Božično plebiscitarni pogovori z velikimi Slovenci: DDR. Dimitrij Rupel in Dr. Ludvik Toplak

Na Božiča dan smo za naše bralce in gledalce (ker smo multimedijski portal) pripravili pogovora z dvema velikima Slovencema, Ddr. Dimitrijem Ruplom in Dr. Ludvikom Toplakom. Z Ddr. Ruplom celo kratek intervju. Z obema bomo v kratkem naredili tudi daljša intervjuja, upamo pa, da bomo jutri lahko objavili tudi kratek pogovor in voščilo z Dr. Lojzetom Peterletom.

1. Kdo je DDR. Dimitrij Rupel?

Dimitrij Rupel se je rodil 7. aprila 1946 v Ljubljani, kjer je maturiral na Klasični gimnaziji in diplomiral (1970) na Filozofski fakulteti. Iz sociologije je 30. maja 1976 doktoriral na Brandeis University v ameriškem Bostonu. Jugoslovanska sedemdeseta leta so bila neprijazna do svobodomiselnih intelektualcev, tako je Rupel na ljubljanski  Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo preživel nekaj let kot asistent brez možnosti predavanj. Leta 1978 je postal gostujoči profesor na kanadski Queen’s University. Leta 1985 je kot Fulbrightov štipendist predaval na newyorški New School for Social Research, leta 1989 pa kot izredni profesor ljubljanske FSPN nekaj mesecev gostoval na Cleveland State University. Dr. Dimitrij Rupel je postal redni profesor Univerze v Ljubljani leta 1992.

Rupel je bil med ustanovitelji Nove revije, v času odkritega spora z oblastmi zaradi 57. številke (Prispevki za slovenski nacionalni program) pa tudi njen odgovorni urednik. Komunistični oblastniki so leta 1987 poskrbeli za silovito kampanjo proti Novi reviji in Rupla tudi odstavili. Potem se je Rupel aktivno in intenzivno vključil v slovensko opozicijsko gibanje, (leta 1989) postal predsednik Slovenske demokratične zveze (SDZ) in podpredsednik Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS). Demos je zmagal na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, Dimitrij Rupel pa je organiziral novo ministrstvo za zunanje zadeve in postal prvi slovenski zunanji minister. Prizadeval si je za mednarodno priznanje Slovenije, ki je uspelo konec leta 1991. Po volitvah leta 1992 je bil poslanec DZ, leta 1994 je bil izvoljen za ljubljanskega župana, leta 1997 pa je postal veleposlanik v ZDA. Leta 2000 se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal zunanji minister v vladi Janeza Drnovška. Med letoma 2004 in 2008 je bil zunanji minister v vladi Janeza Janše. Leta 2005 je bil Rupel predsedujoči (CIO) Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), v prvi polovici leta 2008 pa je predsedoval Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) Evropske unije.

Kljub odločitvi Janševe in soglasju Pahorjeve vlade konec leta 2008, da postane veleposlanik RS na Dunaju, in kljub potrditvi s strani Avstrije Dimitrij Rupel zaradi političnega nasprotovanja predsednika Türka ni odšel na Dunaj, ampak je za tri leta – brez državnih nalog – obtičal na Ministrstvu za zunanje zadeve v Ljubljani. Leta 2012 je postal generalni konzul v Trstu, vendar ga je vlada Bratuškove odstavila že po enem letu. Rupel je član predsedstva Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in podpredsednik Zbora za republiko.

Profesor Dimitrij Rupel je avtor mnogih leposlovnih, družboslovnih in knjig o mednarodnih vprašanjih. Osebno doživljanje slovenske pomladi je opisal v knjigi Skrivnost države (1992), v novejšem času pa je poleg podrobnega poročila o slovenskem predsedovanju Evropski uniji (Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil, 2009) objavil tudi obsežen prikaz slovenske diplomacije (Slovenija na svetovnem prizorišču, 2011) in analizo slovenskega nacionalnega gibanja od majniške deklaracije 1917 do osamosvojitve in tranzicije (Negotovo življenje 176. članice OZN, 2013). Najnovejše knjige Dimitrija Rupla so: Železo in žamet – od kulture do države (2017), Zadnjih sto let 1917-2017 (2017), Bomo Prusi ali Rusi? (2018), Se je slovenska država po(ne)srečila? (2019).

Dimitrij Rupel je zaslužni profesor in bivši rektor Nove univerze (2017-2019). Predava na Fakulteti za državne in evropske študije (Kranj), na Evropski pravni fakulteti (Nova Gorica, Ljubljana) in na novi Fakulteti za slovenske in mednarodne študije (Ljubljana).

2. Volja ljudstva je bila na plebiscitu jasno izražena, pa politična? Kako komentirate zadnje nastope Spomenke Hribar in Tineta Hribarja?

Glede nastopov zakoncev Hribar naj najprej rečem, da jih nisem pričakoval in da imam v zvezi z njimi resne pripombe. Sicer se bojim, da niso “zadnji”. Mislim, da imata skupaj s tovariši visokoleteče ambicije. Glede na to, da se pojavljata v paru in da se v javnosti sklicujeta drug na drugega, bi rekel, da uvajata nekakšno dinastično politiko. Morda bosta na predsedniških volitvah nastopila skupaj in bomo imeli – tudi zaradi enakopravnosti med spoloma – predsedniško dvojico?

3. Kako se je razvijala politična in svetovno nazorska misel DDR. Rupla? Kaj so bili argumenti ali okoliščine, ki so vas postopoma vodili od leve proti desni – če tak opis seveda sprejemate.

Imam se za liberalnega človeka. V najbolj zgodnji mladosti sem imel – kot je to običajno za zgodnjo mladost – nekaj levičarskih in revolucionatrnih popadkov, vendar me je – vsaj po letu 1973, ko so me v JLA izključili iz partije zaradi proameriških pogledov – srečala pamet. Od leta 1974 me je Udba “spremljala” kot pripadnika “meščanske desnice”. Leta 1989 sem ustanovil SDZ, ki je bila liberalna stranka. Če mislite na LDS in združevanje LDS z Demokratsko stranko, je šlo vsaj v mojem primeru za združevanje z Drnovškom, ki je bil najboljši predsednik slovenske vlade (1992-2002).

4. Kaj je v času osamosvajanja pomenilo biti bolj lev in kaj bolj desen. Zakaj in v kakšnem smislu sta se takrat razšla z Janezom Janšo in zakaj ste v 90 – ih šli ali ostali bolj na levi? Kaj je to za vas pomenilo?

Janez Janša, ki ga imam za prijatelja in upam, da velja tudi obratno, je v zaključnih operacijah razkola v SDZ (ki jih je vodil Rajko Pirnat), napisal programski tekst, v katerem je predlagal, naj bi slovensko družbeno strukturo premaknili na desno. To za sociologa, kar sem po prvotnem poklicu, ni sprejemljivo. Družbene strukture se ne da premikati, kot da je na kolesih. Ne smete pozabiti, da je Janez Janša vstopil v drugo Drnovškovo vlado, medtem ko sem jaz (z Demokrati) ostal v opoziciji. Leta 1994 sem zaupal Drnovšku, ki mi je Janševe napake razložil na svoj, vendar prepričljiv način. Ko sem bil župan, mi je tedanja SDS zmetala precej polen pod noge, potem pa sem (leta 1997) šel v Ameriko. Po moji vrnitvi v Ljubljano pa sva z J.J. pogosto sodelovala, tudi pri ustanavljanju Slovenskega odbora za Nato (2002).

5. Kako bi se opisali, glede na to, kje stojite zdaj, politično filozofsko in kako svetovno nazorsko?

Kot rečeno se imam za liberalca, v Janši in v aktualni vladi pa vidim dobro alternativo t.i. Kulu. Aktualni predsednik vlade je nemara najsposobnejši slovenski politik po Drnovšku.

Naše bralce in bralke je posebej nagovoril tudi Dr. Ludvik Toplak:

Aleš Ernecl