Pokoronsko «Podeželje v mestu«, da izdelki in navade ne utonejo v pozabo, da stik ostane pristen, tudi mi, mar ne?

Danes, 5. junija, v mestnem središču Celja se je dogajala tradicionalna tržnica Podeželje v mestu, kjer je svojo ponudbo predstavilo 28 ponudnikov iz širšega celjskega območja z raznoliko ponudbo in promocijo. Podeželje v mestu se je začelo ob 10. uri in končalo ob 13. uri. Na Podeželju v mestu so se predstavile lokalne turistične kmetije in ekološke kmetije, ponudniki so predstavili domačo obrt, na prodaj so bili tudi lokalni pridelki in izdelki s kmetij.

Namen tržnice »Podeželje v mestu« je v urbanem okolju predstaviti domače obrti, delo na kmetiji, prodajo pridelkov s kmetij in izdelkov rokodelcev. Poleg omenjenega gre tudi za predstavitev turističnih in ekoloških kmetij. Tržnica se je izvedla v skladu z Zakonom o javnih zbiranjih (ZJZ). A zaradi tega dogajanje ni bilo nič manj pestro. Nasprotno, razstavljavcev in obiskovalcev  jih je bilo kar nekaj,  tako iz okoliških krajev pa tudi od drugod.   Mogoče bi jih bilo kaj več če ne bi bil čas od sprostitve določenih pogojev do dneva izvedbe tako kratek. Kljub temu pa jim optimizma ne manjka. V pogovoru z enim od razstavljavcev, ki ima izdelke iz gline, mimogrede je v zadnjih nekaj letih sam ali s svojim očetom znanim lončarjem, je namen v glavnem dosežen. Del obiskovalcev kar kupijo na kraju samem, večji del navežejo stik in pridejo kasneje na mesto dogajanja ali kraj kjer se izdelujejo razni uporabni predmeti.

O samem namenu Podeželja v mestu lahko rečemo, da se v urbanem okolju približuje in približa podeželje, njegove aktivnosti, življenje in izdelki. Obiskovalci so sočasno   degustirali, kupovali pridelke in izdelke ter ob tem izvedeli marsikaj zanimivega. Tovrstna srečanja, približevanja podeželja mestu ne smejo zamreti, morajo živeti, pravzaprav ostati tudi zato ker spadajo v narodno in kulturno izročilo in dediščino.

Kar je najbolj pomembno in primarno v vsem tem in ob tem, je to, da  se življenje  vrača v normalne tire in utrip, ki so ga Celjanke in Celjani vajeni pa tudi potrebni. Tudi takšni dnevi, dopoldnevi, kot je bil današnji nas delajo to kar smo in hočemo biti, pristni, domači, Celjski in Slovensko čuteči in živeči.

Za nekaj kar nas dela, da smo to kar smo in želimo ostati, to je prav edino pravilno in zaželeno, da čutimo in živimo tudi tako da resnično začutimo podeželje in živimo z njim.

Vane T. Costa