SI
Dr. Stane Granda: Moja hoja po prekmurskem zgodovinarskem zelniku
Dr. Joža Vilfan o tem, kako je po vojni v Beogradu rešil dr. Vilka Novaka. Zvedel je, da misli z njim Anton Vratuša, tedaj sem prvič zvedel za njegove visoke funkcije v UDB-i, obračunati, kar je pomenilo likvidacijo.
V Fokusu
Novice

Nedelja, 8. september 2019 ob 20:55

Odpri galerijo

Želja vsakega ambicioznega slovenskega zgodovinarja je, da bi obvladoval zgodovino vsega slovenskega ozemlja v kar najdaljšem časovnem obdobju. Velika večina nas zaradi neznanja jezikov in nepoznavanju  zgodovinskih virov spodrsne na preteklosti Slovenske krajine ali Slovenske okrogline, kar sta lepši imeni od geografsko nedomiselnega poimenovanja Prekmurja. To kar je uspelo  Janezu Höflerju v monumentalnem delu O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, o razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, ki enakovredno obravnava tudi Prekmurje, je nekaj izjemnega, unikum.

Začetek vsakega znanstvenega dela je poznavanje literature. Imel sem srečo, da se na tej poti osebno spoznal tudi vrsto raziskovalcev, od dr. Ivana Zelka, do dr. Vinka Škafarja, če zaenkrat ostanem pri starejših od sebe.

Z zgodovinsko problematiko Slovencev onstran Mure me je začel seznanjati in to počel potem do svoje prezgodne smrti, eden največjih poznavalcev slovenske kulturne zgodovine,  prof. Viktor Vrbnjak (1934 -2005). Začelo se je menda pri razlagi priimka Ogrin, poudarek pa je bil na kulturni integraciji tega pomembnega dela slovenskega ozemlja v vseslovensko podobo naše preteklosti, zlasti zaslugah Murka, Trstenjaka in drugih. Tudi sam, čeprav Prlek, je z izjemno ljubeznijo raziskoval tamkajšnjo kulturno zgodovino. Posvetil ji je tudi eno svojih zadnjih znanstvenih del in se trajno zapisal tudi v tamkajšnjo kulturno dejavnost.

Duhovnika in zgodovinarja Ivana Zelka (1912 -1986) sem spoznal ob prvem obisku Špitaliča okoli leta 1970. Povedal je, da ima majhno faro, okoli 250 duš zato, da ima več časa za  raziskovanje zgodovino rodne dežele. Občudoval sem njegovo odločitev, za materialno skromne razmere v korist znanosti, konkretno zgodovine svoje krajine. Na zunaj svojih skromnih finančnih razmer ni kazal. Biti njegov gost je pomenilo kraljevsko pogostitev.  Bil je izjemno lep človek in pravi aristokrat duha, kar je pri znanstvenikih velika redkost. Razmere so nanesle, da sem kot upravni tajnik Zgodovinskega inštituta Milka Kosa SAZU skrbel za finančno pokrivanje njegovega dela v madžarskih arhivih in izid Historične topografije Prekmurja do leta 1500, ki sodi med temeljna dela slovenskega zgodovinopisja. Seveda sem vse njegove razprave, ne enkrat, prebral. Pomenijo najboljši možni vstop v zgodovino njegove rodne dežele za katero je v vseh pogledih živel in se zanjo tudi žrtvoval.

							Dr. Vilko Novak

Etnologa, slavista, literarnega zgodovinarja, urednika, prevajalca prof. dr. Vilka Novaka ( 1909 – 2003) sem spoznal na fakulteti, ker so imeli etnologi svoje prostore v istem nadstropju kot zgodovinarji. S svojo postavo in držo, deloval je zelo skromno, je bil nekaj posebnega. Podrobneje sva se seznanila, ko sem se zaposlil na Zgodovinskem inštitutu SAZU. Velikokrat je prišel tja. Prevelika je bila razlika v letih, da bi lahko rekel, da sva bila prijatelja, imel pa me je rad. To je zlasti pokazal pri najinih srečanjih v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, kjer sva se srečevala pri delavniških večernih mašah. Bolj kot o Prekmurju, moje znanje za kolikor toliko enakopravni pogovor je bilo prešibko,  mi je pripovedoval o splošni slovenski kulturi in znanosti, kamor pa je vedno vpletal tudi svojo rodno deželo. Brez njegovega dela zanjo bi bila med Slovenci veliko manj poznana. Bil je vsestranski ambasador Prekmurja in Prekmurcev pri ostalih Slovencih. Ne vem zakaj, ampak, ko sem spoznal škofa dr. Smeja, se mi je pogosto zdelo, kot da sta brata. Ne fizično, ampak znanstveno, »prekmursko«.

							 Dr. Vanek Šiftar

Kot udeleženec kulturnozgodovinskih simpozijev Modinci sem spoznal dr. Vaneka Šiftarja. Mož me je posebno pritegoval zaradi doktorata o Romih/Ciganih, o čemer pa nisva nikoli govorila. Izjemno me je navdušil zaradi svoje skromnosti n preprostosti, zlasti pa odnosa do Slovencev na avstrijskem Štajerskem in še posebno na Gradiščanskem o čemer se sploh več ne govori. Tam je nekatere osebno obiskoval in v njegovi družbi sem užival v poslušanju dialekta, ki ga nisem povsem razumel. Po njegovi in  zaslugi dr. Jožeta Koropca so se za tukajšnja naselja v slovenski javnosti po desetletjih znova uveljavila slovenska imena. Njegov Vrt miru in prijateljstva je bil nekaj posebnega in njegov odnos do posameznih dreves je bil ganljiv. Pred njegovo smrtjo sva se nekoliko razšla po moji krivdi. Ni bil ravno srečen, ko sem ga »naivno« spraševal o njegovem povojnem tožilskem delovanju v Novem mestu.

							 Dr. Anton Vratuša

Med najbolj skrivnostnimi osebami novejše slovenske zgodovine je dr. Anton Vratuša (1915 – 2017). Ta značaj mu dajejo predvsem  njegove izjemno pomembne funkcije med II. svetovno vojno in neposredno po njej. . Ob nastanku Rabske brigade 1943 po kapitulaciji Italije, ki so jo sestavljali interniranci, je postal namestnik komandanta. Sledil je njegov meteorski politični-diplomatski vzpon: predstavnik slovenskega partizanstva pri italijanskem Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in POS pri komandi Garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, 16. julija 1944 je  sklenil z njimi sporazum o organizacijskem sodelovanju med partijama. »Bil je oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Vmes je ob potovanjih skozi Trst pri OK KPS za Trst opravljal tudi funkcijo inštruktorja oblastnega komiteja KPS za Slovensko primorje.«  Marca 1945 je  prek Barija pripotoval v Beograd, kjer je upravljal visoke funkcije v UDB-i in armadi. Od 1953 do 1965 je bil šef Kardeljevega kabineta. Najdlje med vsemi.  Glede na zahtevnost »šefa«, ki ni dopuščal in odpuščal napak pri delu, je to dejstvo najboljši dokaz njegove nagnjenosti k perfekcionizmu. Zanj sem prvič slišal, ko je 1967. leta postal predstavnik  Jugoslavije pri OZN. Zanimivo je, da je uradno nastopal v naših časnikih sprva kot Antun in mnogi smo mislili, da je bosanski Hrvat. Šele počasi smo zvedeli, da je Slovenec, da pa njegovi otroci ne znajo slovensko. V letih 1978 -80 je vodil slovensko »vlado«, kjer pa so ga preko noči »umaknili«. Očitno je z Kardeljevo smrtjo 1979. leta izgubil svojega političnega botra in so ga »mačkovci« spravili z oblasti. Politično je ostal še naprej aktiven, vendar nikoli ni zasedal ključnih vlog v KP, kar ne znam pojasniti. Zdi se, da ni bil oblasti želen, da je rad delal, ne pa vladal.

Pri zbiranju informacij o njem, privlačil me je kot predvojni literarni zgodovinar, sem naletel na njegovega študijskega kolega prof. K. B. Ta mi je pripovedoval o njegovi izjemni resnosti in delavnosti. Nikoli ni postopal, nikoli ga niso videli brez knjige. Očitno ni imel z njim ožje povezave. Tudi on je bil presenečen nad njegovo visoko funkcijo, saj naj bi v študijskih letih veljal za krščanskega socialista. Zato je bila toliko večje presenečenje pripoved uglednega predvojnega komunista dr. Jože Vilfana (1908-1987), ki je po nekem članskem zgodovinskem sestanku, teh se je pogosto udeleževal zaradi prijateljevanja z akad. Franom Zwitterjem, pripovedoval kako je po vojni v Beogradu rešil Vilka Novaka. Zvedel je, da misli z njim Anton Vratuša, tedaj sem prvič zvedel za njegove visoke funkcije v UDB-i, obračunati, kar je pomenilo likvidacijo. Ozadje naj ne bi bilo ideološko, ampak strokovno, neki neporavnani računi iz predvojnih časov. Novak je bil opozorjen in naglo odšel iz jugoslovanske prestolnice. Ko sem ga leta kasneje o tem neposredno vprašal, ni kazal presenečenja, pa tudi potrdil ni tega dejstva. Rekel je le, da se mu zdi, da ga Vratuša ni nikoli  sovražil, da sta kar shajala drug z drugim. To, da bi se dr. Vilfan zgodbo o Vratuši in Novaku izmislil, se mi ne zdi možno. Že zaradi okolice, ki ji je to pripovedoval. Bil je v nosilec visokih državnih funkcij, aktiven v mednarodni jugoslovanski politiki, skratka ena najuglednejših jugoslovanskih  osebnosti,  v letih 1953–1958  Titov tajnik. Bil je vrhunski intelektualec, ponosen na svoje partizansko delovanje in gotovo ni čutil potrebe, da bi nekoga, še zlasti iz političnega vrha  slovenske skupnosti v Beogradu, ki ji je udi sam pripadal, blatil. Domnevam, da je bil Novak obveščen na način, da ni poznal vseh podrobnosti, kajti po tistem je dejansko odšel iz Beograda.

Vratuševo članstvo v SAZU,. leta1978 je postal dopisni in 1985 redni član, ni imelo znanstvenega, ampak politično ozadje. S tem ne zanikamo njegovega znanstvenega entuziazma, ki ga je kazal pred II. svetovno vojno, vendar ga je med njo in zlasti po njej podredil interesom revolucije in potrebam oblasti. Ne glede na to, pa je kot akademik razvil izjemno dejavnost in se uvrstil med najaktivnejše. Bil je predsednik akademijskega odbora za preučevanje narodnih manjšin. Tisti, ki so z njim sodelovali, v mislih imam navadne smrtnike, kolegice in kolega, se ga spominjajo ne samo kot zelo delavnega, ampak zlasti dostopnega.  To ni bila večinska lastnost članov naše najvišje znanstvene ustanove. Prav zaradi manjšinskega vprašanja je prišlo okoli leta 2000 tudi do mojega neposrednega sodelovanja z njim na nekem simpoziju v Mariboru. Po njem sem ga z avtomobilom peljal na železniško postajo. Čeprav je imel možnost do reprezentančnega mercedesa, te ni uveljavil. Med vožnjo, ne spominjam se zakaj, je prišlo do besed o slovenski osamosvojitvi. Njegovo ostro zavračanje  največjega dosežka Slovencev v zgodovini me je pretreslo. Še bolj pa dejstvo, da tega ni argumentiral z ideologijo ali jugoslovenarstvom, ampak otežitvijo  stikov  med sorodniki, ki so poslej živeli v različnih državah. Skušal sem ga razumeti, če je res imel po ženi sorodstvo v Bosni, toda hkrati sem se spraševal, kako ga more to motiti, ko ima praktično vsak Prekmurec sorodstvo v tujini, praviloma celo izven Evrope. Moje občudovanje njegovega samoobvladovanja in delovnega elana, pa je podrla spominska proslava Rabske brigade pred nekaj leti. Verjetno je bilo to leta 2013. Nihče, niti on, ni namreč z besedo omenil  njenega komisarja Jožeta Jurančiča (1902 -1998), učitelja, Maistrovega borca, komunista od leta 1925, predvsem pa človeka, ki so mu celo največji ideološki nasprotniki priznavali izgorevanje za odpravljanje socialnih krivic. Ni samo govoril, še manj rovaril, delal je, kjer in kolikor je mogel. Za časa Informbiroja so ga poslali v taborišče, ki je bilo po pričevanju mnogih, ki so preživeli tudi nacistična, hujše od njih. Bil je izključen iz Komunistične partije Jugoslavije in v letih 1949 do 1954 zaprt na Golem otoku.

							Miting po prihodu Rabske brigade v Slovenijo. Predstavniki XIV. divizije in Glavnega štaba NOV in POS, 22. septembra 1943. Od leve proti desni: Anton Vratuša, pesnik Karel Destovnik - Kajuh, komisar divizije Jože Brilej - Bolko, verski referent Jože Lampret, komandat divizije Mirko Bračič in komandant Glavnega štaba NOV in POS Franc Rozman - Stane

Takrat je bil Vratuša  visok funkcionar Državne varnosti. Dopuščam možnost, da ga ni mogel rešiti, bojim pa se, da ni z upravičenostjo Golega otoka nikoli razčistil. Veliko podobnih sem  in jih še poznam. Nihče ni popoln, četudi je ideološko »pravilno« orientiran. Akademika Vratušo sem nazadnje srečal nekaj mesecev pred smrtjo. Stal je pred vhodom v SAZU in očitno čakal na prevoz. Starost je upognila značilno vzravnano držo. Na moj pozdrav, verjetno se me ni spomnil, je  odzdravil silno prijazno. Zazrl sem se  globoko v oči, občudoval obraz, ki je kazal tipične ljubeznive poteze človeka v visoki starosti in se spraševal, kako more biti ob tem, kar je v življenju počel, tako spokojen. Neskončno, versko fanatično je moral verjeti v ideologijo, ki ji je služil. S tem sem dobil enega odgovorov, zakaj nekateri ljudje, ki so v imenu svoje ideologije storili toliko gorja, tega navzven ne izražajo.

Med zgodovinarje je po osamosvojitvi zašel tudi profesor ljubljanske ekonomske fakultete Prekmurec dr. Oto Norčič (1935 -2002). Bil je izjemno prijazen gospod, vrhunski kuhar bograča. Skupaj z ženo, ali pa predvsem ona, sta bila tudi čudovita pevca. Njegovi zgodovinski ekskurzi so šli predvsem v smer dokazovanja povezanosti med protestantizmom in kapitalizmom. Gre za znane teze, ki seveda ne veljajo, so pa še danes zelo popularne. Vsekakor ta ekonomski sistem ni iznajdba protestantov. Bil je tudi predsednik protestantskega društva Primož Trubar. Kar precej njegovih članov sem poznal tudi pobližje. Zanimivo, da so nekateri bolj vidni in glasni postali njegovi člani iz sovraštva do katoliške cerkve in vere nasploh. Prepričani so bili, da je Trubar širil protestantizem zaradi nasprotovanja veri, ne pa njeni poglobitvi in večji povezanosti s Svetim pismom. Nek ugleden in globoko veren protestantski pastor mi je potožil: »Smo edina cerkev, ki jo vodijo ateisti in celo sovražniki vere!« Evangeličanski škof Geza Filo je temu svojevrstnemu evangeličanskemu socialističnem klerikalizmu, ki ga je močno zaznamoval Milan Kučan, hitro naredil konec in postavil stvari na svoje mesto.


							 Franc Küzmič

Po zaslugi kolegice dr. Klavdije Sedlar sem spoznal Franca ali Ferija Kuzmiča/ Küzmiča (1952 – 2018), vrhunskega poznavalca prekmurske kulturne zgodovine. Njegova specialnost so bili zlasti zagrebški arhivi. Pričakoval sem, da bo ta vrhunsko razgledan strokovnjak, predvsem pa tudi izjemen človek, povezal specialiste za zgodovino Slovenske krajine. Bog, ki mu je nesebično služil,  ga je v Betlehemu poklical k sebi. Za njim ostaja velika praznina.

Poleg dr. Vinka Škafarja in dr. Andreja Hozjana, ki stojita danes na čelu prekmurskih poznavalcev zgodovine, obstaja danes še vrsta mlajših, vse od omenjene dražestne Klavdije do neverjetnega dr. Bojana Zadravca. Znanja je veliko, ambicij tudi, manjka sposoben organizator.. Direktorica soboškega pokrajinskega muzeja Metka Fujs bi bila zaradi svoje nenasilne narave in organizacijskih talentov ena poklicanih.

Še vedno ostaja moja neizpolnjena želja, da bi k temu delu prispeval skromen prispevek iz tamkajšnje agrarne zgodovine..

Dr. Stane Granda

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 21. Nov 2019 at 10:11

0 ogledov

Branko Šumenjak, državni svetnik: Država se dela norca iz upokojencev! Ni izključen punt upokojencev!
V tokratni Sredi v sredo je bil sogovornik državni svetnik in predsednik seniorjev SDS Branko Šumenjak. Govorila sva o delovanju državnega sveta, ki zaradi svoje odločne drže postaja vse bolj moteč za oblastno koalicijo, saj ji je s sprejemanjem odklonilnega veta že večkrat zmešal štrene pri njenem lomastenju po javnih sredstvih. Zadnji primer je bil zakon o izvajanju proračuna. Veto ni izključen tudi pri morebitnem sprejemu proračunov v DZ za prihodnji dve leti, če bo obveljala zahteva ministra Bertonclja po znižani glavarini.  Da se država dela norca iz upokojencev, je prepričan Branko Šumenjak, saj namesto pokojninske reforme upokojencem "obljublja" izravnavo, ampak to šele deembra prihodnje leto, če bo seveda gospodarska rast dosegla 2,5%. V klubih seniorjev pomladnih strank se dogovarjalo, da pripravijo protest, na katerem bodo Šarčevo vlado jasno in glasno opozorili, da jim je zmanjkalo potrpljenja. Demografski sklad kot drugi steber zagotavjanja denarnih virov za pokojnine, je edina rešitev, ki bi jo morala vlada upoštevati pri pripravi nove pokojninske reforme. VIDEO:

Wed, 20. Nov 2019 at 15:09

110 ogledov

Alma M Karlin: »Azija me je uročila!« Ob stoti obletnici njenega odhoda na pot okoli sveta
Po vsem raziskanem do sedaj velja da je bila Alma Maximilliana Karlin med najvplivnejših osebnosti svojega časa. Včeraj, danes, ta mesec, to leto in še kakšno bo v znamenju  dosežkov in pomena  ter z pravimi vsebinami, vedenji in izsledki  po polno pa nikoli zadosti, o življenju in prispevku Alme Maximilliane Karlin, svetovne popotnice, pisateljice, novinarke,  poliglotke in še kaj. 24. november 1919 je dan ko se je odpravila v svet in bila polnih osem let na poti temu jubileju, natančno sto let bo če z nekaj dni, je bila namenjena včerajšnja okrogla miza v organizaciji Pokrajinskega muzeja Celje, bolj vsrkavanje mnoštva podatkov, vedenj,  dognanj na podlagi gradiv ki so ga raziskale gostje včerajšnjega omizja, ki ga je vodila Barbara Ternovec , kustosinja pri omenjenem muzeju. Pri vsem tem je pomembno da je Alma poudarjala od kod prihaja. Tako kot je, da se je njeno življenje začelo v Celju, prav tako je prizorišče,kraj kjer je sklenila svoje življenje,  v Celju, blizu Celja na Pečovniku leta 1950, manj ali več izpolnjeno z dogodki, situacijami, ki jih  težko premore kar tako nekdo. Alma ga je zmogla v vsej svoji raznovrstnosti, nevsakdanjosti, zanimivosti, drugačnosti. Bila je zagovornica vrednot, ki se jih je držala in spoštovala, vztrajno in neomajno ne glede kaj ji je to prineslo. Takšna zanimiva situacija je bila po drugi svetovni vojni ko je nekemu,oziroma komandantu  Francu Leskovšku Luki odgovorila,  da ne bo podpirala dosežke njihove revolucije, ter da loči prav od narobe, v tem primeru med komunistično revolucijo in partizanstvom. To kar so naredili in izrodili iz partizanstva nikoli ne bo sprejeto pri njej.   Narava Alminega popotovanja jo uvršča med največje popotnice vseh časov. Alma je potovala sama kontinuiran vseh osem let od koder se je vrnila konec decembra. Njeno odpravo nobeden ne financira, ampak po poti služi denar z svojim delom, kar ji dela zelo, zelo posebno. Razstava  ki bo  predvidoma februarja na Dunaju,  jo bo, upajmo, umestila  na seznam popotnikov ki os zaznamovali svet.  S tem, bo za Almo veljalo da je popolnoma rehabilitirana, čeprav je za nekatere bila zaznamovana, nesprejeta, je bila opredeljena kot antikomunistka in antinacistka in še česa.  Idealizira se jo je, ima tudi temno plat, imeli so jo za rasistko. Ampak? Pri pozitivnih vrednotah je neomajna. Vrednote ki jih neguje  jih zagovarja do zadnjega diha.  Loči zrno od plevel, tako kot je bil  odnos do partizanstva in komunizma in je to jasno artikulirala, kar jo je stalo ugodja, ki bi ga  lahko imela. Noben kompromis ni vreden odrekanju lastnim vrednotam. Po njeni smrti  je njena prijateljica Thea Schreiber Gamellin, je izročila 840 predmetov predvsem azijskega porekla, od tega je raziskano 100 predmetov iz azijske zbirke. Vse te predmete  so hranili v depojih, raziskuje se jih zadnjih 20 let pretežno na oddelku za Vzhodno Azijske študije  na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Preko raziskanih predmetov se določi tudi stanje v družbi za določeno obdobje na katero se nanašajo  preučevani predmeti. Med raziskanimi predmeti je zanimiva zbirka pahljač. To je posebej raziskala Nataša Visočnik Gerdelj.   Pahljače kot takšne imajo  večnamensko uporabo in več pomenov. Sicer jih je Alma prinesla  iz Koreje, Kitajske, Tajvana in Japonske. Vedoč da sta predvsem prisotni dve vrsti pahljali in sicer ovalne in pregibne, ki so bile zložljive. Pahljače poleg svoje praktičnosti in funkcionalnosti, tudi kot modni dodatek, imajo tudi sporočilno vrednost. Mnogokrat, že če ne vsakokrat, so pahljače odslikavale tudi obdobje iz katerega so narejeni, še bolj pa je bila poudarjena sporočilnost. Uporabljali so različne poslikave, ki so nam uprizarjale dogodke tega časa. Čez čas so začeli na pahljačah pisati pesmi ali sporočati določene izide dogodkov  ki so se odvijali po posameznih provincah ali deželah takrat zelo obsežnega Japonskega  cesarstva. Zanimivi so izsledki raziskovanja razglednic s katerimi se je ukvarjala dr. Šikako Jašimori Bučar.  Pri raziskavi  več kot 500 tih razglednic je zvedela v katere pokrajine se je odpravljala na ogled in katere znamenitosti, stavbe in mesta je obiskovala. Velja poudariti , da je Alma M. Karlin obiskovala šintoistična svetišča in da je vse to kar je bilo povezano z Japonsko zaključila pred velikim potresom tistega časa. Po načinu pisave na razglednicah je bilo prav tako možno zvedeti ali se v določeni pokrajini uporablja  katera pisava, modernejša, ki poteka odzgoraj navzdol ali tradicionalno starejša iz desne proti levi. Večplastnost raziskovanja njene zapuščine pride še kako prav pri pričanju o  času v katerem je živela in kako je to v resnici bilo. Pri vsem kar je povezano z Almo M. Karlin  in vedenju o njej,  velja za  neizpodbitno da je bila v medijih, posebej nemških,  Zvezda Evrope. O tem pričajo tudi koledarji, ki so  jih izdali v Berlinu pred nastopom novega 1931 leta, da jo umeščajo med najvplivnejše ženske tistega časa. Njeni potopisi so dosegli  naklado 90 tisoč izvodov razprodanih do zadnjega izvoda. Njena zgodba ni enoznačna. Njena zgodba se dotakne vsakogar na različne načine, na raznih mestih. Ali zaboli ali očara, tako je jo Azija. Alma nagovarja kot človek in ne kot človek. Pravkar izšla publikacija in občasna razstava z istoimenskim naslovom »Azija me je uročila« bo »piknila« marsikoga  na pravo mesto, da obišče razstavo zaradi Alme in zaradi sebe. Obenem si želimo, da s prihajajočo razstavo o Almi Karlin na Dunaju,da bo tudi dokončno umeščena med velikane in velike osebnosti, ki je zaznamovala svoj čas in da ji ta sloves v resnici pripada Vane K. Tegov

Wed, 20. Nov 2019 at 08:51

207 ogledov

Dr. Milan Zver stopil v bran evropski demokraciji in začasno zaustavil pogajanja o programu Erasmus+
Poročevalec Evropskega parlamenta za krovni program EU za izobraževanje, mobilnost, mlade in šport, dr. Milan Zver, je včeraj skupaj s predsednico parlamentarnega odbora CULT, Sabine Verheyen, začasno zaustavil pogajanja z Evropskim Svetom in Komisijo o programu Erasmus+. Pogajanja med tremi evropskimi inštitucijami, tako imenovani trialog, so se v Bruslju formalno začela 7. oktobra s prvim krogom in nadaljevala 19. novembra z drugim krogom. Dr. Zver je v uvodu potrdil sprejem prvega kompromisnega paketa, kjer je Parlament dosegel pomembne zmage. Za tiste Evropejce, ki se do sedaj iz različnih razlogov niso mogli udeležiti aktivnosti Erasmusa, bo v prihodnje poskrbljeno veliko bolje. Ekipa evropskega parlamenta je dosegla tudi jasno razmejitev med fizično mobilnostjo in virtualnim učenjem. Čeprav dr. Zver močno podpira virtualno učenje, lahko po njegovem mnenju to samo dopolnjujejo fizično mobilnost, ne more pa je enakovredno nadomestiti, razen v izjemnih primerih. Parlament je dosegel tudi to, da bodo aktivnosti, ki jih bo financiral Erasmus+, izkazovale jasno evropsko dodano vrednost. Manj zadovoljstva pa sta dr. Zver in Sabine Verheyen pokazala pri vprašanju, kdo bo sprejemal velike odločitve v zvezi s programom med letoma 2021 in 2027. V preteklosti je namreč Evropska komisija že nekajkrat zlorabila svojo vlogo, ki ji dovoljuje, da izvaja to, kar ji naročita so-zakonodajalca, torej Evropski parlament in Evropski svet. Parlament je zato zahteval, da se večje odločitve v času naslednjega sedemletnega programskega cikla sprejemajo le z njegovo izrecno privolitvijo. Oktobra je Komisiji postavil zahtevo, da naj pripravi predlog za rešitev tega vprašanja do drugega kroga pogajanj. Ker Evropska komisija predloga do roka ni pripravila, je do nadaljnjega zaustavil pogajanja. »Menim, da je bila zaustavitev nujna, saj Komisija ne upošteva osnovnih načel evropske demokracije, po katerih politične odločitve sprejemata Parlament in Svet, Komisija pa jih izvaja,« je ob tem povedal dr. Zver. »Tako ne gre več naprej; to sporočilo smo včeraj zelo jasno posredovali Komisiji«, je še dodal. Dr. Zver je ob tem zagotovil, da ne pričakuje nikakršne zamude pri potrjevanju programa zaradi politične zaustavitve pogajanj, saj delo na tehnični ravni poteka naprej. »Pričakujem, da bo imela naša današnja poteza pozitiven učinek in da se bo Komisija končno odzvala na zahteve Parlamenta«, je bil optimističen dr. Zver in dodal, da je »naš cilj še vedno, da do konca letošnjega leta, torej pod finskim predsedstvom, najdemo kompromise za večino odrtih poglavij«. »Preostala vprašanja, kjer čakamo na odločitve šefov držav članic, na primer glede celotnega proračuna za naslednjo sedemletko, bodo v vsakem primeru rešena šele pod hrvaškim ali celo pod nemškim predsedstvom, ki sledita v letu 2020«, je spomnil poročevalec. Program Erasmus+ sicer iz leta v leto podira rekorde, financira vedno več projektov, udeležba pa je vse večja. Vse kaže, da bo samo v obdobju 2014-20 omogočil sodelovanje 4 milijonom udeležencem. Za obdobje 2021–27 pa se načrtuje, da bo sodelovalo kar 12 milijonov študentov, učencev, vajencev, učiteljev, mladinskih delavcev, odraslih, športnikov in drugih

Wed, 20. Nov 2019 at 07:30

190 ogledov

Rudolf Maister- vselej na pravi strani, ko se je šlo za obrambo slovenstva, njenega jezika, kulture in naroda
Na ploščadi pred Knežjim dvorcem  v Celjum je potekala slovesnost ob odkritju v čast in slavo znamenitemu celjskemu 87. Pehotnemu polku avstro-ogrske vojske. Slovesnost so pripravili: Mestna občina Celje, Pokrajinski muzej Celje in osrednja knjižnica Celje. Čez štiri dni je  dan Rudolfa Maistra, s katerim obeležujemo vrhunec  njegovih prizadevanj da čim več Slovenk in Slovencev  ostane ali se združi v čim bolj  kompletno in kompaktno ozemlje, kjer bi skupaj živeli,  gojili jezik, kulturo in ohranjali narodovo identiteto. Prav zato je pomemben današnji dan. Osrednji govornik na prireditvi je bil muzejski svetnik Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ta nam je orisal pot nastajanja in delovanja. Med drugim je povedal da so 87. pehotni polk, s sedežem nabornega območja v Celju, ustanovili leta 1883. V času svojega 35-letnega obstoja je večkrat menjal kraje, kjer je bil nastanjen. V Celju je bil od leta 1888 stalno nameščen en bataljon polka.    V polku je vseskozi služil visok delež, med 80 in 95 odstotkov je bilo Slovencev, zato je veljal za slovenski polk. Ta polk do  prve svetovne vojne je bil v glavnem razporejen po mirovnih misijah. Z izbruhom vojne se je vse spremenilo. Polk sestavljen iz pretežno ali iz  samo slovenskih vojakov ko je ustavljal napredovanje Italijanov, je branil slovensko zaledje in slovenske domove. Leto 1917 je na soški fronti leto krvavih bitk, v katerih je sodeloval tudi celjski pehotni polk. Odlikoval se je zlasti v bojih za strateško pomemben hrib Škabrijel (Sv. Gabrijel), ki ga je za ceno velikih izgub uspel obraniti. Za to je Franjo Malgaj dobil zlato odlikovanje. Po preboju soške fronte, konec oktobra leta 1917, je polk boje z Italijani in njihovimi zavezniki nadaljeval ob reki Piavi, po avstro-ogrskem podpisu premirja, novembra leta 1918, pa se je vrnil v domovino in se vključil v novo slovensko vojsko kot Celjski peš polk. Kasneje je polk sodeloval  tudi v bojih za severno mejo kjer je prav tako deloval Franjo Malgaj,  kjer je tudi padel. Obdobje med dvema vojnama je tudi obdobje , nejasnosti, kje umestiti ta del zgodovine v katerem ni manjkalo  svetlih obdobij in korenitih zasukov  za kasnejše dosežke na narodnem in narodnostnem področju. Unitaristom v Beogradu ni dišalo potencirati vloge  vojakov in časnikov slovenskega porekla. Če tudi je Rudolf Maister kasneje postal prvi slovenski general. V obdobju po drugi svetovni vojni  ni bilo »prikladno« ja omenjati. Šele zadnji dve desetletji se govori piše, raziskuje o vlogi in udeležbi Slovencev v prvi svetovni vojni.  Tudi zato  je potrebno raziskati vse v zvezi z delovanjem 87 pehotnega polka. Ne smemo se odpovedovati in sramovati svoje preteklosti. »Zelo težko se učimo iz zgodovine če jo ne sprejmemo, ne spoznamo  njeno celovitost in če jo ne poznamo«, je zaključil Marko Štepec  slavnostni govorec ob odkritju spominske  plošče v čast 87  pehotnemu polku in vsem slovenskim fantom , ki mu je poveljeval Rudolf Maister. Danes je v Celju tudi 20 pehotni polk Slovenske vojske, ki mu poveljuje podpolkovnik Gregor Hafner, ki pravi da poleg nadaljujejo tradicijo 87 pešpolka, po vojaki plati a tudi za to kjer je en del 87 pešpolka  v začetku njegovega prihoda v Celje bi naseljen prav v tej vojašnici, v kateri poveljuje. Dragi državljani, državljani, državljanke, Slovenke in Slovenci, obeležujmo, proslavljajmo  pomembne datume , dogodke, krepimo zavedanje  o lastnem narodu, samo na takšen način se tudi obstane.  Rudolf Maister, Franjo Malgaj in vsi znani in neznani borci, pokopani ali nikoli odkriti kraji njihovega zadnjega diha, ko so dihali za svoje slovenske domove, si to brez izjem to zaslužijo! Vane K. Tegov

Tue, 19. Nov 2019 at 07:37

253 ogledov

Zaradi slabega privijačenja odpadli obe zadnji levi kolesi na avtobusu domačega prevoznika.
Kot poročajo z PU Celje, naj včeraj zvečer prometni policisti na avtocesti  A1 obravnavali prometno nesrečo voznika slovenskega avtobusa, ki je vozil 18 otrok. Na avtobusu so se zaradi nepopolnega privijačenja, odvili vijaki, zaradi česar sta z avtobusa odpadli obe zadnji levi kolesi. Eno izmed odpadlih koles je poškodovalo osebni avtomobil. Na srečo ni bil v prometni nesreči nihče poškodovan.  V omenjenem primeru bomo zoper servis ter odgovorno osebo, ki je pred vožnjo opravila demontažo in montažo koles, uvedli prekrškovni postopek. Nekaj dni pred tem bi naj,  prav tako zgodba z avtobusom  tujih registrskih oznak, na avtocesti  A1  imeli v postopku tujega voznika avtobusa,  tujega  prevoznika,  polnega  potnikov,  ki  mu  je  preizkus  z alkotestom  pokazal, da je imel 0.15 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka. Izdan mu je bil plačilni nalog ter prepovedana nadaljnja vožnja. Kaj reči? Ali je to stanje duha v družbi, ki se odraža v  vseh porah življenja, gospodarstva, je to malodušje, brezskrbnost, neodgovornost, ali enostavno strah opozoriti na karkoli.  Iti na pot ne da bi bil stoodstotno prepričan v  brezhibnost vozila, ki se vključuje v javni promet, pomeni da zavestno spravljaš ljudi-potnike v  življenjsko  nevarnost.  Tokrat je bila sreča ali splet okoliščin , ki ni rezultiral  poškodovane in bog ne daj  kaj hujšega, naslednjič pa ne bo tako.Naslednjič za prenekaterega ne bo, zato čim več notranjega nadzora prevoznikov ljudi, seveda pa še vedno na cesti z povečanim številom v vpogledov stanja prevoznih enot. Žal, če ne gre drugače! V.K.T.

Mon, 18. Nov 2019 at 07:53

426 ogledov

Koliko kaže na Vladni uri? Bo zastavica padla? Kdo vse drži kljuko od vladnih izhodnih vrat?
Vladni prazen hod  ali stopicanje na mestu je vse bolj neznosno, škodljivo. Nobeni ugodni kazalci jim ne pomagajo.  Kljub pozivu predsednika Vlade Marjana Šarca k uvajanju nove tekmovalne discipline »skakanje v prazen bazen«, tekmovalcev  ni in ni, jih tudi ne bo. Gremo počasi in zanesljivo v nižjo ligo. Za nami je leto izgubljenih priložnosti   in nezmožnosti za karkoli Kakšno je pravzaprav stanje v državi, kakšen videz daje in kakšno je v resnici? Slabo! Delajo ga slabo tisti ki bi ga mogli kreirati, pripravljati ozračje za ugodno počutje in delovanje vseh deležnikov, ki delajo,  Vlado,  zakone in kar bi  naj bila njihova naloga. Vrti se ista lajna, mi bomo to pripravili, ono pripravili, bomo izboljšali stanje določenih delov populacije, ki nas najbolj  potrebuje, bomo dosegli to, da bodo imeli kaj od ugodne klime gospodarske rasti, konjukture… itn..itn.. Kaj pa imamo po dobrem letu? Največji uspeh  je to, da so stabilni, da ni volitev in ne to, kaj so naredili, kaj bi jih delalo vladajoče in ne capljajoče. Klasični politični larpurlartizem, če že ne  še kakšen »izem,« seveda z negativnim predznakom. Njihovo delo je prevečkrat usklajenost v neskladju želja in potreb, ki je obratno sorazmerno  z mentalnimi in intelektualnimi zmogljivosti, ki so potrebne za karkoli  spremeniti sprejeti in dojeti. Prvič v zgodovini  se dogaja,  da imamo tako porazno nesposobno vladno sestavo, da niti nekaj temeljnih stvari, ki jih imajo zapisane v koalicijski pogodbi, ne znajo pripraviti, in to kljub številčno ogromnem  administrativnemu aparatu. Rabijo zunanjo pomoč oziroma se priklopijo ali so ves čas priklopljeni na cevke za umetno dovajanje znanja kot infuzijo za njihovo totalno  anemičnost in impotentnost. Želimo si naprej, gremo nazaj. Dobili bi  radi nekaj, a ne znamo sestaviti  niti v tem kar se da pa sedimo (sedijo) na svoji administrativni birokratski  riti  napeti in nezavzeti. V Bruslju pa  je 2 milijardi evrov in več denarja za investicije, naš denar, za naše potrebe pa ga ne porabljamo. Z njim bi lahko izgradili na desetine domov za ostarele, lahko bi zgradili tretjo razvojno os, na desetine obvoznic, ki jih številni slovenski kraji nimajo pa jih potrebujejo kot Sahara vode. Ta denar leži v Bruslju zato, ker ga ta vlada ne zna porabiti. Ne samo, da ga ne zna porabiti, ne zna postaviti pred dejstvo ministra ki je zadolžen za kohezijski denar da ga »zrihta«. Ne gre tudi za to ker ni ministra, super »jaz kot ministrica« Alenka Bratušek, pa si prizadeva vso akumulirano znanje uporabiti bog ve kdaj, če kdaj.  Zamenjali so dva kohezijska ministra, eden prestar drugi preneumen, sedanja v.d. pa domišljava. Finančna karavana-perspektiva gre naprej, Vladniki lajajo in vse bolj zaostajajo. Kako pa bo, če še naprej tako? Najprej ne bo tako kot je sedaj tako, ker ne more niti , vsaj po normalnem rezoniranju.  Prvo, Vlada nima več  več dosedanje izven koalicijske »ljubice« Levice, ki je očitno ugotovila da bo šla v drugo politično(naborno) vas ali se bo igrala z drugim za vsako igro(beri zakon ali zakone)- na »veksl«,  kot je bilo včasih na plesih  na porokah na Štajerskem. Popolno divjaštvo v kadrovski politiki ali delitve-grabljenje plana po strankokratskih  kriterijih, brez kompetenc, lovijo nekdanje nezadovoljneže  iz drugih strank ali tistih ki so bili blizu  in  so pripravljeni za pet minut poslovne slave se izpostaviti. Interes države ni pomemben, pomembno je vzeti drugemu, imeti svojega izbranca ali izbranko, kjer pa je pohlevnost in ubogljivost zelo čislana karakterna, če že ni strokovna, prvina. To škodi in poškoduje  finance mnogokrat tudi trajno poškoduje osebe ki so obule prevelike kompetenčne čevlje, če se spomnimo Telekoma in odstopa predsednika uprave Matjaža Merkana, ki je nastopil funkcijo pred dvema mesecema. In še in še. Pa odškodnine,  pa nov,  za lase privlečen kandidat, in »kolo sreče«  se ustaviti noče…Tega je iz dneva v dan več.  Vlada se za svoje zakone spajdašila z novo (sicer staro v parlamentu)parlamentarno »putano« v obliki Jelinčičeve SNS. Za dnevno rabo in še za kašen sold. To Zmago zna. S tem, da je to  na kratek rok in z omejeno rabo..  Na vseh področjih jim polzi vladanje in vse povezano s tem. Polzijo jim neumnosti kot  je narek Banki Slovenije glede zaostrovanja kreditne politike, polzi jim področje zdravstva in drsi v cono sesutja, kjer je brain drain-beg možganov več kot očiten, priliv pa nezanesljiv in nekvaliteten. Vodstvo in minister pa ne sposobni in brez strokovnih ingerenc in vodstvenih kompetenc. Specialist za semena in živalske hrane pa minister.   Sodstvo je že lep čas vrtiček stare nomenklature in rdeče partijskih trdorokcev, ki malikujejo Ljuba Bavcona in njegove vloge pri ustvarjanju  KZ, ki si je pridelal status in slave naziva » Enver  Hoxha slovenskega pravosodja«. Izjeme ali odstopanja  diskreditirajo, šikanirajo, strokovno in cehovsko dotolčejo. Besede so potrebne, čeprav že dolgo odveč in nepotrebne kot takšne in bi morale odstopiti mesto spremembam, ukrepom in  čim bolj strožjemu izvajanju taistih  na področju  notranjih zadev, varnosti in posebej varovanju državne meje. Tukaj bi dodal poponoma zgrešeno početje vlade in pajdašenje  z enemu delu miselnosti , ki navaja benevolenten skorajda suicidni odnos do migrantske politike posebej perečega problema nezakonitih migracij. Intenziteta, posledice ki jih prinesejo za varnost, ekonomijo, narod, kulturo,  so nepopravljive in merljive z posledicami naravnih katastrof. O tem ima, pravzaprav Vlada nima ničesar dodelano do konca, za kar bi rekli to pa je nekaj  kar se mu reče politika, zakon,  ukrep, učinek. Nič od tega. Indolentnost, nedorečenost, medlost in strošek ter nažiranja in podiranja proračunskih  postavk. Posledice so že sedaj slabo obvladljive in spreminjajo vsakdan  vsem prebivalcem in celotni Sloveniji. Na slabše. Do sedaj. Zadnji žebelj v  krsto Vlade Marjana Šarca je  ta upokojencem obljubila zvišanje pokojnin za 6,5 evra. To bo začelo veljati šele z decembrom 2020. Ob tem se pri SAB sprenevedajo, kako gre za bolj pravično porazdelitev, medtem ko nekateri upokojenci za svoje zasluge jugoslovanskemu komunističnemu režimu živijo lagodno življenje, ostali, ki pa so trdo delali več kot 40 let, pa so prisiljeni na stara leta životariti. Tem bi nekaterih delih  nekdanje države, če parafraziram, bi rekli, » ne crkni osel do zelene trave, ki bo spomladi«. To je za populacijo ki šteje 620  tisoč ljudi  in je med 70-80 odstotkov  prejemnikov najnižjih pokojnin, ki ne presegajo 700 EUR dokaj veliko število je tistih ki imajo 600, potem je to žalitev človeškega dostojanstva skoraj ene tretjine prebivalstva. Najbolje za Slovenijo je? Da bo v Sloveniji  bolje, življenje  in vse kar sodi pod rubriko spodobno, dostojanstveno, človeško,   moramo opraviti  nekaj resnično  temeljnih korakov z stopnjo nuje-že prepozno, so: odprava cenzure, zajezitev finančnih in gospodarskih monopolov, kjer so vse prisotna ozadja, lobije, stara garda,   odprava imunitete za prvorazredne in nedotakljive kljub grehom, zato ker ščitijo še pomembnejšega grešnika in samega sebe. Ukiniti privilegije za samooklicano elito  in jih izenačiti z mano, s tabo in brez svetih rdečih trav in bikov.  Totalitarni simboli   in rituali da zavedno izginejo z dnevnega reda.  Razbliniti se nam mora dvom  in nejasnosti iz preteklosti, čeprav travmatično za prenekaterega. Zjasniti se nam mora slika  za naprej. In kaj še? Glede na stanje, ki ga lahko pričakujemo lahko sklepamo da je ta Vlada zaključila delo , mandat še ne. Prej je bilo blefiranja da se nadčloveško trudijo, sedaj nič več.  Nekaj mesecev mlatenja prazne slame, poziranja in kazanja navidezne složnosti zavzetosti in kazanje porcelanskih nasmehov, to bo skrajno domet peterice nezmožnih in nesložnih. Glede na to daje Slovenija od leta 2011 vstopila v spiralo predčasnih  volitev, je nekaj »normalnega« pred nami. Nenormalno je da nenormalno postaja normalno in mi kljub vsemu temu smo še kar naprej normalni. Volitve, predčasne so pred vrati, samo ne vemo koliko njih sočasno  drži za kljuko z željo čimprej stopiti pred volivci ter ali jim taisto kljuko drži nekdo  s zunanje strani. Od tega je odvisno kakšen datum bo in letni čas, ter oprema ki jo bomo rabili. Zagotovo bo pomlad prinesla pomlad v več ozirih. Jaz sem za, ker ne morem biti proti in zoper samega sebe. Bodite še vi, za boljši jutri,  tvoj moj, naš! Vane K. Tegov  

Zadnji komentarji

Danilo Papič

2019-11-16 15:31:22


Gospa Romana Tomc, pokojninske problematike ne razumete, ali pa se delate, da je ne razumete. Pravite, da je slovenski pokojninski sistem nevzdržen. Če ga vzdržujemo, je očitno vzdržen! Saj nečesa, kar je nevzdržno, ne bi mogli vzdrževati. Demografski sklad bo potuha! Ustvarjal bo napačen vtis, da nekje en velik kup denarja čaka na upokojence; treba ga bo samo še razgrabiti. Le kdo bi ob tem kupu denarja pomislil na kakšno pokojninsko reformo! Če imamo kup denarja, ne rabimo nobene pokojninske reforme, bo rekel Janez Janša. Demografski sklad problema ne bo rešil, ampak ga bo zamaskiral. Demografski sklad je samo prelaganje denarja iz levega v desni žep. Kar ne bi bilo nič narobe, če demografski sklad ne bi povečeval apetitov. "Kadarkoli zmanjka denar, vlada poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja lahko v naslednjih treh letih pride do kolapsa pokojninske blagajne", pravite. Dva stavka, ki sta med seboj nelogično povezana: ravno zaradi tega polnjenja pokojninske blagajne iz proračuna NE BO prišlo do kolapsa pokojninske blagajne, sicer pa bi! "Odpraviti je treba razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških", pravite. Nobenih razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, ni treba odpravljati, ampak je treba odpraviti diskriminatornost samo! Bojim se, da se boste pri odpravljanju razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, tako izčrpali, da vam bo zmanjkalo energije za odpravo diskriminatornosti same. Zato pustite razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, in odpravite diskriminatornost samo! Gospa Tomc, ali Vi razumete razliko med poviševanjem pokojnin in pokojninsko reformo? Janez Janša, recimo, tega dvojega ne razlikuje. Dovolite, da Vam povem razliko. Poviševanje pokojnin pomeni aktivni generaciji več vzeti in to dati upokojenski generaciji. Pokojninska reforma pa pomeni upokojenski generaciji dati več, ne da bi več vzel aktivni generaciji. Naj to ilustriram z bencinskim motorjem. Prispodoba za poviševanje pokojnin: da bom prevozil več kilometrov, moram natočiti več bencina. Prispodoba za pokojninsko reformo: Izboljšam motor (povečam izkoristek motorja) in z ENAKO količino bencina prevozim VEČ kilometrov.
APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Dr. Stane Granda: Moja hoja po prekmurskem zgodovinarskem zelniku