SI
Trinajsti b'ak'tun
Zakaj decembra 2012 ni bilo konec sveta?
ČASOPIS V FOKUSU
Zanimivo

Četrtek, 15. februar 2018 ob 16:46

Odpri galerijo

Azteki (Mešiki) so ustvarili mogočen imperij v obdobju od leta 1315 do 1521, ko so ga sesuli španski konkvistadorji. To je bila zadnja država klasične srednjeameriške indijanske civilizacije. Več o tem imperiju sem zapisal v članku »čaplja za plačilo davka«.

Pred njimi so svoje imperije postavili Tolteki, Olmeki, Maji in drugi. Med vsemi je največ dosegel imperij Majev. Po vseh zgodovinskih merilih je bila to najbolj visoko razvita država tega področja. Prvi začetki majevske civilizacije segajo v obdobje okrog leta 1500 pred našim štetjem.  Svoj vrh je dosegla v obdobju od leta 250 do leta 900 našega štetja. To je v obdobju, ko je v Evropi zatonil Rimski imperij in so se vzpostavljale zgodnje srednjeveške državice.

Maji so razvili pisavo in pisali dela, razvili so visoke oblike umetnosti, arhitekture, matematičnega in astronomskega sistema z znamenitim koledarjem, ki bi naj enaindvajsetega decembra  leta 2012 napovedoval konec sveta. Pisavo in koledar so si izmislili že v drugih, starejših civilizacijah tega področja, vendar so vse te pridobitve Maji pripeljali do vrhunca.

Majevske države okrog leta 700. Črno obrobljeno so vplivna območja majevske civilizacije. Imena mest so mešanica originalnih in sodobnih španskih poimenovanj.

Matematika in majevske številke

Kot je bilo v navadi na tem področju, so Maji uporabljali dvajsetiški sistem številčenja z osnovo pet. Ob tem so poznali vrednost nič, ki smo jo Evropejci v matematiko uvedli šele v dvanajstem stoletju. Glavna zasluga za to gre italijanskemu matematiku Leonardu Pisanu Fibonacciju (1170 – 1250), ki je v matematiko uvedel arabske številke in s tem idejo o številu nič. Sicer ideja izvira iz Indije in je v Evropo prišla z arabskimi trgovci in osvajalci. Po sedanjih raziskavah se število nič v majevski matematiki pojavlja nekje okoli leta 36 pred našim štetjem.

Zapisi majevskih števil v dvajsetiškem sistemu, ki vključujejo tudi število nič.

Tako napredna matematika je bila za Maje bistvena, saj so bili zelo dobri astronomi in so natančno spremljali poti nebesnih teles. Samo z opazovanji z golim očesom so presegli marsikatero odkritje, ki smo ga Evropejci naredili s pomočjo tehničnih pripomočkov. Njihov koledar je natančnejši od Gregorijanskega koledarja. V njem veljala, da je leto dolgo 365,25 dni. Vendar s tem pridelamo en odvečen dan vsakih 128 let. Sodoben koledar takšen dodaten dan akumulira na vsakih 3257 let.

Majevski koledar tzolk'in temelji na natančnih opazovanjih neba, ki močno presegajo vse, kar je bilo odkrito v drugih človeških civilizacijah. Šele moderna evropska astronomija je po letu 1850 presegla njihove dosežke. Maji so ugotovili, da zemljina os niha (efekt vrtavke). Upoštevali so kroženje Lune in Venerine faze in na tej osnovi naredili koledar, ki je obsegal dolga obdobja, tudi po več deset tisoč let. Vse se začne v mitološki preteklosti in kot dolgo štetje let poteka še danes, saj ga njihovi potomci še vedno uporabljajo.

Osnovo tvorijo trecena, 13-dnevni tedni, in veintena, 20-dnevni tedni. Eno leto je dolgo 260 dni in ga je potrebno usklajevati z obdobjem haab, ki je dolgo 365,248 dni. Dvainpetdeset haab-obdobij tvori veliko periodo ali veliko leto. Sledijo vedno daljša obdobja, ki so usklajena z gibanjem nebesnih teles. Najdaljše obdobje je b'ak'tun, ki obsega 144.000 dni ali 394,3 let.

Leta 2012 smo se po majevskem štetju nahajali v trinajstem b'ak'tunu, ki je trajal od 1. septembra 1618 do 20. decembra 2012. Enaindvajseti december 2012 je bil tako samo dan, ko se je pričel štirinajsti b'ak'tun. Samo to, nobene katastrofe ali konca sveta ni bilo, kot so nekateri napovedovali. No, sicer smo s tem dejstvom zdaj že dodobra seznanjeni. A takrat so se vsi mistiki sklicevali na majevski koledar, ker se je takrat končal in zagotovo se bo zato zgodilo najhujše. A resničnost je zelo banalna. Koledar se je končal zato, ker majevska država že več kot 1000 let ne obstaja več in ni več nobenega svečenika, ki bi bil sposoben izračunati naslednji b'ak'tun. Eh, hollywoodski režiserji so te napovedi uporabili za izdelavo bolj ali manj uspešnih filmov katastrofe. Ti so edini imeli kaj od napovedanega konca sveta. Če bi Maji to vedeli, bi se zagotovo obračali v svojih grobovih.

Lastnina in obdavčitev

Dejstvo je, da imamo le nekaj podatkov o njihovem davčnem sistemu. Obdelovalna zemlja je bila v lasti plemičev in vodilnega sloja. Obdelovali pa so jo običajni državljani. Ob tem so smeli imeti manjše parcele, kjer so pridelovali živila za lastne potrebe. Te parcele so lahko podedovali moški potomci. Državljani so morali plačevati davke vladarju, lokalnim veljakom in bogovom v obliki dela, izdelkov in darov. Oddati so morali tudi del pridelka, ki so ga pridelali na svojih majhnih parcelah. Vsaka skupnost je bila dolžna, da zagotovi delavce za letne ali večletne gradbene projekte, na primer za gradnjo templjev, palač in nasipov.

Poleg običajnih poljščin so Maji pridelovali še kakav, bombaž, sol, med, barvila in druge eksotične trgovske izdelke. Poznali so potujoče trgovce, ki so bili organizirani v ceh in so bili neodvisni od siceršnjih zakonov. Ve se, da so ti trgovci potovali tudi izven meja imperija in ponujali blago v tujih deželah. Veliko potovanj so opravljali tudi po rekah in morju. Poznali so tržnice za trgovanje z viški, vendar ni znana njihova organizacija in niti ne pogostost tržnih dni.

Ob običajni blagovni menjavi so poznali menjavo s pomočjo menjalnih sredstev, na primer kakavova zrna, zlato, bakrene jagode, žad in školjčne lupine. Ponarejanje je bilo zelo razširjeno, saj so namesto žada podtikali druge podobne, a manj dragocene kamne. Podobno je bilo pri zlatu. Goljufali so še pri tehtanju in merjenju tekočin. Vse to je zapisano na nekaterih kamnitih ploščah. Te izdajajo, da so poznali sodnike, ki so jim rekli b'atab. Ti so na tržnici razsojali o goljufijah in določali povračila.

Plačilo davkov majevskemu vladarju. Na robovih so zapisi, ki označujejo vrsto plačila in količine (Reents-Budet, keramična vaza).

Poznali so pogodbe, ki so bile formalno oznanjene na posebnih zabavah. Pogodbo so zapili s pijačo balché. Pijača se pridobiva iz strokov drevesa balché (Lonchocarpus violaceus). Stroki se namočijo v vodi, doda se med in s pomočjo fermentacije se dobi pijača z nizko vsebnostjo alkohola. Obresti na posojila niso poznali in neplačilo dolga ni bilo kaznivo dejanje. Človek, ki ni mogel plačati dolgov, je pač postal upnikov suženj. Če je dolžnik umrl, preden je dolg poplačal, je dolg prešel na dolžnikovo družino. Največkrat je potem dolg poplačal najstarejši sin.

Sodni sistem

Osnovo sodnega sistema so predstavljali od vladarja potrjeni sodniki ali b'atabi. Kdor je žele postati b'atab, je moral biti čist in pošten ter predvsem sin uglednega plemiča. V manjših mestih so bili sodniki istočasno kar župani. Razsojali so vse primere, vodili civilne tožbe in sodili zločincem ter morilcem. Razprave so se vodile ustno in pritožba na odločitev sodnika ni bila možna. Le v prestolnici je bilo mogoče oddati pritožbo proti sodniku na splošno, če je ta večkrat napačno razsodil. Kazen za takega sodnika je bila le izguba položaja. Ko je enkrat položaj izgubil, si ga ni več mogel pridobiti nazaj.

Priče so morale zapriseči pred lokalnim božanstvom. Obstajale so tudi osebe, ki so opravljale funkcijo odvetnikov, oziroma pravnih svetovalcev. Višino in način kazni je določal b'atab, se je pa kazen lahko znižala, če je žrtev javno izjavila, da sprejema obtoženčevo opravičilo. Če sta bila udeleženca v procesu iz dveh različnih mest, so se najprej dogovorili, kateri b'atab bo izvedel sojenje. B'atabi so se predvsem pri zahtevnih procesih oprli tudi na mnenja veljakov, ki niso bili neposredno zapleteni v primer.

Politična ureditev

Podatki o Majevski civilizaciji izhajajo predvsem iz arheoloških najdb. Večino majevskih zapisov so uničili španski duhovniki kot hudičevo delo. Ostala so predvsem dela s področja astronomije, matematike, koledarjev in nekaterih verskih ritualov. Najdemo jih v muzejih v Dresdenu, Parizu in Madridu. Ostalo je tudi nekaj knjig, med njimi Popul Vuh in knjige Chilam Balama (šamana Jaguarja), ki so osnova za spoznanja o tej veliki civilizaciji.

Omeniti je potrebno še to, da Maji niso živeli v veliki, centralno vodeni državi, temveč je to bila bolj zveza mest. Ta so bila povezana s trgovino, političnimi zavezništvi in z obveznimi tributi. Slednje so plačevala odvisna mesta, ki so jih vojaško močnejša pokorila. A vse to se je skozi zgodovino neprestano spreminjalo, odvisno od trenutne vojaške in siceršnje premoči posameznega mestnega vladarja. Na vrhuncu majevske kulture sta prevladovali mesti Tikal in Calakmul. V času španskih zavojevanj je obstajalo 18 majevskih mest-državic, polovico od teh je obvladoval vladar, imenovan halach uinic, iz Tikala, ostala pa so vodili sveti mestnih veljakov - holpopi.

Halach uinic se je pri vladanju opiral na mestni svet holpop in na vojaškega stratega nacoma. Vladavina je bila dedna. Vendar so dinastije hitro propadale. Imele so največ pet ali šest zaporednih dedičev. Saj nihče od številnih vladarjev v majevski zgodovini ni imel toliko moči, da bi združil vse Maje v centralno vodeno avtarktično državo. Zanimivo pa je, da je bil mestni vojaški strateg nacom voljen na vsake tri leta.

Pri velikem številu božanstev in festivalov v njihovo čast je bila zelo pomembna vloga visokega duhovnika – šamana, ki je imel pod seboj pravo hierarhično urejeno vojsko duhovnov nižjih stanov. Ti so imeli točno določene naloge v vsem tem obredju. Seveda so s tem slavili tudi moč, stan in vzvišenost vladarja. Kot povračilo jih je ta obilno finančno podpiral. Veljaki so seveda tekmovali, kdo bo bolj radodaren. Saj jim to ni bilo težko, če so le dovolj dobro pritisnili na državljane in skrbno pobrali vse davke.

Kot smo že izvedeli, so odvisna manjša mesta vodili b'atabi, ki so bili upravna, sodna in vojaška veja oblasti v eni osebi. Za pomoč so meščani izmed svojih izvolili dva svetovalca ali cuch-cabob. Vsak od njiju je imel imeti še dodatne svetovalce nalil za posamezna področja upravljanja. Mestu priležne vasi so dobile b'atabijeve pomočnike, ki so jih imenovali al-kuleloob. Ob tem so poznali še mestne redarje, ki so jih imenovali tupile.

Ko so na sceno v srednji Ameriki nastopili Olmeki in Tolteki, je velika majevska civilizacija propadla in štafetno palico napredka predala naslednikom. Obstajala je sicer še vse do prihoda Špancev, a kakšne pomembne vloge ni več imela.

Pripravil Andy – prva objava: revija Denar, marec 2011

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 7. Jun 2020 at 11:29

0 ogledov

Turistična zveza Slovenije se pridružuje kampanji ZDAJ JE ČAS, Moja Slovenija
Turistična zveza Slovenije se pridružuje kampanji  ZDAJ JE ČAS, Moja Slovenija, ki jo je lansirala Slovenska turistična organizacija  skupaj s partnerji in v  sklopu katere prebivalce naše dežele vabi k krajšemu ali daljšemu oddihu v Sloveniji, odkrivanju doživetij in delitev le-teh s ključnikom #mojaslovenija.  Skrb za domačega gosta je od nekdaj prioritetna naloga Turistične zveze Slovenije, ki  skupaj s svojimi turističnimi društvi sooblikuje avtentično turistično ponudbo. Raznolikost, ki jo Slovenija ponuja, in ki jo bo izpostavila tudi kampanja Moja Slovenija, izpostavlja tudi mobilna aplikacija Slovenski turistični vodnik, ki je z vami vedno na poti in vas sproti obvešča o lokalnih znamenitostih, posebnostih, dogodkih in možnostih kulinaričnih postankov v vaši bližini. Prav tako bo kampanjo predstavila spletna revija Lipov list, ki ponuja tedenske namige na izlete in obiske dogodkov turističnih društev, ki kljub situaciji potekajo, le na drugačen način. Preko socialnih omrežij vas bomo s kratkimi filmčki vabili v različne, marsikomu še nepoznane kraje Slovenije,  in sproti obveščali o vseslovenski akciji Moja dežela-lepa in gostoljubna – tekmovanju krajev v urejenosti in gostoljubnosti. Pustite se presenetiti, podajte se na izlet ali na počitnice in se prepričajte o lepotah in dobrotah ter gostoljubju domačih ponudnikov. Turizem smo ljudje! V prilogi so promocijski filmi. Vir: Turistična zveza Slovenije

Sun, 7. Jun 2020 at 11:00

0 ogledov

Tarča je nič drugega kot iskanje afere, za politični obračun. Odziv zdravnika nad oddajo Tarča
Pripoveduje zdravnik specializant infektologije Federico V. Potočnik za portal Domovina.je: Ob gledanju oddaje Tarča na TV Slovenija sem se zalotil, kako odkimavam skoraj vsakemu izrečenemu stavku. Izrečenih je bilo veliko polresnic, dogodki so bili prikazani nepošteno. S kolegi, ki smo oddajo spremljali, nismo bili le jezni, temveč predvsem razočarani. Mučno je bilo gledati nekatere novinarje, ki se na zdravljenje in etične dileme ob koncu življenja ne spoznajo, kako v prime-time ne rušijo samo ugleda našega poklica, ampak pljuvajo v obraz vsem, ki smo v tem času vestno izpolnjevali svoje poslanstvo – z vsemi prijetnimi in neprijetnimi stvari, ki spadajo zraven. Pred viharjem Ob razglasitvi epidemije smo se vsi specializanti vrnili v matične ustanove, kjer smo se pripravljali na italijanski scenarij. V Celju smo popolnoma preuredili urgentni center ter večino oddelkov in pripravili načrte za najslabše scenarije. Podvojili smo tudi dežurstva. Čutila se je tesnoba v zraku, kot trenutek preden val udari na obalo. Takrat smo bili skoraj brez opreme. Na začetku smo je imeli dovolj le za dva dni (slišite, Šarčevi?). Nekaj naših zdravnikov je iskalo možnosti, da bi z lastnim denarjem pripeljali opremo s Kitajske. Iztrgano iz konteksta so kasneje o tem poročali v sklopu domnevnih barabij z maskami, ozadje pa izpustili. Ne vem, kdo se bo ob drugem valu za nas še izpostavil.   Ne morem mimo nadčloveškega truda kolegov na primarni ravni, v domovih za ostarele in tistih v bolnišnicah, ki so z nami delili breme. Predstavljajte si, kako je težko sestri na urgenci, ko mora delati na dveh koncih, kjer so nestabilni pacienti. Več dela, ob okuženih sodelavcih pa zmanjšan kader. S tem, da so bile že pred covidom kadrovsko podhranjene. Ali specializantki, ki dela osmo dežurstvo v enem mesecu v polni varovalni opremi. Bolnišnice so nasploh kadrovsko podhranjene. Zdravnikov itak ni, sestre bežijo na delovna mesta z boljšimi pogoji ali vsaj brez dežurstev, prostori so dotrajani. Ravno infekcijski oddelki so v Sloveniji znani po tem, da domujejo v najslabših pogojih. Pri nas postelje ne gredo skozi vrata in je treba paciente prestavljati, tudi v primeru reanimacije. Da o ostalih, bolj naprednih pogojih kot so predsobe ali sobe s podtlakom, ne govorimo. Napredek bi že bil, da bi nam napeljali vodo v vse sobe. Upam, da bo ta epidemija osvetlila, da so nujno potrebni vsaj minimalni pogoji za varno delo na infekcijskih oddelkih. Tega sedaj ni. V ponedeljek smo bili veseli preletov slovenske in ameriške vojske. V prihodnje pa v zahvalo potrebujemo obnovljene oddelke. Da ne bodo okna padala osebju na glavo.   V naši regiji je bil prizadet dom v Šmarju pri Jelšah; kaj pa, če bi se isto zgodilo še s petimi ali desetimi domovi, ki gravitirajo v SB Celje? Takrat bi morali preiti na kruto vojno triažo. V tistih dneh so iz Italije poročali, da ventilatorje dobijo le tisti pod 60 let (!). Treba je bilo načrtovati odziv, da bi pomagali čim več ljudem s poudarkom na tiste, ki bi imeli korist od bolnišničnega zdravljenja. Pri tem načrtu je treba imeti v mislih, da DSO varovancu predstavlja domače okolje. Ker so varovanci vse zahtevnejši za oskrbo, je zato tam zaposlenih mnogo medicinskih sester. Zaradi stiske je v tem času pomagala tudi skupina sester in zdravnikov iz SB Celje. Zato govoriti, da šolani zdravstveni delavci niso usposobljeni, je do njih žaljivo. Bistvo je, da so varovanci tam doma. Prevoz v bolnišnico, obravnava in tuje okolje jim predstavljajo stres, ki velikokrat sproži tesnobo, depresijo, delirij. Čustveno in kognitivno se spremenijo. Izpulijo si nazogastrične sonde, žilne kanale, urinske katetre. Kdor lahkotno izjavlja “naj gre v bolnišnico”, ne vidi pacienta in posledic na drugi strani. Tudi če si nekdo močno želi, da bi njihovo napredovalo dementno in nepokretno babico agresivno zdravili do bridkega konca, mora prevladati ocena, kaj je bolj človeško za pacienta.   Ali so bili seznami? “Seznami smrti,” kot so jih poimenovali za kar največji propagandistični učinek. Bile so strokovne odločitve, kdaj bi bolnišnično zdravljenje pacientu pomagalo in kdaj bi to predstavljalo še večje trpljenje. Ponavljam: gre za strokovne odločitve usposobljenih ljudi, ki se z bolnišničnim oz. intenzivnim zdravljenjem srečujejo dnevno. Obstaja pa legitimna debata o tem, kdaj varovance premeščati v bolnišnice, če so kapacitete proste. Vendar je to strokovna debata, ne javna. Ob sprejemu v bolnišnico se za vsakega pacienta določi stopnja ukrepov, to se s covidom ni spremenilo. Če je le možnost, se o tem pogovorimo s svojci. Na koncu pa je odločitev strokovna, torej naša, ker mi smo izšolani za to, da vemo kaj je možno in kaj ni možno. Tudi če si nekdo močno želi, da bi njihovo napredovalo dementno in nepokretno babico agresivno zdravili do bridkega konca, mora prevladati ocena, kaj je bolj človeško za pacienta. Da, včasih je smrt bolj človeška od življenja na silo. To pa ne zmanjšuje pomena paliative; prav nasprotno: kriči po tem, da se začne v Sloveniji resno razvijati, saj vnaprej pripravljenih paliativnih načrtov ni bilo, čas epidemije pa je neprimeren za hitre odločitve – vendar potrebno se je bilo odločiti. Mirno obdobje je čas, da se začnemo pogovarjati tudi o pripravi na smrt.   Tako občutljive teme pa ne smejo potekati v stilu cirkuških iger, za zabavo gledalcev. Ne preko anonimk ali z zakrivanjem obrazov. Kot da gre za mafijo! Nismo mafijci in nismo morilci, kot nas prikazuje Tarča. Kamera vse prenese. Spomnim se gospe, ki je bila pri nas zaradi covida. Kljub maksimalnemu kisiku se je slabšala, njena srčna bolezen pa ne bi prenesla intenzivnega zdravljenja. Čeprav je bila mirna, v očeh ji je bilo popolnoma jasno, da odhaja. Nazadnje mi je rekla: “Dajte me domov”. Takrat ni bilo novinarjev, takrat ni bilo kamer. Gospa je tisto noč umrla sama, daleč od doma, v neki bolnišnični sobi.   Ostaja grenak priokus, da je šlo za iskanje afere, za (politični?) obračun. S tem vnašajo nepotreben razdor in zmanjšujejo zaupanje v družbi. Kako naj zdravniki zdravimo, kako naj gradbeniki gradijo in kako naj šoferji vozijo, če si med seboj ne zaupamo? Družbo gradimo vsi, vsak na svojem koncu in po svojih močeh. Nisem novinar, vendar bi si želel, da bi se novinarji zavedali svoje odgovornosti do družbe. Vsaj toliko, kot se mi, zdravstveni delavci, zavedamo svoje.  MB

Sun, 7. Jun 2020 at 10:53

0 ogledov

Gozdne učne poti po Sloveniji
Gozdne učne poti Gozdne učne poti so speljane po gozdovih in so namenjene naravoslovnemu izobraževanju: spoznavanju rastlin, živali, gozdarstva, naravnih pojavov in tradicionalnih obrti. Dolge so običajno nekaj kilometrov. Večinoma za hojo niso zahtevne in so namenjene sprehajalcem. Nekaj izjem je, ki zahtevajo večjo izkušenost in telesno pripravljenost. Gozdne učne poti so običajno opremljene z informativnimi tablami, ki vsebujejo različne informacije. Za nekatere gozdne učne poti je mogoče na krajevnih enotah Zavoda za gozdove in lokalnih turističnih organizacijah dobiti letake ali predstavitvene brošure. V Sloveniji je okoli sto gozdnih in naravoslovnih učnih poti, ki vabijo k obisku. Gozdne učne poti so se v Sloveniji začele pojavljati po letu 1974. Izbrane gozdne in naravoslovne učne poti. Osrednja Slovenija: Gozdna učna pot Godič pri KamnikuNaravoslovna učna pot Stari gradGozdna učna pot Mali vrhGozdna učna pot ŠumberkGozdna učna pot po sledeh višnjanskega polžaGozdna učna pot DragaJesenkova potGozdna učna pot po šmarnogorski Grmadi Notranjsko - kraška regija: Gozdna učna pot SviščakiMašunska gozdna učna potNaravoslovna učna pot Štivanski logObalno - kraška regija: Gozdna učna pot na GoličeGozdna učna pot Resslov gajGozdna učna pot Tabor SežanaGozdna učna pot CirjeGozdna učna pot DjestencePliskina pot - Kraška učna potMestna učna pot naravne in kulturne dediščine SežanaKrasoslovna naravoslovna učna pot Divaški krasUčna pot Škocjan Goriška regija Gozdna učna pot PanovecZgodovinska naravoslovna pot Kozlov robNaravoslovna učna pot ob HubljuGorenjska Vodna učna pot GrabnarcaNaravoslovna učna pot Pusti gradGozdna učna pot Predtrški gozd pri RadovljiciUčna pot Barje Goreljek (pdf)Pokljuška pot (pdf)Mala gozdna učna pot PredvorGozdna učna pot KresGozdna učna pot Dovžanova soteskaGozdna učna pot Visoko Savinjska regija Pot po Logarski doliniUčna pot samostanski hribGozdna učna pot Konovo - DebrcaNaravoslovna pot TičjakGozdna učna pot SavinaMestni gozd CeljeGozdna učna pot Celjska kočaEkosistemska učna pot Šmartinsko jezeroGozdna in geološka učna pot Pekel Koroška regija Gozdna učna pot Navrški vrhGozdna učna pot Pistrov gradGozdna učna pot PlešivecGozdna učna pot Rahtelov vrhGozdna in zgodovinska pot Stari gradZelena pot TeberGozdna učna pot TičnicaGozdna učna pot Dravograd - Grad (pdf)Naravoslovna gozdna pot Lopan (pdf)Gozdna učna pot Grašin - Muta Podravska regija: Rozkina učna pot Bolfenk - RazglednikGozdna učna pot Mestni vrhGozdna učna pot KapelvaldGozdna učna pot Uršankovo Pomurska regija Gozdna učna pot Polana (pdf)Naravoslovna gozdna učna pot Tromejnik (pdf)Gozdna učna pot Fuks graba (pdf) Spodnjeposavska regija Gozdna pot PišeceGozdna učna pot Resslov gajGozdna pot LokaNaravoslovna pot AzalejaOglarska pot Jugovzhodna Slovenija Naravoslovna gozdna pot RožekPešpot LuknjaGozdna pot Zaplaške steziceGozdna učna pot Planina - Mirna goraRoška pešpot (pdf)Borovška naravoslovna pot (pdf)Gozdna učna pot Rožni studenec (pdf) Več o gozdnih učnih poteh najdete na strani: https://www.gozd-les.com/obisk-gozda/gozdne-ucne-poti Izkoristite čas za obisk gozdnih učnih poti - in najdite mir v naših gozdovih.

Sun, 7. Jun 2020 at 10:45

0 ogledov

Mlado sveže zelje - zelenjava, ki nas trenutno razvaja
Mlado zelje je zelo zdrava hrana - ki se ji težko upremo. ZELJEBrassica oleraceaObstaja veliko sort zelja, a v Sloveniji najpogosteje gojimo (navadno) belo zelje in rdeče zelje. Spomladanska setev prinaša mlade glavice za okusne zeljne solate v poletnih dneh, jesenska setev pa je bolj namenjena spravilu in kisanju zelja. Zelje je v kulinariki uporabno na mnogo različnih načinov. Družina: Križnice (Brassicaceae)Sorodne rastline: brokoli, cvetača, brstični, listni ohrovt, hren, koleraba, redkev Zelje vzgoja - kdaj in kako sejatiŠe ena izmed kapusnic, ki se na vrtu najbolje obnese v spomladanskem in jesenskem času, saj ne prenese močne poletne vročine in bolje uspeva v hladnejših dneh. S spomladansko setvijo začnemo v mesecu februarju s pripravo sadik. Setev za jesenski pridelek opravimo v mesecu maju ali najkasneje v začetku junija. Najprej sejemo več semen v večjo posodo, kjer semena vzklijejo in nato v roku 7-10 dni od setve rastlinice prepikiramo v posamezne sadilne platoje/lončke in jih postavimo na svetlo mesto s temperaturami okoli 18 - 22 stopinj. S pikiranjem selektivno izberemo dobre rastline, saj mnogokrat kar nekaj semen ne vzklije ali pa se rastline slabše razvijejo. Preden sadike konec marca ali začetek aprila presadimo na gredo, jih nekaj dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se "navadijo" na zunanje temperature. Jesensko zelje prav tako sejemo v večjo posodo in kasneje pikiramo, a je nega sadik lažja, saj lahko zaradi višjih temperatur vse počnemo zunaj ob vrtni lopi ali rastlinjaku. Pozorni smo na zalivanje! Kdaj presaditi in sadilna razdaljaNa prosto prve sadike presadimo, ko imajo izoblikovane 4-5 pravih listov. Za prve setve to pomeni konec meseca marca, začetek aprila, ki jih do maja zaščitimo z vrtno kopreno. ''Jesenske'' sadike zelja presajamo od junija do začetka julija. Sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Sadike posadimo na razdalji 40-50 cm. Sadilna razdalja je pri večjih sortah zelja lahko tudi večja. Mešani posevkiZelje se na gredicah zelo dobro ujame z grahom, solato, špinačo, ki jih lahko na gredici gojimo istočasno, saj si ne zasedajo prostora. Jesenski pridelek je večji in takrat zaseda več prostora, zato je možnost kombinacij na eni gredi manjša. Bolezni in škodljivciMlade sadike (stebelca) zelo rad obgloda bramor, liste mladih rastlin lahko napade bolhač. Kasneje največ škode na zelju naredijo gosenice kapusovega belina, ki se prehranjujejo z listi. Pri teh težavah si lahko preventivno pomagamo z diatomejsko zemljo. Še boljša prevenitva pa je pokrivanje grede s protiinsektno mrežo. Nega Pred presajanjem sadik, dobro zalijemo jamico, kamor jih bomo presadili. Presajene sadike redno zalivamo prvi teden dni. Nato postopoma čim manj, da se rastlina globoko ukorenini. Če sadik nismo sadili dovolj globoko in se kasneje pod težo glave začne povešati, steblo dodatno zagrnemo z zemljo in utrdimo rastlino. Lepši pridelek dobimo, če rastline negujemo na dan za list. PridelekPrve zeljne glave pobiramo konec meseca maja, v juniju in juliju. Spomladi nabiramo bolj mlade glavice, saj znajo poleti hitro pokati. Jesensko zelje pobiramo pred jesensko zmrzaljo, v septembru, oktobru in začetku novembra. Z ostrim nožem zarežemo med steblom in spodnjimi listi. Te liste odtrgamo stran, dokler ne pridemo do lepo izoblikovane kompaktne glavice. Obstaja veliko različnih sort zelja, ki imajo različno rastno dobo in zahtevo po prostoru na gredi. Pozorno preberite navodila za posamezno sorto na embalaži semen.     SkladiščenjeSpomladansko zelje se ne skladišči dolgo, zato je najbolje da ga uporabimo čim bolj svežega. Na hladnem sicer cela glavica počaka teden ali dva. Jesenski pridelek se najbolj skladišči, če ga naribamo in damo kisati. Spravimo lahko tudi svežo rastlino. V tem primeru iz zemlje potegnemo koreninsko grudo in rastlino takšno kot je, obesimo na glavo ali spravimo v slamo. Za ta način spravila izberemo dan za cvet brez padavin, da je zelje suho. PREBERITE: Kako skladiščiti sveže jesensko zelje POGOSTA VPRAŠANJA1. Zakaj na vrtu pokajo zeljne glave?To pokanje naj bi bilo posledica neenakomerne rasti - v neugodnih razmerah (vročina, suša) rastlina zastoji, nato pa ob spremembi razmer (dež, hladnejše dni, daljše noči) zopet intenzivno požene in to povzroči pokanje glavic. Vir: Vrt obilja Poskrbite, da bo mlado sveže zelje spomladi kar največkrat na vašem jedilniku.

Sun, 7. Jun 2020 at 10:34

0 ogledov

Različni gobani nas vabijo v gozd
Poletje nas vabi v gozdove. Nabiranje gob je primerna rekreacija. V kolikor pa najdemo še gobe - je to posebno doživetje. Poletni goban ali poletni jurček Poletni goban (Boletus reticulatus), zanj je značilen večinoma svetlorjav, suh klobuk žametnega videza, ki v suši razpoka Poletnega gobana lahko pri nas najdemo od pozne pomladi (druga polovica maja) pa vse do sredine jeseni. Uspeva v listnatih in mešanih gozdovih, v mikorizi s številnimi listavci, predvsem s hrasti, z bukvijo, evropskim pravim kostanjem, lipami, navadnim belim gabrom in lesko. V Lovrencu je vrsta splošno razširjena in ob ugodnih razmerah dokaj pogosta. Najbolj obilno se pojavlja v gozdnih sestojih z znatnim deležem različnih listavcev (bukvijo, gradnom in evropskim pravim kostanjem), predvsem v podgorskem ter gorskem pasu (do približno 900 m nm. v.), nekoliko redkejši je v zgornjegorskem pasu (nad približno 900 m nm. v.). Poletnega gobana najlažje spoznamo po suhem, žametastem klobuku, ki v suši rad razpoka. Največkrat je klobuk svetlo rjav, čeprav pogosto naletimo na primerke s temnejšimi klobuki. Trosovnica je sestavljena iz cevk, ki so sprva povsem bele, z dozorevanjem trosov pa postajajo vse bolj rumene in končno olivnozelene barve, saj je trosni prah pri vseh gobanih olivnorjav. Cevke na pritisnjenih, poškodovanih ali prerezanih mestih ne spremenijo barve. Bet je najprej trebušat, s starostjo pa vse bolj valjaste oblike, rjavkast in z značilno mrežico. Meso je belo, na poškodovanih mestih ali prerezu ne pomodri in je prijetnega okusa ter vonja. Goban je užiten, vsestransko uporaben in pri mnogih zelo cenjen. Ker v glavnem uspeva v poletnem času, je zelo "črviv", saj čas njegove rasti sovpada z razmnoževalnim ciklom številnih žuželk, predvsem iz reda dvokrilcev (Diptera), katerih ličinke se prehranjujejo z gobami. Zaradi tega je napram drugim jurčkom manj cenjen, ljudje pa ga v glavnem sušijo. Rastišče poletnega gobana na Rdečem Bregu  Gobani, ki imajo v mladosti belo trosovnico, so vsi užitni, na splošno pa jim pravimo jurčki. Le malokdo ve, da obstaja več vrst jurčkov, še manj ljudi pa te vrste med seboj loči, čeprav se nedvomno razlikujejo tako po zunanjih znakih in ekologiji kot tudi po različnih okusih in vonjih. Najbolj pogosta vrsta jurčka pri nas je jesenski goban – Boletus edulis (jesenski jurček, globoja, smrekovc). Jesenski goban se od poletnega razlikuje po gladkem, nikoli žametnem klobuku, ki je, predvsem v vlažnem vremenu, masten in lepljiv. Prav tako se vrsti ločita glede ekoloških (rastiščnih) zahtev. Jesenski goban je namreč mikorizni partner iglavcev, predvsem navadne smreke in navadne jelke. Sprva (že v juliju, predvsem pa v avgustu) začne rasti na najvišjih vrhovih planine, proti pozni jeseni pa se spušča vse nižje, kjer ga lahko najdemo še konec novembra. Poletni goban pa izkazuje ravno nasproten trend rasti. Sprva (že v maju, predvsem pa v juniju) se pojavi na nižje ležečih in prisojnih (toplih) rastiščih, proti koncu poletja pa se njegova rast pomika v vse višje lege. V avgustu in septembru lahko na nekaterih rastiščih obe vrsti opazujemo rasti skupaj. Tipična primerka jesenskega gobana (Boletus edulis) z gladkim, mastnim in lepljivim bolj temno rjavim klobukom in z rastjo pod smrekami Od jurčkov se pri nas preverjeno pojavlja še borov goban – Boletus pinophilus (ajdovček, borovšnica), čeprav je redkejši od prej omenjenih vrst. Borov goban je bolj robusten z rdečerjavim klobukom. Po mnenju mnogih je med jurčki najboljšega okusa in najbolj cenjen. Uspeva na močno zakisanih mestih pod rdečim borom in navadno smreko, redko tudi pod bukvami. Na zakisanost rastišč ponekod kaže tudi obilno pojavljanje borovnice v zeliščni in grmovni plasti. Raste v dveh fazah in je zvest rastiščem. V prvi fazi se pojavlja zgodaj spomladi, že ob brstenju dreves, in je eden izmed prvih gobanov nasploh. V drugi fazi rasti pa se pojavlja jeseni, predvsem septembra in oktobra. Nevešči gobarji poletnega gobana zamenjujejo tudi z žolčastim grenivcem – Tylopilus felleus. Žolčasti grenivec se od gobanov loči po trosovnici, ki je pri starejših primerkih rožnata. Hitro pa ga bomo ločili tudi po okusu, saj močno greni. Sicer ni strupen, je pa zaradi grenkega okusa neužiten. Borov goban (Boletus pinophilus) Ni lepšega trenutka - kot goban, ki smo ga med listjem na tleh našli po dolgi hoji po gozdu. Vir: Lovrenčan

Sun, 7. Jun 2020 at 08:59

0 ogledov

Migranti s pomočjo Turčije v EU
Helenska obalna straža je nedavno objavila video posnetke plovil turške obalne straže, ki v grške vode spremljajo majhne čolne, polne ilegalnih migrantov. V dvominutnem videoposnetku je mogoče videti dva ločena  primera turških ladij (ladij obalne straže), ki potujejo poleg majhnih gumenjakov, polnih migrantov. Oba dogodka sta se zgodila v zadnjih dneh severovzhodno od grškega otoka Lesvos. To pa ni prvič, da je Turška oblana straža pospremila migrante v  grške teritorialne vode. Preberi še: (https://vfokusu.com/post/547427/migranti-pritiskajo-na-naso-mejo)  Aprila je grška obalna straža objavila dramatične video posnetke, na katerih je prikazanih več turških obalnih straž, ki spremlajo migrante v grške vode blizu otoka Lesvos. Med video posnetkom grška ladja dvakrat skoraj trči s turškimi plovili. Turčija v svoji želji po ozemlju EU, še vedno uporablja migrante kot orožje. Kdaj se bo Turčija nehala igrati z EU? Pripravil LuS
Teme
davki

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Trinajsti b'ak'tun