SI
Dr. Stane Granda: Moja hoja po prekmurskem zgodovinarskem zelniku
Dr. Joža Vilfan o tem, kako je po vojni v Beogradu rešil dr. Vilka Novaka. Zvedel je, da misli z njim Anton Vratuša, tedaj sem prvič zvedel za njegove visoke funkcije v UDB-i, obračunati, kar je pomenilo likvidacijo.
V Fokusu
Novice

Nedelja, 8. september 2019 ob 20:55

Odpri galerijo

Želja vsakega ambicioznega slovenskega zgodovinarja je, da bi obvladoval zgodovino vsega slovenskega ozemlja v kar najdaljšem časovnem obdobju. Velika večina nas zaradi neznanja jezikov in nepoznavanju  zgodovinskih virov spodrsne na preteklosti Slovenske krajine ali Slovenske okrogline, kar sta lepši imeni od geografsko nedomiselnega poimenovanja Prekmurja. To kar je uspelo  Janezu Höflerju v monumentalnem delu O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, o razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, ki enakovredno obravnava tudi Prekmurje, je nekaj izjemnega, unikum.

Začetek vsakega znanstvenega dela je poznavanje literature. Imel sem srečo, da se na tej poti osebno spoznal tudi vrsto raziskovalcev, od dr. Ivana Zelka, do dr. Vinka Škafarja, če zaenkrat ostanem pri starejših od sebe.

Z zgodovinsko problematiko Slovencev onstran Mure me je začel seznanjati in to počel potem do svoje prezgodne smrti, eden največjih poznavalcev slovenske kulturne zgodovine,  prof. Viktor Vrbnjak (1934 -2005). Začelo se je menda pri razlagi priimka Ogrin, poudarek pa je bil na kulturni integraciji tega pomembnega dela slovenskega ozemlja v vseslovensko podobo naše preteklosti, zlasti zaslugah Murka, Trstenjaka in drugih. Tudi sam, čeprav Prlek, je z izjemno ljubeznijo raziskoval tamkajšnjo kulturno zgodovino. Posvetil ji je tudi eno svojih zadnjih znanstvenih del in se trajno zapisal tudi v tamkajšnjo kulturno dejavnost.

Duhovnika in zgodovinarja Ivana Zelka (1912 -1986) sem spoznal ob prvem obisku Špitaliča okoli leta 1970. Povedal je, da ima majhno faro, okoli 250 duš zato, da ima več časa za  raziskovanje zgodovino rodne dežele. Občudoval sem njegovo odločitev, za materialno skromne razmere v korist znanosti, konkretno zgodovine svoje krajine. Na zunaj svojih skromnih finančnih razmer ni kazal. Biti njegov gost je pomenilo kraljevsko pogostitev.  Bil je izjemno lep človek in pravi aristokrat duha, kar je pri znanstvenikih velika redkost. Razmere so nanesle, da sem kot upravni tajnik Zgodovinskega inštituta Milka Kosa SAZU skrbel za finančno pokrivanje njegovega dela v madžarskih arhivih in izid Historične topografije Prekmurja do leta 1500, ki sodi med temeljna dela slovenskega zgodovinopisja. Seveda sem vse njegove razprave, ne enkrat, prebral. Pomenijo najboljši možni vstop v zgodovino njegove rodne dežele za katero je v vseh pogledih živel in se zanjo tudi žrtvoval.

							Dr. Vilko Novak

Etnologa, slavista, literarnega zgodovinarja, urednika, prevajalca prof. dr. Vilka Novaka ( 1909 – 2003) sem spoznal na fakulteti, ker so imeli etnologi svoje prostore v istem nadstropju kot zgodovinarji. S svojo postavo in držo, deloval je zelo skromno, je bil nekaj posebnega. Podrobneje sva se seznanila, ko sem se zaposlil na Zgodovinskem inštitutu SAZU. Velikokrat je prišel tja. Prevelika je bila razlika v letih, da bi lahko rekel, da sva bila prijatelja, imel pa me je rad. To je zlasti pokazal pri najinih srečanjih v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, kjer sva se srečevala pri delavniških večernih mašah. Bolj kot o Prekmurju, moje znanje za kolikor toliko enakopravni pogovor je bilo prešibko,  mi je pripovedoval o splošni slovenski kulturi in znanosti, kamor pa je vedno vpletal tudi svojo rodno deželo. Brez njegovega dela zanjo bi bila med Slovenci veliko manj poznana. Bil je vsestranski ambasador Prekmurja in Prekmurcev pri ostalih Slovencih. Ne vem zakaj, ampak, ko sem spoznal škofa dr. Smeja, se mi je pogosto zdelo, kot da sta brata. Ne fizično, ampak znanstveno, »prekmursko«.

							 Dr. Vanek Šiftar

Kot udeleženec kulturnozgodovinskih simpozijev Modinci sem spoznal dr. Vaneka Šiftarja. Mož me je posebno pritegoval zaradi doktorata o Romih/Ciganih, o čemer pa nisva nikoli govorila. Izjemno me je navdušil zaradi svoje skromnosti n preprostosti, zlasti pa odnosa do Slovencev na avstrijskem Štajerskem in še posebno na Gradiščanskem o čemer se sploh več ne govori. Tam je nekatere osebno obiskoval in v njegovi družbi sem užival v poslušanju dialekta, ki ga nisem povsem razumel. Po njegovi in  zaslugi dr. Jožeta Koropca so se za tukajšnja naselja v slovenski javnosti po desetletjih znova uveljavila slovenska imena. Njegov Vrt miru in prijateljstva je bil nekaj posebnega in njegov odnos do posameznih dreves je bil ganljiv. Pred njegovo smrtjo sva se nekoliko razšla po moji krivdi. Ni bil ravno srečen, ko sem ga »naivno« spraševal o njegovem povojnem tožilskem delovanju v Novem mestu.

							 Dr. Anton Vratuša

Med najbolj skrivnostnimi osebami novejše slovenske zgodovine je dr. Anton Vratuša (1915 – 2017). Ta značaj mu dajejo predvsem  njegove izjemno pomembne funkcije med II. svetovno vojno in neposredno po njej. . Ob nastanku Rabske brigade 1943 po kapitulaciji Italije, ki so jo sestavljali interniranci, je postal namestnik komandanta. Sledil je njegov meteorski politični-diplomatski vzpon: predstavnik slovenskega partizanstva pri italijanskem Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in POS pri komandi Garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, 16. julija 1944 je  sklenil z njimi sporazum o organizacijskem sodelovanju med partijama. »Bil je oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Vmes je ob potovanjih skozi Trst pri OK KPS za Trst opravljal tudi funkcijo inštruktorja oblastnega komiteja KPS za Slovensko primorje.«  Marca 1945 je  prek Barija pripotoval v Beograd, kjer je upravljal visoke funkcije v UDB-i in armadi. Od 1953 do 1965 je bil šef Kardeljevega kabineta. Najdlje med vsemi.  Glede na zahtevnost »šefa«, ki ni dopuščal in odpuščal napak pri delu, je to dejstvo najboljši dokaz njegove nagnjenosti k perfekcionizmu. Zanj sem prvič slišal, ko je 1967. leta postal predstavnik  Jugoslavije pri OZN. Zanimivo je, da je uradno nastopal v naših časnikih sprva kot Antun in mnogi smo mislili, da je bosanski Hrvat. Šele počasi smo zvedeli, da je Slovenec, da pa njegovi otroci ne znajo slovensko. V letih 1978 -80 je vodil slovensko »vlado«, kjer pa so ga preko noči »umaknili«. Očitno je z Kardeljevo smrtjo 1979. leta izgubil svojega političnega botra in so ga »mačkovci« spravili z oblasti. Politično je ostal še naprej aktiven, vendar nikoli ni zasedal ključnih vlog v KP, kar ne znam pojasniti. Zdi se, da ni bil oblasti želen, da je rad delal, ne pa vladal.

Pri zbiranju informacij o njem, privlačil me je kot predvojni literarni zgodovinar, sem naletel na njegovega študijskega kolega prof. K. B. Ta mi je pripovedoval o njegovi izjemni resnosti in delavnosti. Nikoli ni postopal, nikoli ga niso videli brez knjige. Očitno ni imel z njim ožje povezave. Tudi on je bil presenečen nad njegovo visoko funkcijo, saj naj bi v študijskih letih veljal za krščanskega socialista. Zato je bila toliko večje presenečenje pripoved uglednega predvojnega komunista dr. Jože Vilfana (1908-1987), ki je po nekem članskem zgodovinskem sestanku, teh se je pogosto udeleževal zaradi prijateljevanja z akad. Franom Zwitterjem, pripovedoval kako je po vojni v Beogradu rešil Vilka Novaka. Zvedel je, da misli z njim Anton Vratuša, tedaj sem prvič zvedel za njegove visoke funkcije v UDB-i, obračunati, kar je pomenilo likvidacijo. Ozadje naj ne bi bilo ideološko, ampak strokovno, neki neporavnani računi iz predvojnih časov. Novak je bil opozorjen in naglo odšel iz jugoslovanske prestolnice. Ko sem ga leta kasneje o tem neposredno vprašal, ni kazal presenečenja, pa tudi potrdil ni tega dejstva. Rekel je le, da se mu zdi, da ga Vratuša ni nikoli  sovražil, da sta kar shajala drug z drugim. To, da bi se dr. Vilfan zgodbo o Vratuši in Novaku izmislil, se mi ne zdi možno. Že zaradi okolice, ki ji je to pripovedoval. Bil je v nosilec visokih državnih funkcij, aktiven v mednarodni jugoslovanski politiki, skratka ena najuglednejših jugoslovanskih  osebnosti,  v letih 1953–1958  Titov tajnik. Bil je vrhunski intelektualec, ponosen na svoje partizansko delovanje in gotovo ni čutil potrebe, da bi nekoga, še zlasti iz političnega vrha  slovenske skupnosti v Beogradu, ki ji je udi sam pripadal, blatil. Domnevam, da je bil Novak obveščen na način, da ni poznal vseh podrobnosti, kajti po tistem je dejansko odšel iz Beograda.

Vratuševo članstvo v SAZU,. leta1978 je postal dopisni in 1985 redni član, ni imelo znanstvenega, ampak politično ozadje. S tem ne zanikamo njegovega znanstvenega entuziazma, ki ga je kazal pred II. svetovno vojno, vendar ga je med njo in zlasti po njej podredil interesom revolucije in potrebam oblasti. Ne glede na to, pa je kot akademik razvil izjemno dejavnost in se uvrstil med najaktivnejše. Bil je predsednik akademijskega odbora za preučevanje narodnih manjšin. Tisti, ki so z njim sodelovali, v mislih imam navadne smrtnike, kolegice in kolega, se ga spominjajo ne samo kot zelo delavnega, ampak zlasti dostopnega.  To ni bila večinska lastnost članov naše najvišje znanstvene ustanove. Prav zaradi manjšinskega vprašanja je prišlo okoli leta 2000 tudi do mojega neposrednega sodelovanja z njim na nekem simpoziju v Mariboru. Po njem sem ga z avtomobilom peljal na železniško postajo. Čeprav je imel možnost do reprezentančnega mercedesa, te ni uveljavil. Med vožnjo, ne spominjam se zakaj, je prišlo do besed o slovenski osamosvojitvi. Njegovo ostro zavračanje  največjega dosežka Slovencev v zgodovini me je pretreslo. Še bolj pa dejstvo, da tega ni argumentiral z ideologijo ali jugoslovenarstvom, ampak otežitvijo  stikov  med sorodniki, ki so poslej živeli v različnih državah. Skušal sem ga razumeti, če je res imel po ženi sorodstvo v Bosni, toda hkrati sem se spraševal, kako ga more to motiti, ko ima praktično vsak Prekmurec sorodstvo v tujini, praviloma celo izven Evrope. Moje občudovanje njegovega samoobvladovanja in delovnega elana, pa je podrla spominska proslava Rabske brigade pred nekaj leti. Verjetno je bilo to leta 2013. Nihče, niti on, ni namreč z besedo omenil  njenega komisarja Jožeta Jurančiča (1902 -1998), učitelja, Maistrovega borca, komunista od leta 1925, predvsem pa človeka, ki so mu celo največji ideološki nasprotniki priznavali izgorevanje za odpravljanje socialnih krivic. Ni samo govoril, še manj rovaril, delal je, kjer in kolikor je mogel. Za časa Informbiroja so ga poslali v taborišče, ki je bilo po pričevanju mnogih, ki so preživeli tudi nacistična, hujše od njih. Bil je izključen iz Komunistične partije Jugoslavije in v letih 1949 do 1954 zaprt na Golem otoku.

							Miting po prihodu Rabske brigade v Slovenijo. Predstavniki XIV. divizije in Glavnega štaba NOV in POS, 22. septembra 1943. Od leve proti desni: Anton Vratuša, pesnik Karel Destovnik - Kajuh, komisar divizije Jože Brilej - Bolko, verski referent Jože Lampret, komandat divizije Mirko Bračič in komandant Glavnega štaba NOV in POS Franc Rozman - Stane

Takrat je bil Vratuša  visok funkcionar Državne varnosti. Dopuščam možnost, da ga ni mogel rešiti, bojim pa se, da ni z upravičenostjo Golega otoka nikoli razčistil. Veliko podobnih sem  in jih še poznam. Nihče ni popoln, četudi je ideološko »pravilno« orientiran. Akademika Vratušo sem nazadnje srečal nekaj mesecev pred smrtjo. Stal je pred vhodom v SAZU in očitno čakal na prevoz. Starost je upognila značilno vzravnano držo. Na moj pozdrav, verjetno se me ni spomnil, je  odzdravil silno prijazno. Zazrl sem se  globoko v oči, občudoval obraz, ki je kazal tipične ljubeznive poteze človeka v visoki starosti in se spraševal, kako more biti ob tem, kar je v življenju počel, tako spokojen. Neskončno, versko fanatično je moral verjeti v ideologijo, ki ji je služil. S tem sem dobil enega odgovorov, zakaj nekateri ljudje, ki so v imenu svoje ideologije storili toliko gorja, tega navzven ne izražajo.

Med zgodovinarje je po osamosvojitvi zašel tudi profesor ljubljanske ekonomske fakultete Prekmurec dr. Oto Norčič (1935 -2002). Bil je izjemno prijazen gospod, vrhunski kuhar bograča. Skupaj z ženo, ali pa predvsem ona, sta bila tudi čudovita pevca. Njegovi zgodovinski ekskurzi so šli predvsem v smer dokazovanja povezanosti med protestantizmom in kapitalizmom. Gre za znane teze, ki seveda ne veljajo, so pa še danes zelo popularne. Vsekakor ta ekonomski sistem ni iznajdba protestantov. Bil je tudi predsednik protestantskega društva Primož Trubar. Kar precej njegovih članov sem poznal tudi pobližje. Zanimivo, da so nekateri bolj vidni in glasni postali njegovi člani iz sovraštva do katoliške cerkve in vere nasploh. Prepričani so bili, da je Trubar širil protestantizem zaradi nasprotovanja veri, ne pa njeni poglobitvi in večji povezanosti s Svetim pismom. Nek ugleden in globoko veren protestantski pastor mi je potožil: »Smo edina cerkev, ki jo vodijo ateisti in celo sovražniki vere!« Evangeličanski škof Geza Filo je temu svojevrstnemu evangeličanskemu socialističnem klerikalizmu, ki ga je močno zaznamoval Milan Kučan, hitro naredil konec in postavil stvari na svoje mesto.


							 Franc Küzmič

Po zaslugi kolegice dr. Klavdije Sedlar sem spoznal Franca ali Ferija Kuzmiča/ Küzmiča (1952 – 2018), vrhunskega poznavalca prekmurske kulturne zgodovine. Njegova specialnost so bili zlasti zagrebški arhivi. Pričakoval sem, da bo ta vrhunsko razgledan strokovnjak, predvsem pa tudi izjemen človek, povezal specialiste za zgodovino Slovenske krajine. Bog, ki mu je nesebično služil,  ga je v Betlehemu poklical k sebi. Za njim ostaja velika praznina.

Poleg dr. Vinka Škafarja in dr. Andreja Hozjana, ki stojita danes na čelu prekmurskih poznavalcev zgodovine, obstaja danes še vrsta mlajših, vse od omenjene dražestne Klavdije do neverjetnega dr. Bojana Zadravca. Znanja je veliko, ambicij tudi, manjka sposoben organizator.. Direktorica soboškega pokrajinskega muzeja Metka Fujs bi bila zaradi svoje nenasilne narave in organizacijskih talentov ena poklicanih.

Še vedno ostaja moja neizpolnjena želja, da bi k temu delu prispeval skromen prispevek iz tamkajšnje agrarne zgodovine..

Dr. Stane Granda

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 20. Sep 2019 at 20:20

0 ogledov

Nova atrakcija na Rogli, pot med krošnjami dreves
Danes so na Rogli odpirli novo turistično pridobitev, Pot med krošnjami. Temejni kamen zanjo so položili 27. maja letos,v manj kot štirih mesecih pa kje že gostila prve sprehajalce. Dolga je dober kilometer, vije pa se med vršaci pohorskih smrek. Lahko bi dejali, da sodi v kategorijo posebnih turističnih atrakcij, ki bo prav gotovo pritegnila v Zreče in na Roglo številne nove izletnike in turiste. Turistični delavci so že kar nestrpno čakali na njeno današnjo otvoritev, podobno kot so pred 3. leti čakali na odprtje razglednega stolpa Vinarium sredi lendavskih goric, doslej pa se je nanj povzpelo že več kot 300 tisoč obiskovalcev. Celotna dolžina poti med krošnjami smrek  je 1.043 metrov, od tega je polovico sprehajalne poti, druga polovica pa se vije na 37 metrov visok stolp. Z vrha je mogoče videti vrhove na vseh straneh neba, ob lepem vremenu in dobri vidljivosti lahko menda uzrete celo Učko, hribovje v severni BiH, madžarsko panonsko nižino in na drugi strani, seveda, Triglav. Projekt, vreden 4,5 milijona evrov, je nastal v partnerstvu občine Zreče, Uniturja in češkega investitorja Zažitkova Akademie, ki je podobne poti zgradil že na Češkem, Slovaškem in Bavarskem, po Rogli pa sledi postavitev v francoski regiji Alzacija.

Fri, 20. Sep 2019 at 13:21

0 ogledov

Ilegalnih prehodov meje iz dneva v dan vse več, le jedrskih fizikov in zdravnikov od nikoder!?
Poletje je že mimo, pričakovanja da jih bo manj ali nič več, migrantov, ki nezakonito in na civilizacijsko neprimeren način prihajanje  in ostajanje na ozemlju Slovenije,  se kar nadaljuje. Kaj pravzaprav počnejo tisti ki so zadolženi  po politični liniji, minister  za notranje zadeve kot eden od najbolj izpostavljenih, ter organi v sestavi, ki to izpeljujejo v okviru pooblastil ki jim ga daje država? Ob neštetih poročil i sporočil zvemo samo golo statistiko pa še tista popolnoma razvrednoti samo delo  policistov in ostalih ki se zadržujejo na meji da jo varujejo. Ob statistiki, tako kot je bilo za dva dni nazaj(16 in 17 september), ki je na razpolago  o prijetih migrantih in sicer 186 na mejnih prehodih, od tega na področju PU Novo Mesto 137 kar je neslavni rekord, normalen človek obnemi. Vloga policistov je tukaj zelo minorna, zreducira se pa popisovanje in poizvedbo o njihovem poreklu, starosti, državi, pa še to je sila relativno, vedoč da si vse to lahko v trenutku omislijo. Taisti nezakoniti migranti po zaključenem začasnem obravnavanju so deležni humanega postopka na račun nas davkoplačevalcev. Policisti so samo uradni »sprovajalci« do azilnih domov za tujce ali do prvega prehodnega, začasnega bivanja. Da je to tako kot v zgoraj opisanih stavkih priča tudi zadnje poročilo, kot mnoga druga do sedaj,  o ilegalnih prehodih tujcev  na območju PU Celje, kjer navajajo,  da so od srede, 18. 9. 2019 od 6. ure, do danes,  19.  9.  2019  do  6.  ure,  obravnavali  4  tujce,  ki so ilegalno prestopili državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Nekaj pred  tretjo  uro  zjutraj  so  jih  na  območju  Rogaške  Slatine,  v  bližini prehodnega  mesta  Vidine,  prijeli  4  državljane  Maroka.  Trije  so bili mladoletni.   Dva   so  vrnili  hrvaškim  varnostnim  organom,  dva  bosta nastanjena v Centru za tujce v Postojni. Da to ni več ali morda nikoli ni bil sporadični pojav,  je jasno že nekaj časa. Jasno je tudi to ,da je Evropa načrtno izbrana za sesuvanje in za devastacijo ter  razkroj vsega dobrega in civiliziranega v njej. Mnogo bolj strašljivo in grozno je to da v to večji del sama prostovoljno sodeluje  oziroma se pogovarja kot z »poslovnimi » partnerji o tem kolikor lahko, v katero državo lahko gredo in kolikor denarja se lahko plasira v to in ono početje v zvezi z to problematiko. Skrajno abotno je to da se pristaja na izsiljevanje s strani Turčije, da v kolikor ne dobi želenega denarja (beri milijarde EUR) bo spustila že pripravljena dva milijona »instant«  ali vedno pripravljenih migrantov  na sirski strani Kurdistana. Da to lahko dnevno dozira pričajo podatki z grških otokov, da jih je v zadnjih desetih dneh prišlo novih 26 tisoč migrantov  kar je največ od poletja 2016 in da  jih Turčija za nalašč  v obliki pritiska spušča v Yunanistan-Grčijo.  Od tod pa do trditve da so Turki glavni podporniki menageriranja vstopa islama v Evropo, ni potreben  niti  en sam korak, zato ker je to več kot ne jasno da  je to dejansko tako.   Slovenija pa s svojo nevsebinsko,  medlo in brezkrvno politiko in odnosom do tega zelo perečega problema, samo zamegljuje in otežuje že tako slabo sliko in stanje.  Po pogovoru z nekaterimi policisti, ki delajo na meji in o tem ali bodo dosegli več z dodatno tehniko v obliki brezpilotnih dronov, ki jih baje naroča ministrstvo za notranje zadeve, cca 200 kosov,  za lažje  nadzorovanje meje  in odkrivanje lokacij prehoda ter zadrževanja večjih potencialnih skupin za nezakonit prehod čez mejo, navajajo da je to bolj del samopreslepitve, ki napeljujejo na to, da bodo uspešnejši kot do sedaj. Zdravilo je večje število policistov in vojakov z večjimi pooblastili ter seveda morebitna  podpora iz zraka v obliki helikopterja s pomočjo  termovizije.  Ne bi dolival olje na ogenj problematike  ilegalnih prehodov čez slovensko mejo, pa kljub temu bi opozoril še eno dodatno abotnost vladnih predstavnikov o predlogu izpred nekaj dni, ko so predlagali sosednji Avstriji skupne patrulje na meji  kot dodatni ukrep zajezitve  ilegalnih migrantskih  prehodov če  skupno mejo. Glede na poprejšnje izkušnje, ki so jih  »naši« nabrali v podobni obliki z sosedi Italijani, obstoja zelo velika verjetnost zadržanosti Avstrijcev do tovrstnega »izvirnega« in učinkovitega načina varovanja meje. Dan za tem predlogom pa smo bili deležni 8 kilometrske kolone na Šentilju in natančnejših pregledov  vseh, ki so želeli vstopiti v sosedno Avstrijo.   Drugače bo, žal, policija mogla dodati še eno alinejo v svojem delu , in sicer prevoz ilegelanih migrantov do prve nastanitve v notranjost države. Seveda pa kasneje »prosto » gibanje in vse kar sodi v prijazno dobrodošlico  s strani Slovenije do bodočih tako prepotrebnih »znanstvenikov« ter ostalih manjkajočih intelektualnih potencialov z vzhoda. Vprašanje ni več ali smo  kaj zagrešili in zgrešili v odnosu do problematike ilegalnih in nezakonitih migrantov, ampak kako daleč smo zašli  ter ali je možno vrniti se na pravo pot? Vane K. Tegov

Thu, 19. Sep 2019 at 22:36

174 ogledov

Naj se 10. oktobra na Prešercu ponovi Roška izpred 31 let. Za Slovenijo gre, da jo po osamosvojitvi tudi osvobodimo
Slovenija, ti zgodovinski spomin sega 31 let nazaj, ko se je na Roški v Ljubljani zbralo več kot 30 tisoč protestnikov, ker je vojaški vrh takratne JLA 1988. leta z aretacijami Janeza Janše, Davida Tasiča, Ivana Borštnerja in Francija Zavrla, pričel nasilno posegati v slovensko politično življenje. Prebujala se je slovenska pomlad, ustanavljale prve politične stranke, ki so na glas zahtevale demokratične volitve, dozorevala je tudi ideja o samostojnosti Slovenije. To je seveda šlo hudo v nos takratni partijski vršiki v Sloveniji in Jugoslaviji, zato so po tem, ko je v javnost pricurljala razprava takratnega prvega komunista v Sloveniji, predsednika ZKS Milana Kučana na 72. seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, Udbovci prečesali prostore podjetja Mikroada, v katerem je bil zaposlen Janez Janša in pri tem naleteli tajni vojaški dokument. Sledile so aretacije, sodni procesi pred vojaškim sodiščem, množica pa z vsakim sojenjem vse večja. Ustanovil se je odbor za varstvo človekovih pravic in 21. junija 1988 na Kongresnem trgu pripravil protestni shod, ki se ga je udeležilo več kot 30 tisoč zavednih Slovencev. Takrat se je zgodilo to, kar bi se moralo 10. oktobra letos. Odbor, ki ga je vodil Igor Bavčar jeuspel povezati že takrat povsem razglašeno opozicijo. Njegovo delo je pritegnilo več kot 400 različnih organizacij in več kot 60 tisoč posameznikov. Tudi v tem gre iskati temelje bodoče Demokratične koalicije Slovenije, ki je z zmago na prvih "demokratičnih" volitvah prevzela oblast in Slovenijo popeljala na samostojno pot.  Civilnodružbeno gibanje, ki se je rodilo z afero JBTZ lahko primerjamo s taborskim gibanjem na Slovenskem, na katerih so se prvič izkristalizirale zahteve po slovenski državi. Množična mobilizacija podobno mislečih je leta 1988 pospešila demokratizacijo slovenske družbe in napovedovala začetek skorajšnjega konca tako sistema kot jugoslovanske države. Kaj pa danes, ko prihaja 29. obletnica plebiscita, na katerem smo se Slovenkein Slovenci z velikansko večino opredelili za samostojnost, demokracijo in vrednote evropske demokracije, ki smo jo uresničili z junijsko osamosvojitvijo? Res smo se osamosvojili, ne pa tudi osvobodili! Zato danes po 28. letih samostojnosti smo še vedno utesnjeni v okovju nekdanjega komunističnega režima, ki ga pooseblja "globoka država" z zloglasnim Forumom 21, na njegovem tronu pa nekdanji prvi komunist Slovenije Milan Kučan, ki je voljčjo dlako zamenjal za ovčjo, nrav pa ne. In Slovenci, ki so se 1988. leta množično zgrinjali na Roško in na Kongresni trg v podporo in oporo demokratični opoziciji, so "padli" na novo nedolžno preobleko Milana Kučana in ga ustoličili za prvega predsedhika samostojne Slovenije, četudi mu samostojna država nikoli ni bila in mu še vedno ni intimna opcija.  Danes, skoraj po treh desetletjih samostojnosti, nas okovi globoke države še bolj utesnjujejo, Milan Kučan kot upokojenec pa iz varnega ozadja Murgel vse bolj aktiven v vodenju države. Človek preprosto ne more verjeti, da je še danes ljudi strah na glas izreči kritično misel o aktualnih oblastnikih, četudi vidijo, da si oblast ohranjajo s korupcijo, klientelizmom, da jim je, sicer peščici prvorazrednih državljanov, dovoljeno praktično vse, seveda dokler bodo služili interesom globoke države oziroma partijsko udbaškega omrežja, ki je preživelo osamosvojitev. Žal Slovenija ni bila sposobna izvesti lustracije tako, kot so to storile države nekdanjega komunističnega bloka. Zato so se nam zgodile Depale vasi, afera Patria, divje tajkunske privatizaciije slovenske nacionalne srebrnine, bančne luknje, pralnice mafijskega in terorističnega denarja v državnih bankah, milijardne kraje javnega davkoplačevalskega denarja v zdravstvu, energetiki, infrastrukturi, da se nam dogajajo novi obrazi....vse pod taktirko omrežja Foruma 21.  Enkrat pa mora počiti. Enkrat bomo morali jasno in dovolj glasno izreči "DOVOLJ JE!" Vrnite nam Slovenijo, ki ste si jo prisvojili po tem, ko smo jo mi kot državo postavili na noge. Bomo Slovenci zbrali dovolj poguma in samozavesti, da se v četrtek, 10. oktobra udeležimo protestnega shoda na Prešernovem trgu? Smo sposobni ponoviti Roško, če že ne Kongresnega trga, smo sposobni na Prešercu množično podpreti zahteve, ki jih je v 15 točk strnil organizator protestnega shoda. Že prva točka, vrnitev pravne države bi morala biti dovolj močan razlog za udeležbo. Tako kot sedaj slovensko krivosodje tepta temeljne človekove pravice Slovenkam in Slovencem, si tudi v jugoslovanskem komunističnem režimu niso privoščili. Tudi zato so civilna gibanja in iniciative, ki so se združile v pripravi protestnega shoda na Prešercu, dogodek poimenovale REŠIMO SLOVENIJO! Še je čas, vendar je vse manj.  Zato za sklep: Naj se 10. oktobra na Prešercu ponovi Roška izpred 31 let. Za Slovenijo gre, da jo po osamosvojitvi tudi dokončno osvobodimo! Nekatere politične stranke so že izrekle javno podporo organizaciji shoda, SDS in SLS na primer!

Wed, 18. Sep 2019 at 18:46

1594 ogledov

Franc Kangler: Janez Žirovnik, nekdanji agent Udbe, vpleten naj bi bil v atentat na Nikolo Štedula 1988, je še vedno sodnik!?
O Francu Kanglerju, nekdanjem državnozborskem poslancu in županu Maribora, danes pa državnim svetnikom, ne kaže izgubljati besed. V tem trenutku sodi med najbolj "vroče" politične obraze v Sloveniji, ki se je kot David proti Golijatu uprl udbaškemu omrežju v mariborski policiji, tožilstvu in sodiščih, lar nekaj let prestajal sodne kalvarije, kjer so mu bile na vsakem koraku kršene temeljne človekove pravice....in vse to je preživel, ohranil pokončno glavo, četudi so po njem zlivali gnojnico, ga diskreditirali na vsakem koraku. Trpela je tudi njegova družina in vse to se seveda ne da poplačati skozi denar. Zato pa bo po svoje satisfakcijo doživel s pričetkom delovanja posebne preiskovalne komisije državnega zbora, pred katero se bodo zvrstili vsi tisti, ki so v policijsko kriminalističnih vrsta, na tožilstvu in sodiščih v spregi delali vse, da Franca kanglerja dokončno zatolčejo.O vsem tem, o nedelovanju prave države, kar dokazuje tudi v nebo vpijoč primer družine Jankovič, sva govorila v današnji oddaji Sreda v sredo.

Wed, 18. Sep 2019 at 16:44

578 ogledov

Dr. Vinko Gorenak: "PORCIJA"....tokrat za Jelko Godec
Režimska medijska trobila so bila včeraj in so še danes, napihnjeno polna novic, o sedem let starem »strašnem korupcijskem početju« poslanke SDS Jelke Godec, ki naj bi pred toliko leti, kot direktorica Ljudske univerze v Šentjurju,  podpisala neko pogodbo v vrednosti nekaj nad 7000 evrov, s svojim možem. »Strahotno pomembno« odkritje »raziskovalnih« novinarjev, za katerega vedo vsi odgovorni v Šentjurju pri Celju, že celih sedem let. K tej zadevi se bom vrnil na koncu tega prispevka. Za začetek pa o »porciji«. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je »porcija« »natančno odmerjena količina jedi«, ali pa je to »vojaška posoda za hrano, običajno iz aluminija«. Toda v slovenskih razmerah in na podlagi naših domačih izkušenj, bi slovar lahko dopolnili in zapisali, da je »porcija« lahko tudi »medijsko razkritje o neki osebi, ki služi za diskreditacijo te osebe.« Zakaj imam tak predlog? Leta 1998 se je tedanji direktor Policijske akademije v Tacnu Marko Pogorevc precej družil s prvaki desnih političnih strank Janezom Janšo, Lojzetom Peterletom in Marjanom Podobnikom. V Tacen je pripeljal celo vatikansko papeško gardo, točneje njihovo nogometno ekipo, ki je odigrala nogometno tekmo z našimi policisti. Vse to seveda ni bilo po godu takrat vsemogočni LDS z njenim notranjim ministrom Mirkom Bandljem. V ožjem vrhu notranjega ministrstva so takrat začeli govoriti o tem, da ga bo potrebno ustaviti in mu poslati potrebno »porcijo«. To se je tudi zgodilo. Na dan so privlekli neke papirje, jih malo prilagodili in poslali Slovenskim novicam. Marko Pogorevc je tako dobil »porcijo« s članki o tem, kako je med vojno za Slovenijo policijska enota pod njegovim vodstvom oropala brezcarinsko prodajalno v Dravogradu ter kako so njegove enote streljale na jugo vojake, ki so se z dvignjenimi rokami in belimi rjuhami predajali.  Kot že rečeno, šlo je za takrat sedem let stare obtožbe, ki so jih do potankosti preiskali celo tožilci, takoj po vojni za Slovenijo. Toda Marko Pogorevc je dobil »porcijo«, računali so, da se ga bodo tako znebili, a se ga niso. Tisti čas sem tudi sam dobil »porcijo«. Konec leta 1988 smo v podporo Marku Pogorevcu in koroškim policistom, ki so bili neupravičeno javno oblateni, da so streljali na vojne ujetnike in da so ropali, organizirali na mejnem prehodu Holmec veliko policijsko protestno akcijo. Bill sem med organizatorji. »Porcija« zame je prišla 13. 05. 1999, ko so moji šefi nenadoma ugotovili, da sem nujno potreben kot visokošolski učitelj na takratni Visoki policijsko varnostni šoli, kamor so me za tretjino manjšo plačo seveda premestili. Pazite, sredi maja 1999 sem bil nujno potreben na omenjeni šoli, v razred pa sem prvič stopil marca 2000. To da so tožbo izgubili in mi plačali odškodnino ni pomembno, pomembna je bila »porcija«. Takšnih in podobnih »porcij« je bilo v letih po tem kolikor hočete. Vse pa so bile zakuhane s točno določenim namenom, objavljene v točno določenem času, z jasnim namenom diskreditacije točno določenega posameznika. Samo pomislite koliko »porcij« so v tem času pripravili Janezu Janši. Naj omenim le »porcijo« imenovano Patria, ki je imela prvotno, leta 2008, jasen cilj preprečitve volilne zmage SDS na volitvah v DZ leta 2008, kasneje pa je imela vpliv na mnoge druge volitve. Da ne omenim »porcije« Janezu Janši v obliki poročila KPK leta 2013, ki je imela za posledico padec njegove druge vlade, da ne govorim o nekoliko podaljšani »porciji« Janezu Janši v obliki njegovega priprtja tik pred volitvami v DZ leta 2014. Precej dobro »porcijo« v obliki več kot dvajsetih kazenskih ovadb so pripravili tudi Francu Kanglerju. Vse »porcije« so bile sprožene ob točno določenem času s točno določenimi nameni. To, da so se obtožbe posameznikov kasneje izkazale za netočne in neresnične, kuharjem »porcij« pač ni pomembno. Za konec, kot napovedano uvodoma, pa nazaj k Jelki Godec. Če bi šlo za neprepoznavno poslanko, ki se redko ali nikoli ne oglaša in le pritiska glasovalne gumbe v dvorani DZ, te »porcije« Jelka Godec zagotovo ne bi bila deležna. Toda Jelka Godec ni takšna poslanka. Gre za prodorno in sposobno poslanko, ki pogumno in neustrašno razkriva stotine milijonov velike korupcijske posle v zdravstvu. Zato je bilo le vprašanje časa, kdaj ji bodo skuhali »porcijo«, katere namen je jasen: to je ustaviti njeno raziskovanje korupcijskih poslov v zdravstvu. Na to sta nakazovali že dve »porciji«, povezani z njenim razkrivanjem korupcijskih poslov v zdravstvu. Prvo »porcijo« je dobil red. prof. dr. Marko Noč, zdravnik specialist, ki si je drznil preveč pošteno govoriti o korupciji v zdravstvu prav pred preiskovalno komisijo Jelke Godec v DZ. Zanj in za njegove raziskovalne projekte je namreč »nenadoma zmanjkalo denarja«. Drugo »porcijo« v obliki 100.000 evrov velikega tožbenega zahtevka UKC Ljubljana, pa je bil pred kratkim deležen prav tako vrhunski specialist, zdravnik dr. Blaž Mrevlje, ki je prav tako povedal nekaj krepkih na račun korupcije v zdravstvu. »Porcija« Jelki Godec je bila torej pričakovana. Njen namen je bil jasen. Utišati jo, diskreditirati njeno delo in minimalizirati pomen njenih ugotovitev v preiskovalni komisiji DZ. Sploh se ne spuščam v to, ali je njen podpis pogodbe z njenim možem zakonit ali ne, je to koruptivno ravnanje ali ne, za zadevo so v Šentjurju že sedem let vedeli vsi odgovorni. Za nekaj več kot 7000 evrov gre. Po besedah prvega šefa KPK Draga Kosa bi bilo vse v najlepšem redu, če bi izbor njenega moža za izvajanje predavanj opravili drugi sodelavci Jelke Godec in če bi pogodbo z njim podpisal nekdo pooblaščen z njene strani. Morda Drago Kos ni vedel, ali pa je vedel, pa je to zamolčal – Jelka Godec ni opravila izbora njenega moža za izvajanje predavanj, to so opravili drugi. In še, če bi kot odgovorna oseba za podpis pogodbe pooblastila drugega zaposlenega, je tudi povsem mogoče, da bi evropski projekt Ljudske univerze Šentjur, kjer je predavalo 14 ljudi in kjer je nova znanja prejelo več 100 udeležencev, propadel.  In morda Drago Kos ni vedel, ali pa je to zamolčal – vsi projekti, ki jih je v okviru razpisa EU sredstev Ljudska univerza Šentjur vodila, so bili večkrat revidirani in sproti odobreni s strani partnerja v projektu, to je takratnega ministrstva za šolstvo, ki ga je v tistem času, ko naj bi se ti tako zelo sporni podpisi pogodb dogajali, vodil SD-jev dr. Jernej Pikalo. »Porcija« Jelki Godec ima torej precej neslan priokus, še posebej zaradi stotin milijonov korupcijskih poslov v zdravstvu, ki jih razkriva Jelka Godec. Vse, kar bi Jelki Godec v tem trenutku svetoval je to, da sama ukrepa, tako kot ona misli, da je prav, zlasti pa, da ji ta »porcija« da neizmeren pospešek in moč pri nadaljnjem razkrivanju korupcije v zdravstvu. Čisto za konec pa še en vidik, na katerega naj opozorim. SDS ima v DZ še enega močnega in uspešnega preiskovalca korupcije v bančništvu dr. Anžeta Logarja. Glede na izkušnje zame ni vprašanje, ali bodo tudi njemu pripravili »porcijo«, bolj gre za vprašanje, kdaj jo bodo pripravili in kakšnega okusa bo. Kaj menite vi? Vir: http://www.vinkogorenak.net/

Tue, 17. Sep 2019 at 15:57

350 ogledov

Brez novic o ujetih migrantih pač ni policijskih poročil
Dnevna sporočila, ki jih odgovorni za stike z javnostjo v policijskih upravah posredujejo medijskim hišam, imajo že kar nekaj časa konstanto, povezano z migrantskim ilegalnim prehajanjem šengenske hrvaško slovenske meje meje. Če je bilo preko vikenda nekaj zatišja, se je s ponedeljkom znova pričela stara zgodba o odkritih ilegalnih migrantih.  Tako mariborski policisti poročajo, da je danes zjutraj, ob  4.35, na Mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje v našo državo, s tovornim  priklopnim vozilom turških registrskih oznak, vstopal 63-letni Turek. Med mejno kontrolo so policisti s CO2 testerjem zaznali, da se  v  priklopnem  tovornem vozilu nahajajo ljudje. Med pregledom vozila so opazili tudi, da je prerezana ponjava na vrhu priklopnega tovornega vozila.Zaradi  tega  so  policisti  opravili  t.i.  temeljito  mejno kontrolo in vpriklopnem  vozilu odkrili, med tovorom skrite, tri državljane Afganistana,ki  so  se  na  tak  način  skušali  izogniti mejni kontroli in nedovoljenovstopiti  v  našo državo. Vse tri so ob 6.45 že predali hrvaškim varnostnimorganom. Tudi soboška policijska uprava poroča o ujetih migrantih. Včeraj je bilo na območju PP Ljutomer prijetih 12 tujcev - 3 državljani, 4državljani Iraka, 4 državljani Pakistana in en državljan Palestine, ki sonezakonito vstopili v našo državo. Štirje tujci so zaprosili za mednarodnozaščito, osem tujcev pa je bil vrnjeno hrvaškim varnostnim organom.

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Dr. Stane Granda: Moja hoja po prekmurskem zgodovinarskem zelniku