SI
Koliko stane en evro?
En evro stane natančno toliko, kolikor je nekdo pripravljen plačati zanj.
V Fokusu
Zanimivo

Torek, 28. november 2017 ob 17:30

Odpri galerijo

Nenavadno naslovno vprašanje zagotovo zahteva dodatno pojasnilo. A pojdimo lepo po vrsti! Prvega januarja 1999 je bil evro v Evropski skupnosti uveden kot "knjižni" denar. Pravi, "otipljivi" denar pa je prišel v obtok natančno eno leto pozneje. Slovenija je evro uvedla leta 2007. Pri tem so ob uvedbi evra sprejeli zanimivo odločitev, da je na kovancih dovoljeno, da vsaka država oblikuje eno stran po svoje. S tem so sprožili, zavestno ali nehote, pravo zbiralsko mrzlico po vsem svetu.

Pomembna je, namreč, pomenska razlika med besedama, oz pojmoma »je vreden« in »stane«. Vrednost enega evra je vedno en evro, to je njegova nazivna vrednost. A njegova cena je različna. Kot sem že dejal, en evro stane toliko, kolikor je nekdo pripravljen plačati zanj. Tudi v bančnih in finančnih krogih je cena neke valute različna. Spreminja se s časom in v prostoru. Ima lahko neko osebno, sentimentalno vrednost. Če ga najdemo na cesti, je tovrstna vrednost nizka. Če pa smo se trudili in trdo delali, da smo si ta evro prislužili, je njegova osebna, čustvena vrednost zelo visoka. Pri bolestnem skopuhu se ta navezanost na denar tako zviša, da se mu ni pripravljen odreči, pa čeprav bo umrl od lakote.

ZBIRANJE

Zbiranje predmetov, ki so si podobni ali imajo neko skupno značilnost, je zakoreninjeno v človeškem genskem zapisu. Verjetno vse skupaj temelji na tem, da smo ljudje v svojem bistvu nabiralci. Naši predniki so v pradavnini zbirali, na primer, lepe barvaste okrogle kamenčke, raznovrstne školjke, itd.

Po drugi svetovni vojni se je »moda« zbiranja določenih predmetov spreminjala od zbiranja znamk, starega denarja (numizmatika), serviet, podstavkov za pivo do značk in telefonskih kartic. Prav na začetku tega tisočletja so med zbiralci prevladovali tisti, ki so si izmenjevali stotine telefonskih kartic z vsega sveta. Dotlej zelo številni zbiralci znamk so bili odrinjeni na rob.

Ob tem so bili redki zbiralci tudi numizmatiki. Težko je bilo priti do določenih kovancev in bankovcev. Starine, ki jih najdemo zakopane, morajo biti predane muzejem in posledično je težko priti do noriških, rimskih ali zgodnje-srednjeveških novcev. Vsi ti nimajo več nobene lastne, nazivne vrednosti. Niti vrednost kovine iz katere so narejeni ni bistvena. V zbiralskih krogih je vrednost odvisna od ponudbe in povpraševanja. Čim redkejši je kovanec ali bankovec in čim več ljudi si ga želi pridobiti, tem višja je njegova vrednost.

Ko so se pojavili evrski kovanci z različnimi motivi na »možu«, je izbruhnila dotlej nevidena mrzlica zbiranja.

CIFRA – MOŽ

Prav gotovo se spomnite pesmi Ive Mojzerja. »Cifra« je tisti del kovanca, kjer se nahaja njegova nominalna vrednost. »Mož« pa je druga stran, kjer je motiv na kovancu. Včasih je to bila glava v profilu vladajočega monarha in ta je bil v večini moškega spola. Od tod oznaka te strani kovanca.

Ivo Mojzer:  Cifra mož

Kadar ne veš za pot, gruntaš al' tja al' tod,
vrzi v zrak en groš. Hej, hopla cifra mož!
Al' ti cifra padla bo, al' bo padel mož,
al' pa v zraku bo ostal ta tvoj počen groš.

Danes tja in jutri tod,
nas pelje pot, skoz to življenje.
Spet in spet se križa pot,
ti ne veš, ne kam ne kod.

Na razpotju veš, ostal boš sam.
Greš in greš in greš, a kdove kam?
Greš in greš in greš, a kdo ve kod
gre prava pot.

Kadar ne veš za pot ...

Ob tej zanimivi odločitvi evropskih bank, ki je nastala predvsem zaradi političnega lobiranja, je pomembno še, da je mogoče vse te kovance dobiti kadarkoli. Saj so vsi vedno v obtoku! Kaj takega se je zgodilo prvič v človeški zgodovini! Preprosto greš v trgovino in nazaj prineseš prgišče kovancev. Med njimi ja zagotovo kakšen, ki ga še nimaš v svoji zbirki. In nenadoma so pričeli zbirati evro-kovance skoraj vsi ljudje!

Tako imamo naslednje »cifre«: en, dva in pet centov iz jekla z bakreno površino, deset, dvajset in petdeset centov iz bakrene zlitine »nordic gold«, za en in dva evra iz dvojne zlitine (notranjost zlitina bakra in niklja, obod zlitina niklja in medenine). Pri kovancu za dva evra sta zlitini v obodu in notranjosti obrnjeni. Skupaj je to 8 različnih kovancev.

Podobe na »cifri« za 1, 2 in 5 centov prikazujejo lego Evrope na globusu sveta. Kovanci za 10, 20 in 50 centov prikazujejo države članice EU (tudi tiste, ki ne uporabljajo evra). Kovanca za 1 in 2 evra prikazujeta Evropo brez meja. Na vseh kovancih je upodobljenih tudi 12 zvezd.

Torej, na »cifri« so vsi kovanci vseh držav oblikovani enako.

Na »možu« pa je podoba prepuščena oblikovalcem posamezne države. Nekatere države imajo na vseh osmih kovancih enak motiv, na primer grb, druge države pa imajo na vsakem kovancu drugačen motiv. Zanimivo je, da imajo Monako, San Marino in Vatikan, prav tako svoje narodne podobe kovancev, kljub temu, da niso članice Evropske unije, so pa z njo sklenile poseben sporazum o uporabi evra. Andora, Črna gora in Kosovo takega sporazuma niso podpisale, čeprav uporabljajo evro kot zakonito plačilno sredstvo. Zato nimajo svoje narodne podobe kovancev.

Ob tem Finska ne uporablja kovancev za en in za dva centa, vse cene imajo zaokrožene na 5 centov. Vendar pa so ob uvedbi evra skovali nekaj kovancev za 1 in 2 centa. Ker jih je malo, so izredno zanimivi za zbiralce. O podobnem ukrepu je razmišljala tudi Nizozemska. Še vedno pa so ti kovanci iz drugih držav, ki jih prinesejo v državo, zakonito plačilno sredstvo.

ZBIRALSKI RAJ

Torej! Seštejmo število različnih kovancev. Imam 17 držav Evropske monetarne unije (EMU) in še 3 nečlanice, skupaj je to 20 držav. Vsaka ima 8 kovancev, kar da zbirko 160 različnih kovancev. Temu rečemo osnovna zbirka evro-kovancev. Ena serija kovancev stane 0,01 + 0,02 + 0,05 + 0,10 + 0,20 + 0,50 + 1,00 + 2,00 = 3,88€. Skupaj bi stala serija vseh kovancev vseh držav po nominalni vrednosti 77,60€.

A obstaja kavelj! V mikrodržavah, kot sta Monako in Vatikan, so »narodni« evro-kovanci tako redki, da že običajna izdaja velja za zbirateljsko. Serija stane na zbirateljskem trgu tudi do 1.000,00€! Kar je 258-krat več, kot je dejanska vrednost teh kovancev. V San Marinu prodajajo po butikih sete osmih kovancev za približno 50,00€ ali za 12,8-krat več.

A leta 2005 so na kovancih za 10, 20 in 50 centov na »cifri« spremenili podobo Evrope. To prinese 3 x 20 = 60 dodatnih kovancev za v zbirko. Nekatere države dodatno kujejo kovance, ko zmanjka starih. Nemčija je kovance izdala 2002, 2003, 2004, 2005, 2006 in 2009. Na kovancu je vedno letnica kova. Ob tem Nemci kujejo kovance v petih kovnicah in so na kovancih njihove oznake A, D, F, G in J. Pravi zbiralec evro-kovancev zbira tudi te različice. Kovanec za 1,00€ iz leta 2002 stane 3,50€, iz 2003 stane 5,00€, itd. Najdražji je tisti iz leta 2005 iz kovnice G, ki stane celo 10,00€.  Tudi druge države so izdale kovance v več letih. Torej je različic več kakor tisoč! Pravi raj za zbiralce!

Vendar ... Vedno obstaja kakšen »toda«! Teh cen ne morete doseči s kovanci, ki ste jih dobili na blagajni »najboljšega soseda«. To velja le, če imate svetleč, neoksidiran kovanec neposredno iz banke ali kot pravijo zbiralci »bančno čist« (bankfresh). Ob tem mora biti zapakiran v srajčko ali v plastično škatlico, da se mu ne more zgoditi nič neprijetnega.

Prikaz slovenskih evro-kovancev prve serije iz leta 2007.

Začetni komplet v PVC vrečki in kovanci v bančni rolici.

Slovenija je izdala »svoje« kovance v dveh serijah leta 2007 in leto kasneje 2008. Kovanec za en evro prvega kova stane 4,50€ in drugega kova celo 12,00€. To pa zato, ker je bilo v prvi seriji nakovano 29.750.000 kosov, v drugi pa 11.250.000 primerkov. Če se spomnite, so nam ob začetku uvedbe evrov dodelili posebne »začetne« vrečke. V vrečki je bilo 8 kovancev za 1 cent, 7 kosov za 2 centa, 6 kosov za 5 centov, 6x 10 centov, 7x 20 centov, 4x 50 centov, štirje kovanci za 1 evro in 2 za 2 evro. Skupaj je bila vrednost kovancev v vrečki 12,52€. Če imate še kje shranjeno neodprto vrečko, jo lahko danes zbiralcem ponudite vsaj za 50,00€ (4x vrednost) ali pa še za več!

Na banki dobite kovance skupaj v rolicah. Če je rolica nepoškodovana, je njena vrednost 3x nad nominalo. Banka Slovenije ob vsaki novi seriji pripravi poseben album z vsemi novimi kovanci. Ti so položeni v PVC ležišče in vloženi v kartonski ovoj v velikosti cedeja. Komplet iz leta 2007 stane 95,00€ (24,5x vrednost), iz leta 2008 pa 65,00€ (9,5x vrednost) ... Ne, ne! Ni napaka v izračunu! Ta komplet namreč vsebuje še kovanec za 3,00 evre?!

Kako, kovanec za tri evre?

PRILOŽNOSTNE IZDAJE

E, tudi narodne banke posameznih držav niso priplavale po juhi! Že prej so se ob določenih priložnostih izdajali spominski kovanci različnih nazivnih vrednosti. Ti so bili med zbiralci vedno cenjeni in so bile njihove nakupne cene višje. Ko so uvedli evro, so se dogovorili, da bodo izdajali spominske kovance za dva evra. Na »možu« imajo namesto običajnega motiva drugo sliko, ki upodablja priložnost. Vendar so to še vedno kovanci, ki so v obtoku. Zato jih je mogoče v trgovini marsikdaj dobiti med drugimi novci. A njihova zbiralska vrednost je običajno 50x večja od nazivne. A le drobna opomba: ne tisti iz trgovine, temveč lesketajoči, bleščeči v PVC škatlici!

Nekatere države, med njimi tudi Slovenija, izdajajo posebne priložnostne kovance za tri evre. Tudi ti so plačilno sredstvo v tisti državi, ki jih je izdala. A ne verjamem, da jih boste kdaj dobili na blagajni, saj hitro »poniknejo« v zbiralske albume. Ob teh priložnostnih se izdajajo še darilni ali zakladni kovanci iz srebra vredni 30,00€ in iz zlata vredni 100,00€. Toliko so vredni, ko jih kupite pri Narodni banki Slovenije, oziroma pri njeni pooblaščeni prodajalki Deželni banki Slovenije. Med zbiralci je cena za srebrnik okrog 150,00€ (5x) in  za zlatnik okrog 1.000,00€ (10x). Zdaj, ko je kriza in ceni zlata ter srebra rasteta, je njihova zakladna vrednost še višja!

Priložnostni kovanci za 3,00€: Predsedovanje Slovenije EU (2008), Edvard Rusjan, polet prvega motornega letala na Slovenskem (2009),Ljubljana prestolnica knjige (2010), 20.letnica Slovenske samostojnosti (2011)

Še o Finski, kajti oni so izdali priložnostne kovance za 5,00€, ki so tudi redno plačilno sredstvo.

KO IMAJO OTROCI DENAR, KRAMARJI SLUŽIJO

Na osnovi te zbiralske strasti temelji tudi silna industrija, ki jo podpira. Najprej so tu različna čistila in topila, ki uničijo zelenega bakrenega volka ali posvetlijo oksidiran nikelj ter izbrišejo vse mastne prstne odtise. Nato so tukaj proizvajalci povečeval od navadnih leč do digitalnih mikroskopov. Sledijo jim izdelovalci PVC žepkov, srajčk, albumov in podobnega za shranjevanje kovancev. Vrhunec pa predstavljajo izdelovalci škatel, skrinj in omar s ključavnicami s kodirnimi sistemi ter alarmnih naprav. Seveda ne smemo pozabiti še na založnike strokovne literature in izdajatelje katalogov. Še to: zadnji katalog vseh evro-kovancev obsega več kakor 420 strani in vsebuje cene za več kakor 19.000 različic evro-kovancev, kompletov in skupinskih izdaj!

Pri nas je mogoče dobiti vse, kar je povezano z zbiranjem evro-kovancev v trgovinah s filatelističnim in numizmatičnim gradivom ali vsako leto konec marca na specializiranem sejmu Collecta v Ljubljani.

 

DODATEK - POJASNILO
Evro oz. euro (oznaka €, mednarodna oznaka po ISO 4217: EUR)
je denarna enota v 19 državah Evropske monetarne unije (EMU): Avstrija, Belgija, Ciper, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Slovaška, Slovenija, Španija.

Poleg tega je denarna enota tudi v državicah Andora, San Marino, Vatikan in Monako, ki so pred uvedbo evra de facto, če že ne uradno uporabljale denarne enote večjih sosednjih držav. Poleg tega je denarna enota tudi v Črni gori in Kosovu, in sicer brez sklenjenega ustreznega sporazuma z Evropsko skupnostjo, s čimer bi EU uradno sprejela uporabo evra na teh območjih.

Evro uporablja kot zakonito plačilno sredstvo približno 330 milijonov ljudi. Območje držav z evrom predstavlja več kot 16,5 % svetovnega BDP in več kot 30 % svetovne trgovine (vključno s trgovino znotraj EU). Uradno je 1. januarja 1999 11 držav EMU (Grčija je pogoje izpolnila šele leto kasneje) evro uvedlo kot knjižni denar. Bankovci in kovanci so v obtok prišli 1. januarja 2002. Velika Britanija in Danska sta si zagotovili možnost, da evra ne uvedeta, Švedska pa ima v skladu s pristopno pogodbo zavezo uvesti evro, ko bo za to izpolnila pogoje. Bankovci imajo enotno obliko, kovanci pa imajo sprednjo stran enako, medtem ko zadnjo stran vsaka članica oblikuje po svoje.

 

Pripravil ANDY
Prvič objavljeno v reviji Denar, avgust 2011

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 28. Jan 2020 at 23:14

107 ogledov

VIDEO: Franc Kangler - Zdaj gre zares, rešimo Slovenijo!
"V danem trenutku je odstopil predsednik vlade. Kršile so se človekove pravice. In prišel je čas, da rešimo Slovenijo," je v zadnjem video posnetku, ki ga je naložil na svoj facebook profil povedal Franc Kangler. Slovencem je postavil provokativno vprašanje, kaj pričakujejo od nove vlade, opredelil pa se je tudi do predčasnih volitev. Poglejte, kaj je povedal.

Tue, 28. Jan 2020 at 19:22

205 ogledov

Neverjetno kaj delajo migranti v Španiji! Zgodba vas bo šokirala!
Neverjetno, kaj delajo migranti v naši bližini. Namesto, da bi bili hvaležni, ker jim Evropa nudi zatočišče in hrano se spravljajo na nemočne ljudi. Španija ima zaradi migrantov velik problem. Nič hudega sluteče ženske pa so podvržene nasilju. Danka Nicole Zanlith je v španskem mestu Marbella čakala na taksi in niti v najhujših sanjah si ni mislila, da jo bodo medtem napadli mimoidoči muslimanski migranti iz Severne Afrike. Očitno pa jim ni bilo dovolj, da so jo samo fizično napadli, ampak so se nato še norčevali iz nje. Neverjetno kaj so ji naredili in lahko si mislite, kako je trpela, ko so ji migranti skoraj da zmaličili obraz.  Kljub temu, da mediji pogosto prikrivajo poreklo napadalcev, ko gre za migrante, so v tem primeru saj navedli, da so bili napadalci maroški migranti, poroča Dailyarchives. To pa je tudi vse, kar so mediji sporočili. Očitno so te teme tudi drugod po Evropi tabu.

Tue, 28. Jan 2020 at 19:08

230 ogledov

Po odstopu Marjana Šarca, politični kanibalizem se nadaljuje!
Šteli so se dnevi ko bi lahko dočakali,  da bo začelo meso (beri odstop) in političnega mrtveca v obliki Vlade začelo odpadati in se neživljenjsko truplo sesulo in odpadlo od močno ohlajenega političnega trupla. Življenja samo na videz, mu je dajal ravnokar odstopljeni Premier, ki vlogo v lastno zastavljenem igrokazu-performansu  ni uspel odigrati do konca, kaj konca, do polovice ne, ob vedenju, da po  pričakovanjih stricev-inštalaterjev in tet-suflerk (prišepetovalk), da ga mora igrati kolikor se le da. Pa se ni dalo več. Tudi s posebnimi prijemi, ki jih je bila vešča njegova svetovalna okolica. In še enkrat tolikšna množična ekipa svetovalcev ne bi pomagala. Iz  političnega mrtveca živega in živečega bitja delati, kvečjemu zombija. In kako smo doživeli »ta veseli ponedeljek« ali Šarec je odstopil? »Lepši« začetek ponedeljka si nismo mogli zaželeti. Odgovoren in realni finančni minister Andrej Bertoncelj, že za fruštek, je naredil kar je moral. Odstopil je, ker ni želel, kot odgovoren prisluhniti tistim, ki se na finance in na gospodarjenje ne spoznajo. Izognil se je  pravljičnim in nerealnim obljubam posameznih ministrstev ali delov njih, da izpogajajo-izsilijo  bianco račun za fiks-ideje. Realno, modro, pričakovano. Šarčevo pa, nezrelo, prepozno, pobalinsko, z očitnim namenom, da škoduje in očrni svoje od trenutka odstopa koalicijske partnerje  trdne in »razvojno« bolj razkrojno naravnane koalicije. Brez da jih seznani, je v soju žarometov podal odstop najprej v mikrofone potem pa tudi s kasnejšo argumentacijo. Ploskal mu ni  nihče. Jezni in begajoči pogledi  ljudi iz koalicije ali blizu nje v slogu »ali smo si to zaslužili«, odkimajoči z glavo, da to pa res nismo pričakovali.  In se je začelo s slovenskim najljubšim nacionalnim športom, osiranjem, obiranjem, pljuvanjem. Število tekmovalcev neomejeno, disciplin tudi več. Začelo se je z negodovanjem »prvoligašev,« začudenjem zavrnjenih, neobveščenih,  iz »kornerja« in  stranske linije koalicijskih partnerjev, da je prišlo do odstopa. Sredi plesa, opotekajoče, samo se ne ve ali od slave ali nesposobnosti polne glave. Kako so imeli polno projektov, zastavljenih ciljev, pa se je kar z eno potezo končalo. Pa tako veliko je »obetal«! Ocena uspešnosti pa je bila!? Prvi je okarakteriziral delo koalicije sam. Da s trinajstimi poslanci in z tako številčno in raznovrstno  koalicijo se ni dalo več narediti. Dobro jutro! To bi mogel vedeti že julija 2018. Edina iz kontinuitete, v katerem koli oziru, SD je presenečena  in skoraj ogorčena  nad načinom podajanja odstopa, ki »trdno« zastopa svoje volilno telo, pa si je na nek način prišla na jasno, da tam kjer sama nima pomembnejše vloge kot jo je imela pri Šarcu, se veseli nove priložnosti za dokazovanje pri svoji volivcih  in si želi  predčasne volitve. Dobro jutro, drugič. So vedeli s kom to počnejo in kdo jih je spodbudil h koaliranju z njim. Interes in preživetje na političnem parketu, pa zeloo, zeloo malo  volivci in njihove potrebe ali pričakovanja.  Ostali so  še bolj razočarani. »Mojškra« je celo tako zaprepadena in prestrašena za svoj odstop in verjeten umik v pozabo, glede na skoraj  politično pretečen rok uporabe, da ga je tako rekoč razglasila za neodgovornega  in nepopustljivega  ter kreatorja slabega vzdušja v Vladi in posledično temu tudi neuspešnosti.  Malo več pragmatičnega glasu je iz sebe spravil predsednik SMC, ki ima rad konje in ki ni kaj dosti dajal na tole kljuse v vlogi PV  Republike Slovenije ter da ni nujno, da bodo takoj predčasne volitve, v kolikor se bo dalo  dogovoriti tudi kaj projektnega kot vmesna faza delovanja tega parlametarnega  sklica. Ne gre spregledati model  vladanja, ki ga  je prinesel ta politični provincialni »pezde«, kolerik, po domače živčen kričač, iz Kamnika, točneje iz Šmarce obdan z suito ključavničarjev, hišnikov, bratov nekdanjih arestantov, bodygardov in ostalih iz nabora »uspešnih« poklicev,  ki jih je obvladoval. In se vselil v vladne palače. V teh sedemnajstih mesecev mu je uspelo: odsloviti kolega poslanca zaradi sendviča, zgradil je zid okoli hiše, uredil službo znanki kar na SOVI, dovoljeval je, s pomočjo ministra  prost pretok ilegalnih migrantov in policijo spremenil v taxy službo ter zahteval humano ravnanje z njimi, ščitil koruptivne  ministre, zavrnil je nastop v EU parlamentu in pred 500 milijonskim TV avditorijem, češ, jaz to ne rabim, Slovenija tudi ne, in, da ne pozabimo  prizadevanje delovanje v smeri Jugovzhod, kjer so impozantni zaključki na področju posmeha s strani Hrvaške ter prilizovanje Srbiji z skupnimi vladnimi  sejami  ter predlogom za uvajanje srbščine v slovenske šole. Verjetno sem kaj spustil, pa naj mi ne zameri. Zamerim pa njegovim volivcem, tudi v mojem Celju, ki so ga dočakali kot kašnega odrešitelja, on pa je ob odsotnosti kakšnih pomembnejših »fac« naročil, oziroma za vsak primer imel svojo kamero in svojega snemalca in pripravljen mikrofon. Teh »for« se ne poslužujejo  niti v Burkini Faso. Beda ga gleda. Kaj pripadniki drugega ešalona? Ostali pa se pripravljajo na  vmesno fazo, ki se ji reče politični kanibalizem. Kdo bo koga še noter potisnil ven spravil in tako naprej. V stanju niti na nebu niti na zemlji, se bo odvijale borbe, boji, posamezni,  ali ekipirani za plenjenje v obliki služb, delovnih mest in položajev k so vezane na katerokoli sistematizacijo in ni strogo vezana na prihod ali odhod ministra ali državnega sekretarja. Hiperprodukcija le teh samo povečuje predimenzioniranost državnega in ostalega aparata  in od uspešnosti »lova« na položaje se kupuje zvestoba posamezni politični stranki za v prihodnje. V naslednjih tednih  bodo vožnje  v smeri Ljubljane še bolj intenzivne in obiski bodo trajali dlje, odvisno od uspešnosti pogajanj in prepričljivosti vseh dovoljenih ali pa tudi ne, oblik lobiranja in prepričevanja. Pa tudi kakšne temne kotičke, separeje po znanih prestižnih lokacijah je treba pogledati in pokukati, zna se zgoditi, videti in doživeti marsikaj. Pa tudi ljubezni z stiske ali prav zaradi nje. Pa ne bodo vse posledice tega vmesnega stanja prijetne. Bojo tudi slabe zgodbe,  solz, rotenja, preklinjanja, groženj,  razpada zakonov, vse kar lahko prinese ta prekleta provincialnost, politično in siceršnja mentalna nedodelanost vseh ki se na kakršen koli način dotaknejo  slovenskega javnega življenja in politike.  Politične nesnage je dovolj na naši politični in javni sceni, nekaj kot balast prejšnjih časov, nekaj politične nesnage je na novo  pridelane. Katarza je potrebna. Kako nas vidi bližnja in širša  politična okolica? Del te okolice jemlje to kot marginalno novico. Del, ki je politično soroden z koalicijo ki je pravkar pogrnila na izpitu politične zrelosti pri nas,  pa da so že vedli da se dela na destabilizaciji dela »uspešne« vlade Marjana Šarca. Enim celo to odgovarja. Na primer Hrvaški portal dnevnik.hr navaja da posebej kot verjetno možnost prerazporejanja in nastanke  druge vlade    z obstoječim parlamentarnim sklicem  Do faktografskih obvestil od odstopu in morebitnih novih scenarijev iz prijateljskih  »bratskih« balkanskih  vlad in njih voditeljev, seveda v kolikor tudi sami niso v isti »kaši » kot njihovi slovenski kolegi. Najbolj indikativna je objava agencije Reuters,  ko ob obvestilu o odstopu Šarca  seveda »prilepi« sliko Andreja Plenkovića, hrvaškega PV. Toliko o prodornosti, pomembnosti in prepoznavnosti sedaj že  premierja v odstopu iz Republike  Slovenije. Bolj očitno marginalizirani kar se učinkovitosti, prepoznavnosti in veljave Slovenije na zunanjepolitičnem parketu ni bili nikoli slabše. Primeren čas za zasuk na bolje je lahko prav zdaj. Le skupaj se morajo, pravi, pravšnji, odločni, sestaviti in sešteti in vajeti vzeti. Kaj menite, bo šlo!? Vane K. Tegov    

Tue, 28. Jan 2020 at 15:47

165 ogledov

Na Bavarskem panika zaradi koronavirusa. V službo prišel okuženi delavec
Prvi potrjeni bolnik z novim koronavirusom v Nemčiji se je okužil od ženske, ki je prejšnji teden pripotovala iz Kitajske, so danes potrdile zdravstvene oblasti na Bavarskem. Gre za prvi prenos virusa na evropskih tleh. Tudi iz Japonske poročajo o prvi okužbi z virusom pri človeku, ki pred tem ni bil na Kitajskem, poročajo tuje tiskovne agencije. 33-letni Nemec, pri katerem so v ponedeljek zvečer potrdili okužbo z novim virusom, se je okužil od kitajske kolegice med usposabljanjem v enem od podjetij na jugu Nemčije. Kljub okužbi je prišel na delovno mesto. Kitajka, ki je v Nemčijo pripotovala iz Šanghaja, je v četrtek, na letu proti domu prvič opazila simptome, podobne gripi. A ni bila gripa. Bil je koronavirus. Zdravstvene oblasti na Bavarskem zdaj testirajo 40 njegovih sodelavcev in družinskih članov, ki so bili v stiku z njim. “Število okuženih bi se lahko še povečalo,” je dejal vodja delovne skupine za nalezljive bolezni v uradu za zdravje in varnost hrane Martin Roth. Posebno pozornost namenjajo tudi vrtcu, v katerem ima okuženi Nemec otroke.

Tue, 28. Jan 2020 at 15:27

236 ogledov

Za reveže, ki prosijo za hrano, denarja ni, Arsenovič bi pa mesto obnavljal za svoje lokale
Da so mariborske ulice in ceste potrebne obnove ni treba posebej poudarjati. Marsikje so zadeve res alarmantne. A župan ima za sebe očitno drugačne načrte. Povsem nepotrebna naj bi bila obnova Glavnega trga, kjer naj bi zrasel baje celo vodnjak in Koroške ceste, ki vodi v najbolj znano županovo gostilno. Ampak, denar je bilo treba porabiti! Župan ima  še velike načrte s porabu sredstev mestnega proračuna, še posebej tam, kjer bodo lahko še več zaslužili njegovi lokali. Samo za (njegov) Sodni stolp naj bi odštel 1.2 milijona evrov proračunskega denarja, da o Koroški cesti, ki bo stala skoraj 5 milijonov ne govorimo. Tudi Arsenovičave galerija Gosposka se bo obogatila z občinskimi cekini. Končuje se tudi sanacija Žičkega dvora, ki bo namenjen koncertom in gostinski dejavnosti, pa tudi na (županov) Stari radio, ki bo spremenjen v hotel s 37 sobami ne smemo pozabiti. Bodo pa obiskovalci uporabljali tudi (Arsenovičevo) parkirno hišo. Očitno gre pri obnovi vse hitreje, če se uporablja občinski denar, kajne gospod župan? Arsenovič z mestom ravna kot s pastorkom; človek očitno sploh ni politik, ampak gostilničar!

Mon, 27. Jan 2020 at 21:16

233 ogledov

VIDEO: Danes mineva 75 let od osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz: "Nikoli več!"
Danes obeležujemo 75. obletnico osvoboditve zloglasnega taborišča Aushwitz, v katerem naj bi umrlo kar 1,1 milijona ljudi. Med njimi je bilo tudi 2.300 ljudi iz Slovenije, od tega se jih 1.600 ni nikoli vrnilo domov. V nekdanjem nacističnem taborišču Auschwitz - Birkenau je ob 75. obletnici osvoboditve oziroma ob dnevu spomina na žrtve holokavsta potekala slovesnost, ki se je je med drugim udeležilo 200 preživelih in voditelji iz več kot 51 držav, med njimi tudi slovenski predsednik Borut Pahor in nekdanje interniranke. Leta 2005 je Generalna skupščina OZN datum osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz, 27. januar 1945, razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Slovenija je ta dan prvič uradno obeležila leta 2008. Tudi v Sloveniji se je zvrstilo nekaj spominskih slovesnosti ob dnevu spomina na žrte holovkavsta. Tako so v Dolgi vasi pri Lendavi na židovskem pokopališču predstavniki lendavske občine in raznih ustanov počastili spomin na lendavske Jude in vse žrtve holokavsta ter pri spomeniku položili vence in kamenčke. Župan občine Lendava Janez Magyar je v svojem nagovoru poudaril, da je bil osnovni cilj holovkasta iztrebljanje evropskih židov. "Zato nam mora ta največji zločin civilizacije ostati kot spomin in opomin, kajti tisti, ki kreirajo naša življenja, vse prevečkrat pozabljajo na zgodovinske izkušnje! Le s človeško in politično modrostjo lahko ustavimo tiste demone, ki se lahko kj hitro sprevržejo v človeške tragedije neslutenih razsežnosti. Erika Fürst: Naj se nikoli ne pozabi in ponovi najtemnejši madež zgodovine človeštva! Erika Fürst, soboška Judinja, ki je preživela pekel nacističnega taborišča Auschwitz, se je v svoji izpovedi v pogovorni oddaji Sreda v sredo, ki bo na sporedu to sredo, dotaknila enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Eriko in njeno družino, očeta, mamo in starejšo sestro so madžarski orožniki zajeli 26. aprila 1944. »Bilo je zelo hudo. Odpeljali so nas v sinagogo, iz sinagoge v Čakovec, iz Čakovca v Nagykizso, kjer smo bili tri tedne brez hrane. Takrat sem nazadnje videla svojega očeta. Za to mi je zelo hudo,« je v pogovoru spomine obudila Erika Fürst. VIDEO
Teme
numizmatika

Zadnji komentarji

Viktor Hajsinger :

23.01.2020 15:01

Pa kaj?

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Koliko stane en evro?