SI
Novi zbirateljski kovanci, posvečeni 100. obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini
V Fokusu
Aktualno

Ponedeljek, 12. avgust 2019 ob 06:48

Odpri galerijo

Z 12. avgustom 2019 v obtok prihajajo zbirateljski kovanci z letnico 2019: zlatnik in srebrnik ter dvokovinski zbirateljski kovanec. Dogodek, obeležen na tokratnih zbirateljskih kovancih, je 100. obletnica priključitve Prekmurja k matični domovini. Na Banki Slovenije ob tem pojasnjujejo, da bodo omenjeni kovanci na voljo pri blagajniškem okencu Banke Slovenije na Štefanovi ulici v Ljubljani in v izbranih poslovalnicah Deželne banke Slovenije.

Na Banki Slovenije želijo z izdajo tokratnih zbirateljskih kovancev dodati posebno težo 17. avgustu, državnemu prazniku. Na ta dan pred stotimi leti je namreč ozemlje Slovenske krajine (Prekmurja in Porabja) jugoslovanska vojska, ki je 12. avgusta 1919 ozemlje zasedla brez boja, predala civilni oblasti. S tem so bili prekmurski Slovenci – po osmih stoletjih madžarske oblasti – znova združeni z matičnim narodom.

Tema, tj. priključitev Prekmurja k matični domovini, je upodobljena s citatom narodnega buditelja in publicista Jožefa Klekla st. iz številke tednika Novine, izdane 17. avgusta 1919: "Deca ste lüblene slovenske matere". Ta je prepleten s figuralno upodobitvijo štorklje v letu, ki leti v smeri od vzhoda proti zahodu in s tem simbolno predstavlja priključitev. Štorklja predstavlja enega vidnejših simbolov Prekmurja, hkrati pa, kot je obrazložil avtor dizajna Matej Ramšak, predstavlja tudi preporod in zaščito.

Zbirateljske kovance Republika Slovenija v sodelovanju z Banko Slovenije v zadnjih letih izdaja enkrat letno, posvečeni pa so pomembnim političnim, zgodovinskim, znanstvenim, kulturnim, športnim in humanitarnim obeležjem. Lansko leto smo jih tako namenili obeležitvi 100. obletnice konca 1. svetovne vojne, leto pred tem pa 100. obletnici Majniške deklaracije. Izdelani so iz zlata, srebra ali drugih kovin.

Tokratni zbirateljski kovaci prihajajo v naslednji nakladi: 500 zlatnikov, 1.500 srebrnikov in 51.000 dvokovinskih zbirateljskih kovancev, od tega 1.000 kosov v tehniki visokega sijaja (proof), pakiranih v plastični kapsuli. Kovance je izdelala italijanska kovnica Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, ki je bila izbrana na mednarodnem javnem razpisu. Na voljo so po ceni 340 evrov za zlatnik in 50 evrov za srebrnik. Dvokovinski kovanec pa je na voljo po njegovi nominalni vrednosti 3 evrov. Vse zbirateljske kovance je seveda mogoče uporabiti tudi kot plačilno sredstvo, njihova nominalna vrednost pa znaša 100 evrov za zlatnik in 30 evrov za srebrnik. Zbirateljski kovanci so zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije, v drugih državah je njihova vrednost le numizmatična.

Več informacij o nakupu kovancev najdete na 

https://www.bsi.si/bankovci-in-kovanci/numizmatika/seznam-numizmaticnih-izdelkov-in-cene

 

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 22. Aug 2019 at 20:57

0 ogledov

Predsednik Borut Pahor jih ni imenoval, je pa obsodil zločinskost vseh treh totalitarnih in avtoritarnih režimov
Na predvečer evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v četrtek so spominsko pietetno slovesnost pripravili tudi v Lendavi, v Muzeju meščanstva Lendava. Udeležil se je je tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je pred samo slovesnostjo skupaj z Eriko Fürst, edino prekmursko židinjo, ki je preživela taborišče smrti v Mathausnu, v spominskem parku pred prvo lendavsko dvojezično osnovno šolo  položil venec k spomeniku žrtvam druge svetovne vojne in žrtvam rasnega, nacionalnega ter ideološkega fanatizma iz obdobja po drugi svetovni vojni v Lendavi in njeni okolici.  Sledila je spominska slovesnost v lendavskem Muzeju meščanstva, na katerem so opozorili na grozovite posledice vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Župan občine Lendava je spomnil, da je bila Lendava skozi svojo zgodovino venomer kraj, v katerem so živeli pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi, tudi židje, ki so bogatili kulturni prostor mesta. V drugi svetovni vojni so jih v celoti izselili ter deportirali v množična uničevalna taborišča, največ v Mathausen, od koder so se vrnili le redki. Tudi zato se je Lendava pridružila projektu "spotikavci - tlakovci spomina (stolpersteine), katerega pobudnik je Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Prvi spotikavci so že v Mariboru in Ljubljani, v Lendavi pa jih bodo slavnostno položili 17. septembra na Glavni ulici pred hišami judovskih družin Blau in Balkany, ki so bili žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Poslej bodo simbolno opominjali na njihovo trpljenje ter neprecenljiv prispevek in pečat, ki so ga zapustili našemu mestu. S tem bodo nekdanje meščane judovskega porekla vrnili na lendavske ulice.  Zbrane je s projektom Spotikvaci seznanil Boris Hajdinjak, pri čemer je izrazil izredno zadovoljstvo nad tem, da se k projektu pridružuje tudi občina Lendava. Spotikavce naj bi namestili tudi v Murski Soboti.  Predsednik republike Borut Pahor pa je v svojem nagovoru, ko je podelil spominsko listino častnega pokroviteljstva nad umetniškim projektom postavitve Spotikavcev v Lendavi spomnil na vsa grozodejstva in množične, ki so jih v polpretekli zgodovini, tudi na slovenskih tleh, povzročili vsi trije totalitarni in avtoritarni režimi. Že res, da jih Pahor ni imenoval, vendar je s tem, ko je vse tri postavil na isti imenovalec zločinskosti, jasno povedal, da vanj sodi tudi komunizem. 

Thu, 22. Aug 2019 at 20:02

0 ogledov

Ljubljana: Na predvečer evropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov maša in simpozij
Študijski center za narodno spravo od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravi spominsko slovesnost, s katero opozarja na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati. Pri pripravi letošnjih spominskih dogodkov so poleg Študijskega centra za narodno spravo, sodelovali Vojaški vikariat Slovenske vojske, Stolna župnija sv. Nikolaja Ljubljana in drugi sodelavci.  Tudi letos so položili cvetje pred spominsko ploščo pri ameriškem veleposlaništvu na Prešernovi ulici in pred spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ob 18. uri je v ljubljanski stolnici sledila sv. maša za vse žrtve, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar. Po maši pa je na akademiji v organizaciji Vojaškega vikariata Slovenske vojske zbrane nagovorila dr. Andreje Valič  Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Njen nagovor objavljamo v celoti. Spoštovani gospe in gospodje, visoki gostje, dragi prijatelji, lepo vas pozdravljam v svojem imenu in imenu Študijskega centra za narodno spravo, ki že enajsto leto zapored obeležuje 23. avgust, evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj se ob tej priložnosti najprej iskreno zahvalim vsem, ki ste se zbrali, da s sveto mašo in memorialno slovesnostjo počastimo žrtve. Moja srčna zahvala tudi vsem, ki ste se trudili s pripravo in izvedbo letošnjih dogodkov, še posebej Vojaškemu vikariatu Slovenske vojske, msgr. dr. Francetu Šuštarju, gospe Lejli Irgl in gospodu Dušanu Ješelniku, stolni župniji Sv. Nikolaja ter mojim sodelavkam in sodelavcem. Spoštovani,                                                kot vemo, je leta 2012 slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše razglasila 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vladna odločitev je temeljila na Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu iz aprila leta 2009. Resolucijo je podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi slovenskimi. V ospredje je postavila trpljenje žrtev kot osrednji skupni imenovalec vseh totalitarnih režimov. In prav to: torej teptanje in nespoštovanje vsakršnih človekovih pravic in temljnih svoboščin je esenca vseh totalitarizmov in vseh njihovih pojavnih oblik. Človeško dostojanstvo je poteptano v prah in človek kot enkratno bitje je ponižan na raven »kosti«, kot nas opozarja pisatelj Boris Pahor. Filozofinja Hanna Arendt, ki je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napisala temeljno delo o totalitarizmih, je ugotavljala: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu.« Raziskovalec totalitarizmov Tsvetan Todorov pa je zapisal, da »totalitarni projekt temelji na antropoloških in zgodovinskih hipotezah, da vojna razkrije pravo človeško naravo. Zatorej legitimizira nasilje, revolucijo in teror, da bi pridobil in obdržal oblast… Obenem totalitarizem promovira sekularno mesijanstvo oziroma utopije, nebeško kraljestvo na zemlji in rešitev za vse… Z represivnim aparatom vzpostavljeni totalitarni režim temelji na unifikaciji…izničenju razlik med družbenim in privatnim…uničenju svobode posameznika in podreditvi vseh oblik družbenega življenja, še posebej ekonomskega, močni državi.« Pritrjuje mu eden najvidnejših kulturnih antropologov René Girard, ki zapiše, da so totalitarni režimi 20. stoletja »…dejansko nova pojavna oblika starega, k enoumju stremečega poganstva.« Todorov poudarja tudi, da »...zgodovina evropskega 20. stoletja ne more biti ločena od zgodovine totalitarizma. Izvorna totalitarna država, sovjetska Rusija, je vzniknila v času prve svetovne vojne in kot ena od posledic te vojne... Kmalu je sledila nacistična Nemčija. Druga svetovna vojna se je začela z zavezništvom teh dveh totalitarnih držav in se sprevrgla v neusmiljen boj med njima. Obdobje hladne vojne je bila bitka med zahodnim in komunističnim svetom...«. Spoštovani, Letošnje leto zaznamujejo pomembne obletnice. Naj se na kratko najprej ustavim ob osemdesetletnici pakta med dvema zločinskima režimoma, pakta med Hitlerjem in Stalinom ter posledično izbruha druge svetovne vojne. Kot vemo, sta 23. avgusta 1939 nacionalsocialistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine (vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid) sklenili pogodbo o nenapadanju. Konec septembra 1939 sta obe državi sklenili še t.i. mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila tudi baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla je tudi Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Kot poudarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sta »…SZ in Nemčija sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo.«[5] Seveda je tudi nemška industrija podpirala sovjetsko. Obenem pa je sovjetska partija sebi podrejene komunistične partije, tudi jugoslovansko, ščuvala v upor proti t.i. imperialistom, torej predvsem ZDA in Veliki Britaniji. Jugoslovanska in slovenska partijska nomenklatura sta tako paktirali s Hitlerjevo vojno mašinerijo vse do napada na Jugoslavijo v začetku aprila 1941. Tedaj se je Hitler prelevil v smrtnega sovražnika, Stalin pa je ostal zvezda vodnica jugoslovanski partijski vrhuški vse do resolucije Informbiroja. In nanjo se navezuje tudi spomin na dogodke izpred sedemdesetih let, ko je bila na Goli otok prepeljana prva skupina zapornikov iz Slovenije, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti poslale v pekel na Jadranskem morju. V septembru pa se bomo spomnili tudi sedemdesetletnice ustanovitve taborišča v kočevski vasi Ferdreng. Obe taborišči kot še mnoga druga sodita v dosedaj še neprešteto plejado evidentnega, sistemskega in množičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugi svetovni vojni v jugoslovanski državi. Jugoslovanska, s tem pa tudi slovenska komunistična oblast se je po prevzemu oblasti dosledno naslonila na doktrino marksistično/boljševističnega razrednega boja in že med, zlasti pa ob koncu vojne in neposredno po njej, pobila na tisoče in tisoče ljudi, ki še vedno večinoma nepokopani ležijo v globelih, rudniških jaških, jamah... Tako opevana t.i. svoboda v povojni komunistični Jugoslaviji je že ob najmanjšem verbalnem deliktu trčila ob meje dopustnega. Ljudem je določala, kaj smejo početi, misliti in govoriti in česa ne smejo. Strah se je počasi, a prepričljivo zasidral globoko v ljudi. Za dolga desetletja je poškodoval duha slovenskega človeka in ga pahnil v stanje nesvobode, tiranije in krutega nasilja nad človekovim dostojanstvom. A kot je v svojem znamenitem govoru o imperiju zla leta 1982 poudaril ameriški predsednik Ronald Reagan, »…režimi, ki jih sadijo bajoneti, nimajo korenin…«. Nadaljeval je z mislijo, da »…že od eksodusa v starem Egiptu zgodovinarji v svojih knjigah pišejo o ljudeh, ki so se žrtvovali ali se borili za svobodo…« in omenil bitko pri Termopilah, Spartakov upor, rušenje Bastille, varšavsko vstajo, brutalne policijske intervencije v Vzhodni Nemčiji leta 1953, na Madžarskem leta 1956, na Češkoslovaškem leta 1968, na Poljskem leta 1981. »Povsod je vedno znova priplavala na dan človekova instinktivna želja po svobodi in samopotrditvi.« In ta silovita, večna in neustavljiva človekova želja po svobodi in dostojanstvu se je pred tridesetimi leti zlila v veličastno dogajanje, ki ga ponazarja padec berlinskega zidu, železne zavese in propad komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, kar je milijonom ljudi prineslo novo upanje za boljšo prihodnost in življenje v svobodi. Ruski disident in pisatelj Aleksander Solženicin je ob tem zapisal, da “…diktatorji in diktature padejo le takrat, ko se ljudje zoperstavijo lažem z vsem pogumom, ki je za to potreben.” Tudi Slovenke in Slovenci smo se tedaj pogumno zoperstavili nedemokratičnemu režimu in vzpostavili samostojno slovensko državo. Vendar danes lahko ugotavljamo, da se številna pričakovanja ljudi, ki so bili dolga desetletja ujeti za železno zaveso, v mnogočem niso uresničila. Številne težave, ki pestijo evropski prostor, so tudi posledica dejstva, da Evropa ne more biti uspešna in demokratična, dokler ne prepozna lastne totalitarne preteklosti v vseh svojih grozljivih razsežnostih. Mnogo premalo je zavedanja, da preteklosti ne moremo spremeniti, a v mnogočem vpliva na zaznavanje, presojanje in ravnanje v sedanjosti in prihodnosti. Deklaracije in resolucije različnih evropskih institucij in organizacij nas že leta opominjajo k bolj poglobljenemu in zavzetemu odnosu do zgodovinskega spomina, resnice in pravice. Pa vendar je evropski spomin kljub številnim zavezam še vedno razdrobljen, zlasti totalitarne izkušnje komunizma pa žal s težavo najdejo pot v spominsko krajino Evrope. To je med drugim tudi posledica dejstva, da sta bila nacionalni socializem in fašizem v drugi svetovni vojni poražena, komunizem pa se je s sklenitvijo zavezništva proti Hitlerju uspel za železno zaveso obdržati na oblasti vse do začetka 90tih let prejšnjega stoletja. Slovenski narod je med tistimi – redkimi – v Evropi, ki je v 20. stoletju občutil nasilje vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Vsi trije so pustili posledice, ki so vidne še danes. Tako npr. strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posledicami totalitarizmov, med drugim govorijo o še naprej trajajočem strahu in nezmožnosti pravilne presoje družbene stvarnosti. Dediščina prejšnjega režima je tudi žalosten pojav, ko ljudje namesto, da bi se postavili na lastne noge, še vedno razmišljajo, da mora zanje poskrbeti država. Da o tem, da se mnogokrat na določenih proslavah morilce slavi kot junake, niti ne govorim. Na žalost Slovenija, ki je v 20. stoletju preživela tri totalitarna prekletstva, še zmeraj ne zmore najti temeljnega političnega konsenza o tem, da so vsi totalitarni režimi nekaj slabega in da jih je zato treba na načelni ravni odločno zavreči. Lahko ugotavljamo, da smo v Sloveniji mnogo bolje razgradili posledice fašizma in nacionalnega socializma, težko pa bi trdili, da nam je uspelo ustrezno razgraditi ostanke komunizma. Morda se še spomnimo: v devetdesetih letih je nek ugledni nemški časopis malo karikirano zapisal, da naj bi bil v Sloveniji komunizem sicer mrtev, a nobeden še ni videl njegovega trupla. Se pa skorajda vsakodnevno srečujemo s še nepreštetimi trupli njegovih nasprotnikov, ki so bili večinoma brez sojenja ali pa na montiranih sodnih procesih obsojeni na smrt, dolgoletne zaporne kazni, koncentracijska in delovna taborišča, izgone iz kraja bivanja, odvzem premoženja in druge najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovenija sodi med redke t.i. post-komunistične države, v kateri za vse storjene zločine nihče od bivše vladajoče garniture ni odgovarjal. Ni bilo lustracije, niti v najmilejših oblikah. Ljudje, ki so kršili človekove pravice in svoboščine na najrazličnejše načine, so ostali na svojih položajih. Spodletelo nam je pri mrliških listih več kot dvanajst tisoč po krivici umorjenih po drugi svetovni vojni. Seveda bi lahko in celo morala našteti tudi dosežke t.i. spravnega procesa, med njimi delovanje Pučnikove parlamentarne komisije, Komisije za prikrita morišča in Komisije za popravo krivic, odločbe Ustavnega sodišča, akcijo Sprava, delovanje nevladnih organizacij in posameznikov, ne nazadnje tudi dosežke Študijskega centra za narodno spravo, ki je v enajstih letih svojega obstoja več kot opravičil svoje delovanje in se vsestransko uveljavil tudi v mednarodnem prostoru. Če že splošni sistemski in družbeni pogoji niso najboljši, je toliko odgovornejša naloga specializiranih inštitucij, kot je Študijski center za narodno spravo. Ta šele vzpostavlja podlage za celostno, objektivno spoznanje naše polpretekle zgodovine, ki ga zgodovinska znanost ni mogla v celoti obravnavati z vidika znanstvene resnice. Spoštovani, o totalitarizmih vlada v EU, vključno v postkomunističnih državah, splošno soglasje. Ne poveličujejo totalitarnih simbolov, ne poimenujejo ulic po diktatorjih, ne nagrajujejo ljudi, ki so vodili tajno politično policijo, ki je drastično kršila človekove pravice in svoboščine. V nobeni državi EU ne bi monetarnega trga "okužili" z liki revolucionarjev s totalitarnim simbolom. A še bolj kot simboli je pomembna stvarna razgradnja totalitarnih struktur in praks. Tudi tukaj je Sloveniji precej spodletelo. V razmerah, ko vsi dejavniki, ki bi morali skrbeti za razvoj demokratične politične kulture, ne opravljajo dovolj dobro svojega poslanstva, se lahko upravičeno vprašamo, ali imajo v takšnih pogojih »resnica, pravica in spomin« še kaj možnosti. Ali pa je alternativa kaj drugega, morda neki novi barbarizem? Naj zaključim z mislijo, da nas spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov obvezuje/zavezuje k spoštovanju civilizacijskih pridobitev našega kulturnega miljeja.  To je še posebej pomembno v času, ko upada zaupanje v institucije pravne države in demokracije.To je dan spomina, ki ga potrebujemo tudi zaradi naše prihodnosti. Naj nas opominja, da demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je potrebno vedno znova in znova zanjo prizadevati. Le tako jo lahko ohranimo in preprečimo, da se časi, ki so povzročili toliko gorja slovenskemu narodu, ne bodo nikoli več ponovili. Prihodnjim generacijam smo dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti. To pa nam omogoča pravilno izbiro poti za naprej. Hvala za vašo pozornost!

Thu, 22. Aug 2019 at 14:32

0 ogledov

Bo Šarec blindirani kvartet uporabljal za varovanje zelene meje s Hrvaško ali za prevoz ilegalnih migrantov v azilne centre
Res, kaj za vraga si je predsednik vlade Marjan Šarec omislil kvartet prestižnih blindiranih limuzin. Ker ni na vidiku kakšnega pomembnega obiska iz tujine, ki bi zahteval tovrstna vozila, je torej odgovor v preprostem dejstvu, da se na domačem terenu Šarec in njegova kamarila ne počutijo varne. Zlasti, ko bo s svojim notranjim ministrom Poklukarjem obiskoval območja ob zeleni meji s Hrvaško ali, ko se bo s svojim Zajcem podajal na območja, kjer plenijo medvedi in volkovi, mu bo blindirani četverček prišel še kako prav. Šalo na stran. Dejstvo je namreč, da se pritisk ilegalnih migrantov le stopnjuje, kar je lahko razbrati iz dnevnih policijskih poročil. Tudi v zadnjih 24. urah so imeli policisti PU Maribor in PU Murska Sobota na obmejnih območjih polne roke dela z ilegalnimi migranti. Policisti  Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU) Maribor so včerajzjutraj  na  avtobusni  postaji  v  Mariboru  prijeli dva tujca, državljanaSirije  in Irana. Ugotovili so, da sta oba nedovoljeno vstopila v RepublikoSlovenijo  na  zelelni  meji  z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnihovir.  V  Ormožu sta stopila na avtobus in se pripeljala v Maribor. Oba stazaprosila  za mednarodno zaščitno v naši državi, zato sta bila nastanjena vAzilni dom. Malo  pred 14. uro so policisti PP Ormož v Vodrancih prijeli dva državljanaTunizije, ki sta nedovoljeno vstopila v Republiko Slovenijo na zelelni mejiz  Republiko  Hrvaško,  preko  začasnih  tehničnih  ovir.  Oba  bodo vrnilihrvaškim varnostnim organom. Uro  kasneje  so  policisti  PP  Ormož  v  središču  ob  dravi  prijeli dvadržavljana  Alžirije,  ki sta nedovoljeno vstopila v Republiko Slovenijo nazelelni  meji  z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnih ovir. Oba bodovrnili hrvaškim varnostnim organom. Zvečer  so  policisti PPIU Maribor na Ptujski cesti v Maribor prijeli štirimladoletne  državljane  Afganistana.  Ker  so  vsi  zaprosili za mednarodnozaščitno v naši državi, so jih odpeljali v Azilni dom. Danes zjutraj, malo po 5 uri so policisti PP Ljutomer v Žeoprvincih prijelidav  tujca,  državljan  Sirije,  ki  sta  nedovoljeno  vstopila v RepublikoSlovenijo  na  zelelni  meji  z Republiko Hrvaško, preko začasnih tehničnihovir  na  območju PP Ormož. Predali so jih ormoškim policistom, postopek paše ni zaključen. Pomurski  policisti  so  med  opravljanjem  nalog  varovanja  državne  mejeizsledili  in  prijeli  21 tujcev ki so nezakonito prestopili državno mejo.Tujci  po  državljanstvih:  Alžirija  3,  Maroko  4, Sirija 2, Turčija 7 inAfganistan  5.  Sedem  tujcev je zaprosilo za mednarodno zaščito, ostali pabodo po končanih postopkih vrnjeni Hrvaškim varnostnim organom. Prijeta sprovajalca in tujci, ki so nezakonito prestopili državno mejo Po  predhodni  prijavi  je  policijska  patrulja  včeraj okrog 16.40 ure napomurski avtocesti v Vučji vasi s svetlobnimi in zvočnimi signali poskušalazaustaviti  dve  osebni  vozili,  srbskih  registrskih  številk,  kateri pasignalov policistov nista upoštevali.Prvo  vozilo, znamke Honda je zapeljalo na izvozni pas avtoceste in nato nakoncu izvoznega pasu zavilo nazaj na avtocesto, ter pospešeno nadaljevalo zvožnjo v smeri Maribora. Enako je storil voznik druga vozila znamke CitroenC5.  Po okrog 500 metrih vožnje se je vozilo Honda ustavilo na voznem pasu.Policisti   so  ob  kontroli  okolice  vozila  v  grmičevju  prijeli  štiridržavljane  Turčije.  Voznika  in sopotnika osebnega vozila znamke Citroen,oba  državljana Srbije, ki sta v vozilu prevažala tri državljane Turčije sona območju Maribora prijeli policisti PU Maribor.Vse  tujce  je v nadaljnje postopke prejela PP Ljutomer. Obema državljanomaSrbije  je  bila odvzeta prostost ter odrejeno pridržanje in bosta kazenskoovadena  zaradi  suma  storitev  kaznivega  dejanja  po  308.  členu KZ. Zaneznanim voznikom vozila Honda policisti zbirajo obvestila.

Thu, 22. Aug 2019 at 11:50

0 ogledov

Dr. Stane Granda: Po 100 letnem jubileju Prekmurja
Z  razglasitvijo Prekmurskega trga v Ljubljani je verjetno konec uradnih proslav ob  100 letnici ukinitve ogrske oblasti nad Slovenci v Slovenski krajini imenovani tudi Prekmurje. Velika šerifa slovenske politike Janković in Kučan naj bi z njim nadgradila tisto, kar ni uspelo predhodnikom, predvsem pa ne katoliškim duhovnikom. Prekmurje poslej ni samo priključeno matičnemu narodu ljubljanskemu, ampak celo matičnima človekoma. Odslej se bosta iz Ljubljane v svet onkraj Mure cedila med in mleko, nadoknadeno bo vse tisto, kar slovenskim oblastem, kakršnekoli so že bile, ni nikoli uspelo.  Potrdilo se bo, kakšna tragedija je bil konec madžaronske boljševistične revolucije  in oblasti Vilmoša Tkalca. Novi ljubljanski trg ni slučajno povezan z zloglasno hišo groze na Poljanskem nasipu. Kučan ve, kaj dela! Vedno zajema iz zgodovine, v novejšem času celo grške! Šele ob jubilejnem letu sem dokončno razumel moje tamkajšnje informante, ki so ga vselej imenovali prekmurski Efialt. Vse kar so Prekmurci v tem stoletju dosegli, so dosegli iz sebe, svoje notranje moči in energije in ti dve sta tudi najboljše zagotovilo za njihovo prihodnost. Dojeli so, da je »žlahta strgana plahta«. Pomembno je, da verjamejo sami vase in Bog jim bo pomagal. Najmanj pomoči lahko pričakujejo od tistih rojakov, ki bi jim mogli in morali pomagati. Žal je nekaterim izmed njih prekmursko poreklo breme, ne pa čast. Jubileji so na prvi pogled trenutki radosti, v resnici pa trenutki stresa in celo groze. Ne da bi hoteli, nas potegnejo k delanju bilance, ki kar nekaj ljudi, zlasti moške,  pripelje v bilančni samomor. Težko se je soočiti z preteklostjo, zlasti zamujenimi prilikami po lastni krivdi in načrtnim povzročanjem krivičnega trpljenja od ljudi, od katerih tega ne bi nikoli pričakoval. Bilanca vseslovenskega administrativno neločenega sobivanja prekmurskih Slovencev je vse preje kot prijetna. Ključna vloga pri tem pripada ljubljanskim škricom, ki so iz Slovenske krajine najprej naredili kazensko kolonijo za slovenske intektualce, predvsem pa niso nikoli skušali resno rešiti njenega temeljnega problema, to je izseljevanja. To je v določeni meri konstanta slovenskega bitja in žitja, zlasti pri ljudeh, ki hočejo uspeti v znanosti in kulturi, ne pa takrat, ko gre za najskromnejše fizično preživetje, vsakodnevni košček kruha. Kako hinavsko je bilo slišati v teh dneh  pozivanje k vsestranski strpnosti v Prekmurju. Če kdo, so bili preganjani tamkajšnji večinski Slovenci. Težko se je odločiti, ali so bolj trpeli nacionalno ali socialno. Samo še njihovi zahodni slovenski antipodi Rezijani so bili večji reveži. Za raziskovalca, ki se že pol stoletja ukvarja s socialnim in nacionalnim položajem Slovencev, je izrazoslovje, ki smo bili priča ob jubilejnih oddajah, prireditvah in razmišljanjih svojevrstna parada neznanja slovenske zgodovine, nedoraslosti slovenski državnosti. Kaj takega in v takem obsegu iz preteklosti ni znano. Očitno ključni ljudje Slovenije ne vedo, kaj in kakšen je slovenski narod, še manj vedo kaj je Slovenija, slovenski knjižni jezik, slovenska kultura. V trenutkih, ko nam iz vseh sredstev odmevajo pozivi k strpnosti in spoštovanju različnosti, so celo še pripadnike madžarske manjšine silili k proslavi. Saj niso idioti! Njihov položaj niti slučajno ni primerljiv z položajem koroških Slovencev v Avstriji. Ti se večinsko zavestno niso odločili za karadjordjevsko Jugoslavijo, »Ogre« pa so vanjo kar vtaknili. Če razumemo Primorce pod fašistično Italijo, moramo tudi njih, pa naj gre za Jugoslavijo ali Slovenijo. Jubilejne prireditve, hvala vsem , ki ste se za njih trudili in jih organizirali, v nobenem pogledu niso prinesle Prekmurju in njegovim prebivalcem zmanjšanje temeljnih stisk. Dokončni konec Mure je več kot zgovoren. Milan Kučan, ki je bil kot v slovenski politiki desetletja najbolj izpostavljen Prekmurec vnaprej »obsojen« na predsedovanje jubilejnim državnim prireditvam, se ni izkazal in še manj potrudil. Lahko bi organiziral svojo »vardo« imenovano Forum 21 in preko njjih nakazal svoj pogled na gospodarsko prihodnost Prekmurja. Očitno takšno razmišljanje ni del njegove miselne orbite. Zgolj oblast in sovraštvo do ne njegovih in drugačnih. In tu je padel kot je dolg in širok. Ponižati jubilej z napajanjem svoje nestrpne sle in prezira do Boruta Pahorja, je podlo in zavrženo dejanje. Prekmurci kaj takega kot državljani in ljudje niso zaslužili. Kot predsednik države, slovenski državni suveren, bi moral biti osrednja osebnost osrednje državne proslave in slavnostni govornik. Predsednik vlade Marjan Šarec, ki vse bolj postaja miselna lutka nekdanjega predsednika države, mu naseda in ga celo ni bilo pri spominski maši, se je sicer potrudil in imel doslej svoj najboljši govor, vendar to zadeve ne spreminja. Samo potrjuje ugotovitev, da Slovenija kot država nima vizije, ampak je tudi njena aktualnost prazna. Je država brez državne vsebine. Ne po krivdi državljanov, najmanj pa Prekmurcev. Če nam je všeč ali ne, še najbolj je bila na ravni veličine dogodka katoliška cerkev. Pahor se je odločil genialno. Večje klofute Kučanu ni mogel dati. Ni ji treba poudarjati lastnih zaslug, saj so dovolj zgovorne.  Pred leti je priznala in popravila svojo zgodovinsko napako, ko jim po I. svetovni vojni ni dala škofije. Bolje pozno kot nikoli!

Tue, 20. Aug 2019 at 19:14

261 ogledov

Zoran Zaev je odstopljen, samo da tega on še ne ve
Temperatura v nekdanji najbolj južni jugoslovanski »bratski » republiki dosega vrelišče. Pa ne klasična atmosferska  vreliščna točka, ampak politična, če sploh smemo ta dogajanja uvrstiti med politična. Predvsem zaradi tega, ker vse kaj je v »kotlu« dogajanja v katerem se vrelišče maniferstira je vse drugo kot politika. Tu so, če ostanemo pri kotlu, v prenesenem smislu gastronomije, takšne sestavine in dodatki ki zagotovo presegajo domišljijo najbolj »kreativnih« ustvarjalcev dogajanja kjer se kaj kuha, zakuha, razkuha in prekuha do onemoglosti nekaj kar v politiki ima povezave  z  ustvarjanjem  določenih situacij. Te situacije so  proizvedle politiko kot stranski učinek in produkt drugih dejanj imenovane in zajete v eni sami besedi - kriminal. V Makedoniji, takšni ali drugačni ne glede na zemljepisno odrednico ali geografsko determinanto, žal je v času, ki ga določamo kot bistvenega in usodnega za njen obstoj, taisti kriminal piše in bo napisal  dokončno anamnezo državi-propad in izgubo vsega pozitivnega kar je bilo in kar je še ostalo od tega. Potrebno je vedeti da vladanje in vedenje o tem kako vladati mi model ki ga je nekdo sugeriral ustoličiti kot sui generis  koruptivni model vladanja  v  državi Severno Makedonski. Ta model je premier preizkusil sam. Ta model koruptivnega vladanja je sam Zoran Zaev inavguriral pred 13 leti v Strumici katere župan je bil. Sistem je bil postavljen s pomočjo poslovnih in političnih relacij odnosov  kjer so se določene strukture pustile skorumpirati in na takšen način dovolile direkten nadzor s strani kriminalnih struktur nad delom policije, sodstva in  tožilstva. Model Strumice je prenesel na državni nivo.  Tu kaže podobnost tega »Zokija« z enim drugim »Zokjjem« ki je podobno poskusil pri nas pa mu ni ratalo do konca pa je spet »lokalc«. Ta model pa ne deluje tako kot pričakuje. Laži in povezave od prej prihajajo na plano in kažejo prejšnje iz drugih povezav posle oziroma mreže preko katerih se je izčrpavalo določeno področje delovanja. Vse kar se »smelo« in želelo doseči v državi je bilo vpleteno v korupcijsko mrežo. Nekaterim je psiha popustila, ene je popolnoma sesula, druge  je mreža »umaknila«, nekatere pa še ne in jih ne zmore.   V takšnem primeru so na vrsti razkritja, izsiljevanja, grožnje vseh vrst. Afera z tenderjem  pod geslom »Leonardo« se še ni  ohladila je nastopila afera »Reket«… Tukaj so se pobrkale »kompetence« pri tem  kdo kaj in kolikor in  je prišlo do očitke kakofonije ali pa enostavno do popuščanja živcev glede na razsežnost taiste.  Kar je v navadi v tako velikih aferah s tako veliko odmevnostjo in razsežnostjo obtožbe o tem kdo je koga izdal kdo je komu koliko obljubil, se konci pomešajo in se »preja« afere zavozla.  Ti vozli določene »udeležence« tako davijo da dobivajo  histerične popadke in kasneje zlom.  V aferi ki je pretresla, stresla in še vedno trese celotno politično sceno v Makedoniji je kaos. Nekatere na videz relativno »male«ribe na korupcijskem in političnem parketu že po  antologijskem izrazu  da »  ko se začne ladja potapljati podgane  jo zapustijo  najprej« se že prerazporejajo. To se  dogaja daleč od oči javnosti, čeprav kot pravijo,  očem nič ni skrito. Dnevno se na znanih in manj znanih lokacijah pojavljajo člani  višjega in srednjega ešalona vidnejših članov SDSM, ki  s seboj vsak prinese fascikel svojih »odkritij«, seveda z pričakovano protiuslugo ekspresne včlanitve v VMRO in seveda zaščite in izvzetja iz kasnejših akcij. V primežu vseh dogajanj in neizpolnjenih pričakovanj s konca meseca junija ko so taisti » mrežniki« pričakovali visokoleteče povabilo o začetku predpristopnih pogajanj  v EU in NATO  ter doživetih 2xNE s strani tistih ki do jih podpirali v »prizadevanjih« je vedenjska »surla« vseh teh popolnoma obvisela in visi  do tal.  Vsi tisti ki so postavili, sedaj  čakajo na hladnem,  da  Zaev »zakuha« do konca ter da mu dvigne pokrov. Sedaj ravno tisti  ki so ga spodbujali da popusti Grkom pa Albancem v Makedoniji, da izda kar se izdati ne sme, da razkrije svoj sistem po katerem deluje, mu dovolijo da se začne utapljati v postopke,  procedure zakonitosti taistih, bodo pač skomignili  in rekli češ,  da preko tega pa res ne morejo iti.  Pripravljeni so mu prisluhniti in dovoliti da odstopi sam ker on ne ve da so ga odločilni deležniki  že odstopili. V vmesnem času   ga popolno sesuta ekonomija  pripeljala do tega  da bo začel bežati od vsega kar spada v kategorijo odgovornosti, celo do tega da poskuša fizično zapustiti svoj tako lahko vodljiv «feud« imenovan Makedonija. Strumica in Murtino ne bosta njegovi zatočišči. Za njim bo ostalo obdobje ki ne bo imelo niti ene svetle točke v morebitni korigirani(spet) pravi, resnični,  na pravih dejstvih utemeljeni politični in siceršnji  zgodovini Makedonije. Obstaja bojazen  da predvsem polno temnih lis, črnih pik in velik madež na samo ime Makedonije. Vane K. Tegov

Tue, 20. Aug 2019 at 18:06

350 ogledov

Gašper Blažič: Se je ob 100 letnici ponovila Kučanova inkvizicijska cenzura izpred 28 let?
Se še spomnite proslave ob razglasitvi nove države Slovenije? Proslava je bila 26. junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani, ki ga še vedno krasi spomenik v čast komunistični revoluciji.  Kot je znano, je bil v protokol vključen tudi blagoslov lipe, ki bi jo moral opraviti ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ob njem je izrekel blagoslovne besede nad lipo tudi tedanji evangeličanski senior Ludvik Novak. Vendar so njune besede slišali le tisti, ki so proslavo spremljali v neposrednem prenosu preko TV sprejemnikov, pa še to z zamudo, potem ko je nekdo bliže pomaknil televizijski mikrofon. Neposredni udeleženci proslave niso slišali ničesar oz. sploh ni bilo videti, da je bil blagoslov lipe – razen seveda tistih, ki so bili v neposredni bližini. Kasneje se je veliko ugibalo o tem, zakaj nadškof ni dobil mikrofona, čeprav je bilo to predvideno. Do sedaj najbolj verjetna različica je ta, da so le malo pred začetkom prenosa tehnične službe dobile ukaz, da se blagoslova lipe ne sme pokriti z ozvočenjem. Ukaz pa naj bi preko protokolarne službe prišel iz predsedstva RS. Očitno pa se zgodovina ponavlja kot farsa, tokrat ob stoletnici združitve Prekmurja z matično domovino. Kot je znano, sta bili na ta dan v Beltincih kar dve prireditvi – najprej je bila ob 17h slovesna sveta maša, ki jo je ob somaševanju številnih škofov vodil ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske konference Stanislav Zore, po maši pa je sledila še kratka akademija, na kateri je spregovoril tudi predsednik republike Borut Pahor. Uradna državna proslava, za katero je kot glavni šef poskrbel Milan Kučan, glavni govornik pa je bil predsednik vlade Marjan Šarec, je bila na sporedu kasneje. RTV Slovenija je preko svojih programov prenašala zgolj državno proslavo, ker pa je bilo potrebno že tisti dan pripraviti vse potrebno, so iz Kučanovega kroga prihajali pritiski, naj se maša prestavi ali na dopoldanski čas ali na kakšen drug dan. No, Cerkev seveda ni popustila pritisku in ostalo je pri tem, da bo maša dobre tri ure pred začetkom slovesnosti. A glavno pride šele sedaj. Za tehnično pokritje TV prenosa maše – med drugim jo je prenašala tudi Nova24tv, preko radijskih valov pa Radio Ognjišče – je sicer zelo dobro poskrbel Provideo (vodi ga podjetnik Vinko Lukač), a slednji je moral tako rekoč tik pred začetkom prenosa poskrbeti tudi za ozvočitev oz. prenos zvoka z maše. Potrebno infrastrukturo za to je sicer najprej priskrbela RTV Slovenija, vendar je popoldne pred začetkom prenosa maše s strani RTVS prišlo sporočilo, da RTVS ne bo omogočila tona za prenos preko drugih medijev, čeprav je bilo sprva dogovorjeno drugače. Kot je preko twitterja sporočil tehnik z radia Ognjišče Marko Zupan, je bilo dogovorjeno za t. i. "splitanje" signalov mikorofonov, vendar je nato RTV Slovenija sporočila, da »ni šans – za nikogar nič«. Prikriti razlog za takšno aroganco pa je bila informacija, da bosta mašo prenašala Nova24tv in radio Ognjišče. Zaplet je tako še pravočasno rešil organizator TV prenosa Vinko Lukač z lastno ozvočitvijo. Kot je sicer zapisal Zupan, je bila producentka in oseba na terenu, ki ni dovolila prenosa tona, Agata Pantar, ni pa znano, kdo ji je dal takšno navodilo. V zvezi s tem smo na RTV Slovenija poslali novinarsko vprašanje. Nekdanji novinar TV Slovenija in dolgoletni dopisnik iz Pomurja Boris Cipot, ki se je iz Beltincev oglašal za Nova24tv, je takšno ravnanje nacionalne RTV označil za organizirano diverzijo. Zanimivo je sicer, da je že mesec dni pred dogodkom RTV Slovenija sporočila, da ne bo neposredno prenašala maše, pač pa bo predvajala njen posnetek v nedeljo, 18. avgusta, dopoldne (kar seveda odpira možnost cenzure in rezanja posnetkov). Očitno je takšna odločitev prišla po takratnem obisku Milana Kučana na RTV Slovenija – slednji je tam »ordiniral« samo dva dni pred sporočilom o »zgolj posnetku«, čeprav je bilo po naših informacijah neposreden prenos maše na nacionalni televiziji že dogovorjen. Kdo ve, morda je bilo krivo to, da je Cerkev pod svoje okrilje vzela prezrtega sedanjega predsednika republike, še bolj verjetno pa je, da slovenska javnost ni smela slišati resnice o tem, zakaj je Prekmurje tudi državnopravno postalo del slovenskega ozemlja, kar je bilo povezano tudi z boljševiško vlado na Madžarskem v tistem času. In navsezadnje, zelo pomembno narodno-buditeljsko kot tudi državniško vlogo so v tem primeru opravili katoliški duhovniki. Tudi to je dejstvo, ki Kučanu in njegovemu krogu ni preveč všeč. Skratka, tako kot leta 1991 je tudi tokrat zadnji partijski šef očitno dobro poskrbel za svoje interese – kar pa seveda ni bila ovira, da se je na cerkveni slovesnosti znašel v samem središču t. i. VIP lože. Gašper Blažič Demokracija.si
Teme
kovanci

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Novi zbirateljski kovanci, posvečeni 100. obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini