SI
Sanjska služba na normo-moja zgodba
V Fokusu
Aktualno

Ponedeljek, 30. april 2018 ob 08:06

Odpri galerijo

Nova zgodba iz prve roke. Na nas se je obrnila posameznica (ki želi ostati anonimna), ki bi rada delila z nami nekaj svojih izkušenj s trga dela in pri iskanju zaposlitve. Objavljamo njeno tretjo zgodbo, prva je dostopna tukaj, druga tu, tretja tu, kmalu pa sledi še kakšna. Vse skupaj objavljamo tudi zato, ker smo prepričani, da se bo v njej prepoznal še marsikdo ter morda spregovoril o svoji izkušnji.

Po več mesecih iskanja, se je tudi meni nasmehnila sreča in našla sem prvo službo, v okviru katere sem podpisala pogodbo o zaposlitvi za krajši, polovični delovni čas. Delovno mesto je imelo naziv administrator oddelka kupcev (m/ž), kar je sicer bil samo lepši naziv za komunikacijo s strankami po telefonu. Čeprav delo ni obljubljalo velikega zaslužka, sem bila izredno vesela, da lahko začnem svojo poklicno kariero.

Celoten potek zaposlitve je potekal zelo hitro. Že na začetku razgovora sem se toplo povezala z osebo, ki je pogovor vodila. Gospa, vodja marketinga, je bila izredno prijazna in je med razgovorom razložila, da ji je moja prijava všeč, še posebej življenjepis in priporočilo. Razgovor sem imela v petek in čez tri dni, v ponedeljek, sem že bila na novem delovnem mestu. Bila sem navdušena, vznemirjena, pripravljena na novo pustolovščino in prepričana, da sem dobila sanjsko službo. Imela sem občutek, da se je tudi meni končno nasmehnila sreča in da je nastopil čas za moj nestrpno pričakovani uspeh.

Drugi dan dela, v torek, sem podpisala pogodbo o zaposlitvi. Kot je v moji naravi, sem že pred samim podpisom imela veliko vprašanj in pred vodjo marketinga tudi skrbno prebrala pogodbo. Zanimala me je predvsem vsebina pogodbe, nizko postavljena bruto plača, ki je znašala le 350 evrov in to, kakšne obveznosti kot delavka imam. Razložila mi je določene člene in zatrdila, naj me ne skrbi, da bom plačana dostojno oziroma tako kot določa zakon. Nato sem izvedela tudi, da ima moje delovno mesto normo, ki jo moram nujno doseči, kar se mi je zdelo čudno, saj prej o tem ni bilo niti besede. Čeprav sem bila malo presenečena, me ni pretirano skrbelo, saj se doseči normo ni slišalo tako težko. Samozavestno sem bila prepričana, da sem bila na vseh svojih dosedanjih delovnih mestih uspešna, če sem si seveda za to prizadevala. Tako omembe norme nisem videla kot znak za alarm v smislu, da bi lahko bilo z mojo novo »sanjsko službo« nekaj narobe. Dokler se ni v petek, isti teden, ko sem sama pričela z delom, mlada punca, sodelavka, poslavljala od nas ravno zato, ker pri delu ni bila uspešna (beri: ni dosegla norme). Takrat sem ugotovila, da gre zares in da bi mi zapovedana norma lahko zapletla življenje. Vendar sem vse skupaj vzela z rezervo in si rekla, da se bom iz izkušnje čimveč naučila ter pazila, da ne bom razočarana, če se služba ne bo obnesla. Delo samo po sebi ni bilo težko, zaposleni so bili prijazni in moja šefica je poskrbela, da sem se na novem delovnem mestu počutila zaželeno. Za razliko od vodje marketinga, ki me je zaposlila in bila na začetku korektna, nato pa čedalje bolj čudna, je bila šefica prijazna in iskrena, kar je pripomoglo k mojemu lažjemu začetku dela v podjetju.

Vendar smo bili v praksi vsi zaposleni pod hudim pritiskom nadrejenih, vsakodnevno so nas ustno in pisno po elektronski pošti opozarjali, da moramo čim več prodati. Sodelavci in šefi so me po tednu dni dela začeli spraševati, ali sem kaj prodala, saj je bilo dejansko samo to pomembno. Klima v podjetju je bila slaba, vsi zaposleni pa smo zaradi dela na normo čutili določeno mero stresa. Zaposlenim za nedoločen čas ni bilo nič lažje, saj so se s pritiski nadrejenih soočali že dlje časa. Sama sem imela podpisano pogodbo za eno leto s tremi meseci poskusnega dela. Čeprav so pohvalili moj odnos do dela, pridnost in pozitivno naravnanost, jim je bila na koncu pomembna samo številka izvedenih prodaj (beri: doseganje norme). Tako na koncu nisem bila presenečena, ko sem se po treh mesecih zopet znašla na Zavodu za zaposlovanje.

Po odhodu sem čutila hvaležnost, ker je bil naš razhod umirjen, prijazen in pospremljen z besedami moje šefice: »Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Ne skrbi me zate, videla sem, kako pridno delaš in verjamem, da boš uspela v življenju.« Na koncu sva se objeli in si zaželeli vse najboljše. S tem sem sama resno mislila, saj je bila tudi ona pod neprestanim pritiskom doseganja norme, a si je med delom vedno vzela čas, me prijazno vodila in učila novih stvari. Bila je resnično izjemna ženska, dobra sodelavka in nadrejena.

Verjetno bi morala biti bolj razočarana nad izgubo službe in odhodom iz podjetja, a iskreno povedano ni bilo tako. Nekaj dni sem bila sicer malo žalostna, a sem nato mirno nadaljevala s svojim življenjem. Razlogov za to je več. Glavni razlog je bil vsakodnevni pritisk z jasnim sporočilom, da so pomembne samo številke od prodaje in nič drugega. V takem okolju se zaposleni počutijo kot hitro in poceni zamenljivo potrošno blago. Zato nisem bila presenečena, ko so moj zadnji delovni teden zaposlili dve novi osebi za delovno mesto, ki sem ga zapuščala, in še danes kdaj kje zasledim oglas svojega nekdanjega podjetja, s katerim iščejo nove delavce v oddelku kupcev …

Kmalu po odhodu, sem se vrnila k prostovoljnemu delu in se povezala z že znanimi ljudmi. Hitro sem opazila spremembo v sebi, saj sem zopet postala vesela in vznemirjena, da bom počela stvari, ki me izpolnjujejo. Delo, ki prinaša izziv, a je brez stresa in nerazumnih pričakovanj. Resnično sem srečna, da lahko delam z ljudmi, ki cenijo moje delo in trud. Zato upam, da v prihodnosti najdem delo, ki bo plačano in hkrati tudi cenjeno. Iskanje se nadaljuje.

Članek je bil izvirno objavljen na stani mladiplus.si.

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 28. Jan 2020 at 19:22

0 ogledov

Neverjetno kaj delajo migranti v Španiji! Zgodba vas bo šokirala!
Neverjetno, kaj delajo migranti v naši bližini. Namesto, da bi bili hvaležni, ker jim Evropa nudi zatočišče in hrano se spravljajo na nemočne ljudi. Španija ima zaradi migrantov velik problem. Nič hudega sluteče ženske pa so podvržene nasilju. Danka Nicole Zanlith je v španskem mestu Marbella čakala na taksi in niti v najhujših sanjah si ni mislila, da jo bodo medtem napadli mimoidoči muslimanski migranti iz Severne Afrike. Očitno pa jim ni bilo dovolj, da so jo samo fizično napadli, ampak so se nato še norčevali iz nje. Neverjetno kaj so ji naredili in lahko si mislite, kako je trpela, ko so ji migranti skoraj da zmaličili obraz.  Kljub temu, da mediji pogosto prikrivajo poreklo napadalcev, ko gre za migrante, so v tem primeru saj navedli, da so bili napadalci maroški migranti, poroča Dailyarchives. To pa je tudi vse, kar so mediji sporočili. Očitno so te teme tudi drugod po Evropi tabu.

Tue, 28. Jan 2020 at 19:08

0 ogledov

Po odstopu Marjana Šarca, politični kanibalizem se nadaljuje!
Šteli so se dnevi ko bi lahko dočakali,  da bo začelo meso (beri odstop) in političnega mrtveca v obliki Vlade začelo odpadati in se neživljenjsko truplo sesulo in odpadlo od močno ohlajenega političnega trupla. Življenja samo na videz, mu je dajal ravnokar odstopljeni Premier, ki vlogo v lastno zastavljenem igrokazu-performansu  ni uspel odigrati do konca, kaj konca, do polovice ne, ob vedenju, da po  pričakovanjih stricev-inštalaterjev in tet-suflerk (prišepetovalk), da ga mora igrati kolikor se le da. Pa se ni dalo več. Tudi s posebnimi prijemi, ki jih je bila vešča njegova svetovalna okolica. In še enkrat tolikšna množična ekipa svetovalcev ne bi pomagala. Iz  političnega mrtveca živega in živečega bitja delati, kvečjemu zombija. In kako smo doživeli »ta veseli ponedeljek« ali Šarec je odstopil? »Lepši« začetek ponedeljka si nismo mogli zaželeti. Odgovoren in realni finančni minister Andrej Bertoncelj, že za fruštek, je naredil kar je moral. Odstopil je, ker ni želel, kot odgovoren prisluhniti tistim, ki se na finance in na gospodarjenje ne spoznajo. Izognil se je  pravljičnim in nerealnim obljubam posameznih ministrstev ali delov njih, da izpogajajo-izsilijo  bianco račun za fiks-ideje. Realno, modro, pričakovano. Šarčevo pa, nezrelo, prepozno, pobalinsko, z očitnim namenom, da škoduje in očrni svoje od trenutka odstopa koalicijske partnerje  trdne in »razvojno« bolj razkrojno naravnane koalicije. Brez da jih seznani, je v soju žarometov podal odstop najprej v mikrofone potem pa tudi s kasnejšo argumentacijo. Ploskal mu ni  nihče. Jezni in begajoči pogledi  ljudi iz koalicije ali blizu nje v slogu »ali smo si to zaslužili«, odkimajoči z glavo, da to pa res nismo pričakovali.  In se je začelo s slovenskim najljubšim nacionalnim športom, osiranjem, obiranjem, pljuvanjem. Število tekmovalcev neomejeno, disciplin tudi več. Začelo se je z negodovanjem »prvoligašev,« začudenjem zavrnjenih, neobveščenih,  iz »kornerja« in  stranske linije koalicijskih partnerjev, da je prišlo do odstopa. Sredi plesa, opotekajoče, samo se ne ve ali od slave ali nesposobnosti polne glave. Kako so imeli polno projektov, zastavljenih ciljev, pa se je kar z eno potezo končalo. Pa tako veliko je »obetal«! Ocena uspešnosti pa je bila!? Prvi je okarakteriziral delo koalicije sam. Da s trinajstimi poslanci in z tako številčno in raznovrstno  koalicijo se ni dalo več narediti. Dobro jutro! To bi mogel vedeti že julija 2018. Edina iz kontinuitete, v katerem koli oziru, SD je presenečena  in skoraj ogorčena  nad načinom podajanja odstopa, ki »trdno« zastopa svoje volilno telo, pa si je na nek način prišla na jasno, da tam kjer sama nima pomembnejše vloge kot jo je imela pri Šarcu, se veseli nove priložnosti za dokazovanje pri svoji volivcih  in si želi  predčasne volitve. Dobro jutro, drugič. So vedeli s kom to počnejo in kdo jih je spodbudil h koaliranju z njim. Interes in preživetje na političnem parketu, pa zeloo, zeloo malo  volivci in njihove potrebe ali pričakovanja.  Ostali so  še bolj razočarani. »Mojškra« je celo tako zaprepadena in prestrašena za svoj odstop in verjeten umik v pozabo, glede na skoraj  politično pretečen rok uporabe, da ga je tako rekoč razglasila za neodgovornega  in nepopustljivega  ter kreatorja slabega vzdušja v Vladi in posledično temu tudi neuspešnosti.  Malo več pragmatičnega glasu je iz sebe spravil predsednik SMC, ki ima rad konje in ki ni kaj dosti dajal na tole kljuse v vlogi PV  Republike Slovenije ter da ni nujno, da bodo takoj predčasne volitve, v kolikor se bo dalo  dogovoriti tudi kaj projektnega kot vmesna faza delovanja tega parlametarnega  sklica. Ne gre spregledati model  vladanja, ki ga  je prinesel ta politični provincialni »pezde«, kolerik, po domače živčen kričač, iz Kamnika, točneje iz Šmarce obdan z suito ključavničarjev, hišnikov, bratov nekdanjih arestantov, bodygardov in ostalih iz nabora »uspešnih« poklicev,  ki jih je obvladoval. In se vselil v vladne palače. V teh sedemnajstih mesecev mu je uspelo: odsloviti kolega poslanca zaradi sendviča, zgradil je zid okoli hiše, uredil službo znanki kar na SOVI, dovoljeval je, s pomočjo ministra  prost pretok ilegalnih migrantov in policijo spremenil v taxy službo ter zahteval humano ravnanje z njimi, ščitil koruptivne  ministre, zavrnil je nastop v EU parlamentu in pred 500 milijonskim TV avditorijem, češ, jaz to ne rabim, Slovenija tudi ne, in, da ne pozabimo  prizadevanje delovanje v smeri Jugovzhod, kjer so impozantni zaključki na področju posmeha s strani Hrvaške ter prilizovanje Srbiji z skupnimi vladnimi  sejami  ter predlogom za uvajanje srbščine v slovenske šole. Verjetno sem kaj spustil, pa naj mi ne zameri. Zamerim pa njegovim volivcem, tudi v mojem Celju, ki so ga dočakali kot kašnega odrešitelja, on pa je ob odsotnosti kakšnih pomembnejših »fac« naročil, oziroma za vsak primer imel svojo kamero in svojega snemalca in pripravljen mikrofon. Teh »for« se ne poslužujejo  niti v Burkini Faso. Beda ga gleda. Kaj pripadniki drugega ešalona? Ostali pa se pripravljajo na  vmesno fazo, ki se ji reče politični kanibalizem. Kdo bo koga še noter potisnil ven spravil in tako naprej. V stanju niti na nebu niti na zemlji, se bo odvijale borbe, boji, posamezni,  ali ekipirani za plenjenje v obliki služb, delovnih mest in položajev k so vezane na katerokoli sistematizacijo in ni strogo vezana na prihod ali odhod ministra ali državnega sekretarja. Hiperprodukcija le teh samo povečuje predimenzioniranost državnega in ostalega aparata  in od uspešnosti »lova« na položaje se kupuje zvestoba posamezni politični stranki za v prihodnje. V naslednjih tednih  bodo vožnje  v smeri Ljubljane še bolj intenzivne in obiski bodo trajali dlje, odvisno od uspešnosti pogajanj in prepričljivosti vseh dovoljenih ali pa tudi ne, oblik lobiranja in prepričevanja. Pa tudi kakšne temne kotičke, separeje po znanih prestižnih lokacijah je treba pogledati in pokukati, zna se zgoditi, videti in doživeti marsikaj. Pa tudi ljubezni z stiske ali prav zaradi nje. Pa ne bodo vse posledice tega vmesnega stanja prijetne. Bojo tudi slabe zgodbe,  solz, rotenja, preklinjanja, groženj,  razpada zakonov, vse kar lahko prinese ta prekleta provincialnost, politično in siceršnja mentalna nedodelanost vseh ki se na kakršen koli način dotaknejo  slovenskega javnega življenja in politike.  Politične nesnage je dovolj na naši politični in javni sceni, nekaj kot balast prejšnjih časov, nekaj politične nesnage je na novo  pridelane. Katarza je potrebna. Kako nas vidi bližnja in širša  politična okolica? Del te okolice jemlje to kot marginalno novico. Del, ki je politično soroden z koalicijo ki je pravkar pogrnila na izpitu politične zrelosti pri nas,  pa da so že vedli da se dela na destabilizaciji dela »uspešne« vlade Marjana Šarca. Enim celo to odgovarja. Na primer Hrvaški portal dnevnik.hr navaja da posebej kot verjetno možnost prerazporejanja in nastanke  druge vlade    z obstoječim parlamentarnim sklicem  Do faktografskih obvestil od odstopu in morebitnih novih scenarijev iz prijateljskih  »bratskih« balkanskih  vlad in njih voditeljev, seveda v kolikor tudi sami niso v isti »kaši » kot njihovi slovenski kolegi. Najbolj indikativna je objava agencije Reuters,  ko ob obvestilu o odstopu Šarca  seveda »prilepi« sliko Andreja Plenkovića, hrvaškega PV. Toliko o prodornosti, pomembnosti in prepoznavnosti sedaj že  premierja v odstopu iz Republike  Slovenije. Bolj očitno marginalizirani kar se učinkovitosti, prepoznavnosti in veljave Slovenije na zunanjepolitičnem parketu ni bili nikoli slabše. Primeren čas za zasuk na bolje je lahko prav zdaj. Le skupaj se morajo, pravi, pravšnji, odločni, sestaviti in sešteti in vajeti vzeti. Kaj menite, bo šlo!? Vane K. Tegov    

Tue, 28. Jan 2020 at 15:47

0 ogledov

Na Bavarskem panika zaradi koronavirusa. V službo prišel okuženi delavec
Prvi potrjeni bolnik z novim koronavirusom v Nemčiji se je okužil od ženske, ki je prejšnji teden pripotovala iz Kitajske, so danes potrdile zdravstvene oblasti na Bavarskem. Gre za prvi prenos virusa na evropskih tleh. Tudi iz Japonske poročajo o prvi okužbi z virusom pri človeku, ki pred tem ni bil na Kitajskem, poročajo tuje tiskovne agencije. 33-letni Nemec, pri katerem so v ponedeljek zvečer potrdili okužbo z novim virusom, se je okužil od kitajske kolegice med usposabljanjem v enem od podjetij na jugu Nemčije. Kljub okužbi je prišel na delovno mesto. Kitajka, ki je v Nemčijo pripotovala iz Šanghaja, je v četrtek, na letu proti domu prvič opazila simptome, podobne gripi. A ni bila gripa. Bil je koronavirus. Zdravstvene oblasti na Bavarskem zdaj testirajo 40 njegovih sodelavcev in družinskih članov, ki so bili v stiku z njim. “Število okuženih bi se lahko še povečalo,” je dejal vodja delovne skupine za nalezljive bolezni v uradu za zdravje in varnost hrane Martin Roth. Posebno pozornost namenjajo tudi vrtcu, v katerem ima okuženi Nemec otroke.

Tue, 28. Jan 2020 at 15:27

0 ogledov

Za reveže, ki prosijo za hrano, denarja ni, Arsenovič bi pa mesto obnavljal za svoje lokale
Da so mariborske ulice in ceste potrebne obnove ni treba posebej poudarjati. Marsikje so zadeve res alarmantne. A župan ima za sebe očitno drugačne načrte. Povsem nepotrebna naj bi bila obnova Glavnega trga, kjer naj bi zrasel baje celo vodnjak in Koroške ceste, ki vodi v najbolj znano županovo gostilno. Ampak, denar je bilo treba porabiti! Župan ima  še velike načrte s porabu sredstev mestnega proračuna, še posebej tam, kjer bodo lahko še več zaslužili njegovi lokali. Samo za (njegov) Sodni stolp naj bi odštel 1.2 milijona evrov proračunskega denarja, da o Koroški cesti, ki bo stala skoraj 5 milijonov ne govorimo. Tudi Arsenovičave galerija Gosposka se bo obogatila z občinskimi cekini. Končuje se tudi sanacija Žičkega dvora, ki bo namenjen koncertom in gostinski dejavnosti, pa tudi na (županov) Stari radio, ki bo spremenjen v hotel s 37 sobami ne smemo pozabiti. Bodo pa obiskovalci uporabljali tudi (Arsenovičevo) parkirno hišo. Očitno gre pri obnovi vse hitreje, če se uporablja občinski denar, kajne gospod župan? Arsenovič z mestom ravna kot s pastorkom; človek očitno sploh ni politik, ampak gostilničar!

Mon, 27. Jan 2020 at 21:16

97 ogledov

VIDEO: Danes mineva 75 let od osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz: "Nikoli več!"
Danes obeležujemo 75. obletnico osvoboditve zloglasnega taborišča Aushwitz, v katerem naj bi umrlo kar 1,1 milijona ljudi. Med njimi je bilo tudi 2.300 ljudi iz Slovenije, od tega se jih 1.600 ni nikoli vrnilo domov. V nekdanjem nacističnem taborišču Auschwitz - Birkenau je ob 75. obletnici osvoboditve oziroma ob dnevu spomina na žrtve holokavsta potekala slovesnost, ki se je je med drugim udeležilo 200 preživelih in voditelji iz več kot 51 držav, med njimi tudi slovenski predsednik Borut Pahor in nekdanje interniranke. Leta 2005 je Generalna skupščina OZN datum osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz, 27. januar 1945, razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Slovenija je ta dan prvič uradno obeležila leta 2008. Tudi v Sloveniji se je zvrstilo nekaj spominskih slovesnosti ob dnevu spomina na žrte holovkavsta. Tako so v Dolgi vasi pri Lendavi na židovskem pokopališču predstavniki lendavske občine in raznih ustanov počastili spomin na lendavske Jude in vse žrtve holokavsta ter pri spomeniku položili vence in kamenčke. Župan občine Lendava Janez Magyar je v svojem nagovoru poudaril, da je bil osnovni cilj holovkasta iztrebljanje evropskih židov. "Zato nam mora ta največji zločin civilizacije ostati kot spomin in opomin, kajti tisti, ki kreirajo naša življenja, vse prevečkrat pozabljajo na zgodovinske izkušnje! Le s človeško in politično modrostjo lahko ustavimo tiste demone, ki se lahko kj hitro sprevržejo v človeške tragedije neslutenih razsežnosti. Erika Fürst: Naj se nikoli ne pozabi in ponovi najtemnejši madež zgodovine človeštva! Erika Fürst, soboška Judinja, ki je preživela pekel nacističnega taborišča Auschwitz, se je v svoji izpovedi v pogovorni oddaji Sreda v sredo, ki bo na sporedu to sredo, dotaknila enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Eriko in njeno družino, očeta, mamo in starejšo sestro so madžarski orožniki zajeli 26. aprila 1944. »Bilo je zelo hudo. Odpeljali so nas v sinagogo, iz sinagoge v Čakovec, iz Čakovca v Nagykizso, kjer smo bili tri tedne brez hrane. Takrat sem nazadnje videla svojega očeta. Za to mi je zelo hudo,« je v pogovoru spomine obudila Erika Fürst. VIDEO

Mon, 27. Jan 2020 at 18:35

211 ogledov

Neverjeten poziv nevladnih organizacij! "Slovenija naj iz begunskih taborišč v BiH sprejme tisoč prosilcev za azil"
Predstavniki Amnesty International Slovenije (AIS), Pravno-informacijskega centra (PIC), Delovne skupine za azil in Delavske svetovalnice naj bi Slovenija z množičnim vračanjem prosilcev za azil sosednji Hrvaški organizacij prispevali k eni najhujših humanitarnih kriz v Evropi. Ker gre za po njihovem mnenju nezakonita vračanja. Bi morala Slovenija nemudoma nehati izvajat sporazum med državama? PU Maribor v današnjem ovestilu: Včeraj, nekaj  po  18.  uri  so  policisti Policijske postaje Gorišnica na območju Zavrča prijeli tri državljane Pakistana, ki so pred tem nedovoljeno vstopili  v  našo  državo  na zeleni meji z Republiko Hrvaško. Vsi trije so zaprosili za mednarodno zaščito, zato so jih prepeljali v Azilni dom. Slovenija prosilce za azil na podlagi sporazuma med Slovenijo in Hrvaško množično vrača v sosednjo državo, ne da bi jim izdala pisne odločbe, zaradi česar nimajo na voljo nobenega pravnega sredstva. Slovenija bi tako morala postopke na meji urediti tako, da se bo dosledno beležilo, na kakšne način je bil tujec poučen o pravici do mednarodne zaščite ter njegova izjava. Le na ta način bi namreč odpravili dvom, ali so pristojni organi v postopku s tujcem ravnali zakonito. Poleg poziva po prenehanju vračanja na Hrvaško imajo v Delovni skupini za azil in Delavski svetovalnici še nekaj zahtev. Kot je pojasnil Goran Lukić iz delavske svetovalnice, naj Slovenija iz begunskih taborišč iz BiH neposredno sprejme tisoč prosilcev za azil, za katere ima vse potrebne zmogljivosti. Prav tako naj prevzame aktivno vlogo pri spodbujanju evropskih držav k podobnim programom relokacije, uvede pa naj tudi amnestijo, ki bi osebam brez dokumentov omogočila vstop v sistem. Le kam naj Slovenija da, vse migrante in še bolj pomembno, kdo naj jih vzdržuje in za kakšen denar?  To pa se Amnesty International Slovenije verjetno ne zanima.

Zadnji komentarji

Viktor Hajsinger :

23.01.2020 15:01

Pa kaj?

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Sanjska služba na normo-moja zgodba