SI
12. Pučnikov pohod na Boč
Dr. Milan Zver: dr. Jože Pučnik je bil in ostaja nestor slovenske državnosti, kar so priznavali in priznali tudi njegovi politični nasprotniki
V Fokusu
Novice

Nedelja, 15. september 2019 ob 09:24

Odpri galerijo

Včeraj  potekal 12. tradicionalni Pučnikov pohod na Boč. Organizirata  ga vsako leto Občinski odbor Rogaška Slatina in Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Letos je v pomoč priskočil tudi dr. Milan Zver, poslanec v Evropskem parlamentu iz Slovenije in za časa  življenja  dr. Pučnika njegov najbližji sodelavec.

Pohod je potekal sproščeno, prijetno in ob lepem vremenu. Pred samim prihodom  v  planinskega doma  kjer  stoji cerkev sv. Miklavža,  je v spomin na očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika potekala sveta maša. Mašo je daroval Kostrivniški župnik, gospod Viktor Vratarič.

Ob planinskem domu  na  Boču je potekala manjša slovesnost z osrednjim govorcem, dr. Milanom Zverom. Kot njegov dolgoletni sodelavec je orisal njegovo pot, ki nikakor ni bila ne ravna in ne lahka, celo težka in na trenutke nevzdržna. Njegova močna volja in želja, da se nekoč vrne v Slovenijo vedoč, da so ga nekdanje oblasti izgnale ali pognale v exil, ga je ohranilo pri življenju in kasneje kot glavnega pobudnika vseh procesov, ki so pripeljali do samostojne Slovenije.  Po besedah dr. Zvera, « Dr. Jože Pučnik je bil ključna oseba slovenske demokratizacije in osamosvajanja. Boril se je za svobodo misli in izražanja. S pohodom kot je ta, na posebno plemenit način ohranjamo spomin na očeta slovenske državnosti.«

Da je  dr. Pučnik veliko ime ne samo v domačih okvirjih ampak, da njegovo delo, znanje in prispevek demokratizaciji v evropskih prostorih, priča tudi to, da se ena od konferenčnih dvoran  v Evropskem parlamentu imenuje po dr. Jožetu Pučniku.

Obiskovalci in pohodniki so bili iz vseh koncev  Slovenije. Prisotne sta pozdravila tudi poslanca SDS Boris Doblekar in Jožef Lenart, oba  prvič poslanca v tem parlamentarnem sklicu . "Rad grem na ta pohod, daleč od mojih krajev, saj čutim dolžnost in spoštovanje do dr. Jožeta Pučnika. Pučnik je zaslužen, da je SDS najbolj domoljubna stranka v Sloveniji in da sploh imamo svojo državo," je bil mnenja Doblekar.

Jožef Lenart je vse prisotne spomnil, da moramo biti ponosni na slovensko pesem, na slovensko kulturo in da moramo biti ponosni na delo dr. Jožeta Pučnika.

Dr. Andreja Valič Zver, tudi med prisotnimi , skrbi in bdi nad  dediščino v pisani in drugače dokumentirani obliki ter obenem dela na tem da se generacije ki prihajajo za nami imajo vpogled in pravilno sliko od delu ter njegovem prispevku v vseh možnih oblikah za to današnjo, našo samostojno Slovenijo.

Slovesnost v spomin na dr. Jožeta Pučnika je spremljal pester kulturni program, ki ga je povezoval Mitja Grmovšek. 

Vane K. Tegov

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 12. Nov 2019 at 14:43

163 ogledov

Ohrid: »Mali Schengen ali veliki Balkan« odgovor, obup ali kompenzacija za neuspeh?
10. novembra so predstavniki treh balkanskih držav na Ohridu pristopili k realizaciji ideje, ki predvideva uvajanje ukrepov, s katerimi bodo pospešile postopke pri potovanjih ljudi in prometu blaga med državami. S tem bodo privlačnejše tudi za tuje vlagatelje.  Kaj pravzaprav pomeni s drugimi besedami? Države, vsaj dve od treh, Albanija in S. Makedonija, sta bili v mesecu oktobru zavrnjeni oziroma niso dobili datum za začetek pristopnih pogajanj ali z drugimi besedami njihova dosedanja pripravljenost je bila ocenjena kot nezadostna in premalo vsebinsko poglobljena,  Srbija pa sama pri sebi ve da tam jih še nekaj časa ne vidijo  oziroma da oboji shajajo dobro brez da ustvarjajo skupno bivanje na isti  politični in ekonomski platformi. Voditelji Severne Makedonije, Srbije in Albanije so se v okviru ideje "Malega Schengena" dogovorili za prost pretok delovne sile in potovanja med državami le z osebno izkaznico. Potovanja državljanov med tremi državami zgolj z osebno izkaznico  naj bi omogočili do konca letošnjega leta. Uvesti bi prav tako  tudi skupna delovna dovoljenja, kar bo omogočilo prost pretok delavcev med državami. Ob tem bodo uvedli tudi enotno priznavanje kvalifikacij in diplom. Med drugim bi naj z omogočeno  svobodo gibanja in pretoka blaga veljala na prostoru, kjer živi 12 milijonov ljudi. Ukrep naj bi jim  zelo koristil, saj »imajo« težave z delovno silo.  Vse lepo in prav.  Vprašanje je koliko je to ukrep ali dogovor ali odgovor na nekaj  in v kakršni meri  je to zares iskren dogovor. Po mojem mnenju je do »kontra« Bruxellesu na zavrnitev čeprav so v svojih domačih sredinah so pričakovale prej kaj drugega kot »trepljanje » po rami , češ, mi vas prosimo da nadaljujte  z vašimi reformami  in strukturnimi spremembami ker ste v vsakem primeru pred »vrati« Evrope. Njihova politična scena od vseh, posebej pa dveh držav, Makedonije in Albanije to ocenjujejo kot poraz celotnih  vladajočih garnitur. To posebej velja za »reformirano« Makedonijo kjer je premier Zoran Zaev podal odstopno izjavo z datumom veljave prvi januar 2019 ter predčasne volitve, ki imajo napovedan  datum  za 12 april. Kako se oni vidijo v okviru tega »mini  Schengena«? Po  besedah Aleksandra Vučića, srbskega premierja, bodo ustvarili "vzdušje, ki bo koristilo nemškim in drugim tujim podjetjem". "Naša gospodarstva bodo privlačnejša za neposredne tuje naložbe," poudarja srbski predsednik. Prav tako napoveduje, da bodo vse tri države predstavile skupne turistične ponudbe, s katerimi ciljajo predvsem na turiste iz Azije.  Prav tako  na vprašanje ali Srbija  pripravljena sprejeti kakršno koli alternativo članstvu v Evropski uniji, vse države v regiji zavezane evropski poti, da pa ni vse odvisno od njih. Makedonski premier Zoran Zaev  pa celo » da vse to,  po njegovi oceni pomenilo pridobitev za celoten Balkan« in "nas lahko spremeni v pomemben dejavnik v Zahodni Evropi, kamor stremimo", poroča makedonska tiskovna agencija. Albanski premier Edi Rama  k temu pove, da ni alternative evropski integraciji za Zahodi Balkan, vendar pa regiji ni treba čakati, da postane del EU-ja za reševanje nekaterih vprašanj. Zavzel se je tudi, da bi v "mali Schengen" enakopravno in na legitimni osnovi vključili tudi Kosovo, poroča srbska tiskovna   Realna slika pa je? Slaba, kontra produktivna, ne obetavna. Spomnimo, oktobra voditelji držav članic EU-ja, predvsem zaradi zadržka Francije, niso odobrili začetka pristopnih pogajanj s Severno Makedonijo in Albanijo, čeprav sta državi po mnenju Evropske komisije izpolnili pogoje. Severna Makedonija z zgodovinskim dogovorom z Grčijo o spremembi imena, Albanija pa s korenito in ambiciozno reformo pravosodja. Dejansko so to pristopi in odgovori samim sebi in tolažbo  za lastne neuspehe. Nobena reforma  se ne bo premaknila v pozitivno in želeno smer. Bistvo ali bolje povedano glavni vzrok za ne sprejem  oziroma zadržek k ne prižiganju zelene luči za začetek pristopnih pogajanj z vstop v EU je in ostaja sistemska korupcija in ne obstoj pravne varnosti  njihovih državljanov. To celo , posebej v Makedoniji gre v smeri poglabljanja tega problema. Tenzije ki so pod površino ostajajo, nekje se bodo poslabšali,  ali bodo nastale nove. Primer Albanije je takšen,  da sprva sicer navaja da se mora ogovarjati s Srbijo čeprav ne pričakuje napredka, ne izključuje kasneje vključitev Kosova, sočasno pa Srbija o tem noče slišati. Kosovo kot takšno pa nasprotuje pobudi, celo zavrnil je vabilo na srečanje v Ohridu. Glavni kandidat za novega kosovskega premierja Albin Kurti je celo  dejal, da "ne smejo dovoliti formiranja četrte Jugoslavije". To zadnjo trditev se delno potrdi s prisotnostjo predstavnikov sicer skeptičnih BIH in Črne gore. Kot je v navadi pri tovrstnih idejah s polno pompa in  nič kaj dosti vsebinskih obetov, bi naj napovedali nova srečanja že v decembru. S to pobudo celo se bodo dodatno razbohotile » pretok« nezakonitih početij za izbrane, vse ostalo pa ostane,  kot  je podtalno izsiljevanje, umazane igre,  dodatni pogoji  na izhodiščnih točkah blaga in storitev, s drugimi besedami kvečjemu nižanje že tako nizkih standardov v menjavah na vseh ravneh. Novi zapleti na obzorju ne pa jasna slika in nameni, da bi kar koli izboljšali. Če si bodo dvignili rating  na domačih političnih  prizoriščih, ali si bodo podaljšali življenje glede na začasno politično »»amputacijo« njihovih namenov povezanih z Evropo ostaja da vidimo, zvemo ali dočakamo. Ta sestanek liderjev držav  »lucky loser-jev«, je  igra za javnost ali teater na odprti sceni,  ali »bluzenje« v slogu izjave makedonskega premierja Zorana Zaeva o   nesrečnem  Balkanu kot  »mestu lepega in prijetega kraja za bivanje in ustvarjanje srečne prihodnosti« Kaj bo pravzaprav iz tega,  bo to  tisti ne najboljši stari Balkan ali novi še slabši Balkan-klan? Vane K. Tegov

Mon, 11. Nov 2019 at 17:42

321 ogledov

Poslanska skupina SDS zahteva izredno sejo DZ: Ljubljanski župan Jankovič z gradnjo kanalizacijskega kanala ogroža pitno vodo
Spomnimo. Mestna občina Ljubljana (MOL) nad vodovarstvenim zajetjem Kleče gradi kanalizacijski vod do centralne čistilne naprave. Po mnenju civilnih iniciativ in nevladne okoljske organizacije Alpe Adria Green (AAG) se projekt realizira na osnovi neprimernega prostorskega akta za vodovarstveno območje od Broda do Ježice, ob tem pa se posega v lastniške pravice lastnikov zemljišč, ki mejijo na predvideno traso kanalizacijskega voda. Gradbeno dovoljenje je nepopolno, ker nima logično povezanih parcel, natančnih geodetskih izmer, zakoličene trase in služnosti (vseh) lastnikov na prečnih parcelah in ob javnih poteh, krajani pa navajajo še druge nepravilnosti (puščanje sistema, posedanje terena, gradnja neposredno na prod brez utrditev). Pravna država ne obstaja več. Ko policija ščiti protipravna gradbena dela za izgradnjo kanalizacije na vodovarstvenem območju, od katerega je odvisno 300 tisoč ljudi, je to znak, da živimo v državi brez reda, v kateri policija raje ščiti oblastno mafijo. Posnetki s terena potrjujejo, da so se najhujše grožnje uresničile. Tamkajšnji kmeti in lastniki zemljišč nimajo več nikogar, na katerega bi se lahko obrnili, da bi jih zaščitil. Slep za dogajanje je tudi minister za okolje Simon Zajc. AAG, ki je v izboru najbolj neekološke osebnosti leta na vrh črne liste za leto 2018 uvrstila Mestno občino Ljubljana (MOL), je pred časom pripravila precej obširno analizo, v kateri med drugim piše: »Grožnja onesnaževanja vodonosnika iz kanala C0 je objektivno prisotna. Poškodbe kanala C0 in iztekanje nevarnih odpadnih voda v vodonosnik bi oslabilo njegovo funkcijo prečiščevanja vode iz reke Save. Ljubljana bi lahko izgubila ta nenadomestljivi vodni vir in ostala brez pitne vode.« Ob tem se moramo zavedati, da vodonosnik zagotavlja več kot 300.000 prebivalcem Ljubljane 90 odstotkov dnevnih potreb po pitni vodi, zato je eksistencialnega pomena za to regijo.   Prebivalce MOL upravičeno skrbijo tudi nepravilnosti v postopku, ki ne dajejo zaupanja v premišljenost in dobronamernost projekta. Prvotno gradbeno dovoljenje iz leta 2014 je bilo izdano, kot da gre za nezahteven objekt, s čimer se je doseglo, da ni bila izvedena presoja vplivov na okolje. Tudi z drugim gradbenim dovoljenjem, kjer je bilo potem vendarle dorečeno, da gre za zahtevni objekt, so vsi ostali pogoji ostali enaki. MOL je po oceni AAG zavajal v vlogi za EU sredstva, molči pa tudi o potresni izpostavljenosti območja, zato AAG ocenjuje, da so v občini »prevladali komercialni in pridobitni interesi nad javnim interesom varovanja vodnega vira in pitne vode.« Okoljevarstveniki obenem tudi opozarjajo, da potresno aktivna geološka prelomnica le sto metrov pod površjem razpolavlja vodonosnik od Broda do Ježice ter da sunkovita, tudi pet metrov visoka nihanja podtalnice v vodonosniku sprožajo močne geohidrološke sile, kar bo trajna grožnja za poškodbe kanalizacijskih cevi. Strokovnjaki s področja komunalnega inženirstva, geomorfologije, varstva okolja, hidrogeologije in drugih sorodnih strok so tudi ocenili, da predvidena izvedba ne omogoča popolne neprepustnosti kanala za fekalije in je pitna voda bakteriološko hudo ogrožena, saj ni vododržne plasti, ki bi pod kanalom ležečo podtalnico varovala pred izlivi oz. onesnaževali. Zaradi vsega navedenega bi Ljubljana lahko trajno ostala brez glavnega vira pitne vode, sam projekt pa prinaša tudi visoko ranljivost za teroristične grožnje. Naj spomnimo, da je bila 17. novembra 2016 v Državnem zboru RS izglasovana dopolnitev Ustave RS s 70. a členom, v katerem je pravica do čiste pitne vode postala ustavna kategorija, zato njeno varovanje presega pristojnosti Mestne občine Ljubljana.V poslanski skupini SDS izpostavljamo, da bi gradnja na vodovarstvenem območju morala potekati premišljeno in skrbno. Za izgradnjo kanalizacijskih vodov na vodovarstvenem režimu VVO IIA – ožje območje s strogim vodovarstvenim režimom, se zahtevajo najvišji ISO standardi za uporabljeni material. Toda pojavljajo se navedbe, da so uporabljene cevi v primeru kanala C0 primerne zgolj za odpadno meteorno vodo, ne pa za bolj škodljive kanalizacijske odplake. Javnost na to vprašanje doslej ni dobila prepričljivega odgovora. Naj ob tem spomnimo, da se je v Sloveniji že zgodil primer smrti še ne 1-letnega otroka zaradi pitne vode okužene s fekalijami (Loška dolina, 2011) in primer smrti drugega, 4–6 let starega otroka zaradi fekalij v pitni vodi (vodovod Cerkno). Ni odveč pripomniti, da so v vodarni Kleče  morali za več kot 20 let zapreti 12. črpalno vrtino zaradi izlitja samo ene banje iz galvanizacije v Šentvidu. Ključno vprašanje je torej, zakaj se MOL igra z zdravjem ljudi in zakaj Vlada RS ter pristojna ministrstva ne odreagirajo v zaščito prebivalcev in vodnih virov? Pravica do pitne vode je ustavna kategorija, prav tako pravica do zasebne lastnine. Oblast Mestne občine Ljubljana in investitor gradnje kanala C0 pa se nanju očitno požvižgata, pristojna ministrstva in preiskovalni organi se sprenevedajo. Zato so zadnji branik aktivni posamezniki in lastniki zemljišč, ki se jih sporna trasa kanala C0 dotika. Ti so gradbince na Ježici v mesecu aprilu 2019 pričakali s traktorji in drugo kmetijsko mehanizacijo in jim tako preprečili začetek del, saj MOL z njimi nima sklenjenih ustreznih pogodb. Lastniki zemljišč pravijo, da je občina kanalizacijski kanal v zemljiški knjigi vrisala na drugih parcelah, kot si je dejansko pridobila služnostno pot in gradbena dovoljenja. Svoje napake ne želijo popraviti in se s kmeti pravično dogovoriti za novo služnost. Kljub vsem nepravilnostim se je na osnovi začasne odredbe, na katero je bila v zakonsko predpisanem roku vložena pritožba, ki je do danes brez odgovora, v ponedeljek, 11. novembra 2019, ob podpori policije izvedel poizkus začetka izgradnje na spornih parcelah 1488 in 1487, ob tem pa tudi poseg na zemljišča izven določil te odredbe. Z drugimi besedami: izvajalci so odstranili tudi zakonito postavljeno kmetijsko mehanizacijo iz zasebnih zavarovanih parcel ob poti 2342, ki vodi do teh dveh parcel  okoli 100 metrov v dolžino, in to s parcel, ki niso navedene v gradbenem dovoljenju, kar je v nasprotju z vsemi ustavnimi normami. Ob številnih očitkih na način izvedbe projekta gradnje kanalizacije preko ljubljanskega vodonosnika, ki ostajajo brez prepričljivega odgovora za to pristojnih institucij in organov, v poslanski skupini SDS zahtevamo sklic izredne seje DZ RS. Ne nazadnje gre za zdravje 300.000 prebivalcev glavnega mesta in projekt, ki zaradi svoje izpostavljenosti predstavlja potencialno grožnjo več generacijam z nepovratnimi škodljivimi posledicami. V poslanski skupini še predlagajo, da Državni zbor v zvezi z zaščito pitne vode na območju ljubljanskega vodonosnika sprejme naslednje priporočilo: 1.        Državni zbor RS priporoča Vladi RS, da v okviru svojih pristojnosti takoj zagotovi spoštovanje ustavne in neodtujljive pravice do zasebne lastnine ter zaščito vseh virov pitne vode kot ustavno varovane kategorije. 2.        Državni zbor RS priporoča Ministrstvu za okolje in prostor, da v okviru svojih pristojnosti nemudoma sprejme vse ukrepe, s katerimi bo do pridobitve vse zahtevane dokumentacije in presoje vplivov na okolje zadržal oz. ustavil gradnjo kanalizacijskega kanala C0 na spornem kraku od Broda do Ježic. Vir: nova24tv.si

Sun, 10. Nov 2019 at 21:32

996 ogledov

Ekskluzivno! Brez korupcije Mihaelu Strmljanu ne bi uspel lastniški prevzem Varnosti Maribor!?
Bilo je julija 2016, ko je Mihael Strmljan, trzinski tajkun in eden bogatejših Slovencev, lastnik in direktor  Aktiva Skupine, k dotedanjim storitvam čiščenja, upravljanja in vzdrževanja nepremičnin, z nakupom Varnosti Maribor dodal še dejavnosti na področju zasebnega varovanja. Ves posel je bil kar precej skrivnosten, ključni deležniki, menedžment in večinski lastniki mariborske Varnosti ter Mihael Strmljan so bili v izjavah za javnost izredno skopi, kar so opravičevali s preprostim izgovorom, da gre za poslovno skrivnost, ki veže tako prodajalca, kakor tudi kupca. Sodeč po anonimkah, ki smo jih prejeli, so tako prodajalci, pa tudi kupec imeli več kot dovolj razlogov za molk pred javnostjo, saj naj bi bilo vse skupaj prej podobno kravji kupčiji pod mizo, v kateri so kratko potegnili manjšinski delničarji Varnosti Maribor, teh je bilo 13, "ki so bili ob tem ogoljufani in prevarani, saj je cena za delnico bila bistveno večja....razliko pa je pobasal klan Pišek - Tancer, za lep evrski znesek iz naslova davka na dodano vrednost pa je bila prikrajšana tudi država!" Tako anonimni pisci. Družinski klan Pišek - Tancer,  gre za Marjana Piška, takrat predsednika upravnega odbora in največjega posamičnega lastnika v Varnosti in večinskega lastnika  družbe Var-Naložbe, ki je bila večinski lastnik Varnosti Maribor, hčerka Simona Pišek Tancer in zet Boštjan Tancer, sicer glavni izvršni direktor, je s pomočjo finančnice Zdenke Ivanšič lastniško obvladoval Varnost Maribor.  V režiji klana Pišek - Tancer je tudi potekala celotna kravja kupčija. Za nakup Varnosti se je poleg Strmljanove Aktiva Skupine zanimalo še nekaj gospodarskih družb, med njimi eden od največjih slovenskih igralcev na področju zasebnega varovanja, ljubljanski Sintal, ki ga lastniško obvladuje družina Pistotnik. Tudi ljubljanski SPL se je zagrel za mariborsko Varnost, enako tudi hrvaški Sokol Marić security iz Zagreba. Konkurenti so ponujali višjo odkupno ceno kot Strmljan, Sintal na primer 8 milijonov evrov, vendar se je klan Pišek-Tancer odločil za Aktiva Skupino, čeprav naj bi bila uradna cena kar za dva milijona evrov nižja.  Preberite še: Temne plati Strmljanovega imperija Aktiva: od izginulega milijona EUR, preko samomorov, do spornega prevzema Varnosti Maribor  (http://vfokusu.com/post/497997/temne-plati-strmljanovega-imperija-aktiva-od-) Zakaj so se torej v družinskem klanu Pišek-Tancer odločili za kupca, ki je na mizi transparentno ponujal krepko manj kot Strmljan, je bilo nekaj sramežljivih novinarskih vprašanj, vendar so se tako Pišek in družina, pa tudi Strmljan zavili v molk, ker da gre za zaupne in zelo konkretne informacije, ki jih ne smejo (nočejo) deliti z javnostjo. Kaj je bilo torej v ponudbi Aktiva Skupine, cena očitno ne, da je Pišek kupčijo sklenil Mihaelom Strmljanom? Odgovor po svoje ponujajo anonimke:"velik del kupnine je prišel pod mizo." Šlo naj bi za skoraj dva milijona evrov, za katera naš anonimni vir zatrjuje, da sta preko davčnih oaz končala kot kupnina za garažno hišo v mariborskem trgovsko poslovnem centru City in podjetja Blisk Montaža d.d. v Murski Soboti.  Garažno hišo je kupila družba GMG naložbe, njen direktor in tudi pomemben solastnik je Piškov zet Boštjan Tancer. Med petimi družbeniki najdemo tudi firmo SORS Marka Arsenoviča, brata mariborskega župana Saše Arsenoviča, VARLAS v lasti Hilde Pišek, verjetno soproge Marjana Piška, TDR nepremičnine, ki jo obvladuje Piškova odvetniška družba Živko in Purg, HOT-TEN Aleksandre Koželj Draš in Mitje Koželja ter družba Avemontis, ki ima sedež na Cipru. Za nakup soboške Blisk montaže pa je Piškov zet Boštjan Tancer denar in moči združil z Igorjem Baničem, nekdanjim direktorjem Polaničevega gradbenega giganta Pomgrad in Štefanom Kuharjem. Tudi pri Blisk Montaži naj bi za kupnino uporabili pod "mizo opran denar" od prodaje Varnosti Maribor. Ob tem je seveda zgolj naključje, da je Igor Banič "čez noč" postal predsednik nadzornega odbora mariborskega Nigrada in da je Blisk Montaža do  poletja za MO Maribor opravila posle za skoraj 600 tisoč evrov, pred tem pa vse od ustanovitve pred 30 leti do letošnjega marca niti centa.  Je Strmljanu do licence "pomagal" policijski svetnik dr. Radkovič? Še eno koruptivno dejanja državnega uradnika!? Zanimivo, da je Strmljan mariborsko Varnost kupil že julija 2016, kot lastnik pa se je lahko vpisal tik pred koncem leta, ko mu je AVK prižgala zeleno luč za prevzem. Julija je namreč Strmjan "padel" pri varnostni preverki Ministrstva za notranje zadeve, katerega soglasje je poteboval za izdajo licence, ki jo je potreboval tudi za soglasje AVK.  Zalomilo se je pri kazenski zadevi pred ljubljanskim okrajnim sodiščem, menda ga je sodišče spoznalo za krivega, zato je MNZ postopek izdaje sklepa o varnostni preverki začasno ustavilo.  Mihael Strmljan A glej ga zlomka, Mihael Strmljan je že novembra od iste MNZ dobil sklep o pozitivno opravljeni varnostni preverki, za katero naši anonimni viri pravijo, da jo je dobil s pomočjo dr. Roberta Radkoviča, policijskega svetnika, zaposlenega v kabinetu generalnega direktorja Policije Marjana Fanka. In to navkljub pravnomočni sodbi, v kateri je bil Strmljan spoznan za krivega!  V zahvalo za zlata vredno soglasje MNZ je Mihael Strmljan po prevzemu mariborske Varnosti koruptivnega dr. Roberta Radkoviča nastavil za izvršnega direktorja Aktiva varovanje d.d., še prej pa je pometel z dotedanjim menedžmentom Varnosti, ga tako rekoč vrgel na cesto še pred iztekom mandata, četudi je pridelal kar 2,2 milijona evrov bilančnega dobička. Zgodbo o Strmljanovem prevzemu mariborske Varnosti bomo nadaljevali v prihodnjih dneh, v anonimkah je namreč še veliko tega, kar bi veljalo objaviti. Tudi na račun sedanjega vodstva Aktive Varovanja d.d., z izvršnim direktorjem Rankom Šmigocem na čelu, na katerega letijo hude obtožbe zaradi mobinga, pa tudi o kazenski in odškodninski tožbi, ki jo bo zoper večinske lastnike nekdanje Varnsti Mribor, družinski klan Pišek-Tancer pripravlja eden od  nekdanjih vodilnih v Varnosti in njen solastnik.  

Sun, 10. Nov 2019 at 11:39

693 ogledov

Članek Janeza Janše, ki je pretresel Evropo, deset let pozneje: “Je Berlinski zid res padel na obe strani?”
Objavljamo članek predsednika SDS Janeza Janše, ki je bil ob 20. letnici padca Berlinskega zidu objavljen 5. novembra 2009 na spletni strani publikacije European View. Članek je bil objavljen pod naslovom Padec berlinskega zidu in posledice razpada rdečih imperijev (v angleškem jeziku pod naslovom Did the Berlin Wall really come down on both sides?). Objavljamo ga v celoti (skupaj z opombami), ker je danes, natanko deset let pozneje,  bolj relevanten kot kdaj koli prej. Usodne dogodke pomladi in poletja 1989, ki so oznanjali konec hladne vojne in napovedovali padec Berlinskega zidu, sem spremljal iz zapora blizu Ljubljane. Zmaga Solidarnosti na poljskih sicer omejenih svobodnih volitvah, burni kongres Ljudskih deputatov v Moskvi, zgodovinski obiski in srečanja Gorbačova v Bonnu, Vatikanu, Pekingu, Berlinu ter na Malti (srečanje s predsednikom ZDA), odprtje železne zavese na meji med Madžarsko in Avstrijo, protesti po mestih Vzhodne Nemčije so imeli velik vpliv tudi na dogajanje v takratni SFRJ in seveda tudi na dogajanja v Sloveniji, ki je bila pred dvema desetletjema še ena od jugoslovanskih socialističnih republik s podobnim položajem, kot so ga imele republike v sklopu nekdanje ZSSR. Dogodki v Evropi so bili deloma zasenčeni s pokolom na Trgu nebeškega miru in s smrtjo iranskega voditelja Homeinija, hkrati pa so burna dogajanja povsod po svetu napihovala dramatičnost časa, ki smo ga opazovali izza rešetk. Za nas, politične zapornike, je bilo pričakovanje, da bo veter sprememb zajel celotno Vzhodno in Srednjo Evropo, še toliko bolj močno. Spomladi leta 1988, ko smo bili aretirani s strani komunistične politične policije ter nato obsojeni pred vojaškim sodiščem v Ljubljani na zaprtem procesu in brez pravice do odvetnika, je tudi v Sloveniji prišlo do množičnih protestov in do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je v dveh mesecih narasel na 100.000 članov. Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989, Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989, Foto: STA. Česa so se bali ljubljanski in beograjski apartčiki?Komunistična oblast se je zbala nemirov, zato smo na sojenju dobili relativno blage kazni od enega do štirih let zapora. Kljub protestom javnosti se je slovenska komunistična oblast odločila, da bo kazni izvršila, pri tem pa se je zanašala na upanje, da spremembe v Vzhodni in Srednji Evropi vendarle ne bodo usodneje vplivale na spremembo režimov v Jugoslaviji in v Sovjetski zvezi. Zanašali so se tudi na bojazen Zahoda pred divjim razpadom SZ in na posledično povečanje nevarnosti zaradi slabšega nadzora nad jedrskim arzenalom SZ ter na bojazen pred izbruhom etničnih konfliktov ob morebitnem razpadu SFRJ. Natančnejši pogled namreč danes pokaže, da obstaja razlika med Ljubljano in Moskvo na eni ter prestolnicami drugih nekdanjih komunističnih držav v Evropi na drugi strani. In kot so kazale bolj surove oblike razkroja malega rdečega imperija pred 20 ali 15 leti ter kot kaže sedanja rekomunizacija v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu, so nekateri ostanki komunizma trdovratnejši v razbitinah malega kot pa v nekdanjih delih velikega rdečega imperija. Upanje Ljubljanskih in Beograjskih komunističnih aparatčikov, da bo komunizem v določeni obliki zaradi avtentičnosti pri njih preživel, je najprej temeljilo na prepričanju. V takratni komunistični doktrini v Ljubljani in Beogradu je namreč prevladovala teza, da sta bili komunistični revoluciji avtentični v SZ in SFRJ, drugam pa da so komunizem prinesli vojaki rdeče armade na svojih bajonetih. Kljub Gorbačovu in Perestrojki v SZ so se jugoslovanski komunisti trdno oklepali te teze. Bila je zapisana v načrt Generalštaba JLA z imenom Okop, na podlagi katerega je leta 1991 JLA izvedla oboroženo intervencijo v Sloveniji in kasneje na Hrvaškem. SGeneralštab JLA, Beograd. Foto: STA. Socializem je lahko preživel v SlovenijiTo tezo je zelo odkrito obelodanil tudi eden od tvorcev jugoslovanskega komunističnega represivnega aparata v času po smrti jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita, njegova nekdanja desna roka kot sekretar politbiroja KPJ in sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc. Kot osebni prijatelj vodilnega slovenskega komunističnega politika Milana Kučana je leta 1990, ko je le-ta prepustil funkcijo predsednika CK ZKS nasledniku in kandidiral na volitvah za predsednika Slovenije, v njegovo predvolilno propagandno brošuro zapisal:»Mi imamo srečo – in Milan Kučan je to znal, upam vsaj, pravočasno izkoristiti – da je bila pri nas avtohtona revolucija, ki ni bila prinešena na sovjetskih bajonetih. Zato je to pri nas popolnoma nekaj drugega kot na Poljskem, Češkoslovaškem, v Bolgariji, Romuniji ali Vzhodni Nemčiji.« Vodilni slovenski komunisti in generali JLA so bili prepričani, da bo socializem kot enopartijska vladavina v mogoče nekoliko modernizirani obliki preživel v Jugoslaviji ali vsaj v Sloveniji in Srbiji ter v SZ. Njihovo prepričanje je temeljilo na vedenju o temeljiti čistki prebivalstva po zmagi komunističnih revolucij v obeh državah. Temeljite čistke kot fizično uničenje nasprotnika Čistke, s katerimi so po letu 1945 v Sloveniji fizično odstranili kakršnokoli sled politične konkurence, so bile najmanj enako temeljite kot v času najhujšega Stalinovega terorja v SZ. Po demokratičnih spremembah v Sloveniji leta 1990 je bilo na ozemlju, velikem dobrih 20.000 km2, na katerem živi 2 mio ljudi, odkritih preko 600 množičnih grobišč, med katerimi so mnoga večja od tistega v Srebrenici. Zadnje veliko množično grobišče je bilo odkrito leta 2009 v zapuščenem rudniku Huda Jama 40 km od glavnega mesta Slovenije. V zapuščenih rudniških jaških leži na tisoče na pol razpadlih trupel in nepokopanih moških in ženskih okostij, ki so večinoma brez strelnih ran. Komunisti so leta 1945 svoje žrtve enostavno žive pometali v zapuščene rudniške jaške, vhode pa zazidali in zabetonirali. Huda jama, opomin o temni komunistični strani.  Tisti dejanski ali potencialni nasprotniki komunističnega režima, ki niso bili pobiti takoj po končani vojni in komunistični revoluciji, so bodisi pobegnili v tujino bodisi končali v komunističnih koncentracijskih taboriščih in zaporih. Število političnih zapornikov v Sloveniji je naraslo v tisoče. Vsa leta komunističnega režima vse do 1988 so bili organizirani montirani sodni procesi, na katerih so mnoge povsem nedolžne ljudi obsojali na smrt ali na zaporne kazni. Ker so čistke in poboje izvajali domači komunisti, praviloma vsak v svojem okolju, so bile te bolj temeljite kot tiste, ki so jih izvajali sovjetski vojaki ali KGB v državah vzhodne in srednje Evrope. Hkrati je imelo veliko ljudi na komunistični strani krvave roke. Ker so se bali razkritja zločinov in odgovornosti, so pobijali cele družine in rodbine. Ne samo strahovlada, ki so jo ti postopki povzročali, temveč fizično uničenje politične opozicije je omogočilo dolgoletno vladavino diktatorja Tita in njegovih naslednikov. Ti so zato tudi leta 1989 računali, da je bila vsaka podlaga za močno opozicijo skozi desetletja uničena. Računali so, da lahko obdržijo večino oblasti tudi v primeru izvedbe formalno svobodnih volitev. Računali so, da bodo tisoči njihovih pripadnikov s krvavimi rokami naredili vse, da ne bo prišlo do spremembe oblasti in s tem do razčiščevanja preteklosti. Janez Stanovnik. Foto: STA. Propaganda “izdajalcev”, ki je še vedno v krvi SlovencevZačeli so veliko propagandno ofenzivo, češ da so bili vsi desettisoči, vključno z ženskami in otroki, ki so bili pobiti, kolaborantje z nacizmom in fašizmom. Še pred formalnimi spremembami so začeli privatizirati nacionalne in lokalne medije. V njih so vse do danes obdržali malodane popoln vpliv. Vsak, ki je javno postavljal vprašanje komunističnih čistk in pobojev, je bil v njih takoj ožigosan za simpatizerja kolaboracije in nacizma. Vse opisano postavlja pred nas vprašanje, ali je 20 let po padcu Berlinskega zidu, po vključitvi večine nekdanjih komunističnih držav Vzhodne in Srednje Evrope v EU in NATO, prostor in čas za eno samo veliko slavje ali pa so na mestu tudi določena opozorila?   Smo mogoče ob velikih premikih kaj spregledali? Smo dovolj preučili vzroke, ki so omogočili Srebrenico? Smo se EU vprašali, kako je mogoče, da so Milošević, Mladič in drugi nekdanji vodilni jugoslovanski komunisti brez pomišljanja ukazali fizično uničenje tisočev po natančno istih vzorcih kot njihovi vzorniki leta 1945? Kako je mogoče, da je ideologija zločina preživela v tolikšni meri, da je ponovno povzročila smrt desettisočev sredi Evropske celine? Nam, ki živimo v Sloveniji, so odgovori bližje. Nosilec komunistične strahovlade in neposredni organizator pobojev desettisočev brez sojenja po končani vojni in revoluciji v Jugoslaviji, Josip Broz Tito, je namreč danes na celotnem prostoru JV Evrope še vedno vsaj deloma spoštovan in cenjen.  Kljub temu, da javnost danes že razmeroma veliko ve o njegovih zločinih. Neokomunistična propaganda je namreč izjemno močna. Vedno, ko je bilo npr. v Sloveniji v zadnjih desetletjih odkrito kako novo množično grobišče, so množični mediji pospremili odkritje z dvema komentarjema. Najprej so vse žrtve v grobiščih kar počez razglasili za sodelavce nacifašizma. Tudi, če so bila v grobiščih ženska in otroška okostja. Nato pa so se pojavili glasni pozivi, naj se država ne ukvarja s »prekopavanjem kosti« in trošenjem denarja, saj zaradi tega ljudje ne bodo nič bolje živeli. Na koncu propagandisti vse skupaj povežejo v »racionalno« razlago, da je bil Josip Broz Tito kljub vsem dokazanim zločinom velika zgodovinska osebnost, voditelj svetovnega gibanja neuvrščenih in jugoslovanskega samoupravnega socializma, v katerem naj bi živeli bolje in bili bolj enaki kot pa danes v kapitalizmu. Državni zbor še ni sprejel resolucije o totalitarizmih.  Ko lahko obsodi Putin, leva slovenska politična srenja pa neSeveda v normalni družbi ni mogoče obsoditi zločina in v isti sapi malikovati zločincev. Enak problem imajo v Moskvi, ali pa ima zaradi tega EU problem z Moskvo. Ni mogoče obsoditi Stalinovih in Leninovih zločinov, hkrati pa oba malikovati kot velika voditelja. Denacifikacija Nemčije je ustvarila temelje za sedanjo EU. Dekomunizacija vzhoda nas še čaka, drugače bomo slej ko prej soočeni s takšnimi ponavljanji zgodovine, kot smo mu bili priča v Srebrenici. Še posebej sta problematična oba centra t.i. avtentične komunistične revolucije. V SZ danes živeče generacije nimajo neposrednega vedenja o časih pred komunistično revolucijo, saj je bila v Leninovih in Stalinovih čistkah fizično uničena ali pregnana najprej vsa nekomunistična inteligenca, nato pa so čistke pospravile še velik del izobraženih komunistov. Kljub temu pa je nekdanji ruski predsednik Putin pred leti položil cvetje na grob desettisočim ustreljenih v času Stalinovih čistk na vojaškem poligonu blizu Moskve ter javno ostro obsodil te zločine. Avgusta leta 2009 pa je kot predsednik vlade ruske federacije ob 70. obletnici začetka druge svetovne vojne v pismu Poljakom obsodil tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Tega pakta slovenski komunisti še vse do danes niso jasno obsodili, ob njegovem podpisu pa so ga javno zagovarjali. Zaradi tega celo danes, ob 70. obletnici napada Hitlerjeve Nemčije na Poljsko večina slovenskih medijev ne omenja, da je Poljsko napadla in deloma okupirala tudi takratna Stalinova Sovjetska zveza. Zaradi temeljitih komunističnih čistk je tudi v Sloveniji prav tako kot v nekdanji SZ preživel le majhen del nekdanje inteligence. Tovrstne čistke so bile med vsemi deli nekdanje Jugoslavije najbolj drastične ravno v Sloveniji. Otrokom iz nekomunističnih družin, tudi če so čistke preživeli, dolgo časa po revoluciji ni bilo omogočeno, da bi v podržavljenem gospodarstvu ali v zavodih kljub znanju ali očitnim sposobnostim prevzeli kakršnokoli vodilno mesto. Za zaposlitev v kolikor toliko pomembni službi so zahtevali članstvo v komunistični partiji oz. Zvezi komunistov.   Posledice takšnega stanja so v Sloveniji močno vidne tudi danes. Naj naštejem samo nekaj najpomembnejših: V pomladnih dneh leta 2009, ko je bilo odprto množično grobišče Huda jama in so kamere nacionalne TV prikazale vso grozoto posledic komunističnega zločina, je predsednik komunistične veteranske organizacije Janez Stanovnik, ki je bil v času SFRJ dolgo časa diplomat v službi v OZN, v poskusu zanikanja lastne odgovornosti za zločine izjavil, da so bili poboji po končani vojni izvršeni na ukaz maršala Tita in da je on izključno odgovoren zanje.  Ko se po zločincu spet poimenujejo mesta in uliceKot posledica te izjave se je pojavila zahteva, da se iz slovenskih mest in trgov odstranijo spomeniki in poimenovanja po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju, ki jih je še veliko. Stranke aktualne leve vladne koalicije so ostro nastopile proti tej zahtevi.Podmladek vodilne vladne stranke Socialnih demokratov(pravna in materialna naslednica nekdanje komunistične partije Slovenije) premiera Boruta Pahorja je objavil sporočilo za javnost, v katerem je zagovarjal ravnanja diktatorja Tita in zatrdil, da je bil čas komunistične revolucije, v katerem je prišlo do množičnih zločinov, čas napredka za takratno Jugoslavijo.   Predsednik republike dr. Danilo Türk, izvoljen s podporo levih postkomunističnih strank, pa je v kamero nacionalne TV na vprašanje, kako komentira odkritje množičnega grobišča Huda jama z več tisoč nepokopanimi trupli dejal, da je to drugorazredno vprašanje in da ga ne bo komentiral. Levičarske stranke v Ljubljani, slovenskem glavnem mestu, pa so pod vodstvom župana Zorana Jankovića, sicer tesnega prijatelja nekdanjega predsednika slovenskih komunistov in kasnejšega predsednika RS Milana Kučana, na mestnem svetu s svojo večino sprejele sklep, da se ena od vpadnic v mesto Ljubljana poimenuje po bivšem diktatorju Titu. Takšna ulica je v Ljubljani obstajala do svobodnih volitev leta 1990, nato pa je bila preimenovana. Po 20 letih so slovenski neokomunisti dosegli povratek nazaj.  V istem času, ko so postkomunisti v Ljubljani odločali o poimenovanju ulice po nekdanjem diktatorju Titu, je Evropski parlament sprejel resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri obsoja vse totalitarne režime, se klanja njihovim žrtvam ter predlaga državam članicam, da obeležijo 23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov v Evropi. V Sloveniji je resolucija naletela na velik odpor vladajočih postkomunističnih sil. Vlada je izjavila, da 23. avgusta ne bo z ničemer obeležila. Njen predstavnik je v parlamentu nato uradno izjavil, da vlada Boruta Pahorja resolucije parlamenta EU ne podpira. Predstavniki komunistične veteranske organizacije so resolucijo ostro napadli. Manjšo slovesnost ob tem dnevu spomina je 23. avgusta 2009 pripravil Center za narodno spravo, ki je bil ustanovljen pred nekaj leti, vendar se prireditve ni udeležil prav nihče iz vlade ali iz vrst vladajoče koalicije. Ostanki berlinskega zidu danes. O resoluciji, ki jo Ljubljana vztrajno zavračaPodobno resolucijo kot EP je letos sprejela tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Eden od pobudnikov za sprejem te resolucije je bil tudi poslanec italijanske manjšine v slovenskem parlamentu Roberto Battelli. Po sprejetju te resolucije, za katero je glasovala ogromna večina članov parlamentarne skupščine SE, je sledilo nekaj sicer ne ravno glasnih protestov iz Moskve, ki se ni strinjala z enako obravnavo vseh totalitarizmov, v tem primeru nacionalsocializma in komunizma. Slovenski član parlamentarne skupščine SE Battelli je bil doma deležen grobih pritiskov in medijskih napadov ter celo zahtev po odstopu. Zunanje ministrstvo RS pa se je z uradno izjavo distanciralo od njegovega ravnanja. Ob nastopu levičarske postkomunistične koalicije konec leta 2008 je minister za finance dr. Franci Križanič iz stranke SD kot svetovalca v svoj kabinet angažiral nekdanjega agenta komunistične tajne policije (SDV) Dragana Isajlovića, ki je leta 1988 osebno aretiral Davida Tasiča in Janeza Janšo in bil zato znan kot personifikacija komunistične represije. Isajlović je brez ustrezne izobrazbe in izkušenj na področju financ, minister pa je ob njegovem angažiranju dejal, da sta dolgoletna prijatelja. Z njegovo zaposlitvijo se je na koncu kljub nekaterim javnim protestom strinjal tudi predsednik vlade Borut Pahor.   Ta sicer obroben primer pa ima velik simbolni pomen. Slovenija je namreč edina postkomunistična država, članica EU, v kateri po padcu Berlinskega zidu in demokratičnih spremembah v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ni bila izvedena niti najbolj blaga oblika lustracije, prav tako pa niso javno dostopni niti arhivi nekdanje politične policije. Postkomunistične stranke so vse takšne poskuse vztrajno preprečevale, leta 1997 so v parlamentu RS enotno glasovale celo proti potrditvi Resolucije Sveta Evrope št. 1096 o razgradnji nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov.  V Sloveniji so danes tako še vedno na visokih položajih v sodstvu, tožilstvu, diplomaciji, gospodarstvu, administraciji, uredništvih medijev in celo tajnih službah nekdanji uslužbenci in sodelavci komunistične tajne policije, ki so v prejšnjem režimu drastično kršili človekove pravice. Zadnji predsednik komunistične stranke iz časov pred svobodnimi volitvami je celo ustavni sodnik, njegov naslednik pa je bil dolgo časa predsednik programskega odbora nacionalne TV, danes pa je predsednik Olimpijskega komiteja. Milan Kučan in Slobodan Miloševič. Foto: STA. Kučan in Forum 21Takšno stanje na svojstven način pojasnjuje velikokrat ponovljano tezo iz 90-ih let prejšnjega stoletja, da se je »Berlinski zid podrl na obe strani«. Avtor te teze, bivši predsednik ZKS in RS Milan Kučan je z njo utemeljeval svojo obrambo preddemokratičnega režima ter zavzemanje proti kakršnimkoli spremembam, ki bi lahko trajno razgradile tisto dediščino komunizma v Sloveniji, na kateri temelji oblast postkomunistov. To pa so trije stebri in sicer ideologija, propaganda in finančna moč. Paradoksalno so danes nasledniki in zagovorniki komunističnega režima pretežno najbogatejši sloji v Sloveniji.   Po preteku svojega tretjega mandata predsednika RS je Milan Kučan ustanovil civilnodružbeno združenje z imenom Forum 21, v katerem so se z nekaj izjemami zbrali ljudje, ki so v zadnjem desetletju izjemno obogateli in so danes lastniki nekaterih največjih slovenskih podjetij. Ko so nekateri opozorili na razkorak med levičarsko politično orientacijo Foruma 21 in izjemno bogatim članstvom ter njegovega predsednika Kučana vprašali, zakaj med članstvom ni revnejših slojev ter kje so ostali delavci in proletarci, jim je le-ta cinično odgovoril: »Proletarci so tam, kjer so vedno bili. Na svojih delovnih mestih.«  Evropa lahko trajno obstane samo kot Evropa vrednot. Institucije so pomembne, prav tako vsesplošen napredek. Vendar bo Evropski temelj brez krepitve vrednostnega temelja v veliko večji nevarnosti kot brez nove institucionalne pogodbe. Tega dejstva ne smemo izpustiti izpred oči in še posebej ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu in pred integracijo držav Zahodnega Balkana v EU mora biti EU sposobna zahtevati od novih članic, da dosledno razčistijo s preteklostjo. Tako s skrajnimi nacionalizmi, kot z ambivalentnim odnosom do zločina, t.j. z odobravanjem uporabe komunistične metode fizičnega uničenja nasprotnika. Spoj komunizma in nacionalizma na Balkanu pogost pojavDržave zahodnega Balkana, ki čakajo na vstop v EU, bi morale poleg sprave zaradi spopadov pred Daytonom doseči tudi obračun s preteklostjo, ki je pripeljala do spopadov in ideologijo, po kateri cilj opravičuje sredstva. V ravnanju Miloševića in Mladića je premalo videti samo skrajna nacionalista. Nekaj manjka, kar bi lahko v celoti pojasnilo neverjetno brutalne zločine v BIH, RH in na Kosovu. To je spoj nacionalizma in komunistične ideologije, ki je bil očiten. Je skrajni proizvod jugoslovanskih komunističnih in vojaških akademij, v katerih so učili, da je temeljni cilj razrednega boja fizično uničenje nasprotnika. Ta spoj je proizvedel nacionalsocializem konec 20. stoletja v sicer drugačnih okoliščinah, a z enakimi zločinskimi posledicami, kot v prvi polovici prejšnjega stoletja. V času, ko smo verjeli, da kaj takšnega ni več mogoče. Verjetno je zato ideološka podlaga gorja na Balkanu ostala nekako v ozadju preučevanj. Tudi zato, ker so mogočni ostanki komunizma v prostoru Jugovzhodne Evrope zelo pazili, da bi na Zahodu ne začeli preučevati globljih vzrokov za Srebrenico in balkansko tragedijo nasploh. Hkrati se je zdelo, da je dogajanje na Zahodnem Balkanu nekaj manj pomembnega, drama na stranskem odru, ki ne bo odločilno vplivala na sezono v gledališču.   Padec Berlinskega zidu ter konec hladne vojne namreč pomeni tudi začetek globalizacije, razmaha novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter razmaha verskega ekstremizma. Pri tem zadnjem gre še za en korak dlje od uničevalnih ideologij 20. stoletja. Tako pri fašizmu kot nacionalsocializmu in komunizmu cilj opravičuje sredstva, zločin pa je legitimno sredstvo za njegovo dosego. Pri verskem ekstremizmu je temu dodana še fanatična pripravljenost neposredno žrtvovati svoje življenje za doseganje nekega cilja. Zato se zdi mogoče na prvi pogled nevarnejši, čeprav dejansko ni.  Ne zdi se namreč verjetno, da bi bilo mogoče na ta način povzročiti toliko žrtev in takšno civilizacijsko uničenje, kot ga je npr. povzročil komunizem v SZ ali SFRJ ali nacionalsocializem v delu Evrope. Komunistična uničevalna metoda, uporabljena v času komunistične revolucije v Jugoslaviji in po njej ali v Srebrenici pred desetletjem je namreč mobilizirala izvrševalce zločina na podlagi njihovega prepričanja, da bodo s skrajnim zlom, povzročenim drugim, koristili neposredno sebi in svoji rasi in to takoj, ne šele na drugem svetu. Sedež Evropskega parlamenta v Bruslju. Foto: EPA. Prihodnost Evropske unije in EvropeZgodovina je dokazala, da je za neposredne koristi mnogo lažje pridobiti množice kot za neposredno osebno žrtvovanje. To pa je globlje bistvo nevarnosti obuditve totalitarnih ideologij, med katerimi ima komunizem na Balkanu vedno na voljo enostavno križanje s skrajnim nacionalizmom. Zato se je lahko zgodila Srebrenica. Zločin, ki se v tolikšnem obsegu v novejšem času ni zgodil nikjer drugje v Evropi. Tudi na ozemlju bivše SZ, kjer je razpadel veliki rdeči imperij, ne. Dobrega pol stoletja po nastanku, dvajset let po padcu Berlinskega zidu in pet let po veliki širitvi EU zlagoma prihaja v stanje, ko bo prvič sposobna natančno definirati svoj lasten, tako imenovani nacionalni, bolje rečeno evropski interes. Ta je seveda tudi doslej obstajal, sicer EU ne bi niti nastala niti v 50 letih dosegla sedanje stopnje razvoja in notranje kohezije. Bil pa je osredotočen na ustanovne cilje EU: mir in stabilnost ter ekonomski razvoj Evrope. Vendar pa se je v tem času zgodilo še dvoje. Svet se je globaliziral in postal soodvisen bolj kot je bil kadarkoli doslej. EU je danes sposobna skupaj nastopiti pri stotinah zadev, kjer so še pred 20 leti posamične članice imele diametralno nasprotne interese. Postalo je dokaj očitno, da bo EU v prihodnjih letih lahko uresničevala temeljne cilje svojega nastanka samo tako, da bo sposobna pomembno vplivati na zunanje okolje. Nekateri temu pravijo sposobnost sooblikovanja globalizacije. Sooblikovanja na način, da bodo zaščitene temeljne vrednote, na katerih je zgrajena EU in da bo možen njen nadaljnji razvoj na osnovi teh vrednot. Zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da vrednotnega temelja EU nikoli ne izgubimo izpred oči. Ne pri notranjem poglabljanju ne pri širitvenem procesu. Kajti če pristanemo na tezo, da se je Berlinski zid v vrednotnem smislu podrl na obe strani in da je združena EU danes le konglomerat vrednot izza obeh strani zidu, t.j. tako demokracije kot komunizma, potem smo pristali na smrtonosne viruse v evropskem telesu in v končni fazi na to, da se nam slej ko prej spet lahko kje ponovi Katyn, Huda Jama ali Srebrenica. Janez Janša, 2009 Opombe: (1)    Slovenska tajna politična policija (SDV), neposredno podrejena Zvezi komunistov in njenemu predsedniku Milanu Kučanu, je maja in junija 1988 aretirala in predala vojaškemu sodišču JLA sodelavca in urednika mladinskega časopisa Mladina Janeza Janšo in Davida Tasiča. Slovenskega podčastnika Ivana Borštnerja je aretirala vojaška varnostna služba. Poleg omenjene trojice je bil na znamenitem procesu proti četverici obsojen tudi urednik Mladine Franci Zavrl, ki pa se je branil s prostosti. Komunistična oblast je želela s procesom prestrašiti javnost, v kateri so se začele pojavljati zahteve po demokratičnih spremembah in zaščiti človekovih pravic. Mladinski časopis Mladina je bil v tistih časih (danes je po olastninjenju s strani nekdanjih aparatčikov kljub istemu imenu tednik s povsem drugačno usmeritvijo) prostor za objavo kritičnih prispevkov o komunizmu, priviligiranem položaju komunistične in vojaške elite ter solidarnostnih prispevkov za podporo političnim disidentom po takratni Jugoslaviji in Evropi. Proces je prvič po letu 1945, ko se je po krvavi revoluciji v Sloveniji vzpostavila komunistična oblast, sprožil velike proteste javnosti, ki so dobili skupno oznako Slovenska pomlad in ki so bili ključni vzvod za razpis prvih svobodnih volitev.   (2)    Stane Dolanc, v knjigi Milan Kučan/Igor Savič; Ljubljana: Emonica, 1990 (Zbirka Portreti Emonice). Stane Dolanc je bil na začetku svoje politične kariere tudi ustanovitelj in direktor politične šole za novinarje v Ljubljani (danes FDV), ki še vedno deluje in vzgaja generacije novinarjev brez zadostne kritične distance do totalitarnega komunizma. (3)    Prepričanje velikega dela javnosti v Sloveniji, da se je v času komunizma živelo bolje seveda nima nobene podlage v empiričnih podatkih, ampak je predvsem posledica propagande. Pred začetkom 2. svetovne vojne, ki so jo komunisti izkoristili za krvavo revolucijo in prevzem oblasti,  je povprečna plača v Sloveniji znašala preko 70 % povprečne plače v sosednji Avstriji. Leta 1989 ob koncu komunističnega režima v Sloveniji pa je povprečna plača v Sloveniji dosegla komaj 30 % povprečne plače v Avstriji. Vir: demokracija.si

Sat, 9. Nov 2019 at 20:53

725 ogledov

Poljče: Priprave na osamosvojitev se niso zgodile ne prezgodaj in ne prepozno, zgodile so se pravočasno!
Na slovesnosti v  organizaciji  Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, so letos zbrane nagovorili predsednik VSO Aleš Hojs, župan občine Radovljica Ciril Globočnik in član Mladinske sekcije VSO Triglav Andrej Hoivik. Da je to pomemben in prelomen dogodek priča tudi nabito polna dvorana NATO centra odličnosti. Devetega in desetega novembra leta 1990 so se v Poljčah zbrali delegati (poslanci) tedanje vladne koalicije DEMOS, ministri in strokovni sodelavci. Sprejeli so zgodovinsko odločitev o razpisu referenduma za samostojno Slovenijo. Srečanje v Poljčah je bil prelomni trenutek slovenske zgodovine, saj se je z odločitvijo, da gremo Slovenci na referendum, začela uresničevati prva točka majniške deklaracije iz leta 1989. Ravno ta tajnost, enotnost in kompaktnost delovanja je bila odločilna za zanesljivo izpeljavo referenduma o samostojnosti, ki je na koncu koncev pomenil tudi izpolnitev   prve točke prej omenjene deklaracije, ki  je jasno izražala voljo, »da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.« To da se je kasneje izkazalo da so nekateri po počeli s figo v žepu, vedoč da v trenutku enotnosti ne smejo izstopati, se je video v kasnejših procesih ko so nekateri pokazali drugačen politični in siceršnji obraz. Celo niso pokazali svoje intimno čutenje v luči domoljubja ampak koristoljubja. Hvala bogu, a začeto se ni moglo in ni smelo ustaviti. Sicer se prenekatero početje  in dejanje po osamosvojitvenem času upočasnilo in razvodenelo.   Tudi zato držijo besede Aleša Hojsa ko pravi, » da ne drži da je bila politika bila enotna samo nekateri iz politike, je bil za to narod, kar se je izkazalo za odločilno pri  odločitvi za samostojnost« Volja po samostojni državi slovenskega naroda je bila potrjena na plebiscitu 23. decembra 1990. Za samostojno Slovenijo se je opredelilo kar 88,5 odstotkov vseh volilnih udeležencev. Na volišča pa je odšlo 93,2 odstotka državljanov ali 1.289.369 volivcev. Slovenci smo kot narod takrat izkazali veliko enotnost, medtem ko slovenska politika tega ni bila zmožna. Nekaterim Slovenija ni bila, in še vedno ni intimna opcija. Toda takrat je zmagala volja in želja slovenskega naroda. To je bil čas iskanja osebne in nacionalne svobode, poudarjene domoljubnosti, čas upanja in vere v boljše življenje Slovenk in Slovencev. Tega upanja ne smemo izgubiti danes, kakor tudi ne v prihodnje.   Slavnostni govornik je bil predsednik SLS Marjan Podobnik,  član prve demokratično izvoljene Skupščine RS 1990-1992,  ki je bil mnenja, »da bo treba še naprej delati za to, da bo Slovenija postala takšna država, kot smo si jo želeli in pričakovali ob osamosvojitvi ter enotnost iz časa odločitve za samostojnost bomo morda zelo kmalu znova potrebovali. Danes smo še pred enim izzivom, in  sicer  Slovenije kot evropske, krščanske in Slovenije da bo ostala slovenska. To govorimo iz zornega kota  migracij, nezakonitih, načrtovanih z namenom spremeniti Evropo kot tako in jo celo podrediti, uničiti. Naša trenutna oblast, politika, zakonodaja  ne daje, ne zagotavlja nikakršnega jamstva za realno zaščito pred nasilnim vdorom ilegalnih protizakonito  naseljenih migrantov. Žal. Zato smo in bodimo pripravljeni,da še enkrat, dvakrat, trikrat stopiti v bran Sloveniji in jo ohraniti za naše zanamce«. Zato so tudi pomembni dohodki in slavnostne  prireditve  kot  je današnja. Andrej Hoivik, član Mladinske sekcije VSO Triglav , je s poudarkom nagovoril mlade, ki se vse bolj množično pridružujejo ideji negovanja spomina na dogodke iz časa osamosvajanja Slovenije in krepijo ljubezen do domovine, sam pa bi si želel, da bi bilo tega še več. Pot, ki jo je po besedah Toneta Pavčka: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca«, potrebno še prehoditi. Tu kaj je potenciral,  da to  pot morajo prehoditi  mladi ter dodal:  »Mnogo nas je, ki smo bili rojeni že v samostojni slovenski državi in zato imamo srečo, da nismo izkusili temnih plati režima, ki nam je vladal v naši polpretekli zgodovini«. Pričakuje, da se bo kmalu prebudila nova generacija mladih, ki ji bo postalo »vse jasno«. Jasno, da je na nas mladih, da ohranimo svoj narod, kulturo in vzpostavimo takšno državo, ki bo temeljila na vrednotah, ki so prevevale Poljče novembra 1990. Za kulturni  program z domoljubnim nabojem pa sta poskrbela   baritonist Primož Krt in Edvard Došler, kar  je bilo več kot očitno tudi s tem da se je kompletna dvorana pridružila temu globoko doživetemu petju  domoljubih in ponarodelih pesmi. Vane K. Tegov

Fri, 8. Nov 2019 at 20:42

397 ogledov

SDS zaradi spornih postranskih zaslužkov ministrice Aleksandre Pivec zahteva sklic nujne seje odbora za kmetijstvo DZ
Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je na predsednika Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naslovila zahtevo za sklic nujne seje, na kateri bi obravnavali  nepravilnosti in spornost dela ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pri projektu SRIPT in drugih projektih. V poslanski skupini SDS izpostavljajo, da je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo za koordiniranje oz. izvajanje operacije Strateško razvojno inovacijsko partnerstvo SRIP TURIZEM (SRIPT) sklenilo pogodbo s Turistično gostinsko zbornico Slovenije (TGZS). Poleg nje v projektu sodeluje še 35 gospodarskih družb in osem negospodarskih subjektov. Po dostopnih podatkih, ki so jih medijem posredovali na MGRT, je TGZS do danes skupaj v 1. in 2. fazi izvajanja operacije SRIPT prijavila 624.984 evrov upravičenih stroškov, za kar je prejela sofinanciranje v vrednosti 302.202 evrov. MGRT je upravičencu izplačal sofinancirana sredstva skladno s prejemom zahtevkov, pri čemer je zahtevka iz 1. faze plačal 27. in 29. decembra 2017, zahtevka iz 2. faze pa 3. oktobra 2018 in 11. decembra 2018. Na operaciji je upravičenec uveljavljal stroške osebja (stroške plač in povračil stroškov v zvezi z delom, stroške storitev zunanjih izvajalcev, stroške za službena potovanja) in upravne stroške (stroške storitev zunanjih izvajalcev in stroške informiranja in komuniciranja). Vendar pa, kot so poročali tudi mediji, so na MGRT zaznali potencialni obstoj nepravilnosti v zvezi z operacijo SRIPT, ki jo izvaja upravičenec TGZS, zato so najprej junija letos izvedli preverjanje na kraju samem in upravičenca nato zaprosili za dodatna pojasnila. Kot so pojasnili za medije, v tem trenutku še niso znane končne ugotovitve pregleda in ugotovljena neskladja še niso pojasnjena, ministrstvo pa je bilo primorano zadržati izplačilo 3. zahtevka 2. faze operacije, skladno s Pravili organa upravljanja in sklenjeno pogodbo o sofinanciranju. V zvezi s tem so bili tako 11. oktobra 2019 poleg upravičenca obveščeni tudi drugi člani SRIPT. MGRT je konec oktobra Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani naznanilo sum kaznivih dejanj goljufije, goljufije v škodo EU in ponarejanja listin pri projektu SRIPT zoper Turistično gostinsko zbornico Slovenije, njeno direktorico Klavdijo Perger in druge fizične osebe, vpletene v zadevo. Upravni odbor Turistično-gostinske zbornice Slovenije je sicer pred dnevi direktorico zbornice in koordinatorico projekta SRIPT Klavdijo Perger, nekdanjo poslanko SMC in nekajdnevno ministrico za izobraževanje, ki je odstopila zaradi plagiatorstva svoje magistrske naloge, razrešil. Med sodelavci pri projektu je bila po javnosti znanih podatkih tudi zdajšnja ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, dr. Aleksandra Pivec. Po podatkih MGRT je za delo pri projektu prejela 35.609,09 EUR bruto honorarja. Vendar pa se pojavljajo sumi, da svojega dela pri projektu, kot poročajo tudi mediji: "dejansko sploh ni opravila, vsaj v celoti ne, in da si je - ob pisanju poročila in obračunavanju honorarjev - nesramno prisvojila tuje delo oziroma opravljeno delo drugih sodelavcev pri projektu". Pivčeva je sicer v enem izmed svojih odzivov medijem zapisala, da je njeno svetovanje zajemalo vsebine na področju poznavanja projektnih okolij na nacionalni in mednarodni ravni, nacionalnih ter EU programov za financiranje znanstvenoraziskovalnih in razvojnih projektov ter da je strokovne podlage in gradiva za svoje delo pripravljala sama ter z njimi seznanjala koordinatorja in konzorcij, ni pa se opredelila do tega, da je pri projektu sodelovala med avgustom 2017 in septembrom 2018, torej v času, ko je bila še državna sekretarka na uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Podrobnejši pregled pokaže tudi, da je aktualna ministrica vključena tudi v projekt, ki ga izvaja ZRS Bistra Ptuj in se imenuje Separacijski in drugi procesi za nizkoogljično, bio in krožno gospodarstvo ter trajnostni razvoj. Trajal naj bi od 1. januarja 2017 do 31. decembra 2020, sofinancirata pa ga Mestna občina Ptuj in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Projekt je v treh letih samo od ARRS prejel 177 tisoč evrov. Pregled poročil Ajpesa za leti 2017 in 2018 pa kaže, da je Pivčeva v tem času sodelovala pri najmanj štirih projektih v izvajanju ZRS Bistra Ptuj, in sicer v vlogi državne sekretarke in aktualni vlogi ministrice. Ob vsem navedenem se v poslanski skupini SDS povsem upravičeno sprašujejo, ali je tovrstno postransko delo in zaslužkarstvo ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandre Pivec združljivo s funkcijo, ki jo opravlja? Dvomijo namreč, da ima kot polno zaposlena ministrica slovenske vlade čas, da se poleg spopadanja z zahtevnimi izzivi in težavami slovenskega kmetijstva, gozdarstva in prehrane ukvarja še z dodatnimi projekti, ki ji prinašajo dodaten zaslužek v lasten žep, in to iz davkoplačevalskih sredstev. V poslanski skupini SDS zato predlagajo, da Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano po opravljeni razpravi sprejme naslednje sklepe: 1.    Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: Odbor) predlaga Računskemu sodišču RS, naj pristopi k preverjanju pravilnosti in skladnosti projekta Strateško razvojno inovacijsko partnerstvo SRIP TURIZEM (SRIPT), ki se izvaja v okviru javnega razpisa “Podpora Strateškim razvojno inovacijskim partnerstvom (SRIP) na prioritetnih področjih pametne specializacije«. 2.    Odbor nalaga Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, da opravi podrobno raziskavo nepravilnosti pri projektu SRIPT in o rezultatih v roku treh mesecev poroča Odboru.3.    Odbor predlaga organu odkrivanja, da izvede vse ukrepe, da se opravi forenzična preiskava avtorstva pisnega izdelka ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.4.    Odbor poziva predsednika vlade, Marjana Šarca, da se opredeli do dodatnega dela in zaslužkov ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.5.    Odbor predlaga Vladi RS, da razmisli o primernosti ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za opravljanje te funkcije.6.    Odbor poziva Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), da poda mnenje o dodatnem delu ministrov oz. državnih sekretarjev. vir: sds.si
Teme
sds 12 pučnikov ppohpd na boč Dr Milan Zver

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

12. Pučnikov pohod na Boč