SI
Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij
Evropski parlament je leta 2009 ta 23. avgust razglasil za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, slovenska vlada pa je leta 2012 razglasila 23.8. tudi za slovenski dan spomina na žrtve totalitarizmov
V Fokusu
Novice

Četrtek, 22. avgust 2019 ob 20:02

Odpri galerijo

Študijski center za narodno spravo od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravi spominsko slovesnost, s katero opozarja na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati. Pri pripravi letošnjih spominskih dogodkov so poleg Študijskega centra za narodno spravo, sodelovali Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja Ljubljana in drugi sodelavci. 

Tudi letos so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi ulici in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ob 18. uri je v ljubljanski stolnici sledila sv. maša za vse žrtve, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar.

Po maši pa je na akademiji v organizaciji Vojaškega vikariata Slovenske vojske zbrane nagovorila dr. Andreje Valič  Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Njen nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovani gospe in gospodje, visoki gostje, dragi prijatelji, lepo vas pozdravljam v svojem imenu in imenu Študijskega centra za narodno spravo, ki že enajsto leto zapored obeležuje 23. avgust, evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj se ob tej priložnosti najprej iskreno zahvalim vsem, ki ste se zbrali, da s sveto mašo in memorialno slovesnostjo počastimo žrtve. Moja srčna zahvala tudi vsem, ki ste se trudili s pripravo in izvedbo letošnjih dogodkov, še posebej Vojaškemu vikariatu Slovenske vojske, msgr. dr. Francetu Šuštarju, gospe Lejli Irgl in gospodu Dušanu Ješelniku, stolni župniji Sv. Nikolaja ter mojim sodelavkam in sodelavcem.

Spoštovani,                                               

kot vemo, je leta 2012 slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vladna odločitev je temeljila na Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu iz aprila leta 2009. Resolucijo je podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi. V ospredje je postavila trpljenje žrtev kot osrednji skupni imenovalec vseh totalitarnih režimov.

In prav to: torej teptanje in nespoštovanje vsakršnih človekovih pravic in temljnih svoboščin je esenca vseh totalitarizmov in vseh njihovih pojavnih oblik. Človeško dostojanstvo je poteptano v prah in človek kot enkratno bitje je ponižan na raven »kosti«, kot nas opozarja pisatelj Boris Pahor.

Filozofinja Hanna Arendt, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napisala temeljno delo o totalitarizmih, je ugotavljala: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu.«

Raziskovalec totalitarizmov Tsvetan Todorov pa je zapisal, da »totalitarni projekt temelji na antropoloških in zgodovinskih hipotezah, da vojna razkrije pravo človeško naravo. Zatorej legitimizira nasilje, revolucijo in teror, da bi pridobil in obdržal oblast… Obenem totalitarizem promovira sekularno mesijanstvo oziroma utopije, nebeško kraljestvo na zemlji in rešitev za vse… Z represivnim aparatom vzpostavljeni totalitarni režim temelji na unifikaciji…izničenju razlik med družbenim in privatnim…uničenju svobode posameznika in podreditvi vseh oblik družbenega življenja, še posebej ekonomskega, močni državi.« Pritrjuje mu eden najvidnejših kulturnih antropologov René Girard, ki zapiše, da so totalitarni režimi 20. stoletja »…dejansko nova pojavna oblika starega, k enoumju stremečega poganstva.«

Todorov poudarja tudi, da »...zgodovina evropskega 20. stoletja ne more biti ločena od zgodovine totalitarizma. Izvorna totalitarna država, sovjetska Rusija, je vzniknila v času prve svetovne vojne in kot ena od posledic te vojne... Kmalu je sledila nacistična Nemčija. Druga svetovna vojna se je začela z zavezništvom teh dveh totalitarnih držav in se sprevrgla v neusmiljen boj med njima. Obdobje hladne vojne je bila bitka med zahodnim in komunističnim svetom...«.

Spoštovani,

Letošnje leto zaznamujejo pomembne obletnice. Naj se na kratko najprej ustavim ob osemdesetletnici pakta med dvema zločinskima režimoma, pakta med Hitlerjem in Stalinom ter posledično izbruha druge svetovne vojne. Kot vemo, sta 23. avgusta 1939 nacionalsocialistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine (vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid) sklenili pogodbo o nenapadanju. Konec septembra 1939 sta obe državi sklenili še t.i. mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila tudi baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla je tudi Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Kot poudarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sta »…SZ in Nemčija sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo.«[5] Seveda je tudi nemška industrija podpirala sovjetsko. Obenem pa je sovjetska partija sebi podrejene komunistične partije, tudi jugoslovansko, ščuvala v upor proti t.i. imperialistom, torej predvsem ZDA in Veliki Britaniji. Jugoslovanska in slovenska partijska nomenklatura sta tako paktirali s Hitlerjevo vojno mašinerijo vse do napada na Jugoslavijo v začetku aprila 1941. Tedaj se je Hitler prelevil v smrtnega sovražnika, Stalin pa je ostal zvezda vodnica jugoslovanski partijski vrhuški vse do resolucije Informbiroja. In nanjo se navezuje tudi spomin na dogodke izpred sedemdesetih let, ko je bila na Goli otok prepeljana prva skupina zapornikov iz Slovenije, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti poslale v pekel na Jadranskem morju. V septembru pa se bomo spomnili tudi sedemdesetletnice ustanovitve taborišča v kočevski vasi Ferdreng. Obe taborišči kot še mnoga druga sodita v dosedaj še neprešteto plejado evidentnega, sistemskega in množičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugi svetovni vojni v jugoslovanski državi. Jugoslovanska, s tem pa tudi slovenska komunistična oblast se je po prevzemu oblasti dosledno naslonila na doktrino marksistično/boljševističnega razrednega boja in že med, zlasti pa ob koncu vojne in neposredno po njej, pobila na tisoče in tisoče ljudi, ki še vedno večinoma nepokopani ležijo v globelih, rudniških jaških, jamah... Tako opevana t.i. svoboda v povojni komunistični Jugoslaviji je že ob najmanjšem verbalnem deliktu trčila ob meje dopustnega. Ljudem je določala, kaj smejo početi, misliti in govoriti in česa ne smejo. Strah se je počasi, a prepričljivo zasidral globoko v ljudi. Za dolga desetletja je poškodoval duha slovenskega človeka in ga pahnil v stanje nesvobode, tiranije in krutega nasilja nad človekovim dostojanstvom.

A kot je v svojem znamenitem govoru o imperiju zla leta 1982 poudaril ameriški predsednik Ronald Reagan, »…režimi, ki jih sadijo bajoneti, nimajo korenin…«. Nadaljeval je z mislijo, da »…že od eksodusa v starem Egiptu zgodovinarji v svojih knjigah pišejo o ljudeh, ki so se žrtvovali ali se borili za svobodo…« in omenil bitko pri Termopilah, Spartakov upor, rušenje Bastille, varšavsko vstajo, brutalne policijske intervencije v Vzhodni Nemčiji leta 1953, na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem leta 1968, na Poljskem leta 1981. »Povsod je vedno znova priplavala na dan človekova instinktivna želja po svobodi in samopotrditvi.«

In ta silovita, večna in neustavljiva človekova želja po svobodi in dostojanstvu se je pred tridesetimi leti zlila v veličastno dogajanje, ki ga ponazarja padec berlinskega zidu, železne zavese in propad komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, kar je milijonom ljudi prineslo novo upanje za boljšo prihodnost in življenje v svobodi. Ruski disident in pisatelj Aleksander Solženicin je ob tem zapisal, da “…diktatorji in diktature padejo le takrat, ko se ljudje zoperstavijo lažem z vsem pogumom, ki je za to potreben.” Tudi Slovenke in Slovenci smo se tedaj pogumno zoperstavili nedemokratičnemu režimu in vzpostavili samostojno slovensko državo.

Vendar danes lahko ugotavljamo, da se številna pričakovanja ljudi, ki so bili dolga desetletja ujeti za železno zaveso, v mnogočem niso uresničila. Številne težave, ki pestijo evropski prostor, so tudi posledica dejstva, da Evropa ne more biti uspešna in demokratična, dokler ne prepozna lastne totalitarne preteklosti v vseh svojih grozljivih razsežnostih. Mnogo premalo je zavedanja, da preteklosti ne moremo spremeniti, a v mnogočem vpliva na zaznavanje, presojanje in ravnanje v sedanjosti in prihodnosti.

Deklaracije in resolucije različnih evropskih institucij in organizacij nas že leta opominjajo k bolj poglobljenemu in zavzetemu odnosu do zgodovinskega spomina, resnice in pravice. Pa vendar je evropski spomin kljub številnim zavezam še vedno razdrobljen, zlasti totalitarne izkušnje komunizma pa žal s težavo najdejo pot v spominsko krajino Evrope. To je med drugim tudi posledica dejstva, da sta bila nacionalni socializem in fašizem v drugi svetovni vojni poražena, komunizem pa se je s sklenitvijo zavezništva proti Hitlerju uspel za železno zaveso obdržati na oblasti vse do začetka 90tih let prejšnjega stoletja.

Slovenski narod je med tistimi – redkimi – v Evropi, ki je v 20. stoletju občutil nasilje vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Vsi trije so pustili posledice, ki so vidne še danes. Tako npr. strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov, med drugim govorijo o še naprej trajajočem strahu in nezmožnosti pravilne presoje družbene stvarnosti. Dediščina prejšnjega režima je tudi žalosten pojav, ko ljudje namesto, da bi se postavili na lastne noge, še vedno razmišljajo, da mora zanje poskrbeti država. Da o tem, da se mnogokrat na določenih proslavah morilce slavi kot junake, niti ne govorim.

Na žalost Slovenija, ki je v 20. stoletju preživela tri totalitarna prekletstva, še zmeraj ne zmore najti temeljnega političnega konsenza o tem, da so vsi totalitarni režimi nekaj slabega in da jih je zato treba na načelni ravni odločno zavreči. Lahko ugotavljamo, da smo v Sloveniji mnogo bolje razgradili posledice fašizma in nacionalnega socializma, težko pa bi trdili, da nam je uspelo ustrezno razgraditi ostanke komunizma. Morda se še spomnimo: v devetdesetih letih je nek ugledni nemški časopis malo karikirano zapisal, da naj bi bil v Sloveniji komunizem sicer mrtev, a nobeden še ni videl njegovega trupla. Se pa skorajda vsakodnevno srečujemo s še nepreštetimi trupli njegovih nasprotnikov, ki so bili večinoma brez sojenja ali pa na montiranih sodnih procesih obsojeni na smrt, dolgoletne zaporne kazni, koncentracijska in delovna taborišča, izgone iz kraja bivanja, odvzem premoženja in druge najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Slovenija sodi med redke t.i. post-komunistične države, v kateri za vse storjene zločine nihče od bivše vladajoče garniture ni odgovarjal. Ni bilo lustracije, niti v najmilejših oblikah. Ljudje, ki so kršili človekove pravice in svoboščine na najrazličnejše načine, so ostali na svojih položajih. Spodletelo nam je pri mrliških listih več kot dvanajst tisoč po krivici umorjenih po drugi svetovni vojni. Seveda bi lahko in celo morala našteti tudi dosežke t.i. spravnega procesa, med njimi delovanje Pučnikove parlamentarne komisije, Komisije za prikrita morišča in Komisije za popravo krivic, odločbe Ustavnega sodišča, akcijo Sprava, delovanje nevladnih organizacij in posameznikov, ne nazadnje tudi dosežke Študijskega centra za narodno spravo, ki je v enajstih letih svojega obstoja več kot opravičil svoje delovanje in se vsestransko uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. Če že splošni sistemski in družbeni pogoji niso najboljši, je toliko odgovornejša naloga specializiranih inštitucij, kot je Študijski center za narodno spravo. Ta šele vzpostavlja podlage za celostno, objektivno spoznanje naše polpretekle zgodovine, ki ga zgodovinska znanost ni mogla v celoti obravnavati z vidika znanstvene resnice.

Spoštovani,

o totalitarizmih vlada v EU, vključno v postkomunističnih državah, splošno soglasje. Ne poveličujejo totalitarnih simbolov, ne poimenujejo ulic po diktatorjih, ne nagrajujejo ljudi, ki so vodili tajno politično policijo, ki je drastično kršila človekove pravice in svoboščine. V nobeni državi EU ne bi monetarnega trga "okužili" z liki revolucionarjev s totalitarnim simbolom. A še bolj kot simboli je pomembna stvarna razgradnja totalitarnih struktur in praks. Tudi tukaj je Sloveniji precej spodletelo. V razmerah, ko vsi dejavniki, ki bi morali skrbeti za razvoj demokratične politične kulture, ne opravljajo dovolj dobro svojega poslanstva, se lahko upravičeno vprašamo, ali imajo v takšnih pogojih »resnica, pravica in spomin« še kaj možnosti. Ali pa je alternativa kaj drugega, morda neki novi barbarizem?

Naj zaključim z mislijo, da nas spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje/zavezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja.  To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije.To je dan spomina, ki ga potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti. To pa nam omogoča pravilno izbiro poti za naprej. Hvala za vašo pozornost!

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 17. Sep 2019 at 15:57

0 ogledov

Brez novic o ujetih migrantih pač ni policijskih poročil
Dnevna sporočila, ki jih odgovorni za stike z javnostjo v policijskih upravah posredujejo medijskim hišam, imajo že kar nekaj časa konstanto, povezano z migrantskim ilegalnim prehajanjem šengenske hrvaško slovenske meje meje. Če je bilo preko vikenda nekaj zatišja, se je s ponedeljkom znova pričela stara zgodba o odkritih ilegalnih migrantih.  Tako mariborski policisti poročajo, da je danes zjutraj, ob  4.35, na Mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje v našo državo, s tovornim  priklopnim vozilom turških registrskih oznak, vstopal 63-letni Turek. Med mejno kontrolo so policisti s CO2 testerjem zaznali, da se  v  priklopnem  tovornem vozilu nahajajo ljudje. Med pregledom vozila so opazili tudi, da je prerezana ponjava na vrhu priklopnega tovornega vozila.Zaradi  tega  so  policisti  opravili  t.i.  temeljito  mejno kontrolo in vpriklopnem  vozilu odkrili, med tovorom skrite, tri državljane Afganistana,ki  so  se  na  tak  način  skušali  izogniti mejni kontroli in nedovoljenovstopiti  v  našo državo. Vse tri so ob 6.45 že predali hrvaškim varnostnimorganom. Tudi soboška policijska uprava poroča o ujetih migrantih. Včeraj je bilo na območju PP Ljutomer prijetih 12 tujcev - 3 državljani, 4državljani Iraka, 4 državljani Pakistana in en državljan Palestine, ki sonezakonito vstopili v našo državo. Štirje tujci so zaprosili za mednarodnozaščito, osem tujcev pa je bil vrnjeno hrvaškim varnostnim organom.

Tue, 17. Sep 2019 at 15:18

0 ogledov

Knjiga Pametne vasi v EU in drugje
Knjigo Pametne vasi v EU in drugje (ang.: Smart Villages in EU and Beyond), ki je pri založbi Emerald izšla junija 2019, sta na nedavni konferenci »Pametne vasi – ključ za razvoj podeželja« predstavila so-avtor in so-urednik György Mudri ter evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP), ki je skupaj z nekdanjim poslanskim kolegom Tiborjem Szanyijem zanjo spisal uvodne besede. Konferenca je pretekli teden potekala v Kopru organizaciji Laboratorija za telekomunikacije (LTFE) ljubljanske Univerze za elektrotehniko. Knjiga prikazuje nabor ukrepov na tematiko pametnih vasi ter najpomembnejših povezanih področij s teoretičnega in praktičnega vidika ter predstavlja poglobljeno raziskavo koncepta pametnih vasi v mednarodnem merilu. Služi kot nepogrešljiv vir informacij za raziskovalce, študente, voditelje politik ter vse deležnike, ki sodelujejo pri upravljanju podeželskih območij. Pomemben prispevek predstavlja tudi slovenski vidik in zbor uspehov s področja, ki jih v knjigi predstavljajo sodelavci iz LTFE Veronika Zavratnik, Andrej Kos in dr. Emilija Stojmenova Duh. Mudri se je ob izdaji zahvalil sodelavcem, ki so pomembno prispevali k izdaji knjige ter vsem, ki so v minulih letih poskrbeli, da je pojem pametne vasi zaživel. Pri tem ni izpostavil samo akterjev v Bruslju, ampak ljudi iz celotne Evropske unije, in kot izraženo v naslovu knjige, tudi tistih izven njenih meja: »Že pred časom sem imel vizijo, da zberem najsodobnejše znanje na področju pametnih vasi. Poleg nasvetov glede celostnega političnega pristopa knjiga naslavlja tudi nove izzive na lokalni ravni, kot so trajnostno-razvojni elementi, projekti LEADER, precizno kmetijstvo, energetska raznovrstnost ter majhna in srednje velika podjetja. Vesel sem, da smo podrobno opisali tudi več uspešnih slovenskih projektov. Kljub velikemu številu strokovnjakov, strokovnih sodelavcev, akademikov in politikov, je jasno, da se vsi vedno ne strinjamo glede vseh teoretičnih in praktičnih pogledov. Obstaja več pristopov. Za nekatere je skupnostni pristop pomembnejši, medtem ko drugi npr. izpostavljajo socialne vidike proizvodnje hrane. Osebno verjamem v potencial digitalnih tehnologij v kmetijsko-živilskem sektorju in ostalih investicijah.« Bogovič se je Mudriju zahvalil za odlično sodelovanje v Evropskem parlamentu, kjer je slednji v preteklem mandatu deloval kot ožji sodelavec madžarskega poslanca Tiborja Szanyia, s katerim je Bogovič v Evropskem parlamentu odprl pobudo o pametnih vaseh. Ob tem je izpostavil velik pomen knjige kot pomoč državam članicam pri implementaciji operativnih programov, ki bodo v prihodnjem programskem obdobju EU morali upoštevati financiranje projektov pametnih vasi: »Knjiga pokriva velik spekter priložnosti, ki se bodo lahko v prihodnji finančni perspektivi financirali iz sredstev EU. Trenutno smo že zagotovili sredstva v Evropskem skladu za regionalni razvoj, na voljo pa bodo tudi prek Horizon2020, v Skladu za razvoj podeželja ter drugje. Na državah članicah je, da oblikujejo strategije, ki bodo znale ta sredstva izkoristiti za ponoven razcvet podeželja. Knjiga, ki jo danes predstavljamo, je lahko pri tem v veliko pomoč.« 

Mon, 16. Sep 2019 at 19:31

272 ogledov

Vane K. Tegov: Enoletna bilanca vladanja: »Batlerji, strežniki in lakaji v službi globoke države«
Vlada Marjana Šarca prvo leto mandata končuje s prepričljivo »pozitivno« oceno volivcev, kar se po letu 2003, od vlade Antona Ropa, ni posrečilo nobeni izmed petih »vmesnih« ministrskih ekip, pa čeprav si bile dosti bolj normalne kot je ta. To je pravzaprav nenavadno, saj Šarčeva vlada ni izpolnila skoraj nobene od obljub iz koalicijskega programa, v njej so bili zamenjani že štirje ministri (trije zaradi takšnih ali drugačnih afer ali neumnosti kot bistvene sestavine njihovega vedenja če že vladanja ni bilo ), koalicijske stranke so nenehno, nemara celo vedno bolj sprte med seboj, spopad za položaje v državni »interesni sferi«, (beri vrtičkov) in javna naročila med strankami ter klientelističnimi skupinami za njimi pa je videti neusmiljen, kjer on sam igra pagliaccota, ki samo »gopca« in vabi in se meni z navideznim grešnikom, ki mu mora poročati. Bistva, ali ozadja ter strica ali tete z konkretnim imenom pa pusti pri miru. Kvečjemu ga oni »ežednevno«, vsak dan spomnijo, da je on tam zato ker so oni tu. Nekaj od tega bolj, nekaj manj – a vseh pet vlad pred sedanjo je takšna bilanca v očeh volivcev nepopravljivo zaznamovala. Njega pa zaznamuje »naročena« priljubljenost ter prva mesta na listah popularnosti. Ne pa tudi Šarčeve vlade. V čem je »skrivnost« njene priljubljenosti? V polnosti njihovega praznega, ne vsebinskega pristopa. To jih dela »popularne«. Zadovoljujejo tisti del svojih volivcev,  ki so iz kapricioznosti, nasprotovanja zaradi nasprotovanja, so dali njemu in njemu podobnim svoj glas da ne bo slučajno kdo, ki zna in  zmore več kot on-i. Če bi se pošalil v slogu »Marjana Šarca« iz humorističnega vložka na Radio 1, je rekel, da je » ta let t'ko hit'r minu, da se ni dalo n'č nardit« in pa da » hvala bogu da je t'ko ane, sicer bi pa morebit' še kej  več škode  nared'l«. To pa je pravi vzorec vladanja, nakladanja, populizmov in še kar nekaj »izmov« iz njegovega repertoarja. Da bi to »uspešnost« ohranil je bil pri vseh menjavah ministrov,  po tistem  je uspelo uničiti  vsak nekaj milijončkov proračunskega denarja, se toliko sukal okoli samega sebe da je ulovil časovnico,  da je lahko ujel vlak bonitete  iz delovanja da je  zvozil zamenjani  do naslednjega »joba« ali kakšne druge bolj zaledne službe,  ki ni nič manj plačana kot ministrska. On to zna, namensko nevednega se dovolj dolgo delati, če pa ne pa mu prišepnejo. Zamenjal je štiri  orto drugoligaše, Prešička, Bandellija, Lebna, Fakina za štirje,  ki  so prišli iz politične regionalne lige in sicer z Pozničem, ki je v vsakem primeru regionalec in »poznič« v življenju  in v delovnem smislu, glede na impozantno delovno dobo polnih 13 let ob nastopu funkcije pri dobrih 60 let, pa še ta koritarska in tipično za levičarje,  ki pretakajo iz votlega v prazno ves čas. Sledi Bandelli,  ki je miselni  svoj domet  izrabil za grožnjo z pozicijo ministra, da ureja svojo  Komensko latifundijo. Fakin je dovolj dolgo zdrav da je lahko delal cca šest mesecev, je zbolel takoj za tem, dobil »politčno« odpravnino in spet postal zdrav, kako priročno, kaj ne? Nasledil ga  Aleš Šabeder, poznavalec semen , hortikulture, hrane za male živali, kar je bila prvovrstna referenca za postati  najprej direktor UKC Ljubljana, kmalu za tem pa Minister za zdravje. In naenkrat smo vsi zdravi ker bolni ne smemo biti, glede na strokovno in finančno podkrepljen resor ki ga vodi. Vodi ga do končnega razsutja in sesutja. »Dobro« mu gre. Magister ali kako še Jure Leben, je pa zelo resno vzel svoj resor. Kot v starih »dobrih« partijskih časov,  je prebrodil vso Slovenijo v nameri da spozna teren. Vedno v brezhibni terenski uniformi, ki si jo nadenejo ministri in vsi ostali prvokategorniki v politiki. »Zafrknila« ga je ta »frdamana » maketa, ki je bila narejen a za drobiž  pa še to nevešče, da so vsi vedeli da želi tudi za se »tringelta«. Pa je šel.  Nasledil ga plašen do okolja  in prostora minister z priimkom Zajc. Ni bil zajc ko je dajal seksi tolažljive nasvete, plašen pa je do te mere d asi ne upa na teren, zato ker je zajec in se boji velikih živali kot so medvedi in volkovi, ki pa ogrožajo naše državljane. V mestu si upa, med kmete  na deželo  pa ne. Zajc pa minister, rezultati tudi takšni, plašni,  medli ničvredni. Sam Šarec je  v vmesnem času dosegel politični zenit v državi in izven  nje. »Svetovno« slavo je dosegel z svojo epohalno zavrnitvijo nastopa v EU parlamentu , za kar  je požel slavo in ploskanje na vsakem koraku od Beograda do Pjongjanga.  Da bi sloves ostal takšen kot je mu je izdatno pomagal njegov zunanji minister dr. Miro Cerar. Kar za to tudi pove. On to ve. Mantra eno in isto mantro, da smo mi vedno za sodelovanje, spoštovanje specifičnosti posamezne države ,njihove kulture,političnega okolja, Da smo razumevajoči, humani in gostoljubni, prijazni. Ne oviramo nobenega v želji in namenu d ana s obišče čeprav pride žez mejo nezakonito, ter da, v kolikor mu bo všeč pri nas lahko tudi ostane, da vlogo za azil, vmes pa celo še ulični brivski salon odpre, seveda vse v slogi popestritve poletnih turističnih ur in fotografij , kijih Japonci kažejo svojim prijateljem, da so bili v eni tako prijazni državi ,ki pa ima na ulicah svojega glavnega mesta veliko ljudi, ki so pokriti ne glede na vremenske razmere. Čestitke zunanjemu ministru in seveda premierju, ki ima takšnega bisera med ministri. O ženski »politični » infrastrukturni primadoni pa samo tole, dovolj eje vsaj enega iz ekipe inkriminirala da jih za enkrat ne morejo nič.  Zlobirala se je dovolj da je ne zrinejo vstran dokler ne padel denar na kontih nekih neznanih finančnih otočkov za »žurat« in se za denarčke zgurat. Ja,dama z tako maternalističnim odnosom do ljudi, ne prepusti naključju nobeno stvar in nobenemu drugemu v roke Poklukar in Erjavec , oba »državotvorca« dajeta ve od sebe za čim večjo razgradnjo dosežkov na področjih ki morata biti primarna za vsako državo,Obramba in  notranje zadeve. Tu velja maksima, da je edino kar zares drži v njunih resorjih da ni, ne drži in ne funkcionira. Premier Marjan Šarec ju podpira in da ima pod kontrolo oboje, ministra in resorja ki ju pokrivata. Tako kot mora biti. Tako kot Milan, ops, Marjan pravi.   Da vse funkcionira kot je zastavljeno še preden se je  v resnici zgodilo. Plitvo pod vplivom globokega je jasno kot beli dan sredi Palerma. Popolna fasada, fasaderji pa glede na izvorno poreklo Marjana (Meha) Šarca, niso bili problem. Odlično opravljeno delo. Če bo treba pa bodo spet. Ja, vladavina našega Marjana, ta fasada države, ta privid, ta dramska igra, se je v resnici de facto že končala. Mogoče volitev ne bo še tri leta, ampak njegovega vladanja v pravem pomenu besede je konec. Vmes lahko igra enega od svojih likov z veseliških odrov ali traktorskih prikolic.  Konec je inavguracije vseh pravih škodljivcev. Kraja je dovoljena, lahko se začne. Teater absurda ima svoje abonente. Sedeži(proračunski odžiralci so zaključile kvalifikacije)Kader teče.. Panta rei, panta rei, vse teče, vse propada…za slovenski plebs nagrada. Vane K. Tegov      

Mon, 16. Sep 2019 at 15:12

319 ogledov

Dejan Kaloh ministrici Katičevi: Kdo daje pravico sodnikom, da sodijo v mojem (ljudskem) imenu!?!
"Izrekanje sodb »v imenu ljudstva« je relikt prejšnjega totalitarnega režima," je v uvodu poslanskega vprašanja ministrici za pravosodje Andreji Katič zapisal državnozborski poslanec SDS mag. Dejan Kaloh. Po njegovem mnenju je po skoraj treh desetletjih samostojnosti in neodvisnosti nesprejemlljivo, da se sodbe v Sloveniji še vedno izrekajo »v imenu ljudstva«, ki s sodbami, predvsem s tistimi, v katerih so kršene človekove pravice, nima prav nič, in jih velika večina posameznikov iz tega ljudstva zagotovo ne bi želela podpisati. In res, kdo daje pravico sodnikom mariborskih, ljubljanskih in drugih slovenskih sodišč, da s svojimi sodbami v "mojem oziroma ljudskem" imenu  nekomu kršijo temeljne človekove pravice. Na to nas znova in znova opominjajo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer se Slovenija zaradi tega, ker se njeni sodniki "skrivajo" za ljudstvom, prepogosto znajde na sramotilnem prangerju.  Sodni relikt iz časa komunistične države bi morali že zdavnaj odpraviti, zato pa sodnikom povečati njihovo kazensko in materialno odgovornost za sodbe, ki v imenu ljudstva teptajo človekove pravice. Poslansko vprašanje dejana Kaloha objavljamo v celoti, z nestrpnostjo pa čakamo tudi odgovor ministrice Katičeve, ki je sicer izredno "zaposlena" z obiski proslav z ikonografijo nekdanje komunistične Jugoslavije. Spoštovana ministrica za pravosodje Andreja Katič! Na poslance Državnega zbora RS se obrača vse več razočaranih državljanov, ki so bili stranke v sodnih postopkih pred slovenskimi sodišči in med drugimi težavami izpostavljajo dolgotrajne postopke, veliko število razveljavljenih sodb na prvi stopnji in žal tudi nekatere izrazito krivične sodbe (predvsem v kazenskih zadevah), kjer so bile posameznikom kršene tudi človekove pravice. Nekateri državljani v zvezi s »slabimi« sodbami dodatno opozarjajo, da sodniki v Sloveniji ob kršitvah zakonov/ustave, ki se zgodijo pri sojenju, sploh ne odgovarjajo, to odgovornost pa se potem avtomatsko – prek »sodb v imenu ljudstva« – prenaša na samo ljudstvo! Naj so bile te »slabe« sodbe spisane zaradi neznanja in nestrokovnosti sodnika/sodnikov ali celo namerno, je povsem neprimerno, da se sodbe v Sloveniji še vedno izrekajo »v imenu ljudstva«, ki s takšnimi sodbami nima prav nič in verjamem, da jih velika večina posameznikov iz tega ljudstva ne bi želela podpisati.  Ne samo, da gre pri dikciji »v imenu ljudstva« za relikt prejšnjega totalitarnega režima, ki se je vedno skrival za »ljudstvom«, ob tem pa uprizarjal montirane politične procese, je ljudstvo v Sloveniji pri sodnih odločbah namenjeno le še kot ustavno okrasje, saj se je tudi pomen sodnikom porotnikov v zadnjih letih zelo zmanjšal.  V treh sosednjih državah se sodbe izrekajo »v imenu republike« oziroma z dodatkom imena države. V Avstriji »Im Namen der Republik« (V imenu republike), na Hrvaškem »U ime Republike Hrvatske« (V imenu Republike Hrvaške) in na Madžarskem »a Magyar Köztársaság nevében« (V imenu Republike Madžarske). Te tri države s tem izkazujejo tako spoštovanje do svoje republike in do sodnikov, ki sodijo v imenu republike, a hkrati je jasna tudi odgovornost v primeru »slabih« sodb; za njih je (so)odgovorna tako vsakokratna oblast kot sodnik/sodniki, ki je/so sodil-i v posamezni sodni zadevi.  V zvezi s tem Vas sprašujem naslednje: 1. Ali na ministrstvu za pravosodje načrtujete spremembe Zakona o kazenskem postopku (2. odstavek 364. člena ZKP) in Zakona o pravdnem postopku (2. odstavek 324. člena ZPP), se pravi spremembe v zvezi z zakonskimi določbami, ki govorijo o  izrekanju »sodb v imenu ljudstva«, da bi se sodbe tudi v Sloveniji izrekale »v imenu Republike (Slovenije)«? 2. Ob tem vas sprašujem, kakšno je vaše načelno mnenje o primernosti izrekanja »sodb v imenu ljudstva« na pragu 20 let 21. stoletja, ko vemo, da takšna dikcija izrekanja sodb izhaja iz prejšnjega komunističnega sistema z represivno kazensko zakonodajo?  Prav tako vas naprošam za naslednje podatke: - V koliko kazenskih zadevah so v senatu sodili laični sodniki porotniki na ljubljanskem okrožnem sodišču v letih 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019 in koliko znaša ta odstotek v primerjavi z vsemi kazenskimi zadevami na tem sodišču?   - V koliko kazenskih zadevah so v senatu sodili laični sodniki porotniki na mariborskem okrožnem sodišču v letih 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019 in koliko znaša ta odstotek v primerjavi z vsemi kazenskimi zadevami na tem sodišču?

Sun, 15. Sep 2019 at 14:58

428 ogledov

Vane K. Tegov: Bedaki stojijo, konji podpisujejo
Ampak morali bi vedeti. Morali bi vedeti, ker dobro, še predobro poznamo Marjanovega političnega krstnega botra. Morali bi vedeti že takrat, ko je slovenska tranzicijska levica, ki jo sponzorirajo, podpirajo in promovirajo centri moči globoke države, našega Marjana ob vstopu v nacionalno politiko sprejela kot odrešenika. Kot rečeno, že njegov krstni politični boter je bil pravi, da bolj ne bi mogel biti. Nihče drug kot Zoran Janković osebno. Ljubljanski Capo di tutti capi. Prva Marjanova politična funkcija je bila namreč šef kamniškega odbora Pozitivne Slovenije. Ja, naš Zoki je že tedaj vedel, da bo naš Marjan nekoč še daleč prilezel. In ko to berete, vam je tudi popolnoma jasno, da v politiki nobena usluga ni zastonj in da je veliki boss Janković prišel izterjat svoj dolg. Ampak o tem nekoliko kasneje. Stripovski liki, kot so Bandelli, Prešiček, Poklukar ali Poznič, ne bi nikoli smeli postati ministri v nobeni napol resni evropski državi. Pa so. Po Marjanovi zaslugi. Šarec  fasada države. Bo torej vlada našega Marjana upihnila svojo prvo svečko. In hkrati tudi zadnjo. Ja, vladavina našega Marjana, ta fasada države, ta privid, ta dramska igra, se je v resnici de facto že končala. Mogoče volitev ne bo še tri leta, ampak njegovega vladanja v pravem pomenu besede je konec. S popuščanjem Alenki in njenim botrom, z javnim branjenjem sramotnih poslovnih rabot Jankovićevega klana in ne nazadnje s še bolj sramotnim aktivnim sodelovanjem pri voždovi ekskurziji v Moskvo si je naš Marjan izkopal politični grob. Podoba vladavine Marjana Šarca je fotografija iz Moskve.       Promiskuitetna levica.. Občasna politična putana NSI… Putanizacija v vseh ozirih.. klecanje pred kapitalom in cosa vostra Murgleana….in šefa Milan Capogrande… 03.05.2001 16:36 - odprtje Mercator centra v Novi Gorici - mrtev delavec izvajalcev zjutraj ob 4. uri,  kljub temu otvoritev ob 13. uri. In tako imamo komika s kmečkih veselic za premiera, seks kolumnista za ministra za okolje, zgodovinarja kot glavnega okoljskega inšpektorja, novinarko pa za nadzornico javne agencije za zdravila...

Sun, 15. Sep 2019 at 12:03

234 ogledov

Ob 13. občinskem prazniku spomnili na 100 letnico dodelitve Apaškega polja SHS in na tragedijo apaških Nemcev 1947
S sobotno proslavo se je sklenil niz dogajanj ob 13. občinskem prazniku občine Apače. Tokratno praznovanje je bilo še posebej svečano, saj so ga povezali tudi s 100 letnico dodelitve Apaškega polja slovenskemu ozemlju oziroma takratni državi SHS. "Slovenija v malem," so poimenovali osrednjo slovesnost, na kateri je bil častni gost in osrednji govornik predsednik RS Borut Pahor. Dvorana apaškega Kulturnega doma je bila pretesna za vse, ki so si želeli ogledati osrednjo svečanostob 13. občinskem prazniku apač. Zakaj enačaj Apaškega polja s pojmom Slovenija v malem. Ozadja je v svojem pozdravnem nagovoru pojasnil župan občine Apače dr. Andrej Steyer, ko je spomnil na 100 letnico podpisa pariške mirovne konference, ki je mejo postavila na reko Muro in Apaško polje, kjer so zvečine živeli Nemci, je postalo de slovenskega ozemja. Tragičen eksodus nemškega življa, ko so jih takratne revolucionarne oblasti 1947. leta izgnale, priselile pa slovenski živelj od Prekmurja, preko Koroške, do Primorske, je Apaškemu polju prislovnično nadel ime Slovenija v malem. Tudi svečani govorec, predsednik Republike Borut Pahor je spomnil na tragične dogodke leta 1947, ko so takratne komunistične oblasti izgnale apaške Nemce. Med povabljenci na svečanosti ob 13. občinskem prazniku Apač je bil tudi državnozborski poslanec SDS Franc Breznik.  Prireditev so s kulturnim programom popestrili Pihalni orkester Apače, Kvartet trobil Pihalnega orkestra Apače, Akademska folklorna skupina Študent, Kulturno folklorno društvo Vrisk Apače in Otroci iz Vrtca Apače. Občina Apače se je ob sklepnem dogajanju ob občinskem prazniku uradno pridružila projektu GLAMUR, ki ga v okviru sodelovanja lokalnih akcijskih skupin izvajajo LAS Ovtar Slovenskih goric, LAS Prlekija, LAG Vulkanland iz Avstrije in društvo Genuss am Fluss. "GlaMUR - Užitek ob reki" je tudi blagovna znamka na območju 28 sosednjih občin Slovenije in Avstrije.
Teme
evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov spominska slovesnost v ljubljani dr Andreja Valič Zver

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij