Vitez za Kristusa
EvropaIntervju/komentarizobraževanjeKulturaLokalnoPolitikaSlovenijaSvetV fokusuVideo

[EKSKLUZIVNO na Aleš Ernecl in Vfokusu.com] Udarna razprava: Katolištvo in nacionalizem; Gresta skupaj?

Matija Šorli iz stranke DOM je na njeni spletni strani objavil članek, v katerem ščiti pozitivno povezavo med katoliško cerkvijo skrbjo za svoj narod, ki mu nekateri rečejo etnocentrizem ali pa tudi skrb za samobitnost narodov. Skrbi za samobitnost narodov pa ne gre razumeti v vakuumu, kot to počnejo nekateri katoliški intelektualci, zaradi česar trdijo, da Šorlijev članek nekorektno podtika etnocentrizem katolištvu. V nadaljevanju prilagamo celoten Šorljiev članek, nato pa povezavi do live streamov, kjer se bo tako na You Tube kanalu Aleša Ernecla kot na You Tube kanalu in spletni strani portala Vfokusu.com lahko gledalo razpravo na to temo med Alenom iz Scutum Fidei, prvega tradicionalno katoliškega medija, Alešem Erneclom in gosti, ki še niso znani. Drugi link bo do studija, kar pomeni, da se bo dovolj pogumni gledalec lahko pridružil razpravi tudi v studiju.

Kaj je v današnjih časih pri mlajših generacijah velikokrat vzrok za nasprotovanje ali včasih celo za sovraštvo do katoliške Cerkve, in to pogosto celo na desnem političnem polu? To, da sedanje mlajše generacije pogosto sploh ne vedo več, kakšna je bila katoliška Cerkev v preteklosti oziroma imajo o njej v preteklosti napačno zgodovino, dobro pa poznajo sedanjo post-drugovatikansko Cerkev in mdr. ravnanja sedanjega papeža. Kombinacija nepoznavanja katoliške Cerkve v preteklosti in poznavanja sedanje post-drugovatikanske Cerkve pa pogosto logično vodi v nasprotovanje oziroma celo v sovraštvo do katoliške Cerkve. V tem članku se ne bom dotikal teoloških tematik, ampak zgodovinskih in kulturno-socioloških.

            Danes vemo, da večji del moderne Cerkve, zlasti sedanji papež, podpira multikulturnost, kulturni relativizem in ekumenizem (beseda ekumenizem se v drugovatikanski terminologiji nanaša na medverski dialog in na sodelovanje katoliške Cerkve z drugimi nekatoliškimi Cerkvami ter celo z drugimi nekrščanskimi religijami). Posledica tega je, da sedanji papež in mnogi moderni škofje ter duhovniki mdr. podpirajo:

– sprejemanje muslimanskih in drugih drugoverskih migrantov v Evropo oziroma na zahod

– muslimanom in drugim nekrščanskim verstvom ter krščanskim, a nekatoliškim verskim skupnostim se dajejo v najem katoliške cerkve za opravljanje njihovih obredov

– pri modernih pokoncilskih bogoslužjih so velikokrat prisotni predstavniki nekatoliških Cerkva in celo nekrščanskih verstev

– pri modernih katoliških obredih je velikokrat prisotna tudi z umetniškega vidika gledano cenena ritmično-duhovna glasba nekaterih radikalnih protestantskih sekt in črnska duhovna glasba, ki je bila prvotno namenjena za plemenske obredne plese

– sedanji papež Frančišek, mnogi moderni škofje in duhovniki celo privolijo, da jim razni plemenski vrači dajo na glavo njihove poganske simbole in so prisotni pri obrednih plemenskih plesih, ki jih celo vključujejo v „katoliško“ bogoslužje (izraz „katoliško“ dajem v navednice, ker pri tem ne gre več za katoliško bogoslužje v pravem pogledu besede)

– višek vsega tega v zadnjem času pa je bilo postavljanje poganskega kipa Pachamame (amazonsko „božanstvo“) v eno od rimskih cerkva svete Marije v Traspontini, ki so jih potem jezni konservativni katoličani iz protesta vrgli v Tibero, papež pa se je za to ravnanje jeznih katoličanov celo opravičeval in jih označil za „nestrpneže“.

            Ali je bila katoliška Cerkev vedno taka? Odgovor je: „Ne“. Treba je ločiti med katoliško Cerkvijo, kakršna je bila skoraj 2000 let, in sedanjo post-drugovatikansko Cerkvijo, ki se je oblikovala na drugem vatikanskem cerkvenem zboru (koncilu), ki je potekal v letih 1962–1965.

            Kakšen pa je bil odnos katoliške Cerkve do rasizma in etnocentrizma na eni strani ter do kulturnega relativizma na drugi strani pred drugim vatikanskim koncilom? Katoliška Cerkev tradicionalno nikoli ni zagovarjala rasizma, niti v srednjem veku ne. Katoliška cerkev je bila velikokrat v tako imenovanem „tretjem svetu“ oziroma v misijonih v resnici zaslužna, da so se nekatere plemenske skupnosti domorodcev sploh ohranile. Preveč se namreč govori zgolj o belskem rasizmu, ne govori pa se, da so lahko tudi črnci in aziati ter indijanska plemena med seboj rasisti. Npr. zgodovinski boji med Azteki in Maji v Mehiki, nasilje Kitajcev nad Tibetanci, zatiranje raznih črnskih manjšin v Afriki, kot so npr. plemena Nube, Pigmejci in Grmičarji s strani črnskih vlad v Afriki. Katoliški misijonarji so bili pogosto zaslužni, da se je v „tretjem svetu“ zmanjšalo število plemenskih vojn med domorodci. Pripadnike teh plemen so začeli zdraviti z evropskimi zdravili, jih naučili kmetovati z naprednejšim kmetovanjem, jim dali bolnišnice in šole. Tako so se začele med domorodci postopoma zmanjševati vojne, bolezni, revščina in lakota. Poleg tega je bila katoliška Cerkev jasno proti rasizmu že zaradi tega, ker je tradicionalni katoliški nauk jasen, da smo vsi prebivalci sveta po krščansko-katoliškem verovanju potomci Adama in Eve ter Noetove družine. Zato v katoliški veri tudi tradicionalno ni bilo prostora za rasizem in za nobeno rasno diskriminacijo katere koli rase, hkrati pa tudi ni bilo prostora za nobeno vrsto nacionalnega šovinizma. Rasizem je v resnici plod „socialnega darvinizma“. Čeprav naj Charles Darwin ne bi bil rasist, pa je prav on z evolucijsko teorijo posredno sprožil različne vrste rasizmov, tudi če sam ni imel tega namena, ker so se na podlagi „socialnega darvinizma“ razvile psevdoznanstvene teorije, po katerih naj bi bili belci potomci šimpanzov, črnci goril, ostala ljudstva pa npr. orangutanov. Te psevdoznanstvene teorije so logično gledano povzročile rasizem. Tako lahko jasno ugotovimo, da rasizem ni plod katoliške Cerkve, prav tako ne konservativne desnice, ampak sta rasizem in nacionalni šovinizem v resnici plod nekaterih liberalnih krogov 19. stoletja. Vendar pa je katoliška Cerkev v preteklosti za razliko od sedanje post-drugovatikanske ostro zavračala:

– kulturni relativizem

– vdor nekatoliških kultur v katoliški prostor

– nekontrolirane migracije

– nasilne in „nenasilne“ vdore nekatoliških narodov in ljudstev v naš zahodni prostor

– mešanje nekatoliških verstev z katoliško vero

            Cerkev je v času turških vpadov jasno podpirala obrambo evropskih narodov (tudi slovenskega) pred vpadi in je s tem mdr. najzaslužnejša, da Evropa v tistih časih ni postala islamska. Podpirala je križarske vojne za osvoboditev Svete dežele (današnja Izrael in Palestina) izpod muslimanskih rok. Cerkev je tudi jasno podpirala domoljubje, saj spoštovanje četrte Božje zapovedi „Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji“ vključuje tudi narodno zavest in ljubezen do lastnega jezika in kulture. Tako je imela katoliška Cerkev tudi v slovenski zgodovini ključno vlogo za nastanek, izoblikovanje in ohranitev slovenskega naroda, slovenskega jezika in slovenske kulture. Čeprav del slovenskih šeg, navad in etnologije izvira še izpred krščanskih časov, pa se je slovenska kultura dokončno izoblikovala in tudi ohranila zaradi tega, ker je slovenski narod sprejel krščanstvo. Manjši del zgodnje slovenske literarne dediščine je sicer res delo protestantov, vendar je veliko večino slovenske kulture, tudi literarne, dala našemu narodu katoliška Cerkev. Lažno komunistično in liberalno zgodovinopisje pretirano promovira zgolj Trubarja in slovenske protestante za nastanek zgodnje slovenske literarne dediščine, zanika pa veliko večji in pomembnejši prispevek katoliške Cerkve pri nastanku in razvoju zgodnje in poznejše slovenske literature. Med drugim bi omenil, da je komunistično-liberalno zgodovinopisje krivično očrnilo katoliškega škofa Tomaža Hrena kot „zažigalca slovenskih knjig“, ker je bil proti reformaciji, to levičarsko zgodovinopisje pa je „pozabilo“ omeniti, da je ta škof in njegov protireformacijski krog poleg vseh drugih kulturnih prispevkov, ki jih je zapustil našemu narodu, mdr. pustil velik prispevek pri nastajanju slovenske literarne dediščine v skoraj istem času, kot je delovala reformacija na Slovenskem. Prvi slovenski spisi, Brižinski spomeniki ter Stiški in Celovški rokopisi so tako ali tako delo katoliške Cerkve in ne protestantizma, saj so nastali pred Trubarjevimi časi. Poleg tega se je v komunistično-liberalnih krogih izoblikoval lažni mit, da se je slovenska zgodovina začela s Trubarjem, ker naj bi on izrekel znameniti rek „Lubi Slovenci“. Gotovo pa se on ni spomnil besede „Slovenci“, ampak jo je slišal od drugih, saj je ta beseda nastala že davno pred njim. Še bolj pa se „pozabi“ povedati, da Trubar in slovenski protestantje niso imeli nacionalnih tendenc v sodobnem pogledu besede, saj so se te tendence v sodobnem pogledu besede izoblikovale šele v 19. stoletju. Cilj Trubarja je bil širiti protestantizem, ena od taktik pri širjenju protestantizma pa je bila tudi, da bi kmetje in neizobraženi ljudje, ki niso znali nemško in latinsko, prebirali protestantsko literaturo v slovenskem jeziku, saj bi se tako lažje širil protestantizem na Slovenskem. To je bil glavni namen protestantov, da so izdajali slovenske knjige. Posledica tega je bila, da so izdali tudi slovenski knjigi Abecednik in Katekizem, ne pa razvoj in širjenje nacionalnih tendenc, medtem ko je imel npr. katoliški škof Anton Martin Slomšek v 19. stoletju poleg verskih tudi nacionalne tendence v sodobnem pogledu besede.

            Katoliška cerkev je tako tradicionalno jasno podpirala:

– etnocentrizem oziroma evrocentrizem, že zaradi tega, ker je središče katoliške Cerkve Rim

– primat katoliške in zahodne civilizacije v svetu – in celo kolonije, če so bile v službi širjenja katolicizma” (Matija Šorli)

Link do studija: https://streamyard.com/btsiccc4d8

Linkd do You Tube Streama za publiko: https://www.youtube.com/watch?v=KApveBaIfrs

 

Aleš Ernecl

Mogoče vam bo všeč

Več v:Evropa