetovni vojni. Seveda bi lahko in celo morala našteti tudi dosežke t.i. spravnega procesa, med njimi delovanje Pučnikove parlamentarne komisije, Komisije za prikrita morišča in Komisije za popravo krivic, odločbe Ustavnega sodišča, akcijo Sprava, delovanje nevladnih organizacij in posameznikov, ne nazadnje tudi dosežke Študijskega centra za narodno spravo, ki je v enajstih letih svojega obstoja več kot opravičil svoje delovanje in se vsestransko uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. Če že splošni sistemski in družbeni pogoji niso najboljši, je toliko odgovornejša naloga specializiranih inštitucij, kot je Študijski center za narodno spravo. Ta šele vzpostavlja podlage za celostno, objektivno spoznanje naše polpretekle zgodovine, ki ga zgodovinska znanost ni mogla v celoti obravnavati z vidika znanstvene resnice.

Spoštovani,

o totalitarizmih vlada v EU, vključno v postkomunističnih državah, splošno soglasje. Ne poveličujejo totalitarnih simbolov, ne poimenujejo ulic po diktatorjih, ne nagrajujejo ljudi, ki so vodili tajno politično policijo, ki je drastično kršila človekove pravice in svoboščine. V nobeni državi EU ne bi monetarnega trga "okužili" z liki revolucionarjev s totalitarnim simbolom. A še bolj kot simboli je pomembna stvarna razgradnja totalitarnih struktur in praks. Tudi tukaj je Sloveniji precej spodletelo. V razmerah, ko vsi dejavniki, ki bi morali skrbeti za razvoj demokratične politične kulture, ne opravljajo dovolj dobro svojega poslanstva, se lahko upravičeno vprašamo, ali imajo v takšnih pogojih »resnica, pravica in spomin« še kaj možnosti. Ali pa je alternativa kaj drugega, morda neki novi barbarizem?

Naj zaključim z mislijo, da nas spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje/zavezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja.  To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije.To je dan spomina, ki ga potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti. To pa nam omogoča pravilno izbiro poti za naprej. Hvala za vašo pozornost!

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 12. Aug 2020 at 18:03

193 ogledov

Celje se »želi« obdržati na seznamu »COVID 19« mest. Okužena zdravstvena delavka na očesnem oddelku v SB Celje!
V ponedeljek je bilo v Sloveniji, na podlagi le 1118 testiranj, potrjenih največ primerov okužb z novim korona virusom v zadnjem mesecu dni.  Potrjenih je bilo kar 31 novih okužb, od tega tri tudi v Celju, kar je razvidno iz podatkov iz COVID sledilnika. Na Celjskem pa še po ena v sosednjem Šentjurju ter Zrečah.  Danes so iz  Splošne bolnišnice Celje  sporočili da so 7. 8. 2020 pri zdravstveni delavki z Očesnega oddelka evidentirali okužbo z novim korona virusom. Na oddelku so takoj izvedli vse potrebne ukrepe po predpisanem protokolu. V samoizolacijo so napotili osem zaposlenih medicinskih sester in zdravnikov, ki so bili v tesnem stiku z omenjeno zdravstveno delavko. Vsi brisi so bili negativni. Odvzem kontrolnih brisov je predviden v petek, 14. 8. 2020. V tem času kot s čaka na rezultat  kontrolnih brisov, v  okviru Očesnega oddelka je zagotovljeno delovanje urgentne ambulante. V kolikor ne bo dodatnih okužb, bodo 17. 8. 2020 pričeli z običajnim delom, poročajo iz SB Celje. Trenutno je v celjski regiji okuženih 44 oseb, največ v Rogaški Slatini 10, po osem v Celju in Velenju,  V Rogatcu  in Šmarju pri Jelšah  po 4, drugje po dva ali eden.  V samem Celju  je bilo od začetka epidemije  31 pozitivnih, nihče izmed okuženimi v Celju ni umrl.  Kaj botruje temu?  Kot nam je znano je v drugem valu največ pozitivnih na COVID 19 med mladimi. Indikativno kaj ne? V času rahljanja ukrepov in marsikje že tako rekoč opustitvi je prišlo skoraj  spontano in so sledno, v določenem času do intenziviranja druženja v številkah ki so lahko rizične, potem druženje znotraj širših družin, nekatere vrste  hišnih številnih slavij, posebej sorodnikov  iz različnih koncev, odhode na dopuste znotraj in zunaj meja, vse z namenom da se ubeži morebitnem vzorcu, zadaj nam pa ni treba toliko paziti. Prav to prinese velik riziko. Mladi ,ki bi naj bili najbolj »oškodovani« z ukrepi so si dali ali večkrat dajali duška  i se morda spozabili  in preblizu drug k drugemu stopili.    V Sloveniji je trenutna slika takšna: aktivno okuženih  je 188 oseb, hospitaliziranih je 23 bolnikov (14 v UKC Ljubljana, 9 v UKC Maribor), od vseh sta 2 v intenzivni enoti (eden v UKC Maribor in eden v UKC Ljubljana), vsi tisti ki so  na intenzivni enoti so na priključeni na  respirator. V SB Celje  trenutno ne zdravijo  noben  COVID  pacienta oziroma obolelega z to različico korona virusa.  Skupaj je od začetka epidemije v Sloveniji umrlo 129 oseb. Z včerajšnji dan ne beležijo nobenega  umrlega za posledicami COVID 19.  Vane T.Costa   ,  

Wed, 12. Aug 2020 at 11:59

86 ogledov

Varuh človekovih pravic Peter Svetina pred mednarodnim dnem mladih opozarja na številne izzive in ovire mladih
Varuh človekovih pravic Peter Svetina pred mednarodnim dnem mladih opozarja na številne izzive in ovire, s katerimi se mladi spopadajo na poti osamosvajanja. To jim otežujemo z neurejeno stanovanjsko problematiko in nedostojnimi plačili za delo, je prepričan Svetina, ki zagovarja večje vključevanje mladih v procese odločanja, je sporočil varuh. Pri varuhu človekovih pravic opažajo, da so mladi v Sloveniji na trgu dela v bistveno slabšem položaju kot drugi zaposleni, več je negotovih oblik dela. "Stopnja brezposelnosti med mladimi je še vedno previsoka, tistim, ki so zaposleni, pa delodajalci mnogokrat ne zagotavljajo dostojnega plačila za opravljeno delo. Ni dovolj le, da imajo zaposlitev, pomembno je tudi, da je zaposlitev kakovostna. Vedno več je kratkotrajnih pogodb in 'napotovanja' v status samostojnega podjetnika, kar mnogim mladim otežuje dostojno življenje," opozarja Svetina. Po njegovi oceni je zelo pereča tudi stanovanjska problematika oz. pomanjkanje neprofitnih stanovanj. Mladi, ki šele vstopajo na trg dela in se želijo osamosvojiti, so v sedanjem sistemu stanovanjske oskrbe še posebej zapostavljeni, meni Svetina. Zaradi prekarnosti zaposlitve si stanovanja, kot pravi, ne morejo kupiti. Tisti, ki nimajo dovolj denarja za tržni najem, so po njegovih navedbah še bolj ogroženi, novih neprofitnih stanovanj zaradi neustrezne stanovanjske politike skoraj ni. Tudi zato Svetina meni, da je nujna zakonsko predpisana obveznost zagotavljanja razpisov za neprofitna stanovanja v nekem časovnem obdobju. Čeprav je v Sloveniji izobraževanje brezplačno in dostopno za vse, pa varuh še opozarja, da si marsikdo študija ne more privoščiti tudi zaradi neurejene stanovanjske politike in visokih cen najemnin stanovanj v mestih. Stanovanjski položaj mladih je pri mnogih skoraj povsem odvisen od njihovih staršev, pri tem pa imajo dostop do stanovanj mnogokrat le tisti iz ekonomsko dobro situiranih družin, kar je po njegovem mnenju nesprejemljivo. Epidemija koronavirusne bolezni, ko je izobraževanje potekalo na daljavo, je razlike med mladimi po njegovem prepričanju še bolj razgalila. "Tudi zato smo pri varuhu ves čas opozarjali, da vsi mladi še zdaleč nimajo enakih možnosti za učenje, saj številne družine nimajo dostopa do interneta, računalnika, tiskalnika. To, kar je mnogim samoumevno, številnim ni, zato pri varuhu razumemo pozive nekaterih staršev, učiteljev in dijakov, ki se bojijo, da bi jeseni srednješolci nadaljevali izobraževanje zgolj na daljavo, saj šole niso le vir izobraževanja, ampak tudi socializacije," še dodaja Svetina. Ker so mladi zaradi svojih razvojnih značilnosti ena izmed najranljivejših skupin, pri katerih se bodo po mnenju stroke posledice epidemije in omejevalnih ukrepov lahko kazali še dolgo časa, Svetina poziva odgovorne v državi, da temeljito razmislijo in pretehtajo vse možnosti, da pouk na daljavo ne bi postal dolgoročna rešitev. Mednarodni dan mladih zaznamujemo v sredo. Združeni narodi so ga razglasili leta 1999 z namenom, da se vsako leto razpravlja o različnih vprašanjih, ki zadevajo mlade, in da se opozarja na njihovo pomembno vlogo v družbi. Vir: Varuh človekovih pravic

Wed, 12. Aug 2020 at 11:53

111 ogledov

Mladi kmetje so ključni nosilci razvoja podeželja
Ministrstvo za kmetijstvo je ob današnjem mednarodnem dnevu mladih opozorilo, da so mladi kmetje ključni nosilci razvoja v slovenskem kmetijstvu, soočajo pa se z izzivi pri kmetovanju, kot so dostop do zemljišč, kapitala in do znanja. Ti izzivi so prisotni tako v slovenskem kot tudi v evropskem merilu.Spomnili so, da mlade kmete podpirajo z vrsto aktivnosti, ki so namenjene izboljšanju strukture kmetijskih gospodarstev, obenem pa prinašajo tudi zmanjšanje ekonomskega tveganja in spodbujajo razvoj kmetij. V okviru programa razvoja podeželja 2014-2020 in v okviru prvega stebra skupne kmetijske politike izvajajo številne ukrepe, ki so namenjeni izključno mladim kmetom ali pa jim dajejo posebno prednost, kot so pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete, dodatek pri neposrednih plačilih, dodatek pri naložbah v osnovna sredstva in dodatek pri podporah za naložbe v predelavo, trženje in razvoj kmetijskih proizvodov. Skupaj z Zvezo slovenske podeželske mladine in Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije so v letu 2016 pristopili k pripravi in izvajanju akcijskega načrta dela z mladimi kmeti za obdobje 2016-2020. Skupno vodilo akcijskega načrta vseh treh podpisnic je Od mladega kmeta do skrbnega gospodarja. "Z izvajanjem aktivnosti iz akcijskega načrta skušamo s skupnimi močmi mladim, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, zagotoviti okolje, v katerem lahko razvijajo svojo dejavnost in tudi sicer napredujejo. Z akcijskim načrtom nagovarjamo tudi širšo javnost, ji predstavljamo pomen kmetijstva in mladih na podeželju ter ne nazadnje pomen zdrave lokalno pridelane hrane," so poudarili. Tudi v novi skupni kmetijski politiki po letu 2020 so mladi kmetje v središču pozornosti, saj se ta še bolj intenzivno osredotoča na prehod v zeleno, podnebno nevtralno, digitalno kmetijstvo. Zaradi tega bodo mladi kmetje pomemben del reformirane skupne kmetijske politike, ker imajo znanje, so inovativni in iščejo novosti. Pomembni bodo tudi pri uvajanju inovacij in tehnoloških sprememb. Vir: Ministrstvo za kmetijstvo

Wed, 12. Aug 2020 at 11:47

81 ogledov

Unovčenih za skoraj 50 milijonov evrov turističnih bonov
Do 9. avgusta 2020 so upravičenci deloma ali v celoti unovčili 361.232 turističnih bonov v vrednosti 49,71 milijona evrov, je sporočila Finančna uprava RS (Furs). Daleč največ bonov je bilo izkoriščenih v Občini Piran, ki ji sledita Kranjska Gora in Bohinj, kažejo podatki.Skupno je do bona upravičenih 2,08 milijona prebivalcev Slovenije, skupna vrednost bonov pa je 356,9 milijona evrov. Vsak polnoleten prebivalec je od države prejel bon v vrednosti 200 evrov, mladoletnim pa pripada 50 evrov. Podatki Fursa kažejo, da je bilo doslej v celoti ali delno unovčenih 17,6 odstotka bonov in porabljene nekaj manj kot 14 odstotkov njihove vrednosti. V Piranu je bilo do 9. avgusta unovčenih 63.899 turističnih bonov, s tem vladnim ukrepom pomoči turizmu po epidemiji covida-19 se je v to občino steklo 9,9 milijona evrov. Tudi sicer so obalne občine pritegnile veliko interesa oddiha željnih Slovencev: v Izoli je bilo unovčenih 18.042 bonov v vrednosti 2,8 milijona evrov, v Kopru 12.272 bonov v vrednosti 1,7 milijona evrov in v Ankaranu 11.357 bonov v vrednosti 1,6 milijona evrov. V skladu s pričakovanji so veliko pozornosti deležna tudi alpska turistična središča. V Kranjski gori je bilo tako unovčenih 25.413 turističnih bonov, skupno vrednih 3,4 milijona evrov. V Bohinju so jih upravičenci unovčili 21.497 v vrednosti 2,8 milijona evrov in na Bledu 12.248 v skupni vrednosti 1,7 milijona evrov. Za dopustnike je pričakovano zanimiv tudi Bovec, kjer je Furs naštel 12.607 unovčenih bonov v vrednosti 1,5 milijona evrov. V Občini Tolmin je bilo unovčenih 6077 bonov v vrednosti 656.700 evrov. Nenazadnje pa so polne tudi slovenske termalne destinacije, je moč razbrati iz podatkov. Tako so v brežiški občini prebivalci Slovenije unovčili 18.318 bonov v vrednosti 2,6 milijona evrov. Moravske Toplice so pritegnile obiskovalce z 18.131 boni, zapravili so jih za 2,7 milijona evrov. Ponudniki v Občini Podčetrtek so zaenkrat prejeli nekaj manj kot dva milijona evrov iz 13.790 bonov, v Občini Zreče 1,1 milijona evrov iz 7913 bonov, v Občini Laško 1,1 milijona evrov iz 6960 bonov in v Občini Rogaška Slatina 636.200 evrov iz 4139 bonov. V ljubljanski mestni občini je bilo unovčenih 3245 turističnih bonov v vrednosti 396.800 evrov, v mariborski 2266 bonov v vrednosti 296.200 bonov, v Občini Postojna pa 1184 bonov, vrednih 128.000 evrov. Podatki potrjujejo opažanja Turistično gostinske zbornice Slovenije (TGZS). "Po podatkih naših večjih članov je zasedenost kapacitet v letošnji poletni sezoni zelo različna med posameznimi destinacijami. Najbolj so z obiskom zadovoljni na Obali, saj so kapacitete praktično polne. Sledijo termalne destinacije in alpski kraji, največji izpad v primerjavi z lanskim letom pa je v mestih in tudi igralniških destinacijah. Ponekod povprečna mesečna zasedenost komaj presega 10 odstotkov," je za STA pojasnil prvi mož TGZS Fedja Pobegajlo. Glede na povečanje obiska preko unovčevanja turističnih bonov med gosti pričakovano prednjačijo domači gostje - njihov povprečni delež po destinacijah v juliju in avgustu znaša med 70 in 75 odstotkov. "Vse navedeno ... kaže na klasične motive večine gostov - počitnice na morju, v termah in hribih. Kljub privlačni in pravočasni kampanji Slovenske turistične organizacije so gostje, ki raziskujejo slovenske pokrajine, v manjšini," ob tem dodaja Pobegajlo. Povprečna zasedenost zmogljivosti za lansko poletno sezono zaostaja približno za tretjino. Pobegajlo poudarja, da je ukrep uvedbe turističnih bonov v veliki meri pomagal turističnim družbam pri zagotavljanju višje zasedenosti kapacitet, a ponavlja, da so med destinacijami in posledično družbami precejšnje razlike. "Poleg tega določeni segmenti turizma, kot so turistične agencije, prevozniki, igralništvo, gostinstvo, aktivnosti na prostem, rent a car in podobno, niso bili deležni unovčevanja bonov," je poudaril. Po podatkih TGZS je zunajpenzionska poraba nižja od pričakovane, "preseneča pa nas tudi dokaj nizek delež unovčenih bonov", je dodal Pobegajlo. Zato je po oceni zbornice smiselno podaljšati možnost unovčevanja bonov do naslednje pomladi ter sprejeti dodatne ukrepe za pomoč turističnemu gospodarstvu. Pobegajlo se je v odgovoru na vprašanje dotaknil še nekaterih primerov slovenske turistične ponudbe, ki so zaradi neustreznosti (polomljeno pohištvo, umazane brisače ipd.) v zadnjih tednih odmevali v javnosti, zlasti na spletnih družbenih omrežjih. "Po našem mnenju je eno izmed osnovnih vodil slovenskega turizma kakovost storitev, zato menimo, da ji morajo vsi ponudniki posvečati veliko pozornost. Verjamemo pa, da gre pri vaši omembi za posamične primere ter da je velika večina gostov zadovoljna s storitvami," je še dodal. Vir: FURS

Wed, 12. Aug 2020 at 09:20

107 ogledov

V 2019 se je iz Slovenije vsak teden odselilo povprečno 127 slovenskih in 163 tujih državljanov
V 2019 se je iz Slovenije vsak teden odselilo povprečno 127 slovenskih in 163 tujih državljanov V 2019 se je v Slovenijo priselilo skoraj 3.800 državljanov Slovenije in 27.600 tujih državljanov. Odselilo se je skoraj 6.600 slovenskih in 8.500 tujih državljanov. Selitveni prirast je bil v 2019 najvišji po letu 2008: 16.213 oseb.Selitveni prirast pozitiven V letu 2019 se je v Slovenijo priselilo 31.319 prebivalcev, iz države pa se jih je odselilo 15.106. V primerjavi z letom 2018 je bilo število priselitev višje za 10 %, število odselitev pa za 12 %. Selitveni prirast je bil v 2019 najvišji po letu 2008: priselilo se je 16.213 prebivalcev več, kot se jih je odselilo. Selitveni prirast državljanov Slovenije je bil v letu 2019 že dvajseto leto zapored negativen: v letu 2019 se jih je iz države odselilo 2.839 več, kot se jih je v državo priselilo. Selitveni prirast tujih državljanov pa je bil že enaindvajseto leto zapored pozitiven: v letu 2019 se jih je v Slovenijo priselilo 19.052 več, kot se jih je iz nje odselilo. Največ slovenskih državljanov priseljenih iz Nemčije, tujih državljanov največ iz Bosne in Hercegovine Najpogostejši državi prejšnjega prebivališča za priseljene slovenske državljane sta bili v letu 2019 Nemčija in Avstrija (za 22 oz. 17 %), sledile pa so Hrvaška, Združeno kraljestvo, Italija in Švica. Največ tujcev se je v letu 2019 priselilo v našo državo iz Bosne in Hercegovine (polovica vseh priseljenih tujih državljanov), za največ preostalih pa so bile države prejšnjega prebivališča še Srbija, Kosovo, Severna Makedonija in Hrvaška. Slovenskih državljanov iz Slovenije največ v Avstrijo, tujih državljanov največ v Bosno in Hercegovino Četrtina (25 %) odseljenih državljanov Slovenije je leta 2019 odšla v Avstrijo, za največ preostalih pa so postale države njihovega prihodnjega prebivališča Nemčija (18 %), Švica in Hrvaška. Za največ odseljenih tujih državljanov je postala država njihovega prihodnjega prebivališča Bosna in Hercegovina (28 %), sledile pa so Srbija (14 %), Nemčija (11 %) in Hrvaška (9 %). Podatki o socioekonomskih značilnostih meddržavnih selivcev bodo objavljeni 18. decembra 2020. Neprijavljanje odselitev Sorazmerno visoko število odseljenih je že več let delno povezano z administrativnim urejanjem odjav prebivališča za osebe, ki so se dejansko odselile že pred leti. Take odjave (odselitve) so bile v letu 2019 približno 5 % vseh odselitev. Notranjih selitev za 5 % manj kot v 2018 V letu 2019 je bilo registriranih 98.793 notranjih selitev (tj. sprememb naselja bivališča znotraj države) ali za 5 % manj kot v letu 2018; oseb, ki so bile pri tem udeležene (notranjih selivcev), pa je bilo 91.669 (6.718 prebivalcev se je selilo več kot enkrat). Od prebivalcev, ki so v letu 2019 prijavili spremembo naselja bivališča, se jih je večina (80 %) preselila v drugo občino, povprečno vsak peti pa se je preselil v drugo naselje znotraj iste občine. Spremembo prebivališča je prijavilo približno 81.000 državljanov Slovenije in približno 17.800 tujih državljanov. Polovica notranjih selivcev je bilo starih 20–39 let. V letu 2019 je naselje svojega bivališča najmanj enkrat zamenjalo 4,4 % prebivalcev Slovenije. Tujci so bili tudi v letu 2019 bolj mobilna skupina prebivalcev kot državljani Slovenije: od tujcev se je namreč najmanj enkrat selil povprečno vsak deseti, od državljanov Slovenije pa povprečno vsak petindvajseti. V letu 2019 je bilo zabeleženih tudi 42.947 sprememb prebivališča znotraj naselij (41.336 selivcev); te statistično sicer ne veljajo za selitve. Znotraj naselja Ljubljana se je najmanj enkrat preselilo 13.944, znotraj naselja Maribor pa 5.936 prebivalcev. Vir: Statistični urad RS

Wed, 12. Aug 2020 at 09:14

108 ogledov

Epidemija COVID-19 - Višina plače v karanteni
Delavcu, ki mu je odrejena karantena, pripada nadomestilo plače. V nadaljevanju bomo preverili, kakšno nadomestilo pripada zaposlenemu, ki mu je bila odrejena karantena in kako delodajalec uveljavlja povračilo.   Višina nadomestila plače v karanteniDelavec, ki se odpravi v državo, ki je na zelenem ali rumenem seznamu, in mu je ob prehodu meje v Republiki Sloveniji odrejena karantena, in zaradi tega ne more opravljati dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa zanj ne more organizirati dela na domu, ima pravico do nadomestila 80% osnove. Osnova predstavlja povprečno mesečno plačo za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi. Višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Do enakega nadomestila je upraičen delavec, ki mu je bila odrejena karantena zaradi stika z okuženo osebo, pri čemer do stika ni prišlo med opravljanjem dela za delodajalca. Če je bila delavcu odrejena karantena zaradi stika z okuženo osebo v okviru opravljanja dela za delodajalca ima pravico do nadomestila plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Nadomestilo polne plače pripada tudi javnemu uslužbencu, ki mu je bila odrejena karantena zaradi izvajanja nalog delodajalca v tujini ali mu je bila odrejena karantena zaradi napotitve ali premestitve javnega uslužbenca na delo v tujino.  Kdaj delavec ni upravičen do nadomestila?Delavec, ki mu je bila odrejena karantena zaradi odhoda v državo, ki je na rdečem seznamu, ni upravičen do nadomestila plače v času odrejene karantene, razen v primeru odhoda zaradi naslednjih osebnih okoliščin: smrti zakonca ali zunajzakonskega partnerja ali smrti otroka, posvojenca ali otroka zakonca ali zunajzakonskega partnerja,smrti staršev (oče, mati, zakonec ali zunajzakonski partner starša, posvojitelj),rojstva otroka.Delavec je v tem primeru upravičen do polovice plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 odstotkov minimalne plače. Delavec mora delodajalcu najpozneje en dan pred odhodom predložiti pisno izjavo, iz katere izhaja, da odhaja v državo na rdečem seznamu zaradi predhodno naštetih osebnih okoliščin.   Izjava delavca o odhodu v državo na rdečem seznamuRazlog za odreditev karantene mora biti razviden iz odločbe o odreditvi karantene. Delavec, ki mu je bila odrejena karantena, mora najpozneje v treh delovnih dneh od odreditve karantene obvestiti delodajalca, da mu je bila odrejena karantena, in o razlogih, iz katerih mu je bila odrejena karantena. Prav tako mora najpozneje v treh delovnih dneh od prejema odločbe o odreditvi karantene to posredovati delodajalcu.   Nadomestilo za bolniško odsotne, invalide, staršeČe je delavec ob odrejeni karanteni upravičen do odsotnosti z dela ali med odrejeno karanteno pridobi pravico do odsotnosti z dela na podlagi predpisov o zdravstvenem zavarovanju ali starševskem varstvu ali druge upravičene odsotnosti, ter do ustreznega nadomestila plače ali plačila prispevkov, mu nadomestilo zaradi karantene ne pripada. Če je delavec ob odrejeni karanteni ali med trajanjem odrejene karantene uveljavil oziroma je upravičen do dela s krajšim delovnim časom in prejema delno nadomestilo na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali je upravičen do dela s krajšim delovnim časom na podlagi predpisov o zdravstvenem zavarovanju ali starševskem varstvu, se nadomestilo plače iz prejšnjega člena v tem času izplačuje v sorazmernem delu, delavec pa zadrži pravico do prejemkov oziroma plačila prispevkov iz socialnih zavarovanj po navedenih predpisih, kot da bi delal.   Povračilo nadomestilaIzplačana nadomestila plač delavcev, ki zaradi odrejene karantene ne morejo opravljati dela, Republika Slovenija povrne v celoti. Delodajalec uveljavlja povračilo nadomestila z vlogo, ki jo odda na portalu ZaDelodajalce.si. Rok vlogo je 30 dni od pričetka odsotnosti delavca zaradi odrejene karantene. Priložiti mora odločbo o odreditvi karantene in izjavo, iz katere izhaja, da za delavca ni mogoče organizirati dela na domu, v primeru odreditve karantene iz petega odstavka 15. člena tega zakona pa tudi izjavo delavca o obstoju osebnih okoliščin. Na podlagi odločbe o priznanju pravice do povračila izplačanih nadomestil plače, sklene Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje z delodajalcem pogodbo o povračilu izplačanih nadomestil plače.   Delodajalec mora v obdobju prejemanja povračila delavcem izplačevati neto nadomestila plače in poravnavati prispevke za obvezna socialna zavarovanja. Če tega ne stori, mora prejeta sredstva v celoti vrniti. Upravičenost do povračila nadomestil plače zaradi odrejene karantene traja najdlje do 30. septembra 2020. Vir: informiran.si
Teme
evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov spominska slovesnost v ljubljani dr Andreja Valič Zver

Zadnji komentarji

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij