SI
Zgodba mlade pomurske vizualne umetnice in grafične oblikovalke Nine Reiter
ČASOPIS V FOKUSU
Intervju

Sobota, 5. maj 2018 ob 09:13

Odpri galerijo

Pogovarjali smo se z mlado pomursko umetnico in oblikovalko Nino Reiter. Na svojem FB profilu je pred nekaj dnevi objavila sliko in pod njo napisala: Končno nove vizitke. 

Vfokusu: Kakšen je občutek v rokah držati nove vizitke ? 

Nina Reiter:Občutek je super, sploh po več neuspelih poskusih. Končno sem zadovoljna z izgledom vizitk, saj sem jih kar nekaj časa oblikovala.

Vfokusu:  Kakšna odgovornost stoji za vizitkami ? Do vas in do vaših strank? 

Nina Reiter: Želela sem, da s svojimi vizitkami sporočim svojo estetsko zgodbo. Sicer sem prepričana, da se bo dizajn čez čas spremenil, ampak zaenkrat predstavljajo mene v tem času. Ker sem trenutno iskalka zaposlitve, sem se odločila, da jih oblikujem in izdelam kar sama. Zato so preproste, minimalistične in ne dolgovezijo. So točno to, kar predstavljam  s svojimi risbami in tako lahko potencialne stranke že pričakujejo, da pri meni ni nakladanja o umetnosti in oblikovanju. Držim se načela manj je več.

Vfokusu: Vaša razstava risb bo 10. maja 2018 v prostorih Mladinskega sveta v Ljutomeru. Kaj boste pokazali obiskovalcem ? 

Nina Reiter: Pokazala bom nekaj novih del in nekaj del iz prejšnje razstave. Namen te razstave je bolj, da se predstavim kot umetnica in pokažem kaj delam. 

Vfokusu: Kako in na kakšen način ste ustvarjali izdelke za to razstavo ? 

Nina Reiter: Ker pri tej razstavi ni nekega določenega koncepta, sem izbrala dela, ki odražajo kaj vse se da ustvariti s črnim papirjem in belo barvico.

 

Vfokusu: Kakšna je bila vaša poklicna in karierna pot do razstave ? 

Nina Reiter:Že kot deklica sem bila ustvarjalna, zato so mi tudi v osnovni šoli svetovali naj nadaljujem šolanje v tej smeri. Najprej sem obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje Maribor, kjer sem dobila najbolj pomembne veščine, kar se tiče risanja in ustvarjanja.                                                 

Ker sem praktičen tip človeka, mi niti na misel ni prišlo, da bi se kdaj ukvarjala z umetnostjo. Zato sem se kasneje vpisala na Fakulteto za strojništvo Maribor, smer tekstilne tehnologije. Tekstilna industrija mi je zanimiva, a ne dovolj, da bi v resnici hotela imeti kariero v tej panogi. Ko sem leta 2013 diplomirala, je do takrat že večina tekstilnih podjetij v tem delu Slovenije propadlo ali pa zmanjšalo število zaposlenih, zato niti nisem imela možnosti nadaljevati v tej smeri. Kasneje sem malo manj kot eno leto delala v proizvodnji elektronskih naprav. Zdaj sem že več kot dve leti iskalka zaposlitve.

V tem času sem obiskovala program mladih Model M za lažje iskanje zaposlitve in tam sem se v resnici morala soočiti kaj želim delati. Morala sem si priznati, da bi rada bila umetnica, saj je to edina stvar, kjer vem kaj delam. Težko sem se sprijaznila s tem dejstvom, saj se predvsem v Sloveniji, na umetnike gleda kot na parazite, ki nimajo nobenega namena.  Da sem se pa zavestno odločila za to smer pa je botrovalo kar nekaj težkih trenutkov v mojem življenju.Lani sem namreč izvedela, da bom morala iti na operacije obeh kolen in bom zaradi tega kar nekaj časa v bolniškem staležu, zato bom še toliko težje zaposljiva. Zaradi tega sem začela razmišljati, da bom se morala resno potruditi in si sama ustvariti delovno mesto. Zato zdaj prostovoljno delam kot grafična oblikovalka pri društvu Tenzin, saj bi si rada nabrala izkušnje. Kombinacija grafičnega oblikovanja in umetnosti se mi zdi najbolj smotrna, saj bi se tako najlažje sama preživljala,  tako lahko delam od doma medtem, ko krevam.                                                                  

Spodbuda za razstavo pa je bil v resnici osebno tragičen dogodek, saj sem prišla do spoznanja, da je življenje prekratko, da bi se skrivala in iskala popolnost, ki v resnici ne obstaja. In v tistem ključnem trenutku sem spoznala ljudi, ki so mi pomagali do prve razstave.  

Vfokusu: V juniju 2018 boste imeli novo razstavo v Murski Soboti. Kaj pripravljate za to razstavo? 

Nina Reiter: Da, 15. junija 2018 bo razstava z naslovom »Izgubljeni in pozabljeni« v prostorih Aurore, kjer bo tema o pedofiliji in problematiki nasilja nad otroki. Nisem idealist in se zavedam, da so nasilje in ostale negativne stvari pač del življenja, ampak vseeno želim s svojimi deli dati glas tistim, ki ga nimajo. Rada bi spomnila ljudi, da se je treba o težkih problematikah čim več pogovarjati. Iskati dosegljive in logične rešitve. Moti me, koliko je nasilja v družinah, predvsem zaradi alkohola. Koliko je otrok, ki so spolno nadlegovani, dobesedno prodani za užitke odraslih. Če dobro raziščeš zadevo, te kar spreleti srh kaj vse se dogaja. V času begunske krize je ogromno otrok izginilo in nihče se ne pogovarja o tem. Vem, da je lažje poriniti glavo v pesek in si misliti, kaj pa jaz naj naredim kot posameznik, saj nimam moči. Ampak velik korak je že to, da se začnemo odkrito pogovarjati o tem.

 

Vfokusu: Kje najdete inspiracije za vaše risbe in izdelke? 

Nina Reiter: Ker sem še komaj na začetku umetniške poti, iščem inspiracijo kar na spletu. Ker se ukvarjam z realizmom, potrebujem čim boljše fotografije po katerih lahko rišem.Narava realizma v umetnosti je, da potrebuješ model v živo ali pa fotografijo po kateri rišeš. Sploh če se še komaj učiš pravil risanja.    

Najraje pa raziskujem tematike, ki so za ljudi nelagodne in jih prisili, da razmišljajo. Pomembno je, da kritično razmišljamo. Najhuje kar se družbi lahko zgodi je, da neha stremeti k boljšemu. Trenutna klima v Sloveniji je dokaj negativna, saj je veliko prerekanja, brez tehtnih argumentov in predvsem neolika v komunikaciji. Kultura in umetnost ima to možnost, da nauči ljudi kako opazovati, argumentirati,  logično razmišljati in predvsem empatirati.             

Vfokusu: Kako bi opisali vaš umetniški stil?         

Nina Reiter: Moj stil je dokaj preprost, na nek način ustvarjam minimalističen realizem.Drugi moja dela opisujejo kot čutna in mehka, kar je zanimivo. Ko rišem ne razmišljam o čustvih, ampak se osredotočim izključno samo na tehniko. Ampak kljub temu pride moj blagi značaj do izraza, čeprav to ni moj namen.                                                                                                                       Naloga pri ustvarjanju mojih del je ujeti čim večjo podobnost fotografije, hkrati pa ji dati življenje iz drugega zornega kota. Zavestno ne vmešavam svojih čustev pri delu, kar je v moderni umetnosti zdaj zelo v ospredju. Si izlivati čustva, iskati nove načine izražanja. Moje primarno vodilo je tehnika in natančno opazovanje, ostalo pride podzavestno. 

Vfokusu: Vaša prva razstava aprila letos v Mladinskem centru v Gornji Radgoni ( domačem kraju) je imela naslov »Samo ljudje«. Kakšno je bilo vaše sporočilo? 

Nina Reiter: Ker najraje rišem portrete, sem se odločila, da narišem čim več različnih obrazov iz različnih koncev sveta. Imam občutek, da ljudje velikokrat pozabimo, da smo vsi krvavi pod kožo. Vsak ima svoje strahove, probleme, želje, cilje. Ampak pomembno je, da se zavedamo dejstva, da smo vsi na isti ladji in če ne sodelujemo, bomo tudi skupaj potonili.  Portrete, ki sem jih narisala, predstavljajo človeka v svojem najbolj intimnem trenutku. Naj bo to veselo pričakovanje ali prazen pogled brez upanja, vsi smo samo ljudje in potrebujemo drug drugega. 

Vfokusu: Bili ste mentorica na ustvarjalni delavnici v Gornji Radgoni. Kakšen je bil odziv udeležencev? 

Nina Reiter:Letos sem postala članica društva Dvig kakovosti življenja Tenzin Gornja Radgona, kjer se prirejajo razne delavnice in kulturni dogodki. Tako, da sem tokrat prvič bila mentorica skupaj z Mojco Muhič (dipl. slikarko), ki je tudi gonilna sila v našem društvu. Tokrat smo imeli delavnice v Domu starejših občanov Gornja Radgona, kjer smo barvali na lesene ploščice iz katerih so se kasneje izdelale knjigobežnice. Te zaprte police s knjigami so postavljene po celotni Gornji Radgoni, tako si lahko ljudje izmenjuje knjige, ki jih več ne potrebujejo. Namreč v Gornji Radgoni in pomurski regiji na sploh, vlada dokaj visoka stopnja brezposelnosti in s tem potegne za sabo veliko drugih posledic. Ljudje so vedno bolj izolirani, osamljeni in bolni. Zato skušamo izvajati čim več delavnic in kulturnih prireditev, da bi ljudi izvlekli iz doma in malo v družbo. Najbolj smo ravno na udaru mladi brezposelni in starejši, ki so tudi težje zaposljivi. Na takšen način se lahko družimo, iščemo rešitve za boljši jutri in s tem pride potencial, ko lahko prihodnost vzamemo v svoje roke.

 Vfokusu: Vaš osnovni poklic je dipl. inženirka tekstilnih tehnologij in oblikovanja. Nekako vas je umetniška pot zanesla iz osnovnega poklica.

Nina Reiter: Da, čeprav je v osnovi moj poklic dokaj ustvarjalen, le da še je potrebno dodatno znanje kemije in računalniške ter strojne tehnologije. Kot sem povedala že pred tem, mi je tekstilna panoga zanimiva, ni pa moja strast. Seveda pa mi ni žal za kar sem se šolala, saj sem se naučila veliko stvari. Predvsem mi je najbolj bil zanimiv tisk na tekstil, iz tega sem imela tudi diplomsko nalogo. 

Vfokusu: Kako se kot umetnica lotevate risanja risb ? Kje nastane ideja z motiv? Kako dolgo potrebujete za izdelavo ene slike? Kakšen je postopek izdelave posamezne risbe? Kakšne materiale uporabljate?

Nina Reiter:Svoje risbe vidim kot prvi korak učenja o tehniki chiaroscuro. S to tehniko dosežemo učinek tridimenzionalnosti v prostoru in je znana tehnika v zahodni umetnosti. Učinek svetlega in temnega je še posebej učinkovit, kjer so močni kontrasti. Zato sem začela risati na črn papir, saj se s tem lahko doseže večja mera dramatičnosti, ni pa zaradi tega preveč kičasto.      


							                                         

Najprej si izberem motiv, ki me najbolj pritegne, nato skiciram na bel papir. Skica je zelo preprosta, narišem samo pomembne obrise, kajti skico nato razrežem. Pomembno je, da že pri skici dobro ujamem proporce in simetrijo. Tako si zagotovim čim manj napak pri nadaljnjem delu. To naredim zato, ker je črni papir za razliko od belega, zelo občutljiv na napake. Radirka za brisanje ni najboljši prijatelj črnemu papirju. Dele skice potem obrišem z belo barvico. In tako dobim grobi oris risbe. Nato pa sledi potrpežljivo barvanje v slojih z različnimi belimi barvicami. Tiste z več pigmenta uporabim nazadnje, ko moram poudariti najbolj svetle točke. Povprečno za risanje ene risbe velikosti A4 porabim nekje med 15 in 30 ur, lahko tudi več, saj sem nepoboljšljiv perfekcionist. Ko je risba končana, še jo fiksiram s sprejom na bazi alkohola.                               

Vfokusu: Katera vaša risba vam je osebno najljubša ? 

Nina Reiter:Nobena mi ni najljubša, mi pa vsaka nekaj pomeni, saj z vsako risbo skušam napredovati. Na svoje risbe gledam kot produkt svojega učenja.

Vfokusu: Kakšni so vaši umetniški plani za jesen ? 

Nina Reiter: Jeseni si zelo želim, da bi imela samostojno razstavo v Mariboru. Počasi se že pripravljam za risanje 30 do 40 risb na temo žensk in naše seksualne vloge v družbi. Zaenkrat še moram najti prostor, kjer bi lahko razstavljala, kar pa je dokaj zakompliciran postopek. Upam, da mi uspe.  

Če mi bo pa čas naklonjen, bi imela razstavo tudi v Ljubljani, saj se mi zdi idealno mesto, za to kar želim ustvariti. Že veliko let mi je želja, da narišem reprodukcije najbolj slavnih del mojih najljubših umetnikov. Torej dela Caravagga, Da Vincija, Rubensa, Rembrandta in ostalih. Je zelo visok cilj, a tako dolgo bom vztrajala, da ga bom dosegla. 

Vfokusu: Kje si lahko ogledamo vaše risbe poleg razstav? 

Nina Reiter: Moja dela si lahko ogledate na spletni strani www.nreiter.portfolibox.net.

Priporočam pa, da obiščete tudi mojo facebook stran www.facebook.com/nreiter.artist, saj tam objavljam več o svojih delih in postopkih. 

Vfokusu: Hvala za pogovor. Želimo vam mnogo kreativnih idej pri ustvarjanju vaši risb in ostalih del. 

Nina Reiter: Najlepša hvala tudi vam!

 

Intervju je izvedla Mirjana Ivanuša-Bezjak.

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 7. Jun 2020 at 10:53

0 ogledov

Gozdne učne poti po Sloveniji
Gozdne učne poti Gozdne učne poti so speljane po gozdovih in so namenjene naravoslovnemu izobraževanju: spoznavanju rastlin, živali, gozdarstva, naravnih pojavov in tradicionalnih obrti. Dolge so običajno nekaj kilometrov. Večinoma za hojo niso zahtevne in so namenjene sprehajalcem. Nekaj izjem je, ki zahtevajo večjo izkušenost in telesno pripravljenost. Gozdne učne poti so običajno opremljene z informativnimi tablami, ki vsebujejo različne informacije. Za nekatere gozdne učne poti je mogoče na krajevnih enotah Zavoda za gozdove in lokalnih turističnih organizacijah dobiti letake ali predstavitvene brošure. V Sloveniji je okoli sto gozdnih in naravoslovnih učnih poti, ki vabijo k obisku. Gozdne učne poti so se v Sloveniji začele pojavljati po letu 1974. Izbrane gozdne in naravoslovne učne poti. Osrednja Slovenija: Gozdna učna pot Godič pri KamnikuNaravoslovna učna pot Stari gradGozdna učna pot Mali vrhGozdna učna pot ŠumberkGozdna učna pot po sledeh višnjanskega polžaGozdna učna pot DragaJesenkova potGozdna učna pot po šmarnogorski Grmadi Notranjsko - kraška regija: Gozdna učna pot SviščakiMašunska gozdna učna potNaravoslovna učna pot Štivanski logObalno - kraška regija: Gozdna učna pot na GoličeGozdna učna pot Resslov gajGozdna učna pot Tabor SežanaGozdna učna pot CirjeGozdna učna pot DjestencePliskina pot - Kraška učna potMestna učna pot naravne in kulturne dediščine SežanaKrasoslovna naravoslovna učna pot Divaški krasUčna pot Škocjan Goriška regija Gozdna učna pot PanovecZgodovinska naravoslovna pot Kozlov robNaravoslovna učna pot ob HubljuGorenjska Vodna učna pot GrabnarcaNaravoslovna učna pot Pusti gradGozdna učna pot Predtrški gozd pri RadovljiciUčna pot Barje Goreljek (pdf)Pokljuška pot (pdf)Mala gozdna učna pot PredvorGozdna učna pot KresGozdna učna pot Dovžanova soteskaGozdna učna pot Visoko Savinjska regija Pot po Logarski doliniUčna pot samostanski hribGozdna učna pot Konovo - DebrcaNaravoslovna pot TičjakGozdna učna pot SavinaMestni gozd CeljeGozdna učna pot Celjska kočaEkosistemska učna pot Šmartinsko jezeroGozdna in geološka učna pot Pekel Koroška regija Gozdna učna pot Navrški vrhGozdna učna pot Pistrov gradGozdna učna pot PlešivecGozdna učna pot Rahtelov vrhGozdna in zgodovinska pot Stari gradZelena pot TeberGozdna učna pot TičnicaGozdna učna pot Dravograd - Grad (pdf)Naravoslovna gozdna pot Lopan (pdf)Gozdna učna pot Grašin - Muta Podravska regija: Rozkina učna pot Bolfenk - RazglednikGozdna učna pot Mestni vrhGozdna učna pot KapelvaldGozdna učna pot Uršankovo Pomurska regija Gozdna učna pot Polana (pdf)Naravoslovna gozdna učna pot Tromejnik (pdf)Gozdna učna pot Fuks graba (pdf) Spodnjeposavska regija Gozdna pot PišeceGozdna učna pot Resslov gajGozdna pot LokaNaravoslovna pot AzalejaOglarska pot Jugovzhodna Slovenija Naravoslovna gozdna pot RožekPešpot LuknjaGozdna pot Zaplaške steziceGozdna učna pot Planina - Mirna goraRoška pešpot (pdf)Borovška naravoslovna pot (pdf)Gozdna učna pot Rožni studenec (pdf) Več o gozdnih učnih poteh najdete na strani: https://www.gozd-les.com/obisk-gozda/gozdne-ucne-poti Izkoristite čas za obisk gozdnih učnih poti - in najdite mir v naših gozdovih.

Sun, 7. Jun 2020 at 10:45

0 ogledov

Mlado sveže zelje - zelenjava, ki nas trenutno razvaja
Mlado zelje je zelo zdrava hrana - ki se ji težko upremo. ZELJEBrassica oleraceaObstaja veliko sort zelja, a v Sloveniji najpogosteje gojimo (navadno) belo zelje in rdeče zelje. Spomladanska setev prinaša mlade glavice za okusne zeljne solate v poletnih dneh, jesenska setev pa je bolj namenjena spravilu in kisanju zelja. Zelje je v kulinariki uporabno na mnogo različnih načinov. Družina: Križnice (Brassicaceae)Sorodne rastline: brokoli, cvetača, brstični, listni ohrovt, hren, koleraba, redkev Zelje vzgoja - kdaj in kako sejatiŠe ena izmed kapusnic, ki se na vrtu najbolje obnese v spomladanskem in jesenskem času, saj ne prenese močne poletne vročine in bolje uspeva v hladnejših dneh. S spomladansko setvijo začnemo v mesecu februarju s pripravo sadik. Setev za jesenski pridelek opravimo v mesecu maju ali najkasneje v začetku junija. Najprej sejemo več semen v večjo posodo, kjer semena vzklijejo in nato v roku 7-10 dni od setve rastlinice prepikiramo v posamezne sadilne platoje/lončke in jih postavimo na svetlo mesto s temperaturami okoli 18 - 22 stopinj. S pikiranjem selektivno izberemo dobre rastline, saj mnogokrat kar nekaj semen ne vzklije ali pa se rastline slabše razvijejo. Preden sadike konec marca ali začetek aprila presadimo na gredo, jih nekaj dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se "navadijo" na zunanje temperature. Jesensko zelje prav tako sejemo v večjo posodo in kasneje pikiramo, a je nega sadik lažja, saj lahko zaradi višjih temperatur vse počnemo zunaj ob vrtni lopi ali rastlinjaku. Pozorni smo na zalivanje! Kdaj presaditi in sadilna razdaljaNa prosto prve sadike presadimo, ko imajo izoblikovane 4-5 pravih listov. Za prve setve to pomeni konec meseca marca, začetek aprila, ki jih do maja zaščitimo z vrtno kopreno. ''Jesenske'' sadike zelja presajamo od junija do začetka julija. Sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Sadike posadimo na razdalji 40-50 cm. Sadilna razdalja je pri večjih sortah zelja lahko tudi večja. Mešani posevkiZelje se na gredicah zelo dobro ujame z grahom, solato, špinačo, ki jih lahko na gredici gojimo istočasno, saj si ne zasedajo prostora. Jesenski pridelek je večji in takrat zaseda več prostora, zato je možnost kombinacij na eni gredi manjša. Bolezni in škodljivciMlade sadike (stebelca) zelo rad obgloda bramor, liste mladih rastlin lahko napade bolhač. Kasneje največ škode na zelju naredijo gosenice kapusovega belina, ki se prehranjujejo z listi. Pri teh težavah si lahko preventivno pomagamo z diatomejsko zemljo. Še boljša prevenitva pa je pokrivanje grede s protiinsektno mrežo. Nega Pred presajanjem sadik, dobro zalijemo jamico, kamor jih bomo presadili. Presajene sadike redno zalivamo prvi teden dni. Nato postopoma čim manj, da se rastlina globoko ukorenini. Če sadik nismo sadili dovolj globoko in se kasneje pod težo glave začne povešati, steblo dodatno zagrnemo z zemljo in utrdimo rastlino. Lepši pridelek dobimo, če rastline negujemo na dan za list. PridelekPrve zeljne glave pobiramo konec meseca maja, v juniju in juliju. Spomladi nabiramo bolj mlade glavice, saj znajo poleti hitro pokati. Jesensko zelje pobiramo pred jesensko zmrzaljo, v septembru, oktobru in začetku novembra. Z ostrim nožem zarežemo med steblom in spodnjimi listi. Te liste odtrgamo stran, dokler ne pridemo do lepo izoblikovane kompaktne glavice. Obstaja veliko različnih sort zelja, ki imajo različno rastno dobo in zahtevo po prostoru na gredi. Pozorno preberite navodila za posamezno sorto na embalaži semen.     SkladiščenjeSpomladansko zelje se ne skladišči dolgo, zato je najbolje da ga uporabimo čim bolj svežega. Na hladnem sicer cela glavica počaka teden ali dva. Jesenski pridelek se najbolj skladišči, če ga naribamo in damo kisati. Spravimo lahko tudi svežo rastlino. V tem primeru iz zemlje potegnemo koreninsko grudo in rastlino takšno kot je, obesimo na glavo ali spravimo v slamo. Za ta način spravila izberemo dan za cvet brez padavin, da je zelje suho. PREBERITE: Kako skladiščiti sveže jesensko zelje POGOSTA VPRAŠANJA1. Zakaj na vrtu pokajo zeljne glave?To pokanje naj bi bilo posledica neenakomerne rasti - v neugodnih razmerah (vročina, suša) rastlina zastoji, nato pa ob spremembi razmer (dež, hladnejše dni, daljše noči) zopet intenzivno požene in to povzroči pokanje glavic. Vir: Vrt obilja Poskrbite, da bo mlado sveže zelje spomladi kar največkrat na vašem jedilniku.

Sun, 7. Jun 2020 at 10:34

0 ogledov

Različni gobani nas vabijo v gozd
Poletje nas vabi v gozdove. Nabiranje gob je primerna rekreacija. V kolikor pa najdemo še gobe - je to posebno doživetje. Poletni goban ali poletni jurček Poletni goban (Boletus reticulatus), zanj je značilen večinoma svetlorjav, suh klobuk žametnega videza, ki v suši razpoka Poletnega gobana lahko pri nas najdemo od pozne pomladi (druga polovica maja) pa vse do sredine jeseni. Uspeva v listnatih in mešanih gozdovih, v mikorizi s številnimi listavci, predvsem s hrasti, z bukvijo, evropskim pravim kostanjem, lipami, navadnim belim gabrom in lesko. V Lovrencu je vrsta splošno razširjena in ob ugodnih razmerah dokaj pogosta. Najbolj obilno se pojavlja v gozdnih sestojih z znatnim deležem različnih listavcev (bukvijo, gradnom in evropskim pravim kostanjem), predvsem v podgorskem ter gorskem pasu (do približno 900 m nm. v.), nekoliko redkejši je v zgornjegorskem pasu (nad približno 900 m nm. v.). Poletnega gobana najlažje spoznamo po suhem, žametastem klobuku, ki v suši rad razpoka. Največkrat je klobuk svetlo rjav, čeprav pogosto naletimo na primerke s temnejšimi klobuki. Trosovnica je sestavljena iz cevk, ki so sprva povsem bele, z dozorevanjem trosov pa postajajo vse bolj rumene in končno olivnozelene barve, saj je trosni prah pri vseh gobanih olivnorjav. Cevke na pritisnjenih, poškodovanih ali prerezanih mestih ne spremenijo barve. Bet je najprej trebušat, s starostjo pa vse bolj valjaste oblike, rjavkast in z značilno mrežico. Meso je belo, na poškodovanih mestih ali prerezu ne pomodri in je prijetnega okusa ter vonja. Goban je užiten, vsestransko uporaben in pri mnogih zelo cenjen. Ker v glavnem uspeva v poletnem času, je zelo "črviv", saj čas njegove rasti sovpada z razmnoževalnim ciklom številnih žuželk, predvsem iz reda dvokrilcev (Diptera), katerih ličinke se prehranjujejo z gobami. Zaradi tega je napram drugim jurčkom manj cenjen, ljudje pa ga v glavnem sušijo. Rastišče poletnega gobana na Rdečem Bregu  Gobani, ki imajo v mladosti belo trosovnico, so vsi užitni, na splošno pa jim pravimo jurčki. Le malokdo ve, da obstaja več vrst jurčkov, še manj ljudi pa te vrste med seboj loči, čeprav se nedvomno razlikujejo tako po zunanjih znakih in ekologiji kot tudi po različnih okusih in vonjih. Najbolj pogosta vrsta jurčka pri nas je jesenski goban – Boletus edulis (jesenski jurček, globoja, smrekovc). Jesenski goban se od poletnega razlikuje po gladkem, nikoli žametnem klobuku, ki je, predvsem v vlažnem vremenu, masten in lepljiv. Prav tako se vrsti ločita glede ekoloških (rastiščnih) zahtev. Jesenski goban je namreč mikorizni partner iglavcev, predvsem navadne smreke in navadne jelke. Sprva (že v juliju, predvsem pa v avgustu) začne rasti na najvišjih vrhovih planine, proti pozni jeseni pa se spušča vse nižje, kjer ga lahko najdemo še konec novembra. Poletni goban pa izkazuje ravno nasproten trend rasti. Sprva (že v maju, predvsem pa v juniju) se pojavi na nižje ležečih in prisojnih (toplih) rastiščih, proti koncu poletja pa se njegova rast pomika v vse višje lege. V avgustu in septembru lahko na nekaterih rastiščih obe vrsti opazujemo rasti skupaj. Tipična primerka jesenskega gobana (Boletus edulis) z gladkim, mastnim in lepljivim bolj temno rjavim klobukom in z rastjo pod smrekami Od jurčkov se pri nas preverjeno pojavlja še borov goban – Boletus pinophilus (ajdovček, borovšnica), čeprav je redkejši od prej omenjenih vrst. Borov goban je bolj robusten z rdečerjavim klobukom. Po mnenju mnogih je med jurčki najboljšega okusa in najbolj cenjen. Uspeva na močno zakisanih mestih pod rdečim borom in navadno smreko, redko tudi pod bukvami. Na zakisanost rastišč ponekod kaže tudi obilno pojavljanje borovnice v zeliščni in grmovni plasti. Raste v dveh fazah in je zvest rastiščem. V prvi fazi se pojavlja zgodaj spomladi, že ob brstenju dreves, in je eden izmed prvih gobanov nasploh. V drugi fazi rasti pa se pojavlja jeseni, predvsem septembra in oktobra. Nevešči gobarji poletnega gobana zamenjujejo tudi z žolčastim grenivcem – Tylopilus felleus. Žolčasti grenivec se od gobanov loči po trosovnici, ki je pri starejših primerkih rožnata. Hitro pa ga bomo ločili tudi po okusu, saj močno greni. Sicer ni strupen, je pa zaradi grenkega okusa neužiten. Borov goban (Boletus pinophilus) Ni lepšega trenutka - kot goban, ki smo ga med listjem na tleh našli po dolgi hoji po gozdu. Vir: Lovrenčan

Sun, 7. Jun 2020 at 08:59

0 ogledov

Migranti s pomočjo Turčije v EU
Helenska obalna straža je nedavno objavila video posnetke plovil turške obalne straže, ki v grške vode spremljajo majhne čolne, polne ilegalnih migrantov. V dvominutnem videoposnetku je mogoče videti dva ločena  primera turških ladij (ladij obalne straže), ki potujejo poleg majhnih gumenjakov, polnih migrantov. Oba dogodka sta se zgodila v zadnjih dneh severovzhodno od grškega otoka Lesvos. To pa ni prvič, da je Turška oblana straža pospremila migrante v  grške teritorialne vode. Preberi še: (https://vfokusu.com/post/547427/migranti-pritiskajo-na-naso-mejo)  Aprila je grška obalna straža objavila dramatične video posnetke, na katerih je prikazanih več turških obalnih straž, ki spremlajo migrante v grške vode blizu otoka Lesvos. Med video posnetkom grška ladja dvakrat skoraj trči s turškimi plovili. Turčija v svoji želji po ozemlju EU, še vedno uporablja migrante kot orožje. Kdaj se bo Turčija nehala igrati z EU? Pripravil LuS

Sun, 7. Jun 2020 at 06:02

0 ogledov

7. junij - svetovni dan varnosti hrane
Generalna skupščina Združenih narodov je 20. decembra 2018 sprejela resolucijo, s katero je 7. junij razglasila za svetovni dan varnosti hrane, letos ga obeležujemo drugič. Svetovni dan varnosti hrane je čas za razmislek o pomenu in prihodnosti varne hrane. Je priložnost za spodbujanje ukrepov za preprečevanje, odkrivanje in obvladovanje tveganj, povezanih s hrano, saj varnost hrane vpliva na prehransko varnost, zdravje ljudi, gospodarsko blaginjo, kmetijstvo, turizem in trajnostni razvoj. Drugi svetovni dan varnosti hrane obeležujemo 7. junija 2020, z namenom, da bi opozorili in spodbudili ukrepe za preprečevanje, odkrivanje in obvladovanje tveganj s hrano in s tem prispevali k zdravju ljudi, varnosti preskrbe s hrano, gospodarski blaginji, kmetijstvu, dostopu na trg, turizmu in trajnostnemu razvoju. Letošnje geslo svetovnega dneva hrane je "vVrnost hrane – odgovornost vseh nas." Varnost hrane je skupna odgovornost vlade, proizvajalcev in potrošnikov. Vsak od nas ima svojo vlogo od kmetije do mize, s katero zagotavljamo, da je hrana, ki jo zaužijemo, varna in ne bo škodovala našemu zdravju. Z obeleževanjem Svetovnega dneva varnosti hrane si Svetovna zdravstvena organizacija prizadeva za vključitev varnosti hrane v javne programe in razprave in s tem k zmanjšanju bremena bolezni, ki se prenašajo s hrano po vsem svetu. Po podatkih Eurobarometra področje varnosti hrane osebno zanima 47 % državljanov Slovenije (povprečje EU 41 %). Glavni vir informacij o prehrambenih tveganjih je v Sloveniji televizija (73 %), sledijo internet (47 %), časopisi in revije (46 %) ter družina/prijatelji/sosedje (42 %). Državljani Slovenije so glede varnosti najbolj zaskrbljeni zaradi ostankov antibiotikov, hormonov ali steroidov v mesu (52 %), ostankov pesticidov v hrani (48 %), ter zaradi bakterijske zastrupitve s hrano (38 %). Približno tretjina državljanov Slovenije skrbi gensko spremenjena hrana (36 %), aditivi za živila (35 %) ter bolezni živali (31 %). Higiena živil, ki je postala še bolj pomembna v času epidemije COVID-19, skrbi le 18 % državljanov Slovenije, kar je precej nižje kot povprečje prebivalcev EU držav (32 %). Državljani Slovenije v zvezi z informacijami o prehrambenih tveganjih podobno kot državljani EU zaupamo znanstvenikom, potrošniškim organizacijam in kmetom. Raziskavo Eurobarometer je vodila Evropska agencija za varnost hrane, s katero tesno sodelujemo tudi na NIJZ. Vabljeni k ogledu vsebin o varnosti živil.     Na NIJZ v času epidemije COVID-19 sporočamo, da trenutno ni dokazov, da bi se okužba z novim koronavirusom SARS-CoV-2 prenašala preko živil, domačih živali in živine. O lastnostih novega korona virusa sicer še ni veliko podatkov. Evropska agencija za varnost hrane navaja, da se novi koronavirus s hrano ne prenaša na človeka. Pri rokovanju z živili svetujemo splošne higienske ukrepe. Uprava za varno hrano in državni svet ob tej priložnosti pripravljata posvet z naslovom Udejanjanje varnosti živil v stroki, praksi in izobraževanju. vir: NIJZ

Sat, 6. Jun 2020 at 20:12

303 ogledov

Levičarski protestniki v Celju od groženj v dejanja - pročelje pisarne lokalne SDS posvinjana z grafiti sovražne vsebine
Ni minilo 24 ur od včerajšnjega  kolesarskega komiprotesta v Celju in drugod po Sloveniji, na katerih so neuradni, vendar tudi s samim izpostavljanjem v javnosti, znani organizatorji javnosti dali vedti, da bodo nadaljevali s protivladnimi protesti do odstopa vlade Janeza Janše. In to proti vladi, ki je državo, državljane, rešila pred najhujšim, črnim scenarijem v boju zoper COVID 19. Vlada, ki je pokazala celotnemu svetu, kako se rešuje država in njene državljane. Posebej za del javnosti, ki je nerazumljivo kritična, četudi ni razloga za to. Opazovalcem, ki vidijo početje vlade in vodenje le te s strani Janeza Janše, z normalno  politično in siceršnjo »dioptrijo» menijo, da vlada in njen premier kot prvi med enakimi to dobro delajo. Ampak to žal ne velja za opozicijo ter njihove podpornike in politične mecene. To, z včerajšnjim protestom po več mestih po Sloveniji, že šestič, je na žalost prešlo v fazo, ko nobeden, pa še tako razumen in dojemljiv za svobodo, pluralnost in dopustnost vseh vrst izražanja  tudi nestrinjanja, ko je potrebno narediti zasuk v  komunikaciji. Opazovanje ne zadostuje, nekdo končno mora to tudi sankcionirati, obsoditi. Neskončno in neprijetno sem bil presenečen klica predsednika Lokalnega odbora v Celju,  ko mi je vznemirjen in ogorčen povedal da je na vratih, na okenski polici, na uradni tabli o sedežu, pa tudi na pločniku pred vhodnimi vrati v pisarno. To kaže na točno določen namen z točno pričakovanimi posledicami do naslovnika in seveda do vseh teh,  ki niso naklonjeni do zahtev ki jih izražajo na protestih. Posebej indikativno se zdi to da je tudi ta faza »sporočilnosti« protestov  načrtovana od prej. Pa tudi vodenje in koordiniranje iz istega naslova če že ne sedeža. Včeraj je bila popisano vse kar seje dalo v Ljubljani, danes-verjetno oziroma celo možno da tudi  sinoči, celo v zavetju noči,da so si »ustvarjalci« te grožnje v zavetju noči, sproducirali to kar je bilo videno. Lokacija je namreč takšna da ni takoj vidno, šele mimoidoča je nekje po 13 uri to opazila  in obvestila lokalnega vodjo SDS. To da je samo  in ne nekaj deset korakov naprej kjer so tudi podobne pisarne koalicijskih strank, pomeni samo to kar mora, namenjeno je SDS in njenim članom, simpatizerjem volivcem in ostalim  odgovornim državljanom, ki so zadovoljni z vodenjem države  strani predsednika vlade. Celo obljube da bodo kulturno, neškodljivo artikulirali svoje zahteve, nestrinjanje, se zdi niso niti sami sebi dosledni. Oblika nestrinjanja  in obenem poškodba lastnine  in objekta, ki je se da tudi finančno ovrednotiti in kvalificirati in po definiciji zavarovalnice  je vandalizem. Ta vandalizem ima svoj podpis v Celju. Samo upati je, da bo tud sami organi javnega reda in miru  da bodo resno pristopili k iskanju in odrivanju povzročitelja ali  povzročiteljev tega očitno vandalskega početja z namenom ustrahovanja. Pa reakcijski čas tistih, ki to rešujejo in odkrivajo mora biti primeren temu resno groznemu in grozilnemu  početju. Še enkrat,  artikulacija  in manifestacija ter artikulacija  sta v tem nesprejemljivem početju  vsaka sebi in daleč vstran od nečesa primernega za družbo, v kateri živimo in h kateri stremimo. Čas je takšen,  da je treba biti plat zvona in alarmirati  javnost na primeren način. In to zdaj ne kasneje! Vane K. Tegov
Teme
Intervju oblikovalka

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba mlade pomurske vizualne umetnice in grafične oblikovalke Nine Reiter