SI
Članek Janeza Janše, ki je pretresel Evropo, deset let pozneje: “Je Berlinski zid res padel na obe strani?”
Objavljamo članek predsednika SDS Janeza Janše, ki je bil ob 20. letnici padca Berlinskega zidu objavljen 5. novembra 2009 na spletni strani publikacije European View.
V Fokusu
Novice

Nedelja, 10. november 2019 ob 11:39

Odpri galerijo

Objavljamo članek predsednika SDS Janeza Janše, ki je bil ob 20. letnici padca Berlinskega zidu objavljen 5. novembra 2009 na spletni strani publikacije European View. Članek je bil objavljen pod naslovom Padec berlinskega zidu in posledice razpada rdečih imperijev (v angleškem jeziku pod naslovom Did the Berlin Wall really come down on both sides?). Objavljamo ga v celoti (skupaj z opombami), ker je danes, natanko deset let pozneje,  bolj relevanten kot kdaj koli prej.

Usodne dogodke pomladi in poletja 1989, ki so oznanjali konec hladne vojne in napovedovali padec Berlinskega zidu, sem spremljal iz zapora blizu Ljubljane. Zmaga Solidarnosti na poljskih sicer omejenih svobodnih volitvah, burni kongres Ljudskih deputatov v Moskvi, zgodovinski obiski in srečanja Gorbačova v Bonnu, Vatikanu, Pekingu, Berlinu ter na Malti (srečanje s predsednikom ZDA), odprtje železne zavese na meji med Madžarsko in Avstrijo, protesti po mestih Vzhodne Nemčije so imeli velik vpliv tudi na dogajanje v takratni SFRJ in seveda tudi na dogajanja v Sloveniji, ki je bila pred dvema desetletjema še ena od jugoslovanskih socialističnih republik s podobnim položajem, kot so ga imele republike v sklopu nekdanje ZSSR.


Dogodki v Evropi so bili deloma zasenčeni s pokolom na Trgu nebeškega miru in s smrtjo iranskega voditelja Homeinija, hkrati pa so burna dogajanja povsod po svetu napihovala dramatičnost časa, ki smo ga opazovali izza rešetk. Za nas, politične zapornike, je bilo pričakovanje, da bo veter sprememb zajel celotno Vzhodno in Srednjo Evropo, še toliko bolj močno. Spomladi leta 1988, ko smo bili aretirani s strani komunistične politične policije ter nato obsojeni pred vojaškim sodiščem v Ljubljani na zaprtem procesu in brez pravice do odvetnika, je tudi v Sloveniji prišlo do množičnih protestov in do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je v dveh mesecih narasel na 100.000 članov.

				Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989,			Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989, Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989, Foto: STA.


Česa so se bali ljubljanski in beograjski apartčiki?
Komunistična oblast se je zbala nemirov, zato smo na sojenju dobili relativno blage kazni od enega do štirih let zapora. Kljub protestom javnosti se je slovenska komunistična oblast odločila, da bo kazni izvršila, pri tem pa se je zanašala na upanje, da spremembe v Vzhodni in Srednji Evropi vendarle ne bodo usodneje vplivale na spremembo režimov v Jugoslaviji in v Sovjetski zvezi. Zanašali so se tudi na bojazen Zahoda pred divjim razpadom SZ in na posledično povečanje nevarnosti zaradi slabšega nadzora nad jedrskim arzenalom SZ ter na bojazen pred izbruhom etničnih konfliktov ob morebitnem razpadu SFRJ.

Natančnejši pogled namreč danes pokaže, da obstaja razlika med Ljubljano in Moskvo na eni ter prestolnicami drugih nekdanjih komunističnih držav v Evropi na drugi strani. In kot so kazale bolj surove oblike razkroja malega rdečega imperija pred 20 ali 15 leti ter kot kaže sedanja rekomunizacija v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu, so nekateri ostanki komunizma trdovratnejši v razbitinah malega kot pa v nekdanjih delih velikega rdečega imperija.

Upanje Ljubljanskih in Beograjskih komunističnih aparatčikov, da bo komunizem v določeni obliki zaradi avtentičnosti pri njih preživel, je najprej temeljilo na prepričanju. V takratni komunistični doktrini v Ljubljani in Beogradu je namreč prevladovala teza, da sta bili komunistični revoluciji avtentični v SZ in SFRJ, drugam pa da so komunizem prinesli vojaki rdeče armade na svojih bajonetih. Kljub Gorbačovu in Perestrojki v SZ so se jugoslovanski komunisti trdno oklepali te teze. Bila je zapisana v načrt Generalštaba JLA z imenom Okop, na podlagi katerega je leta 1991 JLA izvedla oboroženo intervencijo v Sloveniji in kasneje na Hrvaškem.

S							Generalštab JLA, Beograd. Foto: STA.

Socializem je lahko preživel v Sloveniji
To tezo je zelo odkrito obelodanil tudi eden od tvorcev jugoslovanskega komunističnega represivnega aparata v času po smrti jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita, njegova nekdanja desna roka kot sekretar politbiroja KPJ in sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc. Kot osebni prijatelj vodilnega slovenskega komunističnega politika Milana Kučana je leta 1990, ko je le-ta prepustil funkcijo predsednika CK ZKS nasledniku in kandidiral na volitvah za predsednika Slovenije, v njegovo predvolilno propagandno brošuro zapisal:»Mi imamo srečo – in Milan Kučan je to znal, upam vsaj, pravočasno izkoristiti – da je bila pri nas avtohtona revolucija, ki ni bila prinešena na sovjetskih bajonetih. Zato je to pri nas popolnoma nekaj drugega kot na Poljskem, Češkoslovaškem, v Bolgariji, Romuniji ali Vzhodni Nemčiji.«

Vodilni slovenski komunisti in generali JLA so bili prepričani, da bo socializem kot enopartijska vladavina v mogoče nekoliko modernizirani obliki preživel v Jugoslaviji ali vsaj v Sloveniji in Srbiji ter v SZ. Njihovo prepričanje je temeljilo na vedenju o temeljiti čistki prebivalstva po zmagi komunističnih revolucij v obeh državah.

Temeljite čistke kot fizično uničenje nasprotnika


Čistke, s katerimi so po letu 1945 v Sloveniji fizično odstranili kakršnokoli sled politične konkurence, so bile najmanj enako temeljite kot v času najhujšega Stalinovega terorja v SZ. Po demokratičnih spremembah v Sloveniji leta 1990 je bilo na ozemlju, velikem dobrih 20.000 km2, na katerem živi 2 mio ljudi, odkritih preko 600 množičnih grobišč, med katerimi so mnoga večja od tistega v Srebrenici. Zadnje veliko množično grobišče je bilo odkrito leta 2009 v zapuščenem rudniku Huda Jama 40 km od glavnega mesta Slovenije. V zapuščenih rudniških jaških leži na tisoče na pol razpadlih trupel in nepokopanih moških in ženskih okostij, ki so večinoma brez strelnih ran. Komunisti so leta 1945 svoje žrtve enostavno žive pometali v zapuščene rudniške jaške, vhode pa zazidali in zabetonirali.

							Huda jama, opomin o temni komunistični strani. 

Tisti dejanski ali potencialni nasprotniki komunističnega režima, ki niso bili pobiti takoj po končani vojni in komunistični revoluciji, so bodisi pobegnili v tujino bodisi končali v komunističnih koncentracijskih taboriščih in zaporih. Število političnih zapornikov v Sloveniji je naraslo v tisoče. Vsa leta komunističnega režima vse do 1988 so bili organizirani montirani sodni procesi, na katerih so mnoge povsem nedolžne ljudi obsojali na smrt ali na zaporne kazni. Ker so čistke in poboje izvajali domači komunisti, praviloma vsak v svojem okolju, so bile te bolj temeljite kot tiste, ki so jih izvajali sovjetski vojaki ali KGB v državah vzhodne in srednje Evrope. Hkrati je imelo veliko ljudi na komunistični strani krvave roke.

Ker so se bali razkritja zločinov in odgovornosti, so pobijali cele družine in rodbine. Ne samo strahovlada, ki so jo ti postopki povzročali, temveč fizično uničenje politične opozicije je omogočilo dolgoletno vladavino diktatorja Tita in njegovih naslednikov. Ti so zato tudi leta 1989 računali, da je bila vsaka podlaga za močno opozicijo skozi desetletja uničena. Računali so, da lahko obdržijo večino oblasti tudi v primeru izvedbe formalno svobodnih volitev. Računali so, da bodo tisoči njihovih pripadnikov s krvavimi rokami naredili vse, da ne bo prišlo do spremembe oblasti in s tem do razčiščevanja preteklosti.

Janez Stanovnik. Foto: STA.


Propaganda “izdajalcev”, ki je še vedno v krvi Slovencev
Začeli so veliko propagandno ofenzivo, češ da so bili vsi desettisoči, vključno z ženskami in otroki, ki so bili pobiti, kolaborantje z nacizmom in fašizmom. Še pred formalnimi spremembami so začeli privatizirati nacionalne in lokalne medije. V njih so vse do danes obdržali malodane popoln vpliv. Vsak, ki je javno postavljal vprašanje komunističnih čistk in pobojev, je bil v njih takoj ožigosan za simpatizerja kolaboracije in nacizma.

Vse opisano postavlja pred nas vprašanje, ali je 20 let po padcu Berlinskega zidu, po vključitvi večine nekdanjih komunističnih držav Vzhodne in Srednje Evrope v EU in NATO, prostor in čas za eno samo veliko slavje ali pa so na mestu tudi določena opozorila?

 

Smo mogoče ob velikih premikih kaj spregledali? Smo dovolj preučili vzroke, ki so omogočili Srebrenico? Smo se EU vprašali, kako je mogoče, da so Milošević, Mladič in drugi nekdanji vodilni jugoslovanski komunisti brez pomišljanja ukazali fizično uničenje tisočev po natančno istih vzorcih kot njihovi vzorniki leta 1945? Kako je mogoče, da je ideologija zločina preživela v tolikšni meri, da je ponovno povzročila smrt desettisočev sredi Evropske celine? Nam, ki živimo v Sloveniji, so odgovori bližje. Nosilec komunistične strahovlade in neposredni organizator pobojev desettisočev brez sojenja po končani vojni in revoluciji v Jugoslaviji, Josip Broz Tito, je namreč danes na celotnem prostoru JV Evrope še vedno vsaj deloma spoštovan in cenjen.
 

Kljub temu, da javnost danes že razmeroma veliko ve o njegovih zločinih. Neokomunistična propaganda je namreč izjemno močna. Vedno, ko je bilo npr. v Sloveniji v zadnjih desetletjih odkrito kako novo množično grobišče, so množični mediji pospremili odkritje z dvema komentarjema. Najprej so vse žrtve v grobiščih kar počez razglasili za sodelavce nacifašizma. Tudi, če so bila v grobiščih ženska in otroška okostja. Nato pa so se pojavili glasni pozivi, naj se država ne ukvarja s »prekopavanjem kosti« in trošenjem denarja, saj zaradi tega ljudje ne bodo nič bolje živeli. Na koncu propagandisti vse skupaj povežejo v »racionalno« razlago, da je bil Josip Broz Tito kljub vsem dokazanim zločinom velika zgodovinska osebnost, voditelj svetovnega gibanja neuvrščenih in jugoslovanskega samoupravnega socializma, v katerem naj bi živeli bolje in bili bolj enaki kot pa danes v kapitalizmu.

							Državni zbor še ni sprejel resolucije o totalitarizmih.

 
Ko lahko obsodi Putin, leva slovenska politična srenja pa ne
Seveda v normalni družbi ni mogoče obsoditi zločina in v isti sapi malikovati zločincev. Enak problem imajo v Moskvi, ali pa ima zaradi tega EU problem z Moskvo. Ni mogoče obsoditi Stalinovih in Leninovih zločinov, hkrati pa oba malikovati kot velika voditelja. Denacifikacija Nemčije je ustvarila temelje za sedanjo EU. Dekomunizacija vzhoda nas še čaka, drugače bomo slej ko prej soočeni s takšnimi ponavljanji zgodovine, kot smo mu bili priča v Srebrenici. Še posebej sta problematična oba centra t.i. avtentične komunistične revolucije. V SZ danes živeče generacije nimajo neposrednega vedenja o časih pred komunistično revolucijo, saj je bila v Leninovih in Stalinovih čistkah fizično uničena ali pregnana najprej vsa nekomunistična inteligenca, nato pa so čistke pospravile še velik del izobraženih komunistov.

Kljub temu pa je nekdanji ruski predsednik Putin pred leti položil cvetje na grob desettisočim ustreljenih v času Stalinovih čistk na vojaškem poligonu blizu Moskve ter javno ostro obsodil te zločine. Avgusta leta 2009 pa je kot predsednik vlade ruske federacije ob 70. obletnici začetka druge svetovne vojne v pismu Poljakom obsodil tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Tega pakta slovenski komunisti še vse do danes niso jasno obsodili, ob njegovem podpisu pa so ga javno zagovarjali. Zaradi tega celo danes, ob 70. obletnici napada Hitlerjeve Nemčije na Poljsko večina slovenskih medijev ne omenja, da je Poljsko napadla in deloma okupirala tudi takratna Stalinova Sovjetska zveza.

Zaradi temeljitih komunističnih čistk je tudi v Sloveniji prav tako kot v nekdanji SZ preživel le majhen del nekdanje inteligence. Tovrstne čistke so bile med vsemi deli nekdanje Jugoslavije najbolj drastične ravno v Sloveniji. Otrokom iz nekomunističnih družin, tudi če so čistke preživeli, dolgo časa po revoluciji ni bilo omogočeno, da bi v podržavljenem gospodarstvu ali v zavodih kljub znanju ali očitnim sposobnostim prevzeli kakršnokoli vodilno mesto. Za zaposlitev v kolikor toliko pomembni službi so zahtevali članstvo v komunistični partiji oz. Zvezi komunistov.

 

Posledice takšnega stanja so v Sloveniji močno vidne tudi danes. Naj naštejem samo nekaj najpomembnejših: V pomladnih dneh leta 2009, ko je bilo odprto množično grobišče Huda jama in so kamere nacionalne TV prikazale vso grozoto posledic komunističnega zločina, je predsednik komunistične veteranske organizacije Janez Stanovnik, ki je bil v času SFRJ dolgo časa diplomat v službi v OZN, v poskusu zanikanja lastne odgovornosti za zločine izjavil, da so bili poboji po končani vojni izvršeni na ukaz maršala Tita in da je on izključno odgovoren zanje. 

Ko se po zločincu spet poimenujejo mesta in ulice
Kot posledica te izjave se je pojavila zahteva, da se iz slovenskih mest in trgov odstranijo spomeniki in poimenovanja po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju, ki jih je še veliko. Stranke aktualne leve vladne koalicije so ostro nastopile proti tej zahtevi.Podmladek vodilne vladne stranke Socialnih demokratov(pravna in materialna naslednica nekdanje komunistične partije Slovenije) premiera Boruta Pahorja je objavil sporočilo za javnost, v katerem je zagovarjal ravnanja diktatorja Tita in zatrdil, da je bil čas komunistične revolucije, v katerem je prišlo do množičnih zločinov, čas napredka za takratno Jugoslavijo.

 

Predsednik republike dr. Danilo Türk, izvoljen s podporo levih postkomunističnih strank, pa je v kamero nacionalne TV na vprašanje, kako komentira odkritje množičnega grobišča Huda jama z več tisoč nepokopanimi trupli dejal, da je to drugorazredno vprašanje in da ga ne bo komentiral. Levičarske stranke v Ljubljani, slovenskem glavnem mestu, pa so pod vodstvom župana Zorana Jankovića, sicer tesnega prijatelja nekdanjega predsednika slovenskih komunistov in kasnejšega predsednika RS Milana Kučana, na mestnem svetu s svojo večino sprejele sklep, da se ena od vpadnic v mesto Ljubljana poimenuje po bivšem diktatorju Titu. Takšna ulica je v Ljubljani obstajala do svobodnih volitev leta 1990, nato pa je bila preimenovana. Po 20 letih so slovenski neokomunisti dosegli povratek nazaj.


 V istem času, ko so postkomunisti v Ljubljani odločali o poimenovanju ulice po nekdanjem diktatorju Titu, je Evropski parlament sprejel resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri obsoja vse totalitarne režime, se klanja njihovim žrtvam ter predlaga državam članicam, da obeležijo 23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov v Evropi. V Sloveniji je resolucija naletela na velik odpor vladajočih postkomunističnih sil. Vlada je izjavila, da 23. avgusta ne bo z ničemer obeležila. Njen predstavnik je v parlamentu nato uradno izjavil, da vlada Boruta Pahorja resolucije parlamenta EU ne podpira. Predstavniki komunistične veteranske organizacije so resolucijo ostro napadli. Manjšo slovesnost ob tem dnevu spomina je 23. avgusta 2009 pripravil Center za narodno spravo, ki je bil ustanovljen pred nekaj leti, vendar se prireditve ni udeležil prav nihče iz vlade ali iz vrst vladajoče koalicije.

							Ostanki berlinskega zidu danes. 
O resoluciji, ki jo Ljubljana vztrajno zavrača
Podobno resolucijo kot EP je letos sprejela tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Eden od pobudnikov za sprejem te resolucije je bil tudi poslanec italijanske manjšine v slovenskem parlamentu Roberto Battelli. Po sprejetju te resolucije, za katero je glasovala ogromna večina članov parlamentarne skupščine SE, je sledilo nekaj sicer ne ravno glasnih protestov iz Moskve, ki se ni strinjala z enako obravnavo vseh totalitarizmov, v tem primeru nacionalsocializma in komunizma. Slovenski član parlamentarne skupščine SE Battelli je bil doma deležen grobih pritiskov in medijskih napadov ter celo zahtev po odstopu. Zunanje ministrstvo RS pa se je z uradno izjavo distanciralo od njegovega ravnanja.

Ob nastopu levičarske postkomunistične koalicije konec leta 2008 je minister za finance dr. Franci Križanič iz stranke SD kot svetovalca v svoj kabinet angažiral nekdanjega agenta komunistične tajne policije (SDV) Dragana Isajlovića, ki je leta 1988 osebno aretiral Davida Tasiča in Janeza Janšo in bil zato znan kot personifikacija komunistične represije. Isajlović je brez ustrezne izobrazbe in izkušenj na področju financ, minister pa je ob njegovem angažiranju dejal, da sta dolgoletna prijatelja. Z njegovo zaposlitvijo se je na koncu kljub nekaterim javnim protestom strinjal tudi predsednik vlade Borut Pahor.

 

Ta sicer obroben primer pa ima velik simbolni pomen. Slovenija je namreč edina postkomunistična država, članica EU, v kateri po padcu Berlinskega zidu in demokratičnih spremembah v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ni bila izvedena niti najbolj blaga oblika lustracije, prav tako pa niso javno dostopni niti arhivi nekdanje politične policije. Postkomunistične stranke so vse takšne poskuse vztrajno preprečevale, leta 1997 so v parlamentu RS enotno glasovale celo proti potrditvi Resolucije Sveta Evrope št. 1096 o razgradnji nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov.
 

V Sloveniji so danes tako še vedno na visokih položajih v sodstvu, tožilstvu, diplomaciji, gospodarstvu, administraciji, uredništvih medijev in celo tajnih službah nekdanji uslužbenci in sodelavci komunistične tajne policije, ki so v prejšnjem režimu drastično kršili človekove pravice. Zadnji predsednik komunistične stranke iz časov pred svobodnimi volitvami je celo ustavni sodnik, njegov naslednik pa je bil dolgo časa predsednik programskega odbora nacionalne TV, danes pa je predsednik Olimpijskega komiteja.

							Milan Kučan in Slobodan Miloševič. Foto: STA.


Kučan in Forum 21
Takšno stanje na svojstven način pojasnjuje velikokrat ponovljano tezo iz 90-ih let prejšnjega stoletja, da se je »Berlinski zid podrl na obe strani«. Avtor te teze, bivši predsednik ZKS in RS Milan Kučan je z njo utemeljeval svojo obrambo preddemokratičnega režima ter zavzemanje proti kakršnimkoli spremembam, ki bi lahko trajno razgradile tisto dediščino komunizma v Sloveniji, na kateri temelji oblast postkomunistov. To pa so trije stebri in sicer ideologija, propaganda in finančna moč. Paradoksalno so danes nasledniki in zagovorniki komunističnega režima pretežno najbogatejši sloji v Sloveniji.

 

Po preteku svojega tretjega mandata predsednika RS je Milan Kučan ustanovil civilnodružbeno združenje z imenom Forum 21, v katerem so se z nekaj izjemami zbrali ljudje, ki so v zadnjem desetletju izjemno obogateli in so danes lastniki nekaterih največjih slovenskih podjetij. Ko so nekateri opozorili na razkorak med levičarsko politično orientacijo Foruma 21 in izjemno bogatim članstvom ter njegovega predsednika Kučana vprašali, zakaj med članstvom ni revnejših slojev ter kje so ostali delavci in proletarci, jim je le-ta cinično odgovoril: »Proletarci so tam, kjer so vedno bili. Na svojih delovnih mestih.«
 

Evropa lahko trajno obstane samo kot Evropa vrednot. Institucije so pomembne, prav tako vsesplošen napredek. Vendar bo Evropski temelj brez krepitve vrednostnega temelja v veliko večji nevarnosti kot brez nove institucionalne pogodbe. Tega dejstva ne smemo izpustiti izpred oči in še posebej ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu in pred integracijo držav Zahodnega Balkana v EU mora biti EU sposobna zahtevati od novih članic, da dosledno razčistijo s preteklostjo. Tako s skrajnimi nacionalizmi, kot z ambivalentnim odnosom do zločina, t.j. z odobravanjem uporabe komunistične metode fizičnega uničenja nasprotnika.

Spoj komunizma in nacionalizma na Balkanu pogost pojav
Države zahodnega Balkana, ki čakajo na vstop v EU, bi morale poleg sprave zaradi spopadov pred Daytonom doseči tudi obračun s preteklostjo, ki je pripeljala do spopadov in ideologijo, po kateri cilj opravičuje sredstva. V ravnanju Miloševića in Mladića je premalo videti samo skrajna nacionalista. Nekaj manjka, kar bi lahko v celoti pojasnilo neverjetno brutalne zločine v BIH, RH in na Kosovu. To je spoj nacionalizma in komunistične ideologije, ki je bil očiten. Je skrajni proizvod jugoslovanskih komunističnih in vojaških akademij, v katerih so učili, da je temeljni cilj razrednega boja fizično uničenje nasprotnika.

Ta spoj je proizvedel nacionalsocializem konec 20. stoletja v sicer drugačnih okoliščinah, a z enakimi zločinskimi posledicami, kot v prvi polovici prejšnjega stoletja. V času, ko smo verjeli, da kaj takšnega ni več mogoče. Verjetno je zato ideološka podlaga gorja na Balkanu ostala nekako v ozadju preučevanj. Tudi zato, ker so mogočni ostanki komunizma v prostoru Jugovzhodne Evrope zelo pazili, da bi na Zahodu ne začeli preučevati globljih vzrokov za Srebrenico in balkansko tragedijo nasploh. Hkrati se je zdelo, da je dogajanje na Zahodnem Balkanu nekaj manj pomembnega, drama na stranskem odru, ki ne bo odločilno vplivala na sezono v gledališču.

 

Padec Berlinskega zidu ter konec hladne vojne namreč pomeni tudi začetek globalizacije, razmaha novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter razmaha verskega ekstremizma. Pri tem zadnjem gre še za en korak dlje od uničevalnih ideologij 20. stoletja. Tako pri fašizmu kot nacionalsocializmu in komunizmu cilj opravičuje sredstva, zločin pa je legitimno sredstvo za njegovo dosego. Pri verskem ekstremizmu je temu dodana še fanatična pripravljenost neposredno žrtvovati svoje življenje za doseganje nekega cilja. Zato se zdi mogoče na prvi pogled nevarnejši, čeprav dejansko ni.
 

Ne zdi se namreč verjetno, da bi bilo mogoče na ta način povzročiti toliko žrtev in takšno civilizacijsko uničenje, kot ga je npr. povzročil komunizem v SZ ali SFRJ ali nacionalsocializem v delu Evrope. Komunistična uničevalna metoda, uporabljena v času komunistične revolucije v Jugoslaviji in po njej ali v Srebrenici pred desetletjem je namreč mobilizirala izvrševalce zločina na podlagi njihovega prepričanja, da bodo s skrajnim zlom, povzročenim drugim, koristili neposredno sebi in svoji rasi in to takoj, ne šele na drugem svetu.

							Sedež Evropskega parlamenta v Bruslju. Foto: EPA.


Prihodnost Evropske unije in Evrope
Zgodovina je dokazala, da je za neposredne koristi mnogo lažje pridobiti množice kot za neposredno osebno žrtvovanje. To pa je globlje bistvo nevarnosti obuditve totalitarnih ideologij, med katerimi ima komunizem na Balkanu vedno na voljo enostavno križanje s skrajnim nacionalizmom. Zato se je lahko zgodila Srebrenica. Zločin, ki se v tolikšnem obsegu v novejšem času ni zgodil nikjer drugje v Evropi. Tudi na ozemlju bivše SZ, kjer je razpadel veliki rdeči imperij, ne.

Dobrega pol stoletja po nastanku, dvajset let po padcu Berlinskega zidu in pet let po veliki širitvi EU zlagoma prihaja v stanje, ko bo prvič sposobna natančno definirati svoj lasten, tako imenovani nacionalni, bolje rečeno evropski interes. Ta je seveda tudi doslej obstajal, sicer EU ne bi niti nastala niti v 50 letih dosegla sedanje stopnje razvoja in notranje kohezije. Bil pa je osredotočen na ustanovne cilje EU: mir in stabilnost ter ekonomski razvoj Evrope. Vendar pa se je v tem času zgodilo še dvoje. Svet se je globaliziral in postal soodvisen bolj kot je bil kadarkoli doslej. EU je danes sposobna skupaj nastopiti pri stotinah zadev, kjer so še pred 20 leti posamične članice imele diametralno nasprotne interese.

Postalo je dokaj očitno, da bo EU v prihodnjih letih lahko uresničevala temeljne cilje svojega nastanka samo tako, da bo sposobna pomembno vplivati na zunanje okolje. Nekateri temu pravijo sposobnost sooblikovanja globalizacije. Sooblikovanja na način, da bodo zaščitene temeljne vrednote, na katerih je zgrajena EU in da bo možen njen nadaljnji razvoj na osnovi teh vrednot.

Zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da vrednotnega temelja EU nikoli ne izgubimo izpred oči. Ne pri notranjem poglabljanju ne pri širitvenem procesu. Kajti če pristanemo na tezo, da se je Berlinski zid v vrednotnem smislu podrl na obe strani in da je združena EU danes le konglomerat vrednot izza obeh strani zidu, t.j. tako demokracije kot komunizma, potem smo pristali na smrtonosne viruse v evropskem telesu in v končni fazi na to, da se nam slej ko prej spet lahko kje ponovi Katyn, Huda Jama ali Srebrenica.

Janez Janša, 2009

Opombe:

(1)    Slovenska tajna politična policija (SDV), neposredno podrejena Zvezi komunistov in njenemu predsedniku Milanu Kučanu, je maja in junija 1988 aretirala in predala vojaškemu sodišču JLA sodelavca in urednika mladinskega časopisa Mladina Janeza Janšo in Davida Tasiča. Slovenskega podčastnika Ivana Borštnerja je aretirala vojaška varnostna služba. Poleg omenjene trojice je bil na znamenitem procesu proti četverici obsojen tudi urednik Mladine Franci Zavrl, ki pa se je branil s prostosti. Komunistična oblast je želela s procesom prestrašiti javnost, v kateri so se začele pojavljati zahteve po demokratičnih spremembah in zaščiti človekovih pravic. Mladinski časopis Mladina je bil v tistih časih (danes je po olastninjenju s strani nekdanjih aparatčikov kljub istemu imenu tednik s povsem drugačno usmeritvijo) prostor za objavo kritičnih prispevkov o komunizmu, priviligiranem položaju komunistične in vojaške elite ter solidarnostnih prispevkov za podporo političnim disidentom po takratni Jugoslaviji in Evropi. Proces je prvič po letu 1945, ko se je po krvavi revoluciji v Sloveniji vzpostavila komunistična oblast, sprožil velike proteste javnosti, ki so dobili skupno oznako Slovenska pomlad in ki so bili ključni vzvod za razpis prvih svobodnih volitev.

 

(2)    Stane Dolanc, v knjigi Milan Kučan/Igor Savič; Ljubljana: Emonica, 1990 (Zbirka Portreti Emonice). Stane Dolanc je bil na začetku svoje politične kariere tudi ustanovitelj in direktor politične šole za novinarje v Ljubljani (danes FDV), ki še vedno deluje in vzgaja generacije novinarjev brez zadostne kritične distance do totalitarnega komunizma.
 (3)    Prepričanje velikega dela javnosti v Sloveniji, da se je v času komunizma živelo bolje seveda nima nobene podlage v empiričnih podatkih, ampak je predvsem posledica propagande. Pred začetkom 2. svetovne vojne, ki so jo komunisti izkoristili za krvavo revolucijo in prevzem oblasti,  je povprečna plača v Sloveniji znašala preko 70 % povprečne plače v sosednji Avstriji. Leta 1989 ob koncu komunističnega režima v Sloveniji pa je povprečna plača v Sloveniji dosegla komaj 30 % povprečne plače v Avstriji.

Vir: demokracija.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 11. Dec 2019 at 07:05

0 ogledov

Marjan Šarec, kralj imitatorjev med politiki - politično truplo v politiki?!
Kaj je pravzaprav Predsednik Vlade Republike Slovenije po definiciji? Predsednik Vlade Republike Slovenije je politični vodja Vlade Republike Slovenije, ki ga predlaga predsednik Republike Slovenije in ga potrdi Državni zbor Republike Slovenije v skladu z Zakonom o Vladi RS vodja Vlade Republike Slovenije.  Marjan Šarec, je predsednik vlade ali kako? Definicija o Marjanu Šarcu:  Marjan Šarec  je slovenski igralec, radijski novinar, imitator in politik. Kaj je ta trenutek najbolj od vsega tega? Igralec?  Ni.  Kljub končani AFRFT. Igrati ne zna, vsaj videli ga nismo igrati vlogo iz nabora literarnih dramskih likov, ki bi lahko pokazali in dokazali njegovo igralsko znanje in seveda težo v igralski srenji. Radijski novinar.Ni. Razen nastopa na radiu poleg Saša Hribarja v radio Ga-Ga. Če je gaganje novinarstvo potem je  Küčan papež. Pa ni, ne Šarec novinar in ne Küčan papež. Imitator?!Ja.  Posebej če sebe imitira če je na kakšni vaški veselici na traktorski prikolici namesto odra. To pa. Obvlada. Naklada. Obvlada imitacije tistih, ki jih nikoli ne bo dosegel v ničemer, še najmanj v politiki. Edino Hitlerja. Samo v oponašanju in ne v politiki. Hitler je obvladal in vladal z polovico Evrope, Šarec pa z  polovičko Kamnika, predvsem primestni del. Politik?! Ja, eden redkih ki zna in zmore zasrati  vse česar se dotakne ali poskuša. In kaj je zasral? Na katerih področjih in v čem je bistvo zasranosti? Prvo in v resnici najbolj zasrano področje, je politika sama. Uničil  je politično komunikacijo samo. Komunicira ne, on kriči, on ne pove on se dere, on ne daje mnenje on ga vsiljuje, on ne pove po resnici on se zlaže kot slab šolar, on ne pove resnico on si jo omisli, on ne pozna miselne sklope, on spravi iz sebe nebuloze, on se ne šali on pove šarcizem( neumen dovtip  brez vsebine). On ni on, on je niče. Drugo, zasvinjal je državo z vsem kar ne sme biti. Zasvinjal in zasral je varnost državljank in državljanov  z ne varovanjem tega najsvetejšega v sodobnem svetu, varnost lastnine in življenja samega. To počne tako, da ne počne nič in ne dovoli,  da se sistem neguje in deluje  v prvinah  za katere imamo organe  v sestavi. On preko  Boštjana Poklukarja, svojega oprode za notranje zadeve  v ministrski preobleki  zavira delovanje države na ohranjanju nje same. Imamo schengensko mejo, je pa manj meja kot meja v kakšni banana republiki. Z neizvajanjem naloge policije in s tem države prispeva k njenemu morebitnemu skorajšnjemu razkroju. Propustna je na vsakem koraku, policiji odsvetuje izvajanje kompetenc, izvajati morajo  dela za katero niso registrirani, kot je »taksi« služba, ravnanje z bolnimi z nalezljivimi boleznimi, celo, če karikiram do konca, pred kratkim so nabavili 60 belo modrih »taksi« vozil z pomenljivim nazivom  modela Kadjar, zaradi bolj pristnega »domačega« počutja do prve namestitve. Se pripravljajo proti volji naroda, državljank in državljanov sprejeti in seveda udobno namestiti nove uboge »horde« potentnih spermalnih« bomb« za  napadanje naših žensk  in izrabe po živalsko in vse v  smislu dobrodošlice ter širokosrčnosti  na naših tleh. Ne dovoli samo organiziranost  državljanov za zaščito meje in države. Domoljubu Damjanu in njegovim kolegom, ki žrtvujejo svoj čas in denar z srcem za domovino pa preprečujejo da se približajo meji, ki ni zaščitena. Celo sami policisti v obmejni patrulji  jih vržejo na pokrov od avtomobila z  orožjem in z  bojnim strelivom  v stanju pripravnosti,  izvajajo nekaj za kar ne vedo kaj izvajajo, vmes pa mimo jih peljejo avti  z potniki, ljudmi  z ne vedno   poštenimi nameni ali celo z nezakonitimi migranti. Važno je silo in prisilo izvajati nad  lastnimi državljani, tu pa je pogumen on in tisti ki daje neposredne ukaze. Višek »junaštva«, pri politično   nekompetentnih teletih z pooblastili, ki jih ne razumejo. S temi dejanji nevednosti, ali načrtne nevednosti v škodo državi in v prid kratkoročne koristi spreminjajo državo v »sprehajališče«  na dveh nogah v samo notranjost države kot je bilo za zaznati v  preteklih desetih dneh v okolici Domžal, Moravčah, Otiškem vrhu in še kje.  S tem dovolijo ogrožanje, zdravja , ekonomije , ki nas stane bistveno več še posebej zaradi nejasnosti in   pomanjkanje vizije kako rešiti , trenutno stanje in kasneje sistemsko.  Namesto sprehajanja tujih invazivnih hord  napumpanih lenuhov in mentalnih idiotov o tem da se bodo imeli lepo,  rabimo sprehajališča med krošnjami kot je bilo nedavno  tega odprto na Štajerskem, ki sočasno ponuja lepote in se služi denar. To je za nas prava stvar. Tretje kar  je zasral je  obrambni sistem države. Smo država NATA. Ja smo. In to je vse. Drugega ni nič. Čast  izjemam,  ki že več kot 15 let  v oddaljenem Afganistanu  v okviru NATO enot  počnejo nekaj  ki rešuje čast Sloveniji. Drugače pa minister Kalgon, pardon Karel  Erjavec veselo pogrkava, obljublja že drugi mandat pokojnine preko svojega sindikata, pardon stranke od  1000 EUR, vojaki hodijo z razpadajočimi  obuvali po svetu, jim  sunejo bojno strelivo, mentalno uničuje pripadnike profesionalnega vojaškega sestava v najbolj plodnih in ustvarjalnih letih in jih ozmerja za lažnivce. Gospod Kalgon( zato ker je vse v enem, minister za vsa področja od smetarskega,  vojaškega,  pravosodno področje in še i še). Seveda uživa v lastni nesposobnosti ob odločnem kritju  s strani predsednika Vlade, ki ga seveda rabi kot Sahara vode za obstoj Vlade za vsako ceno, cena ki pa je zelo visoka. Da  že dolgo en izpolnjujemo zavezo  do NATA o nujnosti namenjenega denarja iz BDP V višini  dveh odstotkov ampak  0, 87 % kar je smešno   in vsekakor med resnimi članicami  tudi posmeha deležno. Zaradi lasnega preživetja Šarca kot predsednika Vlade Karel ministruje  in po reki ugodja v škodo države pluje in nove politične kuje. Upajmo da bodo dokončno spregledali njegovi sindikalisti, pardon upokojenci in mu ne bodo dovolili še  enkrat   biti sestavni del komplota za uničenje še ne 30 le stare, mlade  slovenske države. Četrto kar je zasral in zasvinjal do konca je  slovenska zunanja politika. To je poleg lastne indolentnosti in bebavosti kar se zunanje politike tiče, zaupal, bolje rečeno v »trgovinskih«  pogajanjih ob sestavljanju Vlade  iztržil nekoč novi obraz z profesuro v politiki, dr. Miro Cerar. Moram priznati, pravzaprav moram biti » pravičen« pri porazdelitvi »uničevanja« slovenske zunanje politike  in jima dovoliti da si »uspeh« delita na pol. Marjan vsevedi je pokopal sebe v zunanji politiki isti trenutek ko je odpovedal napovedan in pričakovan  nastop v EU parlamentu, češ ni nobenega »haska« če bo on govoril pred prazno dvorano in pred 500 milijoni  TV gledalci v Evropi. Še norci so onemeli pred to drzno  in v nebo vpijajočo  neumnost brez možnosti na popravni izpit, kot je  bil primer v njegovi lesarski šoli. In ga ni več zunanje politično opaznega in  zaznavnega  razen pri skupinskih fotografiranjih pa še to  nekje zadaj in v kotu tako da še na prste more stati in glavo kot želva stegovati. Terapijo in celjenje ran si privošči v  družbi podobnih balkanskih političnih in diplomatskih »loserjev« kot sta Zaev in Vučić. Pa še domišljav je povrh vsega. Tu mu  diplomatski impotentnež Miro Cerar samo asistira, tu pa tam mu  dovoli obiskati kakšno obskurno diplomatsko tretje ligaško konferenco z zasedbo, ki ni primerljiva  in primerna za zunanjega ministra.  Važno je da je Zahodni Balkan pokrit in se lahko pogovarjajo  v nekakšnem » jugoesperantu« in obujajo spomine  na ekskurzije in časov skupne njima »ljube« države. Še Bolgarski Boyko Borisov nima časa, četudi nima neke pretirane diplomatske »gneče«.  Diplomatski »neuspeh« je drugo ime za slovensko zunanjo politiko, diplomatska obstranca ali marginalca na temu področju njuna legitimacija.  In kaj se zgodi z takšnim » uspešnem« premierjem in njegovim oprodam, pardon ministrom? Enako kot v situacijah  v živilskih  trgovinah  kot se ravna z blagom z pretečenim rokom ali hitro pokvarljivimi izdelki. Staknejo glave se zmenijo in sledi akcija. V primeru politike  kot je ta ki jo sestavljajo  instant politiki, se pač zgodi nujno potrebna akcija odstranjevanja  pokvarjenega političnega »blaga« ali drugače  imenovana politična trupla  na politični sceni. Usmrajenosti  je preveč, zasranosti prav tako. Še malo da se dokončajo posamezni politični procesi( beri kraje in ropanje  s strani globoke države in sektorskih  združb ali mafij) Ko se to dokonča pride čarovnik MK   z vžigalicami   in pokvarjeno robo  z pretečenim rokom zažge, počaka in na koncu ostane samo pepel. Politično prizorišče rabi  nove »vojake«.  Politični »inženirji« globoke države pa polne roke dela in spet na novo ekipiranje. Ostanejo drugoligaši ali politični nedonošenčki, ki so jih potisnili v prve vrste. To je večkrat ponovljen scenarij. Ali bomo mirno opazovali delo zlih rdečih sil Murgelskega kurjača, kako uničujejo kar je kar je normalno, potrebno, slovensko in evropsko na slovenskem. Nič  mečkat, nič stat,  nič spat. Zbudi se Slovenija! Vane K. Tegov

Tue, 10. Dec 2019 at 18:14

101 ogledov

PU Celje: »Tokrat »Matilda« kosila v obliki človeškega davka med pešci na Koroškem«.
Od zmeraj je »veljalo » da v decembru raste, proti volji in navkljub vsem nasvetom in opozarjanj, število mrtvih, ki so na kakršen koli način vezani na promet in na vključenost vanj. Tak ose tudi začne poročilo ki je bilo dano v javnost s strani  Policijske uprave Celje Današnje policijsko   dopoldansko poročilo  znova  začenjajo  s tragično vestjo.  Bili so obveščeni, da je za posledicami prometne nesreče, ki se je zgodila včeraj nekaj minut pred 18. uro v  Ravnah na Koroškem, danes zjutraj v bolnišnici  v  Slovenj Gradcu umrla 76-letna peška. V peško, ki je vozišče prečkala na prehodu za pešce v bližini trgovine Spar, je trčil voznik osebnega vozila, ki je vozil iz smeri Dravograda. Peška je vozišče prečkala z njegove leve strani. To  je  letošnja  26.   smrtna žrtev prometnih nesreč na območju Policijske uprave  Celje, šesta na Koroškem. Lani sta v prometnih nesrečah na Koroškem umrli  dve  osebi. Na celotnem območju Policijske uprave Celje  je lani v enakem obdobju kot letos v prometnih nesrečah umrlo 12 ljudi, v celem letu pa 13. V  zadnjih  dneh  so  na   območju  PU Celje večkrat obravnavali prometne nesreče v katerih  so bili udeleženi pešci. Zato  ni odveč  opozorilo voznikom naj bodo še posebej  pozorni  na prisotnost pešcev v cestnem prometu. Hkrati opozarjajo  tudi  pešce,  naj  se  pred prečkanjem vozišč dobro prepričajo, če lahko to storijo  varno.  Prav  tako  naj  pri  hoji uporabljajo odsevnike in svetla oblačila,  da bodo čim bolj vidni. Ni odveč še dodati odgovorno vedenje vseh udeležencev v prometu in ob njem, da zagotovo vsi želijo lep zaključek leta in želje za še boljše počutje tudi v vseh naslednjih letih. Naj trenutna nepozornost ne uniči sanje in pričakovanj. Policistom pa kot možje postave pa naj ne bo odveč se pojaviti na najbolj nevralgičnih točkah in z svojo prisotnostjo delujejo preventivno in prispevajo k boljšemu in bolj zdravemu jutri. Življenje zgubljeno ne povrne se nobeno! V.K.T

Tue, 10. Dec 2019 at 18:02

90 ogledov

Podeljena nagrada za izboljševanje kakovosti okolja v Evropi - Belleuropa 2019
Bruselj, 10. december 2019 – Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) danes pozno popoldne že četrtič zapored gosti podelitev priznanj v okviru tekmovanja za Evropsko nagrado za čebele 2019 (European Bee Award 2019), s katerimi se nagrajuje izjemne in prijazne kmetijske prakse za zaščito čebel in ostalih opraševalcev. Na prireditvi poleg gostitelja in uvodničarja Bogoviča sodeluje tudi sopredsednik mednarodnega odbora UNEP za vire in nekdanji slovenski evropski komisar dr. Janez Potočnik. Bogovič je danes predhodno gostil in moderiral tudi Evropsko konferenco o biotski raznovrstnosti, kjer je podelil nagrado za izboljševanje kakovosti okolja v Evropi - Belleuropa 2019.  FOTO: Z Evropske konference o biotski raznovrstnosti Evropska čebelja nagrada se podeljuje od leta 2014 dalje, ko sta organizaciji ELO - Evropska organizacija lastnikov zemljišč in CEMA - organizacija, ki združuje evropske proizvajalce kmetijske mehanizacije, prvič pripravili natečaj. »Glavni cilj nagrade je spodbujanje rešitev in dobrih praks, ki prispevajo k boljšemu stanju biotske raznovrstnosti. Namenjena je nagrajevanju različnih subjektov - od lastnikov zemljišč, raziskovalcev, upravljavcev zemljišč itd., ki izvajajo inovativne projekte in iščejo ustrezne rešitve, s katerimi prispevajo k boljši zaščiti čebel in drugih opraševalcev v kmetijskem okolju. Evropska nagrada za čebele je tako pomembno priznanje zelo dragocenim projektom, ki iz leta v leto dokazujejo skupno zavezo evropskega kmetijstva k zaščiti opraševalcev,« je v uvodnem govoru dejal Bogovič.  Spomnil je, da je temeljna filozofija EU nagrade za čebele trdno povezana z duhom Svetovnega dneva čebel, ki so ga na pobudo Slovenije leta 2017 sprejeli Združeni narodi, praznujemo pa ga že drugo leto zapored. »To tudi dokazuje, da zaščita čebel in drugih opraševalcev ter podpora opraševalcem prijaznim kmetijskim praksam še nikoli nista bili tako visoko na politični agendi EU,« je poudaril Bogovič, ki je prepričan, da takšni projekti pomagajo ozaveščati javnost o pomenu varovanja okolja ter pozdravlja pripravo Evropskega zelenega dogovora, ki bo v Evropskem parlamentu s strani Evropske komisije predstavljen jutri.  Število prijav na tekmovanje za evropsko čebeljo nagrado se iz leta v leto povečuje. Letos je bilo skupno oddanih kar 36 prijav. Slednje po Bogovičevih besedah dokazuje, da nagrada resnično pridobiva na pomenu in je tudi generator novih idej, ki spodbujajo rešitve za izboljševanje biotske raznovrstnosti v EU. Podrobnosti o zmagovalnih projektih in zmagovalcih bodo razkrite nocoj na slovesni prireditvi.   Bogovič je bil danes sicer tudi so-organizator ter moderator Evropske konference o biotski raznovrstnosti (European Biodiversity Conference) na temo »Podzemno življenje in biotska raznovrstnost za zdravo zemljo«, ki je danes prav tako potekala v Evropskem parlamentu. Na njej je Bogovič hkrati podelil tudi letošnjo nagrado Belleuropa 2019. Nagrada je namenjena zlasti prepoznavanju pomembnosti in vrednosti skrbno upravljanih naravnih habitatov, s katerimi se izboljšuje podeželska pokrajina in povečuje njena biotska raznovrstnost. Nagrada tudi spodbuja trajnostne poslovne modele, ki temeljijo na odgovornem kmetijstvu, podeželskem turizmu, promociji regionalnih, ekoloških ali tradicionalnih kmetijskih izdelkov z majhnim vplivom na okolje itd. Bogovič je nagrado izročil zmagovalcu - dolini Val Belviso v Italiji, ki je primer odličnega upravljanja z vidika ohranjanja okolja in prostoživečih živali.

Tue, 10. Dec 2019 at 14:20

131 ogledov

Uspešno leto 2019 za Zavod za turizem Maribor - Pohorje
Maribor, 10. december 2019: Zavod za turizem Maribor - Pohorje (ZTMP) je v letošnjem letu izvedel  39 predstavitev doma in na tujem, vzpostavil novo spletno mesto visitmaribor.si ter izvedel štiri  večje digitalne kampanje na temo zimske turistične ponudbe, športno-aktivnih doživetij, kulturnih  dogodkov ter vinsko-kulinaričnih vrhuncev mesta in destinacije. Poleg organizacije prireditev Rez  Stare trte, Festival solat, Postavljanje klopotca pred Hišo Stare trte, Festival Stare trte s Svečano  trgatvijo in Martinovanje v Mariboru ter dogodkov v sklopu Čarobnega decembra je ZTMP v letu  2019 izdal štiri prireditvene napovednike v slovenskem ter angleškem in nemškem jeziku. Med drugim so pomembni partnerski projekti, v katerih ZTMP aktivno deluje, še Dravska kolesarska pot,  Slovenia Green in Slovenija ‒ Evropska gastronomska regija 2021.  ZTMP je v letu 2019 aktivno predstavljal Maribor in širšo destinacijo na 23 sejmih, 12 delavnicah in 4  borzah, in sicer na naslednjih tržiščih: v Avstriji, Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem, v Turčiji, na Madžarskem, Češkem, Slovaškem, v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji, Španiji, Angliji in v Sloveniji. Poleg tega je ZTMP v sklopu 30 promocijskih študijskih obiskov Maribora in okolice skupaj s partnerji  gostil okoli 90 novinarjev, 15 blogerjev, 20 potovalnih agentov ter 25 drugih pomembnih gostov iz  naslednjih držav: Slovenija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska, Italija, Nemčija, Francija, Španija, Švica,  Velika Britanija, Poljska, Srbija, Rusija, Nizozemska, Danska, Norveška, Švedska, ZDA, Kanada in Južna  Koreja. V septembru 2019 je ZTMP lansiral novo uradno spletno mesto turistične destinacije Maribor -  Pohorje visitmaribor.si – sodoben turistični portal mesta Maribor in destinacije Maribor - Pohorje, ki  ob privlačni predstavitvi ključnih turističnih produktov uporabnikom omogoča jasen in hiter dostop do informacij ter rezervacije turističnih storitev oz. doživetij. Celovita vizualna in vsebinska podoba portala  med drugim vključuje personalizacijo vsebin, izpostavlja doživetja z možnostjo neposredne rezervacije  ter poenoteno predstavitev posameznih produktov, dogodkov in ponudnikov za namene enostavnejše  filtracije na podlagi uporabnikovih interesov, želene kategorizacije ipd. Portal omogoča izvoz in uvoz  vsebin (npr. dogodkov) na druge portale, v rubriki namestitve imajo obiskovalci vpogled v ocene in priporočila iz TripAdvisor-ja. Od 27. septembra do 9. decembra 2019 je spletno mesto zabeležilo  243.000 ogledov strani visitmaribor.si, kar je 132 % več kot v enakem obdobju lani. Ena od osrednjih promocijskih aktivnosti ZTMP v 2019 so štiri večje digitalne kampanje na platformah  Facebook, Instagram, Youtube, Google search in Google display. Tematska področja kampanj so bila  zimska turistična ponudba, športno-aktivna doživetja, kulturni dogodki ter vinsko-kulinarični vrhunci mesta in destinacije. Kampanje so potekale na slovenskem, hrvaškem, avstrijskem, madžarskem,  nemškem in francoskem trgu ter so skupaj dosegle približno 1.700.000 uporabnikov. Zavod za turizem Maribor - Pohorje v letošnjem letu organiziral številne prireditve, od tistih v čast  najstarejši trti na svetu (Rez Stare trte, postavljanje klopotca pred Hišo Stare trte, Festival Stare trte ssvečano trgatvijo), do mestnih prireditev, kot so obletnica Hiše Stare trte, Velikonočni sejem, in Festival  solat, ter v sklopu Čarobnega decembra Prižig lučk, Prihod Miklavža in darilne hišice na Trgu svobode. Druge organizatorje dogodkov je ZTMP podpl v obliki razpisa za sofinanciranje mestnih prireditev, z  izdajo prireditvenih napovednikov in rednim vključevanjem pomembnih dogodkov (Operna noč v  mestnem parku, Festival Lent, Festival Borštnikovo srečanje) v druge promocijske aktivnosti. ZTMP je  Maribor kot mesto športa in rekreacije promoviral tudi s sodelovanjem z organizatorji odmevnejših  prireditev, kot so Zlata Lisica, kolesarska dirka Po Sloveniji in svetovni pokal v gorskem kolesarstvu. V novembru 2019 je ZTMP zaključil z aktivnostmi v okviru vlaganj v turistično infrastrukturo, ki so  vključevala obnovo že obstoječih turistično-informativnih tabel ob kulturnih znamenitostih (in  namestitev dveh nadomestnih tabel) in njihovo obogatitev z interaktivnimi vsebinami, vzpostavitev tabel s QR kodo na poti na Piramido, Kalvarijo in Pekrsko gorco ter postavitev interaktivnih tabel pri  Turistično informacijskem centru Maribor v MČ Radvanje. ZTMP ima aktivno vlogo tudi v okviru  partnerskih projektov, kot so mednarodni projekt za razvoj Dravske kolesarske poti Drava Bike, Zelena shema slovenskega turizma – Slovenia Green, ki povezuje zelene turistične destinacije, in Slovenija ‒  Evropska gastronomska regija 2021, ki spodbuja trajnostni gastronomski turizem in lokalno  samooskrbo, povezuje podeželska in urbana območja, poudarja pomen prehrane za zdravje ter  zagotavlja podporo malim in srednjim podjetjem. Turistični rezultati na področju nočitev in prihodov gostov so odlični, njihova rast je ponovno višja od  rasti na vseslovenski ravni (4 % rast nočitev in 6 % rast prihodov gostov): od januarja do oktobra 2019 je bilo v Mariboru zabeleženih 400.691 nočitev, kar je 6 % več kot v enakem obdobju lani, in 177.799  prihodov gostov, kar je 9 % več kot v enakem obdobju lani. Razmerje med domačimi in tujimi  obiskovalci je 11/89, povprečna doba bivanja v mestu Maribor je 2,06 dni. Porast obiska turistov v Turistično informacijskem centru Maribor je 13 %. Doris Urbančič Windisch, direktorica Zavoda za turizem Maribor - Pohorje: »Zavod za turizem  Maribor - Pohorje sledi nacionalni strategije razvoja turizma in intenzivno sodeluje s Slovensko  turistično organizacijo ter uspešno realizira njene smernice, kar se kaže v odličnih rezultatih nočitev in prihodov turistov ter odzivih na digitalne kampanje ter prispeva k stalni rasti prepoznavnosti destinacije  Maribor - Pohorje in njenih ponudnikov. Čas je, da tudi na mestni ravni oblikujemo turistično strategijo  za naslednje 10-letno obdobje, ki bo opredelila nadaljnje poslanstvo zavoda za turizem in partnerskih organizacij ter bo seveda usklajena s siceršnjo strategijo razvoja Maribora. Hkrati se obračamo tudi na  prebivalce, naj bodo del mozaika pozitivne zgodbe mesta in destinacije, tudi na način da na družbenih  omrežjih objavljajo in delijo privlačne vsebine in jih označijo s ključniki #visitmaribor in #ifeelsLOVEnia«

Mon, 9. Dec 2019 at 23:10

209 ogledov

Lendava in hrvaško Mursko Središče negujeta iskreno čezmejno partnerstvo
V sosednjem hrvaškem Murskem Središću, s katerim je Občina Lendava letos maja podpisala sporazum o sodelovanju, so ta teden obeležili praznik mesta. Dogodkov ob praznovanju se je udeležil tudi župan Občine Lendava Janez Magyar, ki se je ob tej priložnosti srečal z visokimi predstavniki Hrvaške in Madžarske politike, med drugim tudi hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarovič.  PRAZNIK MESTA MURSKO SREDIŠĆE Mursko Središće že deseto leto zapored tradicionalno praznuje mestni praznik Dan svete Barbare - zavetnice rudarjev in gradbincev. Tako kot prejšnja leta so tudi ob letošnjem prazniku predstavili pomembne projekte v lokalni skupnosti; najprej so predstavili projekt gradnje cest v njihovi industrijski coni, kateri je sledilo odprtje novozgrajenega vrtca. Otvoritvene slovesnosti sta se udeležila tudi predsednica Republike Hrvaške Kolinda Grabar Kitarović in minister za gospodarstvo, podjetništvo in obrt Darko Horvat. KREPITEV PRIJATELJSKI VEZI Občina Lendava je letos s sosednjim Murskim Središćem podpisala sporazum, ki lokalnima skupnostma omogoča krepitev razumevanja in prijateljstva med občani in narodi, spodbuja izmenjavo, sodelovanje ter tako prispeva k skupnemu napredku. Dobro sosedstvo je vsem motiv za čim boljše in kakovostnejše življenje na obeh bregovih reke Mure. Županu Murskega Središća Draženu Srpaku je ob novih pridobitvah v industrijski coni in otvoritvi vrtca čestital tudi župan Lendave, ki se je ob tej priložnosti srečal s hrvaško predsednico in ministrom za gospodarstvo, podjetništvo in obrt. Dogodka se je udeležil tudi podpredsednik madžarskega parlamenta dr. Csaba Hende, s katerim se je župan Janez Magyar med drugim pogovarjal o kandidaturi Lendave za Evropsko prestolnico kulture 2025, ki jo podpirajo tudi porabski Slovenci, Županija Zala in mesto Zalaegerszeg. Vir: lendavadanes.si  

Mon, 9. Dec 2019 at 22:59

300 ogledov

Protest v Gederovcih, ker država že 10 let zavlačuje s prenovo državne ceste smrti
Za skoraj eno uro je kakih 100 protestnikov zaprlo promet v krožišču v Gederovcih, ker so se domačini naveličali praznih desetletnih obljub države za prenovo dveh cest proti Murski Soboti in Petanjcih. Še dve leti nazaj je država oziroma odgovorni na ministrstrvu za infrastrukturo zagotovljala, da se bo leta 2018 začela obnova ceste med Mursko Soboto in Gederovci, cesta proti Petanjcem pa naj bi svojo rekonstrukcijo dobila v letu 2022. Zgodilo se ni nič razen, da je država prenovi obeh cest znova preložila, tista proti Murski Soboti naj bi prišla na vrsto leta 2022, druga proti Petanjcem pa štiri do pet let pozneje. Tudi zato so se danes zbrali na protestu, na katerem so bili prizadeti krajani vseh osmih krajevnih skupnosti občine Tišina. Franc Gibičar, predsednik civilne iniciative Gederovci je bil ob današnjem protestu povsem jasen: "Namen protesta je opozoriti na to, da je ob teh cestah nemogoče živeti. Cesta MS - Gederovci velja za cesto smrti, po podatkih policije pa je druga cesta Sodišinci - Murski Petrovci najslabša v Pomurju. Vsak malo večji kmetijski stroj zaustavi promet, bankine so neutrjene, v zadnjih treh letih nihče ni mignil s prstom, da bi se kaj spremenilo."  Na težave krajani in občina Tišina đe dlje časa opozarja odgovorne v državi.  V kolikor ne bo sprememb, bosta obe cesti v kratkem dobilli naziv cesti smrti. Župan občine Tišina Franc Horvat je tudi sam sit praznih obljib države. Še najbolj pa boli ignoranca drave, kajti na njihove prošnje in pozive o sestanku z odgovornimi iz Ljubljane ni nikakršnega odgovora. Ministrici Alenki Bratušek so pred sedmimi tedni poslali prošnjo za sestanek, odgovora pa od nikoder. Obljub imajo dovolj, cesto potrebujejo zdaj.  "Občanke in občani so naveličani obljub države, da bi začeli z obnovo omenjenih cest. Že deset let nam obljubjajo rekonstrukcijo, saj je tovorni promet vse večji, infrastruktura pa povsem neprimerna. Ni pločnikov, niti kolesarske steze," pravi Franc Horvat, župan občine Tišina."Nenazadnje govorimo, da imamo zdaj sprejeta dva rekordna proračuna, da je v državi denarja ko blata, če se lahko tak izrazim, za ti dve cesti je pa zmanjkalo!"   V kolikor se ne bo nič spremenilo, bodo s protesti nadaljevali po novem letu, toda takrat bodo promet ovirali več ur, so odločeni v civilni iniciativi Gederovci.
Teme
Janez Janša ob obletnici adca berlinskega zidu leto 2009 članek v European View

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-11-23 06:03:15


Kljub ločenemu mnenju, kljub naporom, ki jih Gospod Klemen Jaklič vlaga v to, da bi ohranjal ugled ustavnega sodišča, se sodstvo z ustavnim sodiščem vred pogreza v mafijsko gnojnico. Sodstvo, posebno pa še ustavno sodišče, bi morala biti branik pravice in resnice, žal pa se vse bolj kaže, da tega nista zmožna. Franc Kangler je opozoril na anomalije, na zlorabo, ki jo je doživel na lastni koži. Lahko je njegova izpoved resnična, lahko pa tudi ne. Bistveno je to, da je v javnosti pod prisego podal grozljivo izjavo, ki naravnost zahteva popolno razjasnitev. To pa preprečuje ustavno sodišče. Kdo pa prikriva in prperečuje resnici , da pride na dan? Tisti, ki je sokriv, ali pa ima interes da zatira resnico. Če to počne, je enak storilcu, je njegov partner. To kar je opisal Kangler je kriminal. Velja tako dolgo,dokler njegove izjave nekdo ne postavi na laž. Zaenkrat jih še ni in samo, če se dokaže, da Kangler laže, je mogoče ustavnes odnike razbremeniti sodelavanja pri kriminalnem početju sodnikov, ki so se znašali nad Kanglerjem. Iz te povsem razumne ugotovitve , bi torej moral biti prmarni interes ustavnega sodišča, da se primer Kangler razčisti. popolnima irelevantno je, ali na sodišču, ali na državnozborski komisiji. Popolnma vseen je, kje bo resnica svtopila na plano. Ustani sodniki očitno želijo preprečiti resnici, da pride na plano. Torej tajijo, prikrivajo. Od tu dalje ni daleč do laži. Naj jih posvarim s primerom. Poznamo povojne poboje in zločine. Še danes jih prikrivajo, a zločini prihahajo na dan. Ne da se jih prikriti. Ali si ustavni sodniki želijo, da bodo nekoč, morda prekmalu spoznani za sokrive in za sdelavce pri kriminalu, ki so ga uganjali sodniki, tožilci in policisti, ki so se izživljali nad Kanglerjem. Ali so ustavni sodniki res tako naivni in neuli, da se ne zavedajo posledic?
Danilo Papič

2019-11-16 15:31:22


Gospa Romana Tomc, pokojninske problematike ne razumete, ali pa se delate, da je ne razumete. Pravite, da je slovenski pokojninski sistem nevzdržen. Če ga vzdržujemo, je očitno vzdržen! Saj nečesa, kar je nevzdržno, ne bi mogli vzdrževati. Demografski sklad bo potuha! Ustvarjal bo napačen vtis, da nekje en velik kup denarja čaka na upokojence; treba ga bo samo še razgrabiti. Le kdo bi ob tem kupu denarja pomislil na kakšno pokojninsko reformo! Če imamo kup denarja, ne rabimo nobene pokojninske reforme, bo rekel Janez Janša. Demografski sklad problema ne bo rešil, ampak ga bo zamaskiral. Demografski sklad je samo prelaganje denarja iz levega v desni žep. Kar ne bi bilo nič narobe, če demografski sklad ne bi povečeval apetitov. "Kadarkoli zmanjka denar, vlada poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja lahko v naslednjih treh letih pride do kolapsa pokojninske blagajne", pravite. Dva stavka, ki sta med seboj nelogično povezana: ravno zaradi tega polnjenja pokojninske blagajne iz proračuna NE BO prišlo do kolapsa pokojninske blagajne, sicer pa bi! "Odpraviti je treba razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških", pravite. Nobenih razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, ni treba odpravljati, ampak je treba odpraviti diskriminatornost samo! Bojim se, da se boste pri odpravljanju razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, tako izčrpali, da vam bo zmanjkalo energije za odpravo diskriminatornosti same. Zato pustite razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, in odpravite diskriminatornost samo! Gospa Tomc, ali Vi razumete razliko med poviševanjem pokojnin in pokojninsko reformo? Janez Janša, recimo, tega dvojega ne razlikuje. Dovolite, da Vam povem razliko. Poviševanje pokojnin pomeni aktivni generaciji več vzeti in to dati upokojenski generaciji. Pokojninska reforma pa pomeni upokojenski generaciji dati več, ne da bi več vzel aktivni generaciji. Naj to ilustriram z bencinskim motorjem. Prispodoba za poviševanje pokojnin: da bom prevozil več kilometrov, moram natočiti več bencina. Prispodoba za pokojninsko reformo: Izboljšam motor (povečam izkoristek motorja) in z ENAKO količino bencina prevozim VEČ kilometrov.
APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Članek Janeza Janše, ki je pretresel Evropo, deset let pozneje: “Je Berlinski zid res padel na obe strani?”