SI
Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij
Evropski parlament je leta 2009 ta 23. avgust razglasil za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, slovenska vlada pa je leta 2012 razglasila 23.8. tudi za slovenski dan spomina na žrtve totalitarizmov
V Fokusu
Novice

Četrtek, 22. avgust 2019 ob 20:02

Odpri galerijo

Študijski center za narodno spravo od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravi spominsko slovesnost, s katero opozarja na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati. Pri pripravi letošnjih spominskih dogodkov so poleg Študijskega centra za narodno spravo, sodelovali Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja Ljubljana in drugi sodelavci. 

Tudi letos so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi ulici in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ob 18. uri je v ljubljanski stolnici sledila sv. maša za vse žrtve, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar.

Po maši pa je na akademiji v organizaciji Vojaškega vikariata Slovenske vojske zbrane nagovorila dr. Andreje Valič  Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Njen nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovani gospe in gospodje, visoki gostje, dragi prijatelji, lepo vas pozdravljam v svojem imenu in imenu Študijskega centra za narodno spravo, ki že enajsto leto zapored obeležuje 23. avgust, evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj se ob tej priložnosti najprej iskreno zahvalim vsem, ki ste se zbrali, da s sveto mašo in memorialno slovesnostjo počastimo žrtve. Moja srčna zahvala tudi vsem, ki ste se trudili s pripravo in izvedbo letošnjih dogodkov, še posebej Vojaškemu vikariatu Slovenske vojske, msgr. dr. Francetu Šuštarju, gospe Lejli Irgl in gospodu Dušanu Ješelniku, stolni župniji Sv. Nikolaja ter mojim sodelavkam in sodelavcem.

Spoštovani,                                               

kot vemo, je leta 2012 slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vladna odločitev je temeljila na Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu iz aprila leta 2009. Resolucijo je podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi. V ospredje je postavila trpljenje žrtev kot osrednji skupni imenovalec vseh totalitarnih režimov.

In prav to: torej teptanje in nespoštovanje vsakršnih človekovih pravic in temljnih svoboščin je esenca vseh totalitarizmov in vseh njihovih pojavnih oblik. Človeško dostojanstvo je poteptano v prah in človek kot enkratno bitje je ponižan na raven »kosti«, kot nas opozarja pisatelj Boris Pahor.

Filozofinja Hanna Arendt, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napisala temeljno delo o totalitarizmih, je ugotavljala: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu.«

Raziskovalec totalitarizmov Tsvetan Todorov pa je zapisal, da »totalitarni projekt temelji na antropoloških in zgodovinskih hipotezah, da vojna razkrije pravo človeško naravo. Zatorej legitimizira nasilje, revolucijo in teror, da bi pridobil in obdržal oblast… Obenem totalitarizem promovira sekularno mesijanstvo oziroma utopije, nebeško kraljestvo na zemlji in rešitev za vse… Z represivnim aparatom vzpostavljeni totalitarni režim temelji na unifikaciji…izničenju razlik med družbenim in privatnim…uničenju svobode posameznika in podreditvi vseh oblik družbenega življenja, še posebej ekonomskega, močni državi.« Pritrjuje mu eden najvidnejših kulturnih antropologov René Girard, ki zapiše, da so totalitarni režimi 20. stoletja »…dejansko nova pojavna oblika starega, k enoumju stremečega poganstva.«

Todorov poudarja tudi, da »...zgodovina evropskega 20. stoletja ne more biti ločena od zgodovine totalitarizma. Izvorna totalitarna država, sovjetska Rusija, je vzniknila v času prve svetovne vojne in kot ena od posledic te vojne... Kmalu je sledila nacistična Nemčija. Druga svetovna vojna se je začela z zavezništvom teh dveh totalitarnih držav in se sprevrgla v neusmiljen boj med njima. Obdobje hladne vojne je bila bitka med zahodnim in komunističnim svetom...«.

Spoštovani,

Letošnje leto zaznamujejo pomembne obletnice. Naj se na kratko najprej ustavim ob osemdesetletnici pakta med dvema zločinskima režimoma, pakta med Hitlerjem in Stalinom ter posledično izbruha druge svetovne vojne. Kot vemo, sta 23. avgusta 1939 nacionalsocialistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine (vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid) sklenili pogodbo o nenapadanju. Konec septembra 1939 sta obe državi sklenili še t.i. mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila tudi baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla je tudi Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Kot poudarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sta »…SZ in Nemčija sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo.«[5] Seveda je tudi nemška industrija podpirala sovjetsko. Obenem pa je sovjetska partija sebi podrejene komunistične partije, tudi jugoslovansko, ščuvala v upor proti t.i. imperialistom, torej predvsem ZDA in Veliki Britaniji. Jugoslovanska in slovenska partijska nomenklatura sta tako paktirali s Hitlerjevo vojno mašinerijo vse do napada na Jugoslavijo v začetku aprila 1941. Tedaj se je Hitler prelevil v smrtnega sovražnika, Stalin pa je ostal zvezda vodnica jugoslovanski partijski vrhuški vse do resolucije Informbiroja. In nanjo se navezuje tudi spomin na dogodke izpred sedemdesetih let, ko je bila na Goli otok prepeljana prva skupina zapornikov iz Slovenije, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti poslale v pekel na Jadranskem morju. V septembru pa se bomo spomnili tudi sedemdesetletnice ustanovitve taborišča v kočevski vasi Ferdreng. Obe taborišči kot še mnoga druga sodita v dosedaj še neprešteto plejado evidentnega, sistemskega in množičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugi svetovni vojni v jugoslovanski državi. Jugoslovanska, s tem pa tudi slovenska komunistična oblast se je po prevzemu oblasti dosledno naslonila na doktrino marksistično/boljševističnega razrednega boja in že med, zlasti pa ob koncu vojne in neposredno po njej, pobila na tisoče in tisoče ljudi, ki še vedno večinoma nepokopani ležijo v globelih, rudniških jaških, jamah... Tako opevana t.i. svoboda v povojni komunistični Jugoslaviji je že ob najmanjšem verbalnem deliktu trčila ob meje dopustnega. Ljudem je določala, kaj smejo početi, misliti in govoriti in česa ne smejo. Strah se je počasi, a prepričljivo zasidral globoko v ljudi. Za dolga desetletja je poškodoval duha slovenskega človeka in ga pahnil v stanje nesvobode, tiranije in krutega nasilja nad človekovim dostojanstvom.

A kot je v svojem znamenitem govoru o imperiju zla leta 1982 poudaril ameriški predsednik Ronald Reagan, »…režimi, ki jih sadijo bajoneti, nimajo korenin…«. Nadaljeval je z mislijo, da »…že od eksodusa v starem Egiptu zgodovinarji v svojih knjigah pišejo o ljudeh, ki so se žrtvovali ali se borili za svobodo…« in omenil bitko pri Termopilah, Spartakov upor, rušenje Bastille, varšavsko vstajo, brutalne policijske intervencije v Vzhodni Nemčiji leta 1953, na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem leta 1968, na Poljskem leta 1981. »Povsod je vedno znova priplavala na dan človekova instinktivna želja po svobodi in samopotrditvi.«

In ta silovita, večna in neustavljiva človekova želja po svobodi in dostojanstvu se je pred tridesetimi leti zlila v veličastno dogajanje, ki ga ponazarja padec berlinskega zidu, železne zavese in propad komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, kar je milijonom ljudi prineslo novo upanje za boljšo prihodnost in življenje v svobodi. Ruski disident in pisatelj Aleksander Solženicin je ob tem zapisal, da “…diktatorji in diktature padejo le takrat, ko se ljudje zoperstavijo lažem z vsem pogumom, ki je za to potreben.” Tudi Slovenke in Slovenci smo se tedaj pogumno zoperstavili nedemokratičnemu režimu in vzpostavili samostojno slovensko državo.

Vendar danes lahko ugotavljamo, da se številna pričakovanja ljudi, ki so bili dolga desetletja ujeti za železno zaveso, v mnogočem niso uresničila. Številne težave, ki pestijo evropski prostor, so tudi posledica dejstva, da Evropa ne more biti uspešna in demokratična, dokler ne prepozna lastne totalitarne preteklosti v vseh svojih grozljivih razsežnostih. Mnogo premalo je zavedanja, da preteklosti ne moremo spremeniti, a v mnogočem vpliva na zaznavanje, presojanje in ravnanje v sedanjosti in prihodnosti.

Deklaracije in resolucije različnih evropskih institucij in organizacij nas že leta opominjajo k bolj poglobljenemu in zavzetemu odnosu do zgodovinskega spomina, resnice in pravice. Pa vendar je evropski spomin kljub številnim zavezam še vedno razdrobljen, zlasti totalitarne izkušnje komunizma pa žal s težavo najdejo pot v spominsko krajino Evrope. To je med drugim tudi posledica dejstva, da sta bila nacionalni socializem in fašizem v drugi svetovni vojni poražena, komunizem pa se je s sklenitvijo zavezništva proti Hitlerju uspel za železno zaveso obdržati na oblasti vse do začetka 90tih let prejšnjega stoletja.

Slovenski narod je med tistimi – redkimi – v Evropi, ki je v 20. stoletju občutil nasilje vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Vsi trije so pustili posledice, ki so vidne še danes. Tako npr. strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov, med drugim govorijo o še naprej trajajočem strahu in nezmožnosti pravilne presoje družbene stvarnosti. Dediščina prejšnjega režima je tudi žalosten pojav, ko ljudje namesto, da bi se postavili na lastne noge, še vedno razmišljajo, da mora zanje poskrbeti država. Da o tem, da se mnogokrat na določenih proslavah morilce slavi kot junake, niti ne govorim.

Na žalost Slovenija, ki je v 20. stoletju preživela tri totalitarna prekletstva, še zmeraj ne zmore najti temeljnega političnega konsenza o tem, da so vsi totalitarni režimi nekaj slabega in da jih je zato treba na načelni ravni odločno zavreči. Lahko ugotavljamo, da smo v Sloveniji mnogo bolje razgradili posledice fašizma in nacionalnega socializma, težko pa bi trdili, da nam je uspelo ustrezno razgraditi ostanke komunizma. Morda se še spomnimo: v devetdesetih letih je nek ugledni nemški časopis malo karikirano zapisal, da naj bi bil v Sloveniji komunizem sicer mrtev, a nobeden še ni videl njegovega trupla. Se pa skorajda vsakodnevno srečujemo s še nepreštetimi trupli njegovih nasprotnikov, ki so bili večinoma brez sojenja ali pa na montiranih sodnih procesih obsojeni na smrt, dolgoletne zaporne kazni, koncentracijska in delovna taborišča, izgone iz kraja bivanja, odvzem premoženja in druge najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Slovenija sodi med redke t.i. post-komunistične države, v kateri za vse storjene zločine nihče od bivše vladajoče garniture ni odgovarjal. Ni bilo lustracije, niti v najmilejših oblikah. Ljudje, ki so kršili človekove pravice in svoboščine na najrazličnejše načine, so ostali na svojih položajih. Spodletelo nam je pri mrliških listih več kot dvanajst tisoč po krivici umorjenih po drugi svetovni vojni. Seveda bi lahko in celo morala našteti tudi dosežke t.i. spravnega procesa, med njimi delovanje Pučnikove parlamentarne komisije, Komisije za prikrita morišča in Komisije za popravo krivic, odločbe Ustavnega sodišča, akcijo Sprava, delovanje nevladnih organizacij in posameznikov, ne nazadnje tudi dosežke Študijskega centra za narodno spravo, ki je v enajstih letih svojega obstoja več kot opravičil svoje delovanje in se vsestransko uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. Če že splošni sistemski in družbeni pogoji niso najboljši, je toliko odgovornejša naloga specializiranih inštitucij, kot je Študijski center za narodno spravo. Ta šele vzpostavlja podlage za celostno, objektivno spoznanje naše polpretekle zgodovine, ki ga zgodovinska znanost ni mogla v celoti obravnavati z vidika znanstvene resnice.

Spoštovani,

o totalitarizmih vlada v EU, vključno v postkomunističnih državah, splošno soglasje. Ne poveličujejo totalitarnih simbolov, ne poimenujejo ulic po diktatorjih, ne nagrajujejo ljudi, ki so vodili tajno politično policijo, ki je drastično kršila človekove pravice in svoboščine. V nobeni državi EU ne bi monetarnega trga "okužili" z liki revolucionarjev s totalitarnim simbolom. A še bolj kot simboli je pomembna stvarna razgradnja totalitarnih struktur in praks. Tudi tukaj je Sloveniji precej spodletelo. V razmerah, ko vsi dejavniki, ki bi morali skrbeti za razvoj demokratične politične kulture, ne opravljajo dovolj dobro svojega poslanstva, se lahko upravičeno vprašamo, ali imajo v takšnih pogojih »resnica, pravica in spomin« še kaj možnosti. Ali pa je alternativa kaj drugega, morda neki novi barbarizem?

Naj zaključim z mislijo, da nas spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje/zavezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja.  To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije.To je dan spomina, ki ga potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti. To pa nam omogoča pravilno izbiro poti za naprej. Hvala za vašo pozornost!

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 14. Nov 2019 at 21:12

107 ogledov

Franc Bogovič: Takoj prekiniti tihotapske poti za nezakonite migrante in s Frontexom pomagati BiH pri soočanju z migranti
Bruselj, 14. november 2019 – Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je na današnjem zasedanju Evropskega parlamenta v razpravi o položaju migrantov v Bosni in Hercegovini, zlasti v Bihaću, ob obravnavi izjave Sveta EU in Evropske Komisije opozoril, da se BiH sooča z vedno večjim številom nezakonitih migrantov, ki jih ne obvlada, situacijo dodatno otežuje dejstvo, da se BiH istočasno ukvarja tudi s številnimi notranjepolitičnimi spori. Ta pritisk nezakonitih migrantov na BiH in zatem posledično tudi na slovensko-hrvaško mejo je po njegovih besedah zelo velik. Bogovič je pozval k prekinitvi tihotapskih poti za nezakonite migrante in s pomočjo Frontexa tudi k pomoči BiH pri soočanju migranti.  Izjava evropskega poslanca Franca Bogoviča na plenarnem zasedanju Evropskega Parlamenta o situaciji z velikim številom nelegalnih migrantov v BiH:

Thu, 14. Nov 2019 at 20:10

153 ogledov

VIDEO: Dr. Milan Zver: EU naj da jasen signal, da ilegalni migranti in tihotapci niso niti zaželeni niti dovoljeni
"Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je na plenarnem zasedanju v Bruslju dejal dr. Milan Zver. Evropski poslanec dr. Milan Zver je na današnjem plenarnem zasedanju v Bruslju razpravljal o migrantski situaciji v Bihaču. Ocenil je, da bi evropski parlamentarci o tej temi morali spregovoriti že zdavnaj, pa se morda ne bi pogovarjali o težavah, temveč o rešitvah, sedaj pa so soočeni s tem, da se ukvarjajo s posledicami problema. Ali kot se je slikovito izrazil dr. Milan Zver: "Upravljanje EU z migracijami zgleda tako, da "rep maha s psom, ne pa obratno." Evropski poslanec je bil tako tudi kritičen do odziva Evropske unije v povezavi z migracijami in je ob tem ocenil, da zaradi neustreznega odziva balkanska pot realno obstaja, prav tako pa tudi drugi problemi, povezani z nezakonitimi migracijami. "Problem migracij se mora reševati predvsem na izvoru. Ker tega ne počnemo, so notranje meje izjemno prepustne, tudi v Sloveniji, kjer se iz meseca v mesec povečuje število prehodov meje s strani nezakonitih migrantov in v organizaciji tihotapcev, ki jo vsa mašinerija, ki jo premoremo v EU, ne more premagati. Varnostna situacija na slovenski južni meji se je popolnoma spremenila: ljudi je strah," je v razpravi opozoril evropski poslanec. Po njegovih besedah si je Evropska unija sicer zadala jasne cilje glede vračanja nezakonitih migrantov nazaj v varne države oz. v države izvora, zato je poslanec kot izredno neodgovorno ocenil dejstvo, da teh ciljev niti približno ne izpolnjujemo. "Ravno zato, ker nezakonitih migrantov ne vračamo, zmanjkuje prostora za resnične begunce, torej tiste, ki so dejansko v življenjski nevarnosti v svojih državah," je bil oster poslanec, ki je tudi poudaril, da je treba pripraviti jasno politiko: kratkoročne in dolgoročne ukrepe. "Tudi, kar se Bihaća tiče. Predvsem pa je treba nezakonitim migrantom in tihotapcem dati jasen signal, da v Evropski uniji nezakonite migracije niso niti zaželene niti dovoljene," je zaključil dr. Milan Zver. VIDEO nastopa dr. Milana Zvera

Thu, 14. Nov 2019 at 10:32

203 ogledov

VIDEO: Žan Mahnič ostro v odzivu na škandalozno odločitev ustavnih sodnikov o preiskovalki DZ Franc Kangler in drugi
“Pravosodni organi pri nas so tisti posvečeni, katere se nič ne sme vprašati in ki nikoli za nič ne odgovarjajo. To je nevarna praksa. Imamo torej policijsko državo, pravosodje brez nadzora in ustavne sodnike, ki ščitijo svoje kolege,” je na novinarski konferenci poudaril predsednik preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v zadevi Franc Kangler in drugi Žan Mahnič. Mahnič se je odzval na odzval na odločitev Ustavnega sodišča, ki je do končne odločitve zadržalo izvrševanje zakona in poslovnika o parlamentarni preiskavi, ki se nanaša na državne tožilce. VIDEO: Ustavni sodnik Klemen Jaklič v svojem odklonilnem ločenem mnenju v primeru Kangler: Preiskovanje sumov protipravnih zlorab je tako dopustno kot tudi nujno! Jaklič v odklonilnem ločenem mnenju poudarja, da “niti iz ene določbe akta o parlamentarni ne izhaja, da je komisija zastavljena tako, da bi klicala na odgovornost sodnike za njihovo mnenje, torej zato, ker so po svoji najboljši vesti v skladu z ustavo, zakonom in znotraj polja razumnega nesoglasja v svobodni demokratični družbi, tj. izven polja očitnih protipravnosti v povezavi s pritiski ali nedovoljenimi navodili izven dovoljenega pravnega okvira, presodili, kakor pač so”. Pri tem pa izpostavlja, da je nekaj povsem drugega preiskovati sume protipravnih zlorab kot pa ugotavljati, ali je določen sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost. Medtem ko je slednje nedopustno, je prvo povsem dopustno in je nujno preiskovati. Vsakdo v okviru svojih pristojnosti lahko preiskuje protipravne zlorabe v pravosodju, izpostavlja Jaklič. “Policija, tožilstvo in sodišča v okviru formalne disciplinske, kazenske in civilne odgovornosti, neodvisno (preiskovalno) novinarstvo v okviru svojega razkrinkanja in iskanja dokazov, saj brez takšnega novinarstva prenekatera zloraba do policije in tožilstva sploh ne more priti, prav tako civilnodružbene organizacije, ki bdijo nad zlorabami v pravosodju in v družbi nasploh, pa seveda tudi ministrstvo za pravosodje in ne nazadnje vsaka državljanska in vsak državljan.” Po besedah Jakliča imamo v sodobni demokraciji v okviru svoje vloge prav vsi odgovornost bdeti nad tem, da do zlorab v kateri izmed vej oblasti ne prihaja. “Zakaj torej v okviru preiskovalnih pristojnosti državnega zbora preiskava, ki nima niti zob kazenske niti civilne preiskave, ampak je še najbolj podobna novinarskemu in civilnodružbenemu prediskanju morebitnih dokazov, ne bi mogla potekati?” se sprašuje Jaklič. Vir: Nova24tv

Thu, 14. Nov 2019 at 07:51

73 ogledov

Največji zaseg heroina v Sloveniji - 730kg!
Uslužbenci Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) so v pristanišču Koper v oktobru 2019 na podlagi analize tveganja kot rizično ocenili pošiljko s 437 rolami polietilenske folije (v skupni teži 21.530 kg), ki je prispela v kontejnerju. Pot zabojnika naj bi bila: Združeni Arabski Emirati (ZAE) – Egipt – Slovenija. Zabojnik je bil v Egiptu pretovorjen na ladjo, ki je prispela v pristanišče Koper.  Uslužbenci FURS so zabojnik s pošiljko 29. 10. 2019 skenirali z x-ray skenerjem. Ob analizi slike skeniranja je bil ugotovljen sum na možne nepravilnosti, zato je bila odrejena še dodatna dokumentarna kontrola pošiljke. Po pridobljenih dodatnih listinah je bilo ugotovljeno, da je pošiljka dejansko prispela iz Irana, prejemnik pa je podjetje iz Madžarske. Odrejen je bil fizični pregled blaga, pri katerem je sodeloval tudi vodnik s službenim psom za odkrivanje prepovedanih drog FURS. Službeni pes je nakazal možnost, da se v zabojniku nahajajo prepovedane droge. Podrobna fizična preiskava je pokazala, da nekatere role polietilenske folije po teži odstopajo od ostalih. Po pregledu ene od teh rol je bilo ugotovljeno, da se v njeni notranjosti nahajajo zavojčki z neznano snovjo. Preliminarni test za droge je nakazal na sum, da gre za prisotnost prepovedane droge heroin. Uslužbenci FURS so prekinili nadaljnje aktivnosti in obvestili pristojno Policijsko upravo Koper, ki  je prevzela in vodila nadaljnje aktivnosti. Nadaljnji postopek so 30. oktobra 2019 prevzeli koprski kriminalisti, ki so v sodelovanju z delavci FURS opravili detajlni ogled kraja kaznivega dejanja. Pri kriminalističnem ogledu vsebine ladijskega zabojnika so ugotovili, da je v njem 437 kolutov s PVC folijo, 42 od teh kolutov pa je odstopalo po teži. Pri detajlnejšem pregledu so kriminalisti odkrili, da je v njih skritih 1421 zavojev s prepovedano drogo heroin. Skupna teža zavojev s prepovedano drogo heroin je bila 729,986 kg. S pregledom dokumentacije spornega ladijskega zabojnika, zbiranjem obvestil in drugimi aktivnostmi Policije in FURS je bilo ugotovljeno, da je organizirana kriminalna združba iz Madžarske organizirala prevoz ladijskega zabojnika – iz Irana preko Združenih Arabskih Emiratov oz. Dubaja v pristanišče Koper, kamor je z ladjo prispel konec meseca oktobra 2019. Pošiljka kontejnerja je bila namenjena madžarskemu podjetju iz Budimpešte.   Na podlagi ugotovitev, da so storilci kaznivega dejanja trgovine s prepovedanimi drogami iz Madžarske, je bila informacija o prestreženem tovoru heroina posredovana madžarskim varnostnim organom z zaprosilom, da identificirajo dejanskega prejemnika prepovedane droge. Od njih smo prejeli povratno informacijo, da na njihovem ozemlju že izvajajo kriminalistično preiskavo zoper znane osumljence, ki so pričakovali prihod večje količine prepovedanih drog. Sprejeta je bila odločitev o izvedbi tako imenovane »nadzorovane pošiljke« na relaciji Koper – Budimpešta, kamor je bil sporni ladijski zabojnik namenjen. Na podlagi ustreznih dovoljenj Okrožnega državnega tožilstva iz Kopra je bila celotna količina prepovedane droge zasežena, v nadaljevanju pa ladijski zabojnik zapečaten, še prej pa vanj vstavljenih 134 zavojev s prepovedano drogo heroin (op. skupno 69,646  kg teže heroina), skritih v kolutih s PVC folijo. Na podlagi odobrenih prikritih preiskovalnih ukrepov se je v naslednjih dneh ugotovilo, da je ladijski zabojnik prevzel prevoznik iz Madžarske, ki ga je odpeljal preko Slovenije na Madžarsko. Sporni ladijski zabojnik je bil od trenutka odvoza iz Luke Koper pa vse do prestopa državne meje v Madžarsko pod stalnim nadzorom slovenskih kriminalističnih enot. Zatem so spremljanje prevzeli madžarski varnostni organi. (Informacija z nov. konference (13. 11. 2019; Nagykanizsa,  Madžarska) *** V tem primeru gre za količinsko največji zaseg heroina na ozemlju Slovenije od njene osamosvojitve. Analize zaseženega heroina v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju so pokazale, da je zasežena heroinska mešanica vsebovala približno 70 % heroina. Povprečna čistost heroina za ulično preprodajo znaša približno 12 %. To pomeni, da bi iz 1 kg zaseženega visoko kvalitetnega heroina z redčenjem oz. povečanjem volumna s primesmi, pridobili lahko tudi do 6 kilogramov heroina. Trenutna cena za kilogram heroina na slovenskem ilegalnem se giblje med 15.000 in 20.000 evrov, gram heroina v ulični prodaji pa se giblje med 20 do 40 evrov.  Na podlagi navedenih cen heroina na slovenskem ilegalnem tržišču ocenjujemo, da bi si storilci s grosistično prodajo lahko pridobili med 10 in 15 milijonov evrov, v primeru ulične prodaje pa tudi med 65 in 87 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi. V Sloveniji je storilec kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami lahko sankcioniran s kaznijo zapora v trajanju od 1 do 10 let, v primeru storitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi pa s kaznijo zapora od 5 do 15 let.  

Wed, 13. Nov 2019 at 23:09

207 ogledov

Nagrada Evropske komisije za konservatorstvo odslej domuje v nagrajenem Paviljonu v Celju
Danes je v Celju potekla slovesnost ob prejemu European Heritage Award, na mestu oziroma pred lokacijo in objektom s katerim si je Celje prislužilo to nagrado. Nagrado si je prislužila stroka, Celje in Slovenija. Celje in s tem Slovenija je ena pomembnejših točk na zemljevidu mest, ki se ponašajo s to in takšno nagrado. Kot je znano, je Mestna občina Celje leta 2016 odprla Paviljon za prezentacijo arheologije na Glavnem trgu v Celju. Paviljon, v katerem je tudi TIC (turistični informativni center) med drugim predstavlja  ostanke dveh razkošno okrašenih rimskih vil najdenih med prenov starega mestnega jedra. To prezentacijo, ki predstavlja najvišji standard  na področju konservatorstva je prepoznala Evropska komisija kot izjemen primer v Evropskem merilu tudi  tako, da je Paviljonu, Celju in Sloveniji podelila priznanje za ohranjanje kulturne dediščine. Celje se je sto nagrado znašlo v družbi 25  nagrajenih mest iz 16 držav iz vseh koncev Evrope. Na  slovesnosti ki je potekala Celju na čast in vsem deležnikom ki so najbolj zaslužni, da se je to zgodilo, je bilo rečeno da je kvaliteta najdbe presenetila največje optimiste ter da gre za ostaline izjemnega pomena. Glede na izvirnost in vpetost v samo kompozicijo, je bilo potrebno in pomembno da se prezentira in situ, kar pomeni da se kraju najdbe. Sam Paviljon poleg prezentativnega učinka ima izjemen izobraževalni pomen, hkrati pa se izjemno elegantno  vključuje v stavbni niz.  Strokovnjaki zavoda za varstvo kulturne dediščine, Pokrajinskega muzeja Celje in arhitekt Nande Korpnik, ob posluhu investitorja MO Celje, mestu in vsem nam , ki prebivamo v njem ponudil svetovno priznan presežek. Današnja slovesnost slavi kulturno izročilo, našo preteklost, daljno preteklost, polpreteklo in povsem svežo preteklost. Da je to pomembno priznane za vse nas pričajo besede Brede Arnšek,  podžupanje mesta Celje,« ki pravi, da si štejemo v veliko čast da smo dobitniki tega najvišjega priznanja ter da nas to na nek način, ob spoštovanju preteklosti, zavezuje  k drzne prihodnosti v Celju«.   O pomenu tega priznanja je spregovoril Zoran Stančič, predstavnik Evropske komisije v Sloveniji, ki je dejal,  »da  nas kulturna dediščina  opozarja na raznoliko preteklost, ki je bogata in različna ter da ne bi bilo to kar smo  če ne bi imeli naše kulturne dediščine. Preteklost ni tako enostavna, je komplicirana, je kompleksna, ima temne in svetle plati, vendar  je  pomembno da se o tem pogovarjamo  odprto in odkrito«, je sklenil svoje misli.  Pedro Ponce de Léon, član sveta fundacije Europa Nosta pri Evropski komisiji, navdušen na  tistim kar je videl, ki je mimogrede povedal da je tukaj prvič, je položil na srce vsem nam Celjanom,  da imejmo pozitivni  odnos do kulturne dediščine ker je to naše skupno bogastvo, ki je bistvena  pri gojenju občutka pripadnosti. Celjanom in Celjankam, Slovenkam in Slovencem, ostaja da nadaljujejo z takšnim odnosom do ohranjanja kulturne dediščine ter da vzgajamo in vzgojimo mlade generacije v odnosu do nje.  Paviljon kot tak ima enkratno priložnost da takšnemu poslanstvu v največji meri tudi zadosti. Vane K. Tegov

Wed, 13. Nov 2019 at 22:49

224 ogledov

Škofija Murska Sobota pripravila znanstveni simpozij ob 100 letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
Izjemnim enajstim referatom je prisluhnilo občinstvo na znanstvenem simpoziju ob 100 letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki sta ga v veržejskem Marijanišču pripravila soboška škofija in Inštitut za zgodovino cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani ob pokroviteljstvu Slovenske škofovske konference. V Kovačičevi dvorani Zavoda Marianum Veržej so se zbrali tisti, ki imajo Prekmurje zares v srcu, je med drugim v uvodnem nagovoru poudaril soboški škof dr. Peter Štumpf.   Sodeč po skorajda popolni medijski abstinenci, prisotni le kameri Nova24tv in exodus tv in spletni časopis V FOKUSU, so nacionalni in dominantni mediji ocenili, da gre pri simpoziju za drugorazredno temo. Nacionalnega radija in TV seveda ni bilo, ker se je hkrati v Murski Soboti odvijala predstavitev knjige o dr. Vaneku Šiftarju, sodniku in politiku, očetu Marjana Šiftarja, desne roke Milana Kučana, kar je za nacionalko prvorazredna tema. Umanjkali so tudi obrazi iz akademskih zgodovinbskih krogov, pa tudi obrazi, ki so uzurpirali praznovanje 100 letnice in se je zanje končala 17. avgusta z ugasnitvijo kamer in mikrofonov na državni proslavi v Beltincih. Številne udeležence je nagovorilo enajst predavateljev, ki so vsak s svojega zornega kota spregovorili o preteklosti, predvsem o dogajanju pred sto leti, pa tudi nakazali marsikatero današnje dogajanje. Svoje prispevke so predstavili: dr. Stanislav Zver, dr. Vinko Škafar, dr. Fanika Krajnc-Vrečko, dr. Hotimir Tivadar, dr. Bojan Himmelreich, dr. Andrej Hozjan, dr. Ivan Štuhec, dr. Bogdan Kolar, Lojze Kozar ml., dr. Igor Salmič in dr. Franc Zorec. Za uvodno obogatitev posveta sta poskrbela profesorja Glasbene šole Beltinci, ki sta s cimbalami in violino pričarala šepetanje Mure. Kot je ob sklepu celodnevnega posveta povedal dr. Bogdan Kolar, bodo vsa predavanja izšla v zborniku Acta ekleziastika, da bodo na voljo širšemu krogu ljudi. Številna udeležba je pokazala, da je bil tak posvet potreben in koristen.
Teme
evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov spominska slovesnost v ljubljani dr Andreja Valič Zver

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij