SI
Odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Klemna Jakliča do odločbe US o "migrantskem zakoniku" razgalilo spolitiziranost US
Podpredsednik ustavnega sodišča Matej Accetto je lagal kolegom, strankam v postopkih in javnosti.Matej Acceto, Aktivno je sodeloval pri programu Stranke modernega centra (SMC) v času pred parlamentarnimi volitvami 2014.
V Fokusu
Novice

Ponedeljek, 14. oktober 2019 ob 17:46

Odpri galerijo

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič

V osrčju te ustavnosodne presoje je vprašanje, ali zakonodajalec tujcem, ki prihajajo iz varne tretje države, ki je podpisnica prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja mednarodnih, evropskih in nacionalnih ustavnih aktov in nima sistemskih pomanjkljivosti na tem področju, v določenih posebnih okoliščinah lahko odreče podrobno in celovito individualno obravnavo glede zavrnitve njihovega vstopa v novo varno državo in bivanja na njenem ozemlju.

Povsem nesporno je, da v običajnih okoliščinah tega ni mogoče storiti, če tujec zatrjuje, da v njegovem individualnem primeru vseeno obstaja nevarnost, da bo v sicer varni tretji državi, v katero bo vrnjen, vseeno mučen ali bo ta z njim nečloveško ravnala ali pa, da ga bo vrnila v državo, kjer se bo to zgodilo. Čim zatrjuje takšno nevarnost, ima v običajnih razmerah tujec pravico, da do končne odločitve o njegovih trditvah vstopi v državo sprejemnico (novo varno državo) in tam ostane vse do dokončne odločitve o njegovi vlogi.

Toda v tem primeru Ustavno sodišče ni soočeno z vprašanjem, kako ravnati v običajnih razmerah. Nasprotno, vsa poanta presojanih dopolnitev členov zakona je v tem, da skušajo odgovoriti na to vprašanje v situaciji, ko se pojavilo posebne, povsem neobičajne razmere. Zakonodajalec v 10.a členu ZTuj-2 tako pravi, da o tem, ali naj se potencialno uporabi režim iz 10.b člena (ki predvideva možnost hitrega zavrženja tovrstnih vlog tujcev, ki prihajajo iz t. i. varnih držav, podpisnic omenjenih ustavnih dokumentov), ob upoštevanju načela sorazmernosti na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor.
Takšna presoja oziroma tehtanje po načelu sorazmernosti o potencialni
uporabi/neuporabi režima iz 10.b člena pa po izrecni določbi 10.a člena nastopi le takrat, ko bi prišlo do tako zelo izjemne situacije, ko bi bilo (lahko) ogroženo delovanje vitalnih funkcij države oziroma njenih osrednjih institucij. In še v takšnih razmerah, kot omenjeno, 10.a člen izrecno zahteva, da mora Državni zbor pri odločanju o tem, ali naj se 10.b člen sploh uporabi ali ne, upoštevati načelo sorazmernosti. 

Popolnoma nesporno je, da zakon ureja neobičajno, celo izjemno situacijo, ko bi bili kot država, ki je zavezana varovanju človekovih pravic, soočeni z nehvaležno in težko dilemo – katerega od nasprotujočih si sklopov enako temeljnih in enako "absolutnih" človekovih pravic zavarovati, ko pa se v takšnih izjemnih razmerah izkaže, da ni mogoče obvarovati obeh, da bo torej država, karkoli že bo storila, posegla v eno ali drugo oziroma celo eno in isto (sic!) "absolutno" človekovo pravico. Kdor vztraja na intelektualni poštenosti, si ne sme, tako kot večina tega sodišča, zatiskati oči pred dejstvom, da takšne neobičajne razmere glede na spremenjene razmere v migracijski stvarnosti, v nekem trenutku lahko nastopijo in da je zakon to vnaprej želel urediti (večina, nasprotno, zakonu vsili neresnično vsebino, kot da je z 10.b členom želel odklanjati pravice v običajnem stanju, sic!). Vzemimo primer. Ob spremenjenih razmerah se lahko npr. nekoč zgodi, da se iz vseh okoliških držav na slovensko mejo in ozemlje izlijejo več milijonske pomoči potrebne množice. Zamislimo si razmere, ko bi ob primerni razporeditvi takšnih množic po okoliških varnih državah, in v ustreznem delu tudi Sloveniji, njihovo začasno bivanje tam in v Sloveniji bilo povsem znosno. Obenem pa bi v primeru, če jim Slovenija v skladu z 10.b členom ne bi v nobenem primeru smela zavreči njihovih prošenj za vstop in bivanje v njej, ampak bi jih za čas do končne podrobne odločitve morala sprejeti prav vse, to ob določenih okoliščinah vsekakor lahko pomenilo, da bi Slovenija dopustila in s tem celo sama povzročila mučenje in nečloveško ravnanje velikih razsežnosti in to v okoliščinah, ko bi mučenje velikih razsežnosti sicer z lahkoto, ob uporabi 10.b člena, preprečila tako na ozemlju Slovenije kot na ozemljih okoliških držav. Lahko si je zamisliti scenarij, ko bi ob takšnem masovnem sprejemu množic, za katere smo sicer kot človeštvo dolžni poskrbeti, konkretno v Sloveniji zmanjkalo sredstev do mere, ki bi ogrozila delovanje osrednjih vitalnih institucij in s tem države kot take. Sredi zime bi zaradi mraza umiralo in zmrzovalo na tisoče ljudi, tujcev in državljanov. Ker bi dobrine skupnosti zaradi reševanja
življenj in drugih osnovnih potreb človeka bili zavezani nesebično deliti s takšnim radikalno povečanim številom, kar je sicer prav, je dejstvo, da bi s tem bile nadaljnje žrtve tudi preostali državljani in tujci, najprej prav tisti iz socialnega dna, ki bi prvi ostali brez nujno potrebne podpore državnega socialnega sistema (vitalne funkcije države bi bile onemogočene), nato tisti v bolnišnicah, ki jim ne bi več mogli zagotoviti osnovnega zdravstvenega varstva, ki bi v običajnih razmerah sicer zagotavljal lahko ozdravitev, zdaj pa to ne bi bilo več dostopno in bi pomenilo smrt, hudo trpljenje ali trajno poslabšanje
zdravja. Vsaj pri večjem delu prebivalstva bi prišlo tudi do hujših oblik lakote, ki so po mednarodni judikaturi izrecno prav tako ena od oblik mučenja in nečloveškega ravnanja. In še in še si lahko predstavljamo situacije, ko bi zavezanost k sprejemu in popolni  procesni obravnavi v nekih neobičajnih razmerah vodila do tovrstnih masovnih posegov v najbolj temeljne absolutne človekove pravice – v masovno kršitev prepovedi mučenja. Po ustaljeni razlagi evropskih nadnacionalnih in nacionalnih ustavnih sodišč v definicijo
mučenja in nečloveškega ravnanja sodijo marsikatere oblike neizpolnitve minimumov človeka vrednega življenja. Bistvo izjemnih scenarijev je v tem, da pokažejo na neovrgljivo dejstvo, da v življenju žal obstajajo tudi takšni "trki" dveh "absolutnih" in enako temeljnih, ter celo istih (sic!), pravic, ko je država soočena z nehvaležno dilemo: nezmožnost izključitve mučenja ali nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve na eni strani in v opisanih okoliščinah še bistveno hujše mučenje in nečloveško ravnanje masovnih razsežnosti na drugi strani. Kdor bi trdil, da nehvaležna dilema ne obstaja ali ne more obstajati, ne bi govoril resnice oziroma ne bi ravnal intelektualno pošteno in bi se bilo treba vprašati po njegovem namenu. 

Ker so takšne ali podobne izjemne situacije seveda mogoče, je legitimno in potrebno, da o njih vnaprej razmišlja tudi zakonodajalec, kot tisti, ki je poklican za urejanje razmer v neki državi, ob tem svojem nehvaležnem premisleku pa vsaj v primeru trka istih pravic celo dolžan upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Točno to je izrecno zapisal v zakonsko
določbo, ko je v 10.a členu predpisal, da se o uporabi 10.b člena v izjemnih, neobičajnih situacijah, na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor "ob upoštevanju načela sorazmernosti". Če pa upoštevamo načelo sorazmernosti, nam morda pove vsaj to, da bo takrat, ko bi množice ob zavrženju vlog ustrezno sistemsko razporedili po okoliških varnih državah, tako da do množičnega mučenja in nečloveškega ravnanja ne bi prišlo, morda ustavno skladno ali celo ustavno nujno odločiti, saj je alternativa – ko s sprejemom
povzročimo masovno nečloveško ravnanje in mučenje ali vemo, da bomo to storili – nesprejemljiva ravno iz razloga prepovedi (še hujših in celo) masovnih oblik mučenja oziroma nečloveškega ravnanja. Če pa je tako, bi bil zakon v tem delu – zaradi spretno zapisanega pogoja sorazmernosti glede odločitve o uporabi režima iz 10.b člena – morda lahko skladen z Ustavo. To obenem pomeni, da so nosilni razlogi večine, ki napačno vsiljujejo, kot da presojamo običajne razmere, ter napačno predpostavijo, kot da se kršitev absolutne prepovedi mučenja lahko zgodi le v eno smer, v drugo pa ne, logično
nekonsistentni in se ne soočijo z resnično dilemo, ki v jedru problema v resnici obstaja in s tem ostaja nerešena in celo nedotaknjena. 

Ob vztrajnem soočanju večine z opisano dilemo, se je ta naposled odločila za nenavaden obid tega jedra problema. Namesto, da bi se soočila z vprašanjem, ali je zakon protiustaven kljub temu, da predvideva, da je v izjemnih razmerah glede neizogibnega poseganja v "absolutne" pravice (ki, kot vidimo, morda na koncu vendarle niso tako absolutne, to vprašanje puščam odprto) hočeš nočeš treba upoštevati načelo sorazmernosti, si je preprosto izmislila, da presojane zakonske določbe naenkrat urejajo krnjenje pravic v običajnih, in ne neobičajnih, okoliščinah (sic!). Ta "obidni manever" pa je neresničen in si ga je večina dovolila kljub temu, da je ne samo zakonodajalcu, temveč celotni Sloveniji, ki je ob burnih razpravah spremljala sprejem teh posebnih določb
zakona, jasno, da je bil namen konkretnih zakonskih dopolnitev urediti stanje v
neobičajnih, spremenjenih situacijah, ko so ali bi s sprejemom ogromnega števila ljudi bile ogrožene "vitalne funkcije države" in delovanje osrednjih institucij, kot to tudi izrecno določa dikcija zakona. S tako nasilno reinterpretacijo konkretnih zakonskih dopolnitev, njihovih besedil kot tudi povsem znanega namena, češ da naj bi bila mišljena za odrekanje temeljnih pravic v povsem običajnih razmerah, je večina po moji oceni ravnala
nepošteno v razmerju do zakonodajne veje oblasti. Kateri motiv je večino vodil v to, da se je ne le izognila osrednjemu intelektualnemu izzivu odgovoriti na nehvaležno dilemo v jedru presojane ureditve, ampak pri tem tudi spremenila namen in besedilo zakonske določbe, prepuščam v končno oceno državljankam in državljanom, v imenu katerih naj bi sodišče sodilo. Po moji presoji se je namesto z jedrom pravne in intelektualne dileme, ki je težka in nehvaležna, a odločilna, raje napačno pustila zapeljati v potrjevanje "pravilnega" izmed stališč znotraj prestižnih političnih bojev, ki smo jim okoli teh zakonskih dopolnitev bili priča. S tem je, hočeš nočeš, sama odločila politično, pa tudi intelektualno
podhranjeno, namesto pravno in intelektualno pošteno. Večni boj volje in razuma.

Ker se večina v jedro problema ni hotela spustiti in ga presojati (kot izhaja iz zgoraj opisane nehvaležne dileme, bi bil rezultat poštene presoje vse prej kot jasen), tudi sam nisem imel možnosti vsestranske intersubjektivne preučitve in opredelitve do tega pravnega in intelektualnega bistva, ki je zdaj žal pometeno pod preprogo. Dilemo sem poznal še iz svojega izključno akademskega delovanja, še preden sem nastopil službo ustavnega sodnika. Vem, da gre za prvovrstno ustavnopravno dilemo, k razreševanju katere je poklicano tudi, in predvsem, najvišje sodišče vsake, na razsvetljenski ideji
utemeljene, demokratične države. Glede jedrnega vsebinskega vprašanja torej moje stališče v tem ločenem mnenju namenoma (še) ni pojasnjeno. So pa nosilni razlogi večine zame tako zelo nesprejemljivi ter notranje protislovni (z argumentom, da je prepoved mučenja absolutna in ne dovoli tehtanja, je ravno izvedla tehtanje in sicer tako, da je v izjemnih razmerah z Ustavno močjo zapovedala odločitev za mučenje še večjih razsežnosti, s čemer je kršila lasten nosilni razlog svoje odločitve), da v prid odločbe, ki temelji v celoti na takšni podlagi, nisem mogel glasovati, kot tudi ne za zaključek, da naj bi bil ob neresnični reinterpretaciji 10.a člena (češ, da gre za urejanje v običajnih
razmerah) protiustaven zgolj 10.b člen. Bistvo je namreč skrito v 10.a členu in tega sodišče ni želelo presojati, kljub temu, da bi to lahko storilo in bi to po moji oceni moralo storiti. 

Kjer pa bi po moji presoji morda vseeno lahko šlo za protiustavnost, je nedoločnost 10.a člena in v tej zvezi posledično tudi protiustavnost 10.b člena (toda o razveljavitvi obeh na tej konsistentni podlagi, s čemer bi morda lahko soglašal, žal nismo odločili). Kljub temu, da je po eni strani jasno, da gre pri presojanih zakonskih dopolnitvah za namen urejanja
neobičajnih, izjemnih situacij, ko so (lahko) ogrožene vitalne funkcije države in s tem najbolj temeljne človekove pravice na ozemlju, kjer je za njihovo uresničevanje odgovorna Slovenija, bi po drugi strani samo besedilo dopolnjenih določb vseeno lahko bilo bolj podrobno dorečeno. Še posebej zato, ker gre za vprašanje morebitnega posega v najbolj temeljne pravice, bi bilo z vidika predvidljivosti in določnosti, torej zahteve iz 2. člena Ustave, morda potrebno še bolj določno predpisati, kaj bolj konkretno pomeni, da so v nekem trenutku (lahko) ogrožene vitalne funkcije države, ter kako točno se takšna
situacija razlikuje od izrednih in vojnih razmer, kar je načeloma sicer povsem mogoče; to, da Ustava izrecno govori zgolj o izrednih razmerah na eni strani in o običajnem stanju na drugi, o tretjih, četrtih ali petih posebnih razmerah pa ne, seveda v ničemer ne preprečuje, da bi bilo potrebno posebne dejanske razmere glede relevantnih razlik obravnavati drugače kot običajne. Da naj bi bila ustavna omemba zgolj običajnih in izrednih/vojnih razmer razlog, da naj bi s presojanimi zakonskimi dopolnitvami zakonodajalec želel ali moral urejati običajno stanje (tertium non datur), je samo še eden od vsebinsko praznih formalizmov, s katerimi se večina skuša izogniti odločanju o predstavljenem vsebinskem jedru dileme, kjer pa želeni in vnaprej izbrani rezultat
("ampak, ali to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti?") ni več zagotovljen.


D O D A T E K
Zgornje odklonilno ločeno mnenje sem napisal že k prvotni odločitvi v tej zadevi, dne 26. 6. 2019. Tista odločitev je bila nato kasneje formalno revotirana – svoj glas sem spremenil v glas proti odločbi, ker so me razlogi iz lastnega ločenega mnenja prepričali, da se z večino razhajam do te mere, da odločitvi ne morem pritrditi. Ob ponovnem glasovanju v zadevi sem torej glasoval odklonilno, prav tako kot je pojasnjeno v zgornjem odklonilnem ločenem mnenju, zato ga zgoraj puščam v celoti enakega. 

Tu na tem mestu mu danes, 27. 9. 2019, dodajam še »Dodatek«, v katerem sledim svoji prisegi, da bom ravnal po svoji vesti in kot samostojen, neodvisen sodnik. Zato želim javnosti sporočiti, da je po moji odločitvi, da glasujem proti in po napisanem odklonilnem ločenem mnenju prišlo do nedopustnih pritiskov name, da bi spremenil vsebino svojega ločenega mnenja, kot tudi do ex post navajanja direktnih neresnic, da bi se nekateri kolegi pred javnostjo oprali kritike iz tega ločenega mnenja. Z javnim obelodanjenjem takega, v demokratični družbi nedopustnega početja s strani nekaterih kolegov, sem primoran zavarovati svojo sodniško neodvisnost. 

Name se je pritiskalo celo tako, da se mi je izven formalnih zasedanj sodišča kazalo različne vsebinske dele iz ločenega mnenja – moja temeljito in iskreno argumentirana stališča ter zaznave – ter sugeriralo, naj jih spremenim! Sugestije o kakršnemkoli spreminjanju vsebine ločenega mnenja sem najostreje zavrnil, saj gre v njej za resnične in temeljito argumentirane, četudi za večinsko stališče neugodne, zaključke in razkritja.
Če bo za zavarovanje moje sodniške neodvisnosti, za kar sem pred državljani dal svojo prisego, potrebno, bom o podrobnostih tega dela pritiskov še javno spregovoril. 

Ko sem pritiske po spreminjanju vsebine ločenega mnenja v bran svoje sodniške neodvisnosti zavrnil, pa se neprimernosti niso končale. Kasneje, ko smo o tej zadevi ponovno formalno odločili (zgoraj omenjena revotacija), je sodnik Accetto poskušal očitke iz mojega ločenega mnenja relativizirati z napovedjo, da bo v svojem ločenem mnenju, ki ga bo šele pisal, polemiziral z navedbo iz mojega ločenega mnenja o rezultatskem  pristopu k odločanju. Toda pri tem je navedel direktno neresnico. Izjavil je, da naj ne bi nihče od sodnic oziroma sodnikov izrekel besed, ki sem jih citiral na koncu svojega ločenega mnenja. Tam sem razkril, da je bil del logike pri odločanju nekaterih ta, da če
bomo pri razlagi izpodbijanega člena upoštevali načelo sorazmernosti, kar je v dilemah »mučenje-mučenje« po naravi stvari neizogibno in kar izrecno zahteva tudi izpodbijani člen, "to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti", kar pa je bil "argument", ki naj bi razblinil dvome o tem, po kateri poti je treba razlogovati. Sodnik Accetto je osporaval ta del mojega ločenega mnenja zato, da bi lahko po revotaciji v svojem ločenem mnenju, ki ga pred revotacijo ni podal, relativiziral moj očitek o rezultatskem odločanju, s tem pa pred javnostjo kazal drugačno podobo odločanja sodišča (nerezultatsko) kot je v resnici bila. Toda njegovo zanikanje, da bi bila taka izjava podana, je neresnično. Citirano izjavo je na seji izrekla sodnica poročevalka in zoper izjavo sem takrat tudi protestiral, enako kot sem to napravil že večkrat do sedaj, ko je bodisi ta ista sodnica, ali pa katerikoli drugi od kolegov/kolegic kar izrecno razkril/a rezultatski način odločanja te sestave ustavnega sodišča. Že večkrat na tem sodišču sem namreč slišal zame nesprejemljive izjave, kot je npr: "to je pravi rezultat, ugotoviti je treba, kako do te odločitve najlažje priti". Vsakič, tudi v tem primeru, sem se nanje kritično odzval. V teoriji in primerjalni ustavni stroki je namreč rezultatsko odločanje soglasno sprejeto kot nekaj najbolj zavržnega, saj gre za kršitev sodniške neodvisnosti in nepristranskosti. Sodnik mora glede rezultata vselej biti odprt in slediti zgolj toku argumentacije, h kateremukoli rezultatu že ga ta naposled pripelje. Rezultat izveš šele čisto na koncu, ko te tja pripelje, ali pa ne, zgolj in samo argumentacija. Zgolj to je uresničitev vloge neodvisnega in nepristranskega sodnika. Tej sestavi sodišča se je prevečkrat zgodilo obratno, kar so tu in tam posamezni sodniki
oziroma sodnice, kot tudi v tem primeru, celo pospremili s povsem neprimernimi izrecnimi izjavami, ki so omenjeno rezultatskost kar eksplicitno obelodanile. Vse to je nezdružljivo s pojmovanjem neodvisnega in nepristranskega ustavnega sojenja, kot ga pojmuje svobodna demokratična tradicija Zahoda. 

Sodnik Accetto se je torej počutil poklicanega, da pred javnostjo ta del moje kritike relativizira z neresnico, ki jo lahko vključi v svoje ločeno mnenje (tega piše šele, ko se je že seznanil z mojim, jaz pa obratno se z njegovim ne morem) in s tem v javnosti ustvari vtis, kot da je bilo pri odločanju vse v redu in da ni bilo izjav o rezultatskem pristopu. Idealno bi k njegovemu ločenemu mnenju v tem delu nato pritegnili še nekateri izmed
drugih sodnikov in v javnosti bi se ustvaril vtis, kot da sodnik Jaklič navaja neresnico. Dopuščam možnost, da sodnik Accetto na seji sporne izjave morda zgolj ni slišal (taka izjava bi sicer iz nepozornosti morala »zbuditi« prav vsakega sodnika), toda njegovo preteklo ravnanje v podobnem slučaju, ko je šlo za vprašanje priznanja resnice, ni v prid tej benigni razlagi. 

Ko je šlo za odločanje o zelo podobno politično nabitem primeru, celo ob istih akterjih, namreč o referendumu o Drugem tiru, kjer je bilo tako kot sedaj v obravnavano zadevo močno vpeto vodstvo takrat vodilne vladne stranke SMC, je g. Vili Kovačič kot udeleženec v postopku zahteval izločitev sodnika Accetta. Navedel je, da naj bi sodnik Accetto sodeloval s političnim vodstvom stranke SMC pri sestavljanju strankinega  programa. Sodnik Accetto je ob odločanju o njegovi morebitni izločitvi iz razloga videza nepristranskosti takrat te navedbe izrecno zavrnil, češ, da ni sodeloval pri nastajanju programa stranke SMC in da torej ni razloga za njegovo izločitev. Kolegice in kolegi ustavni sodniki sodnika Accetta takrat zato niso izločili.1 Toda pozor. Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice. In vedel je, da je ni. Pri nastajanju programa stranke SMC je namreč še kako sodeloval. Podajal je dokaj obširne in podrobne pisne vsebinske
predloge in razmisleke v procesu nastajanja strankinega programa. Te je med drugim pošiljal neposredno dr. Brglezu in dr. Cerarju, pri čemer je ob tem tudi pojasnil, da se formalno v stranko sicer ne bo včlanil, bo pa njen »tihi podpornik« (citirani besedi sta njegovi lastni iz teh izmenjav). Ker sem ob odločanju o njegovi ne/izločitvi takrat za to njegovo sodelovanje pri nastajanju programa vedel, mi vest ni pustila, da bi na podlagi neresnice, ki jo je sodnik Accetto ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi očitno navedel, da namreč pri nastajanju programa ni sodeloval, glasoval za njegovo izločitev, in ne tako, kot
je na podlagi njegovega neresničnega pojasnila odločila večina (da se ga ne izloči). Ko sem takrat k odločitvi večine o njegovi neizločitvi napovedal odklonilno ločeno mnenje (čeprav razlogov zanj tisti hip nisem tako podrobno razkril, kot sem jih tu, sem jih pa vseeno abstraktno nakazal), se je name vsul podoben plaz pritiskov s strani nekaterih kolegov/kolegic, kot se je tudi sedaj, v tem primeru. Takrat sem se nato v korist pomiritve med sodnicami in sodniki odpovedal pisanju ločenega mnenja, vseeno pa sem vztrajal, da mi vest in prisega ne pustita glasovati za neizločitev, ker lahko glasujem zgolj za
izločitev in sem tako tudi storil. 

Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice, zavedel je slovensko javnost, eden od učinkov te neresnice pa je bil, da je sodeloval pri odločanju v politično nabiti zadevi na podlagi neresničnih pojasnil, ki jih je dal ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi. To je huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sojenja v svobodni demokratični družbi.
Razkrivam jo, ker se je podoben pojav sedaj ponovil. Ta isti sodnik želi zaradi varovanja navidezne avtoritete sodišča, in morda svoje podobe v javnosti, sprevrženo relativizirati mojo resnično trditev o tem, kako je sodnica poročevalka, kot tudi že nekajkrat do sedaj, tudi v tem primeru rezultatsko odločanje sodišča pospremila z izjavo, ki je takšno neprimerno odločanje še besedno izrecno potrdila. Ob ponavljanju tega načina postopanja, ki takrat ob odločanju o Accettovi (ne)izločitvi očitno ni bil enkraten eksces, je
pomembno, da državljanke in državljani izvedo, kakšna sestava sodišča jim sodi. Takšno sodišče prestopa meje ustavnosodnega postopanja v svobodni demokratični družbi. Moja vest in prisega zahtevata, da to neposredno in brez olepševanja povem. 

Zaradi varstva svoje sodniške neodvisnosti na koncu omenjam še to, da je ta isti sodnik že večkrat agitiral za to, da bi omejili možnost ločenih mnenj. Podal je npr. predlog, da bi večina imela možnost odgovorov na ločena mnenja, avtorji ločenih mnenj pa možnosti odgovora na tak odgovor večine ne bi imeli. Tudi o »demokratičnosti« takega predloga in
stanja duha, ki ga razkriva, si državljanke in državljani lahko ustvarijo lastno mnenje.

1 Sklep U-I-191/17, z dne 11. 1. 2018. Posledično tudi sklep U-I-1072/18 z dne 13. 9. 2018.

DDr. Klemen Jaklič
Sodnik

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 18. Nov 2019 at 07:53

195 ogledov

Koliko kaže na Vladni uri? Bo zastavica padla? Kdo vse drži kljuko od vladnih izhodnih vrat?
Vladni prazen hod  ali stopicanje na mestu je vse bolj neznosno, škodljivo. Nobeni ugodni kazalci jim ne pomagajo.  Kljub pozivu predsednika Vlade Marjana Šarca k uvajanju nove tekmovalne discipline »skakanje v prazen bazen«, tekmovalcev  ni in ni, jih tudi ne bo. Gremo počasi in zanesljivo v nižjo ligo. Za nami je leto izgubljenih priložnosti   in nezmožnosti za karkoli Kakšno je pravzaprav stanje v državi, kakšen videz daje in kakšno je v resnici? Slabo! Delajo ga slabo tisti ki bi ga mogli kreirati, pripravljati ozračje za ugodno počutje in delovanje vseh deležnikov, ki delajo,  Vlado,  zakone in kar bi  naj bila njihova naloga. Vrti se ista lajna, mi bomo to pripravili, ono pripravili, bomo izboljšali stanje določenih delov populacije, ki nas najbolj  potrebuje, bomo dosegli to, da bodo imeli kaj od ugodne klime gospodarske rasti, konjukture… itn..itn.. Kaj pa imamo po dobrem letu? Največji uspeh  je to, da so stabilni, da ni volitev in ne to, kaj so naredili, kaj bi jih delalo vladajoče in ne capljajoče. Klasični politični larpurlartizem, če že ne  še kakšen »izem,« seveda z negativnim predznakom. Njihovo delo je prevečkrat usklajenost v neskladju želja in potreb, ki je obratno sorazmerno  z mentalnimi in intelektualnimi zmogljivosti, ki so potrebne za karkoli  spremeniti sprejeti in dojeti. Prvič v zgodovini  se dogaja,  da imamo tako porazno nesposobno vladno sestavo, da niti nekaj temeljnih stvari, ki jih imajo zapisane v koalicijski pogodbi, ne znajo pripraviti, in to kljub številčno ogromnem  administrativnemu aparatu. Rabijo zunanjo pomoč oziroma se priklopijo ali so ves čas priklopljeni na cevke za umetno dovajanje znanja kot infuzijo za njihovo totalno  anemičnost in impotentnost. Želimo si naprej, gremo nazaj. Dobili bi  radi nekaj, a ne znamo sestaviti  niti v tem kar se da pa sedimo (sedijo) na svoji administrativni birokratski  riti  napeti in nezavzeti. V Bruslju pa  je 2 milijardi evrov in več denarja za investicije, naš denar, za naše potrebe pa ga ne porabljamo. Z njim bi lahko izgradili na desetine domov za ostarele, lahko bi zgradili tretjo razvojno os, na desetine obvoznic, ki jih številni slovenski kraji nimajo pa jih potrebujejo kot Sahara vode. Ta denar leži v Bruslju zato, ker ga ta vlada ne zna porabiti. Ne samo, da ga ne zna porabiti, ne zna postaviti pred dejstvo ministra ki je zadolžen za kohezijski denar da ga »zrihta«. Ne gre tudi za to ker ni ministra, super »jaz kot ministrica« Alenka Bratušek, pa si prizadeva vso akumulirano znanje uporabiti bog ve kdaj, če kdaj.  Zamenjali so dva kohezijska ministra, eden prestar drugi preneumen, sedanja v.d. pa domišljava. Finančna karavana-perspektiva gre naprej, Vladniki lajajo in vse bolj zaostajajo. Kako pa bo, če še naprej tako? Najprej ne bo tako kot je sedaj tako, ker ne more niti , vsaj po normalnem rezoniranju.  Prvo, Vlada nima več  več dosedanje izven koalicijske »ljubice« Levice, ki je očitno ugotovila da bo šla v drugo politično(naborno) vas ali se bo igrala z drugim za vsako igro(beri zakon ali zakone)- na »veksl«,  kot je bilo včasih na plesih  na porokah na Štajerskem. Popolno divjaštvo v kadrovski politiki ali delitve-grabljenje plana po strankokratskih  kriterijih, brez kompetenc, lovijo nekdanje nezadovoljneže  iz drugih strank ali tistih ki so bili blizu  in  so pripravljeni za pet minut poslovne slave se izpostaviti. Interes države ni pomemben, pomembno je vzeti drugemu, imeti svojega izbranca ali izbranko, kjer pa je pohlevnost in ubogljivost zelo čislana karakterna, če že ni strokovna, prvina. To škodi in poškoduje  finance mnogokrat tudi trajno poškoduje osebe ki so obule prevelike kompetenčne čevlje, če se spomnimo Telekoma in odstopa predsednika uprave Matjaža Merkana, ki je nastopil funkcijo pred dvema mesecema. In še in še. Pa odškodnine,  pa nov,  za lase privlečen kandidat, in »kolo sreče«  se ustaviti noče…Tega je iz dneva v dan več.  Vlada se za svoje zakone spajdašila z novo (sicer staro v parlamentu)parlamentarno »putano« v obliki Jelinčičeve SNS. Za dnevno rabo in še za kašen sold. To Zmago zna. S tem, da je to  na kratek rok in z omejeno rabo..  Na vseh področjih jim polzi vladanje in vse povezano s tem. Polzijo jim neumnosti kot  je narek Banki Slovenije glede zaostrovanja kreditne politike, polzi jim področje zdravstva in drsi v cono sesutja, kjer je brain drain-beg možganov več kot očiten, priliv pa nezanesljiv in nekvaliteten. Vodstvo in minister pa ne sposobni in brez strokovnih ingerenc in vodstvenih kompetenc. Specialist za semena in živalske hrane pa minister.   Sodstvo je že lep čas vrtiček stare nomenklature in rdeče partijskih trdorokcev, ki malikujejo Ljuba Bavcona in njegove vloge pri ustvarjanju  KZ, ki si je pridelal status in slave naziva » Enver  Hoxha slovenskega pravosodja«. Izjeme ali odstopanja  diskreditirajo, šikanirajo, strokovno in cehovsko dotolčejo. Besede so potrebne, čeprav že dolgo odveč in nepotrebne kot takšne in bi morale odstopiti mesto spremembam, ukrepom in  čim bolj strožjemu izvajanju taistih  na področju  notranjih zadev, varnosti in posebej varovanju državne meje. Tukaj bi dodal poponoma zgrešeno početje vlade in pajdašenje  z enemu delu miselnosti , ki navaja benevolenten skorajda suicidni odnos do migrantske politike posebej perečega problema nezakonitih migracij. Intenziteta, posledice ki jih prinesejo za varnost, ekonomijo, narod, kulturo,  so nepopravljive in merljive z posledicami naravnih katastrof. O tem ima, pravzaprav Vlada nima ničesar dodelano do konca, za kar bi rekli to pa je nekaj  kar se mu reče politika, zakon,  ukrep, učinek. Nič od tega. Indolentnost, nedorečenost, medlost in strošek ter nažiranja in podiranja proračunskih  postavk. Posledice so že sedaj slabo obvladljive in spreminjajo vsakdan  vsem prebivalcem in celotni Sloveniji. Na slabše. Do sedaj. Zadnji žebelj v  krsto Vlade Marjana Šarca je  ta upokojencem obljubila zvišanje pokojnin za 6,5 evra. To bo začelo veljati šele z decembrom 2020. Ob tem se pri SAB sprenevedajo, kako gre za bolj pravično porazdelitev, medtem ko nekateri upokojenci za svoje zasluge jugoslovanskemu komunističnemu režimu živijo lagodno življenje, ostali, ki pa so trdo delali več kot 40 let, pa so prisiljeni na stara leta životariti. Tem bi nekaterih delih  nekdanje države, če parafraziram, bi rekli, » ne crkni osel do zelene trave, ki bo spomladi«. To je za populacijo ki šteje 620  tisoč ljudi  in je med 70-80 odstotkov  prejemnikov najnižjih pokojnin, ki ne presegajo 700 EUR dokaj veliko število je tistih ki imajo 600, potem je to žalitev človeškega dostojanstva skoraj ene tretjine prebivalstva. Najbolje za Slovenijo je? Da bo v Sloveniji  bolje, življenje  in vse kar sodi pod rubriko spodobno, dostojanstveno, človeško,   moramo opraviti  nekaj resnično  temeljnih korakov z stopnjo nuje-že prepozno, so: odprava cenzure, zajezitev finančnih in gospodarskih monopolov, kjer so vse prisotna ozadja, lobije, stara garda,   odprava imunitete za prvorazredne in nedotakljive kljub grehom, zato ker ščitijo še pomembnejšega grešnika in samega sebe. Ukiniti privilegije za samooklicano elito  in jih izenačiti z mano, s tabo in brez svetih rdečih trav in bikov.  Totalitarni simboli   in rituali da zavedno izginejo z dnevnega reda.  Razbliniti se nam mora dvom  in nejasnosti iz preteklosti, čeprav travmatično za prenekaterega. Zjasniti se nam mora slika  za naprej. In kaj še? Glede na stanje, ki ga lahko pričakujemo lahko sklepamo da je ta Vlada zaključila delo , mandat še ne. Prej je bilo blefiranja da se nadčloveško trudijo, sedaj nič več.  Nekaj mesecev mlatenja prazne slame, poziranja in kazanja navidezne složnosti zavzetosti in kazanje porcelanskih nasmehov, to bo skrajno domet peterice nezmožnih in nesložnih. Glede na to daje Slovenija od leta 2011 vstopila v spiralo predčasnih  volitev, je nekaj »normalnega« pred nami. Nenormalno je da nenormalno postaja normalno in mi kljub vsemu temu smo še kar naprej normalni. Volitve, predčasne so pred vrati, samo ne vemo koliko njih sočasno  drži za kljuko z željo čimprej stopiti pred volivci ter ali jim taisto kljuko drži nekdo  s zunanje strani. Od tega je odvisno kakšen datum bo in letni čas, ter oprema ki jo bomo rabili. Zagotovo bo pomlad prinesla pomlad v več ozirih. Jaz sem za, ker ne morem biti proti in zoper samega sebe. Bodite še vi, za boljši jutri,  tvoj moj, naš! Vane K. Tegov  

Sun, 17. Nov 2019 at 21:57

242 ogledov

13. programski kongres NSi: Nič več opozicija, gremo v naslednjo vlado, vendar ne za vsako ceno!
Okoli 500 delegatov in 200 drugih članov Nove Slovenije – krščanskih demokratov je na današnjem 13. programskem kongresu sprejelo prenovljen strankin program, poimenovan Za vse ljudi. Ta, kot pravijo, ponuja rešitve za skemnove izzive kot so migracije, podnebne spremembe, digitalizacija in nove tehnologije, okoljevarstvo, demografski izzivi.  V svojem govoru je predsednik NSi Matej Tonin pozicioniranje stranke v politično sredino utemeljil z zavračanjem obeh skrajnosti, neosocializma, ki  Slovenijo želi spremeniti v državo uravnilovke, razvrednotiti delo in uzakoniti teorijo enakih želodcev in neoliberalizma,  za katerega sta značilna podlo izkoriščanje delavcev in dogovorna ekonomija politično-finančnih omrežij. Strankino sidro pa še vedno temelji na evropskih in krščanskih vrednotah, je dodal Tonin. Aktualno vladajočo politiko pa je opisal kot "vladno tragikomedijo", ob kateri "človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal". Sicer pa se je Tonin v svojem, kar čustveno obarvanem nagovoru (se kar vidi, da so v ozadju 13. kongresa ostali prstni odtisi Sebastjana Jeretiča), kritično sprehodil po vseh področjih delovanja države. Tako je v kritiki javnega zdravstva jasno povedal, da se rešitev kaže v aktiviranju vseh zmogljivosti, tudi pri koncesionarjih in zasebnikih, ne pa povečevanju zdravstvene blagejne in ukinitve dopolnilnega zavarovanja. Kritičen je bil tudi do pravosodja,  obregnil se je ob več let trajajoče sodne postopke brez epiloga, zastaranja, procesne napake in založene oporoke. Zato si bodo v NSi prizadevali za korenito reformo v pravosodju, čeprav se je lustraciji izrecno odpovedal.  Za vprašanje ilegalnih migracij je Tonin dejal, da bi to moralo biti vprašanje skupne evropske politike, zavzel pa se je za krepitev slovenske policije in vojske, ki "nam danes razpada pri živem telesu,"  vsako leto je v njeej za en bataljon osipa. Po Toninovi oceni Hrvaška še ni pripravljena na vstop v schengensko območje, saj ni sposobna zagotoviti nadzora nad svojimi mejami.  Kritičen je bil tudi do "blokade civilnega nadzora" nad obveščevalnimi službami in izključitve opozicije iz Sveta za nacionalno varnost. Poseben poudarek je Tonin v svojem govoru namenil spodbujanju družine, otrok, varovanju življenja. Izognil se ni niti problematiki podnebnih sprememb, za njihovo reševanje pa so potrebne skupne akcije. Ob tej priložnosti je povzel nekaj izhodišč prenovljenega programa stranke, ki delovanje NSi opira na človekovo dostojanstvo, svobodo, pravičnost in varnost. Zavzel se je za varovanje začetka od spočetja do naravne smrti, za več otrok, za nedotakljivost človekovega dostojanstva. Da smo priče resni demografski krizi, je dejal Tonin, zato: “otroci nam prinašajo mladost in upanje. Otroci niso strošek, ampak naša prihodnost. Prinašajo nam blaginjo.” Kot je še izpostavil Matej Tonin, Nova Slovenija na široko odpira vrata vsem, ki želijo pomagati graditi drugačno Slovenijo. “Ne zanima nas, koliko ste stari, od kje prihajate, kako debelo denarnico imate, kaj ste po poklicu, kakšna je vaša etnična in verska pripadnost, spolna usmerjenost ali kakšne so vaše druge osebne okoliščine.” Matej Tonin o sredini: “Slovenija, Evropa in zahodna civilizacija so naša smer pri vprašanju vrednot. ”Krščanske vrednote so neločljivo povezane z ohranjanjem slovenstva skozi stoletja. So del naše identitete. Pravičnost, resnicoljubnost in spoštovanje sočloveka so osrednja vodila naše družbe že več kot 2000 let. Plebiscit je temelj za uresničitev naših stoletnih sanj o samostojni državi. Združena Evropa je naš dom. To so dejstva in prelomnice, na katerih se je razvila naša družba, zato predstavljajo naše središče, našo hrbtenico.” Kongres je z nekaj pripombami in amandmaji sprejel predlagano besedilo prgramske deklaracije, v svoje vrste so sprejeli stranko Reset. Program Za vse ljudi na 32 straneh izpostavlja nekaj ključnih točk, za katere se, kot je poudaril generalni tajnik Robert Ilc, v prihodnji vladi želi zavzemati NSi in ga ne več “držati v izložbi” v opoziciji, kot so jim to do sedaj med vrsticami očitali.

Sat, 16. Nov 2019 at 22:35

464 ogledov

Se je po slovesu občinskega šerifa Srečka Đurova, župan Aleksander Jevšek skril v "mišjo luknjo"?!
Kako je mogoče, da so se kolesja Mestnega sveta mestne občine Murska Sobota ustavljena vse od meseca junija, se v komentarju sprašuje uredništvo pomurske-novice.si.  Takrat je namreč občinski svet občine zasedal zadnjič, vse do danes pa župan seje še ni sklical. Glede na okvirni terminski načrt sta izostali seji v mesecu septembru in oktobru. Morda je vse v najlepšem redu, proračun za leto 2019, ki je bil s strani mestnega sveta potrjen, je sprejet, investicije se izvajajo, občinska uprava skupaj z županom “pelje” vse, kot je po planu. Pa je res tako?  Naj spomnimo. S 1. oktobrom se je na direktorski položaj mariborske Upravne enote umestil zloglasni Srečko Đurov, direktor občinske uprave in desna roka župana Aleksandra Jevška, oba člana Židanove partije reformiranih komunistov SD, Đurov pa sin nekdanjega oficirja agresorske JLA. V Mursko Soboto je prišel pred petimi leti po partijskem ukazu, enako mu je partija "uredila" prestižni položaj direktorja UE v Mariboru, ker je svoje delo v Murski Soboti opravil v veliko zadovoljstvo omrežja globoke države. Tudi z njegovo epizodo svetovalca generalnemu direktorju Pošte Sloveinja so bili strici očitno zelo zadovoljni. In kakšna je zapuščine Srečka Đurova, ki so mu strici nagradno uredili direktorovanje na mariborski upravni enoti? Seznam okostnjakov, ki silijo iz omar županstva je dolg, uredništvo pomurske-novice.si je izpostavilo le najpomembnejše. Nezakonit nakup prostorov v lastništvu Galexa, ne transparentnost podjetja CEROP pri izgradnji objekta MENSANA, sporno sodelovanje s podjetjem Zgodba d.o.o., pred vrati dokončna sodba odpuščene sodelavke… V javnosti nakup prostorov na Grajski ulici nasproti Zdravstvenega doma Murska Sobota ni doživel kakšne posebne reakcije. Županstvo, verjetno je bil motor vsega Srečko Đurov, je v totalni vojni zoper javni zavod Pomurske lekarne in njenega direktorja Ivana Zajca, potegnila najbolj podlo črto,  ustanovitev samostojnega občinskega zavoda javnih lekarn. Toda, za slednjo ni imela pooblastila, zato je poteza župana Aleksandra Jevška, ko je izvedel nakup v višini 313.100 EUR (in denar nakazal na račun podjetja CNMT d.o.o.) zagotovo nezakonita. Sklicevanje na to, da je mestni svet to aktivnost potrdil v NRP (Načrt razvojnih programov) in s tem dal zeleno luč županu, je seveda smešna. Mestni svet v novi sestavi ni nikoli odločil o tem, da bo Mestna občina Murska Sobota ustanovila svoj lekarniški javni zavod. O tem dokončno ni odločil niti občinski svet v prejšnjem mandatu. Toda, zgodilo se seveda ni nič, vprašanje pa je ali bodo o tej ne zakonitosti spregovorili nadzorniki občine in župana vprašali, od kod pravna podlaga, da sproži aktivnosti za začetek postopkov za izstop iz ustanoviteljstva Pomurskih lekarn, razdelitev premoženja ter ustanovitev novega javnega zavoda! Izgradnja objekta MENSANA nezakonita? Računsko sodišče ima v svoji reviziji jasne pomisleke, zato je sklepati, da podjetje CEROP (Center za ravnanje z odpadki Puconci), ki ga vodi direktor Franc Cipot, ni registrirano za “tovrstne akrobacije” ampak so ga pomurske občine ustanovile za zbiranje in predelavo odpadkov. Obvod, kjer se je pod pretvezo izgradnje objekta ponovne uporabe predmetov vzpostavilo medgeneracijsko središče, ki ga obvladuje SD kader in celo družinska naveza, je s prodajo hrane in restavracijo več kot nezakonit. Toda, nadzor, ki bi ga po pooblastilu občinskega sveta morali izvajati župani občin, je popolnoma izostal. “Mensana” je v letu 2018 poslovala z izgubo, v pomoč pa ji je seveda “priskočilo” podjetje CEROP. Kako? Z dokapitalizacijo v višini slabih 41.000 EUR! Z denarjem preplačanih položnic? Občina Murska Sobota (oz. župan Jevšek) še naprej sodeluje s podjetjem Zgodba d.o.o., za katero je Nadzorni svet murskosoboške občine že v prejšnjem mandatu ugotovil nezakonitost, stranka SDS pa celo sprožila postopek pred KPK (Komisija za preprečevanje korupcije) in Računskim sodiščem. Toda, nihče nam nič ne more, kroži verjetno beseda med pripadniki stranke SD in povezanimi, zato v letu 2019 podjetju Zgodba d.o.o., katere sedaj že (https://nova24tv.si/slovenija/politika/murskosoboski-zupan-jevsek-vpleten-v-necedne-posle-mestni-odbor-sds-murska-sobota-vlozil-prijavo-racunskemu-sodiscu-in-stefanecevi-kpk/ )bivši lastnik (v ozadje se je umaknil zaradi pritiskov) je med drugim tudi strankarski prijatelj župana Jevška Matevž Frangež, že 18.474,46 EUR. Do danes skupaj pa kar 111.293,90 EUR. Kmalu bo znan tudi razplet sodbe o nezakonitosti razveljavitve pogodbe o delu z eno izmed bivših zaposlenih na občini. Vse kaže, da je “režije” o zavlačevanju postopkov konec. Spomnimo, da je zaposlena občino zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja tožila, tožbo na prvi stopnji dobila, murskosoboška občina pa se je na odločitev sodišča pritožila. Uspela je na ponovnem sojenju na prvi stopnji, kjer pa je zaradi zamenjave sodnika (s sodnico) in celotnega senata uspela brez prič sodbo obrniti v svoj prid. Toda, sedaj bo dokončno odločilo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Sodba bo znana kmalu, predvidoma konec meseca. Če bo sodišče prikimalo že znani prvi odločitvi sodbe na prvi stopnji o nezakoniti prekinitvi delovnega razmerja, se bo občina okrepila s prihodom odpuščene nazaj na delovno mesto, “lažja” pa bo za za dobrih 200.000 EUR! Neuradno, menda so sodniki presodili v prid nekdanje zaposlene! Je v ozadju še kaj, kar lahko eskalira? Morda poslovanje objekta EXPANO, ki predstavlja izjemno tvegano “početje” murskosoboškega župana in lahko resno ogrozi investicijske naložbe v naslednjih nekaj letih?  In na koncu! Če kdo, je verjetno z "nagradno" premestitivijo Srečka Đurova najbolj zadovoljna njegova soproga. Kar nekaj zakonskih zvez v občinski upravi naj bi se končalo v petletnem obdobju direktorovanja Srečka Đurova. Vir: pomurske-novice.si

Sat, 16. Nov 2019 at 09:56

985 ogledov

VIDEO: Romana Tomc: Slovenski pokojninski sistem je zapleten in nevzdržen, kot rešitev SDS zagovarja demografski sklad
Da bi kaj več zvedeli o tem, o pasteh, različnih razlagah, pasteh na katere naletijo tisti  ki ga vzdržujejo, če ga, nam je Romana Tomc dodala nekaj  njenih videnj te problematike, snovi, za katere  ima vsekakor več kot dovolj izkušenj, da tem področju in seveda na področju socialne politike. Pravzaprav je dobršen del svoje  kariere v politiki ali ob njej namenila socialni politiki in posledično temu pokojninam in  sistem po katerem se pride do njih. Ali to gre gladko, v pravo smer, ali pa z ah hoc ukrepi zapolnjujejo nastale vrzel, sistemskih rešitev v smislu stalnosti, dolgoročnosti pa še ni. Tudi za to tega ni, ker je to mnogo bolj komplicirano, kompleksno in z znanjem in kompetencami povezano delovno področje.            Kakšen je pravzaprav slovenski pokojninski sistem? Pravzaprav je naš pokojninski sistem izredno zapleten.  Ob koncu septembra je število upokojencev v Sloveniji  zanašalo 620 759 oseb s tem statusom.  V to številko so zajeti: starostni, invalidski, družinski in vdovski. Pravo število dobimo, ko odštejemo  prejemnike družinski pokojnin, ki jih prejemajo otroci po umrlih staršev. »Za naš pokojninski sistem je potrebno vedeti koliko njih dejansko vplačuje v pokojninski sistem. Naš pokojninski sistem je tako imenovani pretočni, kar pomeni da pokojnine ki jih dobivajo upokojenci niso  rezultat vaših  vplačil na vaš pokojninski račun , iz katerega  po koncu delovne dobe po 40 letih  potem koristite, ampak se vsa ta vplačila takoj uporabijo za tiste upokojence ki prejemajo pokojnino sedaj.  Pravi vplačniki so tisti iz gospodarstva, javnemu sektorju prispevke plačuje država.  Plačnikom iz gospodarstva je 694  tisoč«, je bila jasna Romana Tomc v navajanju, ki krojijo razmerje med aktivno delovno populacijo, ki vplačuje v pokojninsko blagajno in številu prejemnikov iz pokojninske blagajne. Razmerje med prejemniki in vplačniki  je 1:1 čeprav uradna vladna statistika navaja 1:1,54 tudi zato, ker upošteva zaposlene v javnem sektorju.  V spodobnih evropskih državah da nastopi kriza v pokojninski blagajni ko razmerje med prejemniki in zaposleno populacijo pade na manj kot 1:4, iz česar izhaja, da je naš pokojninski sistem  v krizi.  “Poleg zapletenosti in nejasnosti pa je slovenski pokojninski sistem tudi nevzdržen. Razmerje med prejemniki pokojnin in vplačniki prispevkov se slabša, ustreznih sprememb ni na vidiku. Na to, kot tudi na številne druge izzive, nas vsako leto opozarja tudi Evropska komisija. Zdi se mi zelo krivično, da vlada Marjana Šarca ljudem ne pove odkrito, kaj nas na čaka. Napovedi so jasne, ohlajanje gospodarske rasti pomeni dodatne finančne pritiske na pokojninsko blagajno«, je opozorila Romana Tomc. Naša pokojninska blagajna ni izravnalna, čeprav pravijo da je. Da to počnejo tako kot počnejo in da zgleda kot da je izravnalna, je kriv obstoječi zakon  po katerem kadarkoli zmanjka denar,  vlada pa poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja v naslednji treh letih lahko pride do kolapsa pokojninske blagajne.  Zelo »dobro« obvladajo sitem delitve »bonbončkov« v obliki  letnega dodatka , ki je zelo draga stvar in nevarno početje za pokojninski blagajno. Poledice so nevarne, ampak njihova  politična kratko vidnost povezana z neveščostjo  jim je mnogokrat v napoto, žal na škodo vzdržnosti pokojninske blagajne. Kje pa vidimo rešitve oziroma kako bomo rešilo to nevzdržno in nevarno stanje slovenskega pokojninskega sistema? Najprej, nujno odpraviti in popraviti trenutni  odmerni odstotek. Ker v danem trenutku je skoraj  enak socialni podpori  in drugim transferjem k niso utemeljene  z  delovno dobo in stratusom zaposlenega. Pravično in pošteno  za pokojnino je da je odvisna od vplačanih prispevkov. Odpraviti je treba razloge ki pripeljejo do  diskriminatornega   razmerja med  pokojninami žensk in moških. Ena od rešitev  je bil tudi v mesecu maju predstavljen predlog Slovenske demokratske stranke o Slovenskem demografskem skladu: “S prodajo državnega premoženja in delom dobička državnih podjetij bi polnili pokojninsko blagajno. Predlog v državnem zboru ni bil sprejet, je pa takrat vlada obljubila, da bo svoj predlog zakona predstavila še v letošnjem letu. Sklad bi bil dodatek, dodatni vir, ki bi na nek način vplival da stabilnejšo pokojninsko blagajno. Sicer pa njegovi učinki ne bodo vidni in občuteni kmalu, ampak čez leta, v polni meri čez deset let. Ampak tudi svojega še niso pripravili kaj šele sprejeli.  Velja , glede Demografskega sklada pogledati pri drugih, ki to imajo in  prenesti na naše razmere. To ni nič narobe, če funkcionira oziroma daje učinke. Veliko je treba delati na tem, da bo čim več vplačnikov v blagajno, kar predpostavlja tudi ukrepe  za zaustavitev bega možganov in skreirati inovativno zaposlovalno  politiko, ki bo mlade zadržala doma za dalj časa, ne pa izšolati jih in pozabiti nanj."  Kot sama pravi: »Nismo edini, ki se soočamo s to problematiko. Ogromno idej in enostavnih rešitev bi lahko dobili le s pogledom okoli nas,” opozarja Romana Tomc. “Novi predlogi sprememb pokojninske zakonodaje omogočajo upokojencem, da bodo lahko, poleg prejemanja pokojnine, hodili tudi na delo. To se mi zdi dobro. To, da bi mladi zaradi tega težje prišli do zaposlitve, pa je le umetno ustvarjanje medgeneracijskega konflikta. Primer dobre prakse iz tujine je na primer mentorska shema, ki rešuje to vprašanje.” Neizpodbitno je, da trenutna vlada mora spremeniti odnos oziroma postaviti svoje državljane na prvo mesto in ne stvari reševati z lahkoto,  za kar potrebuje ogromno denarja. Kot je primer pokritja bančne luknje v višini 5 mlrd  EUR, kar je vlada tudi storila, za zapolnitev  blagajne, kar je  mnogo bolj vitalno za življenje občank in občanov, pa ne.  Tukaj se premleva do onemoglosti, črpav je letni proračun pokojninske blagajne nižji, okoli 4 milijarde EUR.           Žal, Šarčeva vlada spremembe zadržuje, ali jih ne zmore pripraviti in speljati ali pa kratkovidnost, ki jo kaže trenutno vladajoča politika na dnevni bazi. Upajmo da ne za dolgo. Edini in naglavni greh je  odnos do pokojninske blagajne, kjer se neskončno veliko blefira, administrira in igra interes za razrešitev vrzeli, in ne intervenira. “Slovenski pokojninski sistem potrebuje celovito prenovo in ne le všečnih popravkov. Krivic ne smemo popravljati z novimi krivicami. Največja krivica pa ostaja to, da pokojnine postajajo socialni prejemki, njihovi prejemniki pa socialni problem.” je za konec povedala  današnja gostja Romana  Tomc. Čimprej tem bolje! Vane K. Tegov

Thu, 14. Nov 2019 at 21:12

459 ogledov

Franc Bogovič: Takoj prekiniti tihotapske poti za nezakonite migrante in s Frontexom pomagati BiH pri soočanju z migranti
Bruselj, 14. november 2019 – Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je na današnjem zasedanju Evropskega parlamenta v razpravi o položaju migrantov v Bosni in Hercegovini, zlasti v Bihaću, ob obravnavi izjave Sveta EU in Evropske Komisije opozoril, da se BiH sooča z vedno večjim številom nezakonitih migrantov, ki jih ne obvlada, situacijo dodatno otežuje dejstvo, da se BiH istočasno ukvarja tudi s številnimi notranjepolitičnimi spori. Ta pritisk nezakonitih migrantov na BiH in zatem posledično tudi na slovensko-hrvaško mejo je po njegovih besedah zelo velik. Bogovič je pozval k prekinitvi tihotapskih poti za nezakonite migrante in s pomočjo Frontexa tudi k pomoči BiH pri soočanju migranti.  Izjava evropskega poslanca Franca Bogoviča na plenarnem zasedanju Evropskega Parlamenta o situaciji z velikim številom nelegalnih migrantov v BiH:

Thu, 14. Nov 2019 at 20:10

457 ogledov

VIDEO: Dr. Milan Zver: EU naj da jasen signal, da ilegalni migranti in tihotapci niso niti zaželeni niti dovoljeni
"Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je na plenarnem zasedanju v Bruslju dejal dr. Milan Zver. Evropski poslanec dr. Milan Zver je na današnjem plenarnem zasedanju v Bruslju razpravljal o migrantski situaciji v Bihaču. Ocenil je, da bi evropski parlamentarci o tej temi morali spregovoriti že zdavnaj, pa se morda ne bi pogovarjali o težavah, temveč o rešitvah, sedaj pa so soočeni s tem, da se ukvarjajo s posledicami problema. Ali kot se je slikovito izrazil dr. Milan Zver: "Upravljanje EU z migracijami zgleda tako, da "rep maha s psom, ne pa obratno." Evropski poslanec je bil tako tudi kritičen do odziva Evropske unije v povezavi z migracijami in je ob tem ocenil, da zaradi neustreznega odziva balkanska pot realno obstaja, prav tako pa tudi drugi problemi, povezani z nezakonitimi migracijami. "Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je v razpravi opozoril evropski poslanec. Po njegovih besedah si je Evropska unija sicer zadala jasne cilje glede vračanja nezakonitih migrantov nazaj v varne države oz. v države izvora, zato je poslanec kot izredno neodgovorno ocenil dejstvo, da teh ciljev niti približno ne izpolnjujemo. "Ravno zato, ker nezakonitih migrantov ne vračamo, zmanjkuje prostora za resnične begunce, torej tiste, ki so dejansko v življenjski nevarnosti v svojih državah," je bil oster poslanec, ki je tudi poudaril, da je treba pripraviti jasno politiko: kratkoročne in dolgoročne ukrepe. "Tudi, kar se Bihaća tiče. Predvsem pa je treba nezakonitim migrantom in tihotapcem dati jasen signal, da v Evropski uniji nezakonite migracije niso niti zaželene niti dovoljene," je zaključil dr. Milan Zver. VIDEO nastopa dr. Milana Zvera
Teme
ddr Klemen Jaklič ustavni sodnik Ustavno sodišče ločeno odklonilno stališče Matej Accetto

Zadnji komentarji

Danilo Papič

2019-11-16 15:31:22


Gospa Romana Tomc, pokojninske problematike ne razumete, ali pa se delate, da je ne razumete. Pravite, da je slovenski pokojninski sistem nevzdržen. Če ga vzdržujemo, je očitno vzdržen! Saj nečesa, kar je nevzdržno, ne bi mogli vzdrževati. Demografski sklad bo potuha! Ustvarjal bo napačen vtis, da nekje en velik kup denarja čaka na upokojence; treba ga bo samo še razgrabiti. Le kdo bi ob tem kupu denarja pomislil na kakšno pokojninsko reformo! Če imamo kup denarja, ne rabimo nobene pokojninske reforme, bo rekel Janez Janša. Demografski sklad problema ne bo rešil, ampak ga bo zamaskiral. Demografski sklad je samo prelaganje denarja iz levega v desni žep. Kar ne bi bilo nič narobe, če demografski sklad ne bi povečeval apetitov. "Kadarkoli zmanjka denar, vlada poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja lahko v naslednjih treh letih pride do kolapsa pokojninske blagajne", pravite. Dva stavka, ki sta med seboj nelogično povezana: ravno zaradi tega polnjenja pokojninske blagajne iz proračuna NE BO prišlo do kolapsa pokojninske blagajne, sicer pa bi! "Odpraviti je treba razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških", pravite. Nobenih razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, ni treba odpravljati, ampak je treba odpraviti diskriminatornost samo! Bojim se, da se boste pri odpravljanju razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, tako izčrpali, da vam bo zmanjkalo energije za odpravo diskriminatornosti same. Zato pustite razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, in odpravite diskriminatornost samo! Gospa Tomc, ali Vi razumete razliko med poviševanjem pokojnin in pokojninsko reformo? Janez Janša, recimo, tega dvojega ne razlikuje. Dovolite, da Vam povem razliko. Poviševanje pokojnin pomeni aktivni generaciji več vzeti in to dati upokojenski generaciji. Pokojninska reforma pa pomeni upokojenski generaciji dati več, ne da bi več vzel aktivni generaciji. Naj to ilustriram z bencinskim motorjem. Prispodoba za poviševanje pokojnin: da bom prevozil več kilometrov, moram natočiti več bencina. Prispodoba za pokojninsko reformo: Izboljšam motor (povečam izkoristek motorja) in z ENAKO količino bencina prevozim VEČ kilometrov.
APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Klemna Jakliča do odločbe US o "migrantskem zakoniku" razgalilo spolitiziranost US